Monthly Archives: september 2008

rdeči trojček (pikantno!)

Posted on by
5

ker nam je odhajajoča vlada naredila tako dobre cajte, da kruha sploh ni treba kupovati, ampak ga bajdvej, kolikor ga pač potrebuješ, vzameš iz bližnjega samopostrežnega smetnjaka, se mi je zdelo spročeno in uravnoteženo, da za državljanske želodce poskrbijo tudi – kot politično korektno čivkajo na nacionalki –  najverjetnejši bodoči oblastniki … pa da vidimo, kaj nam ima za ponuditi rdeči trojček? … ker na borčija, gregita in katko, dokler se ne zmenijo kako in kaj, še ne gre računati, bo treba iz smetnjaka izvlečeno krušno podlago obložiti z njihovimi surogati: paradižnikom, rdečim fižolom in rdečo redkvico … kdo je kdo? … najprej borči: on je od vseh treh najbolj rdeč, taljansko šmekerski, na nakaterih soočenjih je švical kot orošen pomidor v jutranji rosi in kao prevzema odgovornost za spremembe, se pravi da že zdaj verjame, da bo dober tudi ko bo olupljen vložen v piksno, sušen ali spremenjen v kečap … skratka, borči ne more bit nič drugega kot paradajz … gregi je bolj zajeban tip igrača … zdrži na dolge proge, ko že misliš, da ga ni več, ugotoviš, da je samo malo odždel v špajzi in da je zdaj nazaj, v malo drugačni, precej bolj očitni obliki kot prej … gregi je torej rdeč fižol … katki tako ostane redkvica: rdeča samo zunaj, sicer pa nedolžniško bela, sveža, rahlo (a seveda ne preveč) pikantna in kot ženska v špici slovenske politike redka – redkvica, indeed … in kaj bomo z njimi? … tole:

  • 1 zrel paradižnik
  • 1 skodelica kuhanega rdečega fižola
  • 2 redkvici
  • pol žličke pikantnega pimentona
  • ščep suhega origana
  • olivc, sol
  • dve rezini kruha (če v smetnjaku slučajno ni nobenega, zamesi rženca)

ponvico pristavi na ogenj in jo dobro razgrej … paradajz nakockaj na polcentimetrske kocke in stresi na vročo, naoljeno ponev … zacvrčalo bo! in tudi mora, ker je prav tako … malo zmanjšaj ogenj (malo!) in pusti, da se paradižnik cmari par minut … dodaj fižol (po možnosti še z malo vode, v kateri se je kuhal), potresi s pimentonom (ali pikantno (ali blago) papriko), soljo in origanom, premešaj ter pusti brbotati do željene gostote … kruh popeci, nanj naloži robo iz ponve, preko tega pa še na tanko narezano osoljeno redkvico …

p.s.: za pikantnost se gre zahvaliti nikomur drugemu kot (blogerskemu so)drugu titu …  ki je pimenton svojeročno uvozil iz barcelone in ga doniral uredništvu kruha & vina … muy gracias!

soundtrack: beastie boys – 3 the hard way

ne pozabimo

Posted on by
2

naj ostena vspominjeno, da je imel pokojni novi mož pavel poleg lepih oči, igralskega talenta, doc-hudsonovega glasu, drugokolenske vloge v sladkih sanjah, tudi dober gušt in radodarno srce … leta 1982 je ustanovil firmo newman’s own, ki je sprva producirala solatne polivke, vse dobičke po obračunanih davkih pa je nakazovala v dobrodelne namene … solatnim polivkam so sledile omake za pašte in steake, salse, brezalkoholne pijačke, leta 1993 pa tudi nova linija newman’s own organics: the second generation … celotna linija izdelkov je od takrat naprej brez umetnih dodatkov in konzervansov, v dobrodelno kaso pa se je do leta 1999 nateklo (in izteklo) več kot 100 milijonov dolarjev … stari pavel je do konca sodeloval s firmo: bil njen spokesperson, pisec oglasov, preizkuševalec receptov … za new york times je menda dejal takole: If we stop having fun, we’re closing up shop. … naj gruva dalje v večnih loviščih …

pri strunarjih

Posted on by
8

če slepo verjamemo besedam ex velikega vodje, lahko domnevamo, da se ljubljanski bogataši ukvarjajo samo še s tem, kako bi skovali kakšno zaroto in zajebali ostale slovence-reveže … zato je logično, da jim zmanjkuje časa za obisk restavracij in tako še te, ki so, niso polne, kaj šele, da bi se odpirale nove … bogataški zajebanci so celo tako pasji, da med vikendi množično pustošijo podeželske krčme, vaške gostilne in kmečke turizme in že tako obubožanemu ljudstvu odžirajo zaloge hrane za težke cajte … ki prihajajo, to je neizogibno … tako je v ljubljani večina restavracij v soboto in nedeljo zaprta … newcomerji (recimo harfa in separe cafe) se celo raje kot resna restavracija pozicionirajo kot malica/kosilo/cafe/ birtije … verjetno ne usekam čisto mimo, če razlog za to vidim v cubotu, ki je začel kot upscale menzica in potem zrasel v kao otmeni mestni plac … matematika je seveda simpl: če odpreš obrat sredi malo ven iz centra locirane poslovne cone, in namesto dunajski/pražen krompir/golaž-vampi mešano/ocvrti lignji s tržaško ljudem ponudiš – prepisujem iz današnjega harfinega menija – testenine z bambusom in koruzo/pečena orada v pečici s prilogo/taljata (rostbeef) na solati in pečenem krompirju lahko precej zanesljivo računaš na regularen dnevni obisk okravatanih middle managerjev in kok-sm-trendi cosmobejb … da se ne bi narobe razumeli: karkoli pripomore k dvigu – let’s face it: zelo nizke – slovenske prehranjevalne kulture, je dobrodošlo in vredno odobravanja … ampak zakaj se ambicija mladih in nadarjenih kuharjev/restavraterjev na tej točki konča?! … ker ni klientele! bi iz kanona ustrelil demšarjev … evo, pa smo spet na začetku in pri ljubljančanih, ki kujejo zarote, ropajo podeželane in v najboljšem primeru na hitro pomalicajo, če pa si že privoščijo kosilo, naj bo le-to na službene stroške … čemu ta razborita pisarija? ker se mi zdi škoda, da nadarjeni boštjan pavli, ki je prej kuhal pri džej-biju, zdaj pa šefuje v harfi, kuha kosila, namesto da bi on regular basis cimpral, stregel in kasiral to, kar nam je skuhal dva tedna nazaj:

[rockyou id=123515320&w=426&h=319]

da smo prišli do priobčenega degustacijskega menija pa smo imeli precej sreče: prvo srečno naključje je bil avtobus azijatov, ki je poskrbel, da je bila harfa tisto soboto sploh odprta, drugo pa, da smo pri poslušanju ponudbe in naročanju tako mutili in gruntali in ne vedeli, kaj sploh bi, da je natakar začel plaho namigovati, da bi se mogoče lahko prepustili gazdi kuhinje – kar smo zgrabili z obema rokama … in še dobro da smo, ker je bilo vse (okej, picajzlam: hobotnica je bila malo anemična, pa kruh bi lahko imeli domač, pa sladic je bilo malo preveč, da bi človek točno vedel, katero točno zdaj je) zelozelo v redu in zelozelo dobro … vključujoč z za zraven izbranimi vini (blažičeva rebula 07, sutorjev chardonnay 06, en španski malinovcast rose, kabajev cuvee morel 01 & batičev valentino 03) in končnim zneskom (80 na grlo z aperitivi – za dedce seveda dvojnimi, hehe – in kofetom vred) … ker imajo poleg tega lep, okusno opremljen in prostoren plac ter na stenah viseče irvine, lahko bojzom iz koprske sugeriram samo malo več samozavesti, hypa, korajže (investitorjev?) ali karkoli je že potrebno, da natančno zakoličiš delovni čas, naštampaš jedilne liste & vinsko karto, sestaviš vsaj en degustacijski meni in ga resno zaharaš tudi zvečer in čez vikend …

rženc za začetnike

Posted on by
2

kruh pri bici je bil vedno ržen … spravljen je bil v velikem predalu kuhinjske mize in zraven njega je bil vedno pripravljen nož … bica ga je rezala brez deske, hleb je prijela v levo roko, ga pritisnila k sebi in z desno roko odrezala dolgo in ne preveč debelo zagozdo … ni bil hrustljav, ni bil mehek, ni bil sladek, je pa bil zame najboljši rženi kruh: temno rjava skorja z drobnimi razpokami in kiselkasta sredica z drobnimi, enakomerno razporejenimi luknjicami … saj ne, da bi se mi tako mega dober zdel že takrat, ko sem bil še mulc, verjetno se mi je tak zazdel šele kasneje, mogoče celo šele potem, ko ga bica ni več redno pekla … ko ga je še, je to počela dvakrat na mesec, vsaka peka je dala štiri hlebce … ne vem, kako je ratalo, da kruh ni niti splesnel, niti se ni posušil … okej, verjetno je bil tisti prvi od štirih hlebcev najboljši, ampak očitno so droži, iz katerih je bil zamesen in hladen ter ravno prav vlažen cimr, kjer je bil kruh spravljen, opravili svoje … je pa na tem svetu že tako, da marsikdo ni imel koroške bice in zato ne mara rženca, še posebej če je kiselkast in če je vanj zamešan kiml … v naši bajti trenutno rženca pečem samo zase, akoprav se minichef diplomatsko priduša, da je tale

tačrn bolši kot pa ta bev – a dej? tud jest te mam zlo rad, fantek … no, mogoče pa res ne blefira … priobčeni rženi kruh namreč ni kisel, saj ni zamesen z drožmi, pa tudi razmerje med rženo in pšenično moko je zelo začetniško neekstremno … je pa res, da sem v testo zamesil dve žlički kumine in tako iz kroga potencialnih jedcev definitivno izključil chefico … sicer pa se na rženo pot – dokler na sprakticiram kakšnega orto rženega kiseljaka – zavije takole: Nadaljujte z branjem→

ne bom (tajski) premier

Posted on by
4

raje bom kuhal, če je priložnost tudi pred kamero … jutri, malo pred polsedmo zvečer bo na poptv štartala nova sezona desetke … petnajst jih bo in iz prve roke vam lahko z velikim veseljem povem, da bo v njih precej manj korenja, kot v pomladanskih epizodah 🙂 … poleg tega bomo tukajle imeli tudi spletni domek … (če sajta še ni, bo v mrežo obešen zdaj zdaj) … in da me odstavljeni tajski premier slučajno ne bi posekal, sem se s kratkimi in ajnfoh recepti (za začetek jih bo 20, objavljeni pa bodo vsak torek) dal posneti tudi klubu uživajmo zdravo … no, ali pa vsaj uživajmo, ane … kruh in vino pa seveda nemoteno dirjata naprej po ustaljeni špuri! …

šest za eno (v enem)

Posted on by
2

deset dni po povratku iz tretjega največjega otoka v mediteranu mi še vedno ni jasno, zakaj sem sploh prišel nazaj in tole radikalno globalno ohlajanje (ki ga je anton komat sicer napovedal, a šele za leto 2010), pri privajanju na običajni življenjski ritem niti malo ne pomaga … au contraire!, vsak dan me dvakrat do petkrat prime, da bi spakiral familijo, visečo mrežo, piskre in primusa ter odšel nazaj …kampistička kuharija je vaja v klestenju nepotrebnega: ni dovolj gorilnikov, ni pečice, niti orng hladilnika, ni težkih ponev z debelim dnom, ni paličnega mešalnika, malo je prostora, še manj odlagalnih površin … no, je pa zato mega delujoča napa in izjemno kvalitetna osvetlitev … plus več prostora za improvizacijo, discipliniranje in planiranje kako boš kaj ušpičil s čim manj piskri … še posebej, če je treba pod milim nebom pripraviti tudi festen obrok za praznujoči dekleti … za chefico sem na plastično, s šarenim prtom prevladujoče modre barve pokrito mizico v lagodnem tempu zložil šest riht … pripravljenih na enem burnerju & z enim piskrom:

[rockyou id=122767232&w=426&h=319]

če te bo kdaj prijel minimalizem, prilagam še namig, kako pripraviti školjke in ribo … vse količine so, jasno, za dva 🙂 … Nadaljujte z branjem→

premier odletel

Posted on by
3

naslov sploh ni metaforičen, kaj šele off topic … tajski celebrity chef sumak sundaravej, ki ima pod pasom že deveto izdajo kuharske bukle o tajski kuhariji chim pai bon pai (kar se prevaja kao “poskušanje & pritoževanje”) in uspešno istoimensko kuharsko oddajo na komercialnem kanalu 5 (za nameček pa še jutranji kulinarični show yok khayong hok mong cha – “vse pripravljeno ob šestih zjutraj” na kanalu 3), je postal predsednik tajske vlade, a se je v kuharskih showih pojavljal še naprej in za to pokasiral malo več kot 2.300 dolarjev … čisto dovolj, da ga je sodišče spoznalo za krivega kršenja ustave in odločilo, da naj odstopi, s celim svojim kabinetom vred … ker sem še vedno v džirlo moudu, sem se pognal v splet in vam poiskal primerek oddaje chim pai bon pai (hehe, reč je ekskluzivna, saj ima zdajle samo 202 ogleda, čeprav je na ti-cevi že od 28. julija):

nič kaj nedžavotvorno, kenede … pa tudi nič, kar bi gospod skrival … nasprotno, kmalu po izvolitvi je novinarje povabil v svojo rezidenco in jim lastnoročno skuhal nudle, nekatere od sponzorjev oddaje pa je celo povabil v behind the scenes, kjer so si lahko ogledali, kako pripravi lososa na način tom kha … video s tega srečanja najdeš tukaj, recept pa tukaj … več se s tem caseom ne bomo ukvarjali, da nam ne bo kdo očital, da se gremo vmešavanje v tajske notranje predvolilne zdrahe … ipak smo fini, ne pa finci 🙂 …