v piceriji afrika v braslovčah lahko človek poleg pice naroči marsikaj … recimo, da vam zadiši afriški plemenski sočlovek, zadnji v svojem plemenitem rodu … ni problema, customer is king … dokaz je priložen:
teran pa cviček sta zalimana v narodovo podzavest kot najbolj fajn, najbolj sveži, najbolj pitni, najbolj naši, slovenski, rodnogrudni vinski pogruntavščini … dodaten boost konzumiranju teh dveh vinskotrtnih zvarkov prihaja še v obliki kakšnega piarja, ki pove, da je pa teran/cviček pit nekaj najbolj zdravega, kar lahko odrasel človek naredi: prvega kislina je blagodejna za srce, raztaplja apnenec po žilah, nabilda organizem z železom in balansira prebavo; drugi pa je edinstven zaradi nizke vsebnosti alkohola in pomaga prebavljati in presnavljati in je sploh tak vinski nedolžnež … zavezanost rodni grudi in nje kapljici gre tako daleč, da si kantice prvega spotoma na poti na zahod omisli marsikatera smučarska ekspedicija, obstajajo pa tudi hvalisava pričevanja dolenjcev, da so zalogo cvička odnesli s sabo na vis, ker ne gre, da bi človek pil kaj drugega (če je pa cvičk ta nar ta bulš) … no, če katerega koli od njiju ponudiš kakšnemu tujerodnemu pivcu, bo pač pomislil, da tile alpski norci jesih pijejo in da glede na to še kar dobro izgledajo … no, ampak vseeno nikakor ne gre zanikati, da tako eden kot drugi ob pravem trenutku in v pravi obliki lepo sedeta ob krožnik, še posebej če je to jazbečeva teranova penina, ali pa če je poletje in je piknik na botasovem vrtu in je v velikem čebru veliko ledu in vode in v njiju plavajočih flaš martinčičevega konzorcijskega cvička … no, in ker je bil kos kraškega pršuta, ki je v veselem decembru prišel v chefovino, precej obilne sorte, se je po nekaj zaporednih običajnih pršut/kruh/teran kombotih izkazala potreba za vpeljavo kakšne inovacije in/ali nadgradnje … pa je chef zamesil pisan teranov kruh, ki ga je potem pomakal v teranov toč … Nadaljujte z branjem
čeprav snega, mraza, plundre in gajbic na parkiriščih ni, to še ne pomeni, da ni zime … zimo delovni človek prepozna po tem, da gre na šiht ponoči in da mu popoldne, četudi (ali pa ravno zato, ker) je pošten človek, ne rata priti domov pri dnevni svetlobi … in potem je noč in je treba skuhati obrok, ker bo potem pred risanko treba prepričevati deco, naj poje, ker če ne sledi umanjaknje risanke … v takšnih blesavih dnevih potrebujeta pomoč tako hranilec kot hranjenec … prvemu iz omare skoči naproti kus kus, ki je pripravljen kot šus (in je univerzalni okusojemalec, saj se ga da pomešati s čimerkoli – oreščki, suhim in/ali svežim sadjem, sirom, bučkami, špinačo, mesom …), drugemu pa zdizajnirane namirnice, ki omogočajo večerjo narediti bolj zabavno … a je kje kakšen problem? … o, ja, seveda je: takšnega prijaznega smehkota pa je ne smemo pojest, a ne oči? … ja, hm, a da ne? … ja sej je res prijazen … in mi nismo kanibali … hnjm, ti bom prpravu en navadn kus kus, pa bo tale smehko gledal, kako pridno papaš, a je prov? …
kot bi rekel kinky tone: sem mislil, da je batičev sivi pinot 03 dober … pa je še boljši!
ne vem, kako je z vami, ampak meni so bile pri tomindžeriju vedno najbolj všeč tiste epizode, kjer sta hanna in barbera miši in mački dorisala še psa … butast ampak močan buldog je ponavadi stopil na miškotovo stran in tako uravnotežil dogajanje – očitno morata biti dva, da nadmudrita mačkona … no, in ta tomindžerijev pes je večkrat izkazoval interes za debel in velik kos mesa z belo okroglino na eni strani … chef je kot mulc živel v prepričanju, da gre za debeluhast steak, dandanes pa seveda ve, da gre za to, čemur taljani rečejo osso buco, po domače votla kost … ker gre za kos, ki je v bistvu rezina goveje goleni, seveda z mehkobo steaka nima nič skupnega (razen tega, da je del istega organizma), zatorej je drugačen tudi način priprave … aleks klinec ga je oni dan parkiral pod peko, kar je bila kar pravšnja metoda … z zateglostjo goleni se pač ne gre spopadati s peko na visoki temperaturi, ampak s počasnim dinstanjem pri 150 stopinjah … talijani to ponavadi delajo na paradajzasti osnovi, chef pa se je tokrat navdušil nad receptom delie smith, v katerem osso buco skupaj z belim fižolom in gobami brbota v guinessu … takole gre: Nadaljujte z branjem
v firbcanju za tujimi vini se chef nadvse rad ustavi pri weindilerskih jodlarjih in tudi na ta način razbija lastne predsodke o severnih sosedih (ki jih sicer nekateri otziji učvrščujejo s svojim vedenjem v krčmah na avstrijsko čeških mejah, pa tudi v vzhodnoslovenskih wienerschnitzel gostinskih postojankah) … wein & co je namreč prav zgledno urejena spletna vinarska štacuna, ponudba vin v srednjem cenovnem razredu je zgledna, opisi vin na sajtu kar držijo (se pravi da niso preveč nahypani), vina ti v dveh dnevih dostavijo tudi pred slovenske duri, ponujajo fletne akcijske oferte, in kar pride prav vsaj enkrat na leto: en primeur bordojce prodajajo tudi na flaše, ne le na kartone … no, chefova metoda kupovanja vin je raziskovalnega tipa in pri tehle štacunarjih dvakrat na leto naroči mešan karton, se pravi šestkrat po dve flaši … po dve pa zato, da eno sproba in potem ve, kaj bo naredil s ta drugo: ali roma v klet na dodatno uležavanje, ali pride na listo priljubljenih (kot recimo genialno češnjast 100% sangiovese solimpia iz posestva panaretta, pa lahkoten, aperitivski in neskončno piten est!est!!est!!! intakonaprej) , ali pa ga nepretenciozno začnemo srebati med južino v četrtek popoldne in ga dokončamo na sredi csi: new york par ur kasneje (kot recimo mulderboschev chardonnay) … od včeraj pa ima zgodba o dveh enakih flašah še en dodaten argument: eno flašo pomerolskega l’enclos haut mazeyres ’98 smo odprli na silvestrovo in združenih nosov ugotovili, da pluta ni zdržala pritiska časa ter omenjeno steklenico izločili iz prometa … njen par, ki je do včeraj ostal v kleti, pa je preživel in je čisto simpatičen, zemeljski merlotovec – torej prava reč za žrebičkov zrezek na rukolini stelji …
