Neznan's avatar

About napo

ena taka spominska knjiga: piši, riši, kakor veš, postov brisati ne smeš ... tukaj bo pripeto svašta, kar piscu v takšni ali drugačni obliki krajša čas (ali mogoče celo bivanje?) tuakj naokrog ... nomen je sicer res omen, ampak za vse v naslovu ni bilo prostora.

domača rekreacija (g. ramsay)

evo, pa je končno prišel na vrsto še veliki gobec vrhunske in medijsko vrhunsko nahajpane kuharije, gordon ramsay … prejšnji teden na papirju, zdaj pa v internetsih … berite! … in other news: zgoraj se je pojavil nov zavihek, v katerem boste našli povezave na moje verbalne zapazke o gostilnah, ki sem jih obiskal za mladinino rubriko konzum … pa menda (ne bi vedel, nimam ploćice) kruh in vino na ajpedu izgledata vrhunsko … če kdo kaj ve o tem, naj poroča, hehe …

Brez dlake na jeziku.

Gordon Ramsay, najbolj šarf chef.

Takole je to, draga bralka, cenjeni bralec. Za tole številko Dolce vite sem naredil eno preprosto raziskavo poznavanja vrhunskih svetovnih kuharjev med svojimi znanci, sodelavci, prijatelji. Sicer nisem certificirani merilec javnega mnenja (še več, s tisto malo statistike, ki mi je prišla naproti v študijskih letih, sva ostala na smrt skregana), a mi je vseeno bilo jasno, da moram v prid relevantnosti rezultatov poskrbeti, da med vprašanimi ne bodo samo izpričani hranofriki, trebušasti guštatorji in zvezdičasti kolekcionarji, temveč tudi taki kalibri, ki jim hrana, kaj šele vrhunska restavracijska kuharija, pomeni toliko, kot meni natjunani in z vsemi možnimi konjskimi silami in močmi nabriti avti – se pravi, da vedo, da obstaja, a jim zanjo ni kaj prida mar. No, in temu naborčku ljudi sem postavil preprosto nalogo: naštej tri svetovne zvezde vrhunske kuharije! Rezultati so bili na nek način pričakovani, pri nas so kot očitni vladarji cook scene percipirani skorajda izključno Angleži. Nekateri respondenti so celo naivno verjeli, da bodo izpadli poznavalski frajerji, če bodo med vrhunske chefe uvrstili Nigello Lawson. Not! Dobro, Jamieja Oliverja jim še odpustim, nenazadnje je le oddelal številne urice tudi v restavracijah, ne le pred kamero. Ampak če smo čisto iskreni je na vrhu te lestvice, ki  združuje vrhunsko kuharijo in globalen zvezdniški appeal prostora le za enega človeka. In ta eden je že kar nekaj časa Gordon Ramsay.

Ker trenutno močno pumpa tudi na slovenskih televizijah (na TV3 so ravno odrolali njegovega ameriškega Masterchefa, trenutno pa sučejo četrto sezono Kuhinjskih nočnih mor), ga je seveda opazilo tudi marsikatero slovensko oko. No, bera Ramsayevih dosežkov na obeh, kuharski in showmanski strani, je impresivna: štiriinštiridesetletni (ja, kljub temu, da pridno športa – že desetkrat je pretekel londonski maraton – je tip zgaran in po fotkah sodeč bi mu jih pripisal vsaj petdeset) Škot namreč handla s hudimi številkami. Ker smo priloženi časniku Finance, začnimo s poslovnimi: holding Gordon Ramsay je trenutno (so)lastnik dvanajstih restavracij, dveh pubov in enega hotela v Veliki Britaniji, štirih restavracij v Združenih državah Amerike, po dveh v Tokiu, Avstraliji, Franciji in Italiji in po ene v Dohi, Dubaju in na Irskem. V zadnjih petnajstih letih je izdal dvajset kuharskih knjig in produciral in/ali odpilotiral deset različnih televizijskih showov. In zvezdice? Prav letos praznuje prvo desetletko, odkar njegova glavna restavracija, Restaurant Gordon Ramsay, nosi tri. Drugod po svetu pa jih je napraskal še sedem ali osem – točno številko je težko določiti, ker vodiči izhajajo v različnem obdobju leta, obenem pa je tudi Ramsayev imperij s krizo doživel številna prestrukturiranja, predvsem je šlo za odprodajo restavracijsko hotelskih naložb, ki so bile odprte v napačnem času, torej ravno ob izbruhu gospodarske krize.

No, seveda pa ni dvoma, da je Gordon pravi trizvezdičasti chef, ki se je postopoma prebijal  od lupilca in sekljalca zelenjave, prek kuharskega vajenca, kuharja, sous chefa do chefovske pozicije – in seveda še naprej, do poslovnega imperija, s katerim vedri in oblači na svetovni sceni. Ramsay se je rodil in prvih pet let živel na Škotskem. Iz primarne družine ni mogel odnesti kaj veliko pozitivnih vedenjskih vzorcev, saj je ata Ramsay z ženo in otroci komuniciral predvsem s pijanskim tuljenjem in teženjem, občasno pa je čutil, da mora svoj point podkrepiti še s kakšno batino. Ni čudno, da se je mlademu Gordonu mudilo iz takega družinskega gnezda, tako da je bil praktično že pri šestnajstih na svojem. A takrat ni še nič kazalo, da bi kdaj v roke prijel kakšno kuhalnico: bil je namreč resen nogometaš, celo tako dober, da je bil v mladinskem pogonu legendarnega škotskega kluba Glasgow Rangers (klub je bil triinpetdestkrat škotski prvak, letos so deset krogov pred koncem le dve točki za večnim rivalom, Glasgow Celticom) z resno opcijo, da bi se pridružil prvemu moštvu, a mu je nadaljevanje nogometenja preprečila serija zoprnih poškodb kolena, ki ga je za vedno oddaljila od fuzbalskih zelenic. Ampak ostali sta mu fajterska mentaliteta in silna kompetitivnost, katerima tudi pripisuje svoj uspeh.

Med piskre ga je zaneslo kmalu potem, ko je spoznal, da se nogometnega kruha ne bo najedel. Študij hotelskega managementa je vpisal pri devetnajstih, po koncu pa je začel svaljkanje po številnih restavracijah. Službe je že takrat puščal iz precej kontroverznih razlogov – iz restavracije Wickham Arms ga je, recimo, odnesla ljubezenska afera z lastnikovo ženo, a po prihodu v London se je vendarle ustalil v takrat daleč najboljši londonski restavraciji, legendarnem Harvey’su, kjer je vladal Marco Pierre White. Gordon je zdržal skoraj tri leta, potem pa je odšel zaradi “teženja, izsiljevanja in nasilja”. Hm, da je nekomu uspelo zlomiti Ramsaya, je moralo biti pa res kar heavy. No, pravzaprav je bilo zanj bolje, da je šel, saj je nato odšihtal še svoje v hudih francoskih birtijah, pri Albertu Rouxu, Guyu Savoyu in Joëlu Robuchonu. Po povrtaku v London se je njegova pot spet križala z Whiteovo, ko mu je ta skupaj s partnerji ponudil 10% lastniški delež in pozicijo glavnega kuharja v novi restavraciji Aubergine, ki je kaj kmalu pobasala prvo in nato še drugo Michelinovo zvezdico. Do tretje ni zdržal, saj je začutil, da ga želijo lastniki na chefovski poziciji zamenjati z Whiteom, zato je najel modela, ki je iz Aubergina ukradel knjigo z rezervacijami (in kontakti stalnih in pomembnih strank), za krajo pa je nato javno obtožil samega Whitea. Verjetno je odveč povedati, da odsihmal gospoda nista ravno v prijateljskih odnosih. Kar v razmerju do Ramsaya velja še za marsikoga; če odštejemo številne nastopajoče v Ramsayevih oddajah, ki so kontstantno deležni zmerljivk, teženja in neokusnih dovtipov ter angleške kuharje, po katerih je poimenoval purane, ki jih je gojil v prvi sezoni serije The F Word, sta tu vsaj še kritik A. A. Gill, ki ga je Ramsay z Joan Collins vred vrgel iz restavracije, pa avstralska novinarka Tracy Grimshaw, ki jo je prostodušno primerjal s svinjo, na njegovi tapeti pa se velikokrat znajdejo tudi vegetarijanci. V intervjuju za BBC je celo priznal, da je vegijem naskrivaj prodajal župce, narejene s piščančjo osnovo. Anekdot o Ramsayu je seveda za še vsaj vsaj dva ali tri takele časopise, onim, ki ga ne marajo pa je nabolj všeč tista, kako je med snemanjem na Islandiji zdrsnil s 85 metrskega klifa in pristal v ledeni vodi, iz katere je komajda živ izplaval po skoraj minuti boja na življenje in smrt.

Piscu tehle vrstic se zdi Ramsay vendarle malo preveč egotripaški model, ampak – hej, človek združuje dva ultimativna egotripa: (resničnostno) televiziranje in vrhunsko restavracijsko kuharijo, pri tem pa se s knjigami lepo približuje krožnikom navadnega ljudstva. Še posebej cenim njegovo knjigo Gordon Ramsay Makes It Easy, v kateri je tudi recept za preprosto nadgrajen goveji karpačo, pri katerem kos uležanega govejega fileja povaljaš v zdrobljenih poprovih zrnih in trdno zaviješ v alufolijo. Zvitek nato postaviš v hladilnik in po eni uri z vseh strani (po pol minute na stran, recimo) na suho opečeš v razgreti ponvi. Ohlajen zvitek gre spet v hladilnik, uro pred serviranjem pa v zamrzovalnik, da se nato lepše reže. Ko ga odviješ iz folije, ga le še povaljaš v sesekljanem peteršilju, narežeš na tanke rezine (ki jih med dvema plastema folije s tolčenjem še stanjšaš), položiš na s pehtranovo gorčico in olivcem zabeljene laske ledenke in potreseš s solnim cvetom, nastrganim parmezanom in, če ga le imaš, nalistanim svežim tartufom.

Meni je že bilo vrhunsko. Ampak domenvam, da bi Gordon ob temle mojem krožniku zagotovo znorel, češ da je to f*****g disgrace in da naj se neham delat norca iz njegovega recepta, for f**k’s sake!


kost(ka) za debato

oni teden, ki sem ga preživel v portorožu, je tudi v večernih urah stegel s kakovostnimi debatami … ena se nama je s kolegom vukom zdela tako zanimiva, da se mi jo zdi nujno odpreti tudi tukaj in vanjo vključiti še kruha in vina željno bralstvo …  takole je: zakaj v pozezavi s hrano in pijačo tako radi in pogosto uporabljamo pomanjševalnice (krvavička, solatka, tortica, salamca, kozarček, pirček …)? … ali je to zato, ker se hočemo s tovrstno jezikovno rabo prepričat, da pojemo/popijemo nekaj majhnega, kar se nam ne bo poznalo in nam ne bo naredilo škode? ali se nam zdita hrana in pijača tako ljubka, da jima s tovrstno rabo izkaZujemo simaptije in naklonjenost?  … kako je s tem pri tebi? … pomanjšuješ? ne? kdaj in zakaj? … in kako je s tem v drugih jezikih, pri drugih narodih? … kostka je vržena, debatka je odprta!

če maš čemaž…

… in ni hudič, da ga zdajle, ko raste v vsakem šumarku ne bi imel, potem ni nujno, da ga nažigaš zgolj v pesto, vlagaš v olivno olje in mešaš v skuto … lahko mu privoščiš tretman, kot ga nudiš špinači, se pravi: v slan krop za minuto, prestavit v mrzlo vodo, odcedit, ožet, sesekljat in sfrulirat z deci sladke smetane … dodaj še na tanke rezinice narezano in popraženo bučko in v vsem skupaj okopaj njoke … če premoreš še kakšen košček govejega pljučnega fileja, ga z obeh strani na hitro opeci, počakaj par minut, nareži na rezine in z njimi okrencljaj njoke … nekako takole naj izgleda vse skp:

gordon bi rekel: it looks like restaurant dish! well done, napo! … pa gre v resnici samo za pametno in na hitro ponucane ostanke … andiamo, nabiralničarji!

zajtrk prvakov

se spomniš, kako sem dobro leto nazaj po službenem popušu za eno samo samcato točko na slovenskem oglaševalskem festivalu le vzdihnil o, ti šmorn! in ga potem tudi naredil in s soundtrackom napovedal revanšo … ki se je letos v dramatični končnici tudi zgodila in prenosni pokal v obliki velikega lesenega propelerja je zdaj spet tam, kjer smo ga zadnji dve leti pogrešali … no, ker se zmagovalcem spodobi jesti kaj drugega kot praženec (pa magari sto puta carski bio) smo koj planili po bolj prvaških stvareh … včeraj se je celotno futuristično postrojenje posedlo po grajskem dvorišču, nazdravilo s penino in zagrizlo v tople ocvirke, frišen kruh, kremasto špargljevo juho, bučne njoke z dimljeno sirarsko skuto, belokranjskega jančka, pire, špinačo, krostato in gibanico, vaš vdani pa je že prej skušal nadgraditi hotelske fruštke, s katerimi je bil prisiljen gvirati en teden … je uspelo? o, je … tale mafinski spinoff klasičnega hemendexa je pač frajerski, a ni?

pa še na tak relativen no-brainer je … potrebuješ samo modele za mafine, pečico in toliko rezin kuhanega pršuta, kolikor jajc kaniš shemendeksati … potem pa lepo na okroglo obreži rezine kuhanega pršuta in jih položi v namaščene modele in konstrukcijo dodatno ojačaj z obrezki … v vsak model previdno razbij jajce in vse skupaj postavi v na 180 stopinj segreto pečico … čas peke je odvisen od tega, kako zakrknjena jajca hočeš jesti … po osmih minutah bodo zagotovo že skoz in skoz prepečena, česar jaz nočem, zato ti svetujem, da jih, če si z mano, eliminiraš po petih ali šestih minutah, ko je rumenjak še malo tekoč … vsak hemendeks previdno prestavi na krožniček, potresi s soljo ter poprom ali pimentonom in postrezi z robo iz prejšnjega zapisa, da ne boš samo prvak, ampak tudi kaiser, hehe …

s soundtrackom bomo le še podžgali kraljevsko-zmagovalni duh: the fall – victoria

kajzerisanje

evo, da se ne bi zgodilo, kot se ponavadi zgodi pri obljubah (ki dobijo dolgega), namreč da se stvar, ki se preloži na nedoločno prihodnost, potem nikoli ne zgodi … kot ste mogoče zapazili v drugem komentarju k zapisu o četrtem eksperimentu, so nekateri bojsi že zelo na trnih, češ pribij že sem gor navodila za produkcijo kajzersemlnov … pa dajmo: reč je dvokomponentna – na eni strani imamo testo, ki mora dati drobne luknjice in hrustljavo skorjico, na drugi pa dizajniranje in peko, ki sta za končni rezultat skorajda še pomembnejša … testo gre takole:

  • pol kile bele moke
  • 180 g vode
  • 100 g mleka
  • 8 g sladkorja
  • 8 g soli
  • 10 g kvasa 

če si izkušen kruhnpekar boš opazil, da je količina tekočine precej manjša, kot je običajno … chef navadne vsakdanje kruhe cimpra precej na mokro, saj je razmerje voda:moka ponavadi 70:100, v temle primeru pa smo na 56:100 … ampak, hej, recept je avstrijski, mu bomo že verjeli, ane … tehnično je tako, da se vse sestavine zmešajo (kvas skupaj  s cukrom raztopiš v mleku/vodi, nakar dodaš moko in ob koncu še sol) in nato mesijo kakšne četrt ure … testo oblikuješ v kuglo, ga daš v skledo, pokriješ z vlažnim prtičem in postaviš v pečico s prižgano lučko, kjer bo vzhajalo 135 minut (jodlarji so kokr nemci, prezision pa to), vmes pa ga boš štirikrat pregnetel: prvič po 45 minutah, drugič po 40 minutah, tretjič po 35 minutah in nato po 15 minutah … z gnetenjem prebudiš in redistribuiraš kvasovke in testo tako bolje in močneje vzhaja … po zadnjem gnetenju testo razdeli na 12 enako velikih bunk (vsaka bo tehtala približno 65 gramov), ki jih pokrij z vlažno krpo, nato pa vsako zdizajniraj v kajzerco … da se ne bi preveč matral z razlaganjem sem pripravil kar multimedijski prikaz oblikovalske tehnike:

takole zvozlane kajze naj približno tričetrt ure vzhajajo pokrite z vlažnim prtičem in obtežene z desko (da ne bodo šle preveč v luft, ane) … preden jih daš v na 250 segreto pečico jih obrni in fino našpricaj z vodno pršilko … prvih 10 minut naj se žgejo na 250, nato pa jih premaži z mlekom in temperaturo znižaj na 200 stopinj, kjer naj se hajcajo še kakšnih 10 minut … na koncu bo iz njih prišlo nekaj tekega:

s temile sem naredil samo en zajebek in sicer sem jih pred peko pozabil obrnit, tako da imajo spodaj boljši dizajn kot zgoraj, ampak dobre so pa vseeno ful: drobljiva glossy skorjica in enakomerno fino naluknjana sredica pač imata svoj čar, ane … opcijske igrarije so še s posipanjem: če jih namreč koj po špricanju posuješ z makom ali/in sezamom dobijo še malo več karakterja (pa še stevieju wonderju jo lahko daš zvečer v roke, da si z njih sam prebere pravljico :-)) … njami!

soundtrack je zdaj, ko tole obvladamo, čisto upravičeno kajzersko chefovski: kaiser chiefs – oh my god

domača rekreacija (p. goosens)

o belgijskem majstru goossensu sem s pomočjo bruslijevkse majeM pisal za februarsko edicijo dolce vite, ki nato ni izšla, ker si je vzela en kratek zimski predah … goosensova štorija je tako na papirju izšla prejšnji petek, digitalizirani spis pa je priobčen tu spodaj … goede eetlust!

Belgijček

Peter Goossens, chef podeželske restavracija Hof Van Cleve – polovica preostalih belgijskih driesterrenarjev.

Pri Herculu Poirotu so komu nabolj všeč mustače, kdo drug prisega na njegov stajliš polcilinder, marsikoga napali njegov briljanten analitičen um, meni pa je bilo vedno najbolj kul njegovo silno razburjenje, če ga je kdo označil za Francozeka. “Nisem Francozek, jaz sem vendar Belgijček!”  je izjava, ki bo v luči trenutne aktualnopolitične situacije tam gori, ostala relikt preteklosti. Slabih enajst milijonov podanikov, ki pod črno-rumeno-rdečo zastavo biva pod kraljem Albertom II. se namreč trenutno bolj kot za Belgijce izreka bodisi za Flamce bodisi za Valonce, država pa je že ohoho časa brez kakšne resne vlade.

No, ampak jedo pa Belgijci (recimo raje kar tako, da se ne bomo še mi po nepotrebnem vpletali v njihove delitvene rabote) vseeno. In tudi pijejo! Akoravno dvomim, da bi jih kdo po defaultu uvrstil med gastronomsko frajerske narode, pa fantje in dekleta pri produkciji okusnih, celo delikatesnih reči, niso čisti abervezniki. Pomisli samo, da iz njihove grude poganjata avtohtonska vitlof in brstični ohrovt (menda ga v Bruslju, zdajle ko je sezona, kar mečejo za tabo: trikilski žakeljček zelenih žogic zlahka dobiš za tri evre, s cenkarskim manevrom pa še za manj), pa tudi s šparglji, predvsem belimi, so si zelo na ti, gastarbajterji pa so nas te dni presenetili tudi z informacijo, da so na belgijskih tleh poganjki/vršički divjega hmelja cenovno pozicionirani v rang tartufov. Ne pozabimo niti, da so tam naokoli doma številne u iber fensi čokoladne kuče (Godiva, Neuhaus, Marcolini, Leonidas in take) in pa, jasno, da jih trapistični menihi iz šestih še preostalih kloštrov (Achel, Chimay, Orval, Rochefort, Westmalle in Westvleteren) pridno zalagajo s svojimi pirčki in sirčki. Če zraven prištejemo še izjemno fino globalno krušniško franšizo Le pain quotidien, spočeto in zagnano pred dobrimi dvajsetimi leti prav v Belgiji, pa novo generacijo odpičenih mikro varilcev piva z globalno slavo za pasom (Struise Brouwers, anyone?) in naravno fermentirane lambice, ki tako ali tako lahko nastanejo samo v Bruslju in bližnji okolici, potem je že bolj jasno, da se Belgijcem v trebuhe kotali precej dobra košta in da jo tudi znajo cenit. No in seveda: ne pozabimo, da je tudi pomfri v angleščini napačno poimenovan, saj bi se bil moral namesto french imenovati belgian fries, glede na to, da so na paličice narezan krompir v 17. stoletju najprej (menda da celo v kobilji masti) cvrli ubožni Belgijci, živeči ob reki Meuse, ki pozimi zaradi zmrzali v reki niso mogli loviti rib.

Z vrhunskimi restavracijami v Belgiji je pa tako, da bi jih človek glede na kupno moč evrobirokracije pričakoval več, ampak verjetno je omenjeno uradništvo hvaležna stranka, ki se ji da prodati marsikaj. Michelin namreč v zadnjih letih (predvsem v Bruslju) zvezdice bolj jemlje, kot daje, tako da sta trenutno v Belgiji samo dve taki s kompletom treh: prva je De Karmeliet v Brugesu, druga pa Hof van Cleve v Kruishoutemu. No, in prav v temle Kruishoutemu se bomo ustavili, saj je med njegovimi 8.160 prebivalci moč najti tudi našega novega znanca Petra Goossensa.

Goossens ni iz kakšne oštarijske familije, so pa menda doma vsi radi dobro jedli – on pa se je odločil, da bi poleg tega rad tudi dobro kuhal. Po hotelirskem šolskem drilu se je prava stvar šele začela in to v Parizu: žuljenčkanje kupov in kupov in kupov zelenjave v restavraciji Le Pre Catelan v Bulonjskem gozdu, pa vajeništvo pri Joëlu Robuchonu in Georgesu Blancu ter nadaljnji uk v slaščičarski šoli Lenôtre. Po povratku v Belgijo se mu je zgodil čuden karierni obrat. Kuhal je namreč v restavraciji Ijzerberghoeve, ki je že imela zvezdico, njen lastnik pa je fural še en bližnji lokal – Hof van Cleve. Goossens je reč kmalu prevzel, a pod enim pogojem: podpisati je moral klavzulo, da s svojim početjem v Hof van Cleve pet let ne bo predstavljal direktne konkurence Ijzerberghoeveju. Se pravi, da je pet let cimpral kotlete, jeguljo na zeleno in ostale flamske klasike. Pa ni bil nič kaj slabe volje in še danes pravi, da je bila to super šola in da je samo s popolnim poznavanjem klasike možna kreativna nadgradnja. In po petih letih se je Peter spustil s ketne in hitro jel pobirati zvezdičevje in ostale visoke zaznamke (19.5/20 Gault-Milau itd.). Po zatonu in/ali umiku stare garde belgijskih mojstrov (Pierre Wynants, Jean-Pierre Bruneau) je prav Goossens postal gonilo nove belgijske kuharije. In fant se – karierno gledano – obnaša zelo brihtno, pri čemer se očitno spogleduje z angleškimi chefi, ki za promocijo svojih restavracij, sloga kuharije, idej in pogledov na svet hrane vešče uporabljajo medije, predvsem televizijo (za Goosensom sta dve zelo uspešni in gledani TV oddaji – Moja restavracija in Najboljši flamski ljubiteljski kuhar (temu Flamci lepo rečejo hobbykok J). In seveda kuharske knjige – po eni strani tiste za gledat, lepe in velike, za imidž, po drugi pa bolj preproste, vsakodnevne, za nas navadne domače kuharčke. Lani, recimo, je Goossens skupaj z Rogerjem van Dammom in Sergiom Hermanom izdal pedagoško korak-za korakom knjigo Izvedljivi top recepti, v katero so fantje celo priložili seznam vseh trgovin, kjer je moč kupiti omenjene namirnice.

Je pa z Goossensom tako, da pridno raziskuje nove trende in smernice: trenutno je zelo navdušen nad japonskim minimalizmom (Hof van Cleve drži 30 različnih vrst sakeja), rad pokuka v Sredozemlje, ampak kljub vsemu ostaja trdno zakoreninjen v flamski kulinarični tradiciji. In menda je neskončno siten in picajzlast pri nabavi vseh sestavin, pa tudi pri novih tehnikah ni nek fanboy, ki bi kar počez uporabljal tehno zvarke iz laboratorijev Ferrana Adrie. “V mojih želejih” pravi, “je lahko le želatina ali agar-agar, nobenih aditivov in praškov.”

Tako se mi je tudi za tole priložnost zdelo prav, da narihtam nekaj, iz česar bo zadišalo po Belgiji. Naša draga Maja na začasnem delu v tujini je izbrskala fleten Goossensov recept za v mešanici Hoegaardna in belega vina dušena svinjska lička. No, pri povpraševanju po slednjih sem v ljubljanskih mesnicah naletel na gluha ušesa, tako da sem potem malo mozgal in se po Goossensovi metodi lotil svinjske krače – se mi je zdelo, da kani to biti kar dober surogat in v resnici je tudi bilo tako: prav fleten krožnik, ki se ga da lepo narihtati v temle letnem času, ko se na tržničnih štantih svaljkajo predvsem gomolji: repa, pastinak, zelena, korenje in čebulica so super spremljava, brez brstičnega ohrovta a.k.a. brussel sproutsa se pa v danem kontekstu tako ali tako ne spodobi kuhat. Takole gre, za štiri: nasoli in napopraj tričetrt kile mesa s svinjske krače (brez kože in kosti) in z vseh strani popeci na maslu. Dodaj (vse fino sesekljano) štiri stroke česna, eno čebulo in dve šalotki, šest vejic timijana, štiri lovorove liste in po štiri deci suhega belega vina in piva Hoegaarden ter na malem ognju duši eno uro. Zelenjavo očisti in nareži na razne fantazijske oblike, ki ti pridejo na misel in koščke blanširaj v slani vodi. Naredi še redek masleno mlečen krompirjev pire, nato pa skončaj: meso poberi iz vina/piva in ga nareži na rezine; vino/pivo precedi in povri na četrtino, dodaj sol in vmešaj kocko masla. Na ogret krožnik namaži pire, nanj naloži meso, naokrog razpostavi gomolje in tu in tam prilij še malo omake.

Za zraven pa kar enega Hoegaardna. Razen če si tak ultra-srečnež kot jaz in v kleti najdeš flaško witteja od Struisetovih pobov … mmmmm!

das experiment (4)

na kratko: ko se smuča v avstriji, se fruštka kajzerce – na pet segmentov razdeljeno okroglo žemljo s hrustljavo zlatorjavo skorjico in mehko, penasto sredico … eksperiment se je seveda nanašal na domačo izdelavo te dike jodlarskega pekarstva … zaenkrat smo prišli do semle:

nisem še 100% zadovoljen … oblikovalsko/rokodelsko finto sem že nagruntal (odtiskavanje petih zarez s plastično šablono je za pusije, to je menda jasno?), malo mi še manjka na teksturi testa in hrustljavosti skorje … ker je trenutna različica (4.2.1) dovolj dobra, da hitro izgineva v trebuhe žene in otrok, bomo reči kmalu prišli do dna … takrat se pa oglasim z natančno recepturo in navodili za rokohitrsko postopanje … sicer pa je razsodba takale: eksperiment uspeva! …