Neznan's avatar

About napo

ena taka spominska knjiga: piši, riši, kakor veš, postov brisati ne smeš ... tukaj bo pripeto svašta, kar piscu v takšni ali drugačni obliki krajša čas (ali mogoče celo bivanje?) tuakj naokrog ... nomen je sicer res omen, ampak za vse v naslovu ni bilo prostora.

yxa (ali das experiment (3))

naslednji v seriji eksperimentov je jako postno obarvan … da takoj razčistimo: tistele tri črke na začetku je treba brati, kot da si pravoslavec ali še konkretneje, kot da si pripadnik ruske pravoslavne cerkve … se pravi, da nismo eksperimentirali z ikso, ampak z uho … na uho sva s chefico nabasala med enim od filmskih večerov … vrtel se je fleten italijanski film io sono l’amore, v katerem se tilda swinton speča z najboljšim prijateljem svojega sina … in ker je ta prijatelj profi kuhar, se seveda v filmu tudi kuha in je … in ker tilda v tem filmu ni angležinja, ampak rusinja, se kuha tudi po rusko … tilda namreč onega italijanskega kuharčka obori-s-nogu s svojo verzijo uhe – tradicionalne ruske sladkovodne ribje juhe, ki nato v zapletu filma odigra precej pomembno vlogo … no, ampak namesto da bi na tem mestu trosil spoilerje, te raje povabim, da si filmčino ogledaš, še prej pa pogledaš, kako sem eksperimentiral z uho … takole je: tilda pravi, da se pravo mojstrstvo pri pripravi uhe pokaže v njeni bistrosti: biti mora čisto bistra, čisto prozorna, čisto čista, tako da je jedec nato presenečen, ko je ta bistrina nabasana z okusom … no, bistrost je očitno kaprica filmske gospe, kajti v receptih, ki jih za uho ponujajo internetsi ni zaslediti tovrstne zahteve … ampak, če se že gremo uho, se jo bomo pa že šli tako, kot se šika, ane?! … bistrina al pa nič! … tehnično gledano že vemo, kako se nakuha bistro juho: reč mora komajda brbotati, nakar jo je treba previdno precediti, po možnosti skozi več plasti bombažne krpe … pri prvem eksperimentu nisem bil dovolj previden: uha mi je kar nekajkrat zbezljala iz nedolžnega brbota v polno vretje … pa še pri precejanju sem vzel malo preveč na holjadri, tako da se je uha skalila do te mere, da se onih majhnomajhnih delcev ni dalo več eliminirat – ampak dobra je pa bila, omb, kako dobra župa je bila! … zato je z nekajtedenskim zamikom sledilo ponovno eksperimentiranje, v katerem je bili vse podrejeno tako opevani in zaželeni bistrosti … tole je osnovna različica rezultata:

a jo vidiš, prozornico? … bistra, kot da bi jo bil iz slapu rinka direkt v krožnik natočil, ne res? … takole naj poteka:

  • pol kile na kotlete narezanih amurjev (ali kakšnega drugega sladkovodnega ribovja, če ga le lahko dobiš – več kot boš narazličnih rib, boljša bo uha!)
  • ena res velika šarenka
  • dve veliki peteršiljevi korenini
  • mali por
  • ena čebula
  • dva stroka česna
  • en krhelj sladkega janeža
  • en rumen koren
  • lovor
  • poper
  • trije veliki krompirji
  • štrirje korenčki

šarenko sfiletiraj in okostje  z glavo in kosi amurja vred prelij z mrzlo vodo in pristavi na srednje močan ogenj … nakockaj peteršiljevo korenino, por, čebulo, janež in rumeno korenje ter dodaj k juhi … prideni še česen, lovorov list in nekaj zrn črnega popra, ter počakaj, da juha začne nežno vreti … takrat jo brž deni v na 120 stopinj segreto pečico, kjer bo lepo počasi vrela dobro uro, tebi pa se ne treba zajebavčkat s premajhnim ali prevelikim ognjem … na koncu jo precedi, počasi, po zajemalkah, skozi gosto bombažno krpo, okej? … ne pozabi je še posoliti!

medtem zrihtaj krompir in korenje: krompir nakroglaj z onim orodjem za rezanje okroglin iz melone (ali pa ga nakockaj, ane), korenje pa nareži na kolobarje, nakar  oboje  skuhaj …

v še eni posebni kastroli nežno skuhaj osoljena, popoprana in naoljena šarenkina fileja … (lahko v foliji, kot smo delali pri eni drugi ribji župi) …

krompir, korenje in ribo deni v krožnik in prelij z vrelo uho … izgleda nič posebnega, ampak je tops! (neskromno naj pripomnim, da je chefica večkrat omenila, da je to najboljša ribja župa ever in zahtevala njeno uvrstitev na seznam redno skuhanih reči) …

no, in potem je sledil še dodatni eksperiment – kako bi se pa v takile ruski župi obnesla še ena rusom ljuba zelenjava? … evo je, uha z rdečo peso:

še lepša in še boljša, kot originalka … mmm … in če tele rdeče pese pustiš par minut v uhi, in nato pošejkaš krožnik, se uha preobleče v rozasto oblekico:

seveda je pa še vedno bistra – takšna pač mora bit 🙂

zaključek: eksperiment je (v drugem poskusu) popolnoma uspel!

soundtrack je tako bister, da se vidi skoz in skoz: defunkt – see through

new post

vedno, ko hočem napisati nov zapis, se nad pravokotnikom za vpisovanje besed v wordpressovi blogovski platformi svetijo besede “add new post” … danes ga pa res, ane … namreč, dodajamo nov post, ker se začenja 40-dnevno postno obdobje do občega holesterolnega napada na organizme velike noči …  heca je konec, jodl deske teme je odstranjena, vse gre po starem … tudi v postnem času bomo jedli … ampak ker je, kot si videl v zadnjem času, v chefu vendarle tudi malo tradicionalista simpatizerja retro principa, bomo jedli po postnih pravilih in po zakonih tradicije … na pepelnično sredo, alzo danes, je katolixom zapovedan strogi post: nič mesa in le enkrat na dan se do sitega najesti … pravzaprav je to le z drugimi besedami posredovano vabilo na tradicionalno 86. slanikovo pojedino v hotel union … če je pa tako, pa grem … prvič – da bo malo eksperimenta v tradiciji, hehe!

update 9.3. ob 16.23: sem že nazaj! … reč je razdeljena na več delov: v preddverju unionske dvorane so bili sardela bar, ostriga bar in paella bar … v dvorani je bila razstava ribjih  jedi (katere ogled je bil brezplačen):

ko si se naslinil ob razstavnih eksponatih kuharskih majstrov si lahko šel domov na eno konzervo sardin, ali pa si razvezal mošnjiček v a la carte restavraciji ali, kot je naredil vaš postni odposlanec, v tzv. kulinarični avanturi s hladno toplim bifejem …

prvi vtis: kar v redu, čeprav nisem bil tako impresioniran, kot sem mislil, da bom – predvsem z razstavo ne … bife je bil fletn, z kar nekaj hajlajti, precej povprečja in z nekaj razočaranji … projekt ni ravno nek ultimativni price performance, ampak ipak je smo enkrat na leto … kar celotnemu dogodku štejem v plus je, da ni bilo nikjer zapaziti blitve s krompirjem in tržaške omake … sem pa pogrešal malo več plavega ribovja … podrobnejši report bo v mladini izšel naslednji petek (18. marec) …

das experiment (2)

evo nas, cenjeno bralstvo, v naslednji epizodi kruhovinskega eksperimentiranja … tale je dodatno povezana z rubriko nič ne sme iti v nič, nastala pa je ondan, ko se med gledanjem v  pisker z dvema dobrokilskima hobotnicama (za v solato na džizusovi vselitveni žurki) nad mojo plešnatosivo glavo pojavil velik vprašaj, pod njim pa v mali sivi celici naslednja misel: zakaj točno že tole župo mi zmer stran odlijemo??? … kaj pa če je enkrat ne bi? … hobiko namreč kuham tako, da jo vržem v pisker, prilijem malo olivčka in ravno toliko vode, da je komajda prekrita … in potem jo počasi puščam brbotati toliko ur, kolikor kil tehta (če bi bil jaz hobotnica, bi me torej kuhal dobre štiri dni) … med kuho se hobotnica skrči ful, ker pač supti vode ful … in ta voda je v bistvu župa …

eksperiment je torej skušal odgovoriti na vprašanje: kaj se zgodi, če v vodo, ki ostnae po kuhanju hobotnice zakuhaš kocke krompirja, kolute korenja, lovor in na trakce narezano glavo hobotnično (če je – in jaz je ne – daš v hobasolato)?

odgovor je na sliki:

zaključek: eksperiment je uspel! … župa je super, močna, kreftna, morska, mmm … ponovitve sledijo ob vsakem solatenju hobotnice …

opomba: hobotnice pred kuhanjem ne solit, drugače bo vse skupaj prekoslano …

soundtrack je tak, da obenem izrazi veselje nad uspehom eksperimenta (juhu!) in pove, kaj smo skuhali (juhu!) … yoo hoo!: imperial teen – yoo hoo

das experiment (1)

no, evo nas nazaj: noge so cele, smučke spravljene v futrolo, pancerji so na podstrešju, le z bundami še vedno – silom prilike – vztrajamo, kaj pa čmo! … tudi tradicionalne/retroprincipielne/konzervativne/staroužitkarske košte smo se kar najedli, tako da z današnjim dnem štartamo mini serijo eksperimentalnega jedilnega raziskovanja …

v prvi epizodi nas čaka odgovor na vprašanje: kaj se zgodi, če zmešaš majonezo, curry, bel fižol in ostanke dimljenega lososa?

odgovor je na sliki:

zaključek: eksperiment je uspel, ponovitve so ne le možne, ampak celo zelo verjetne!

opomba: majoneza s karijem je tudi lepa hladna omaka za kuhan in ohlajen file bele ribe …

soundtrack je še en nadvse posrečen eksperiment, tokrat seveda v zvočnem  mešanju tradicionalnega bingljanja zvonov, piskanja orgel in sodobne gramofonarsko-sintetizatorske estetike: beans – you’re dead…let’s disco!

tradicionalizem

evo, na srečo je minister lukšič dal befel, da moramo vsi (in to vsi naenkrat) na zimske počitnice, zato tale pisarija ne nastaja v profanem okolju mojega vsakdanjika, ampak za mizo (imitacija hrasta, smo le na germanskih koncih) v prizidku oštarije z v gotici izpisanim imenom stranachwirt … in ne klempam po vajrles tehnologiji, ampak sem ožičen (smo na solnograško-koroški meji, tako da je v luči ponovnega prekopavnja po velikovških dogodkih ožičenje slovencev čisto razumljivo) … v glažu ne sučem kakšnega briškega rdečkarja, ampak kot hudič zapeljivo in nedolžno luštno mešanico zweigelta in modre frankinje iz kevdra nittnaus … rdečelična mladunčad, vsa skurjena od gdornesmučanislovencstva, activityja in ostalih počitnih aktivnosti, ima za sabo že par in pol ur trdnega spanca, chefica se jima bo v pričakovanju dobrega vdv-jevega sanjskega koktejla kmalu pridužila (jaz pa tudi, ane … je pa le treba zjutraj na tschaneck!) … in kaj naj si začne dedec z glažem rdečega sam v zimskem večeru početi, če ne rahlo meditirati … trenutno gruntam, da sem – pazi besedo – tradicionalist … seveda ne tradicionalist v smislu, da bi bil volilec krščansko ljudske opcije ali zadrt pivec refoškega, niti si cvetja v jeseni ne pogledam vsako leto in laško in union se mi zdita med dolgočasnejšimi industrijskimi pivskimi zvarki, kar sem jih kdaj pil; ampak tradicionalist v – pazi besedo drugič – žlahtnem (hehehe) pomenu besede … da mi je torej fajn, da so neke zadeve v lajfu, ki se jih pač ne spreminja … recimo to, da se gre z bojsi vsako leto najmanj enkrat v prago spat k černemu čehu, pit pire, jest krače, gledat hokej in ob plečnikovi cerkvi srca jezusovega na vinohradih zavzdihnit “pizda, spet je zaklenena!” … ali pa recimo, da že 21. februarja (in 13. julija in kadarkoli, pač) veš, kaj boš večerjal 24. decembra: pečeno prato, francosko solato in frišno pečene kruhke, kot vsako leto …  to so taki lahko bi jim rekel privez-ritualčki, punkti v lajfu, na katere se lahko zaneseš, privežeš in predahneš; brez potrebe, da bi nekaj hudo gruntal, eksperimentiral ali se preveč ukvarjal s tem kako in kaj … tako pač je … in na našem prvem družinskem smučanju se združujeta (v veliki meri prekrivajoči se) tradiciji obeh familij …
se pravi, da so mati pred odhodom na pot spohali štiri svinjsko dobre zrezke, ki smo jih hladne, v družbi m∂rzliga in restanga krompirja pojužinali, ko smo razpakirali … da se na smučiščih ne spakujemo po gorskih oštarijah, ampak v rukzaku nosimo za vsakega pe en sendvič s kajzerco, budžolo, sirom in kislo kumaro … da se popoldne špilajo družabne igre (pri katerih je vedno kdo tudi malo jezen) … da mora bit vsaj vsak drugi dan za fruštik hemendeks … da se večerja same zlate alspkoslovenske familijarne klasike: makaronflajš (obvezno s spremljavo rdeče pese in z makaroni, (raz)kuhanimi v minimalističnem old skul šugotu, kot je tale):

pa golaž s polento … pa goveja župa in endivija s toplim krompirjem in ocvirki in karbonara in, zadnji večer, jasno, obisk v katerem od z gotico markiranih štuberlov … mater, zihr za cel ta paket obstaja kakšen boljši izraz, kot je tradicionalizem … sam ne vem, če se ga bom zdaj spomnil  …

* * *
* * *
* * *
* * *
* * *
* * *
* * *
* * *
* * *
* * *

aha, že vem: retro princip … torej: tradicionalist? ne, lepo vas prosim, no! seveda nisem tradicionalist! je pa res, da se v svojem bivanju in delovanju tu in tam  poslužim retro principa … tako ja, to se veliko boljše sliši! … retro princip!

ti si moja …

v naši kuči smo glede praznikov pred leti uvedli precej preprosto pravilo: vsak praznik (ne glede na njegovo ameriškost, budalskost, kičavost, zlajnanost itd.) jemljemo kot priložnost, ki se nam ponuja za vsaj mali festen, za se fino imet, za kaj fletnega in ne čisto vsakdanjega pomandžat … v bistvu smo taki praznični prilagodljivci, skorajda nevretenčarji, v najboljšem primeru nas lahko ozmerjaš z obračevalci plaščev, bund in vetrovk … recimo: ravno na današnji dan človek počuti skoraj kot napol skesan kvizling, češ, kako sem se dal zazankat tejle američki komercialni napasti! … okej, lahko bi se izgovarjal, da praznujem god svojega po mamini strani strica zdravkota (ali/in zdravca duše, for that matter), ampak seveda bi bilo vsem jasno, da kljub temu da sta fejst dedca, s tem še vedno ni izpolnjen zadostni pogoj za cimpranje lastnih čokolatinčkov … ali pač, saj ni težko sploh … alzo, namesto da ljubezen izpoveš z milko (ko smo že pri žlahti, milka je moja po fotrovi strani teta (iz črnuč, je kuharca, dobr kuha :-))), se raje izrazi s takole houmemejd čokoladno falango:

zdaj, ker so praznična jedila vedno povezana z neko simboliko, je tudi pri tehle valentinovskih čokoladinih tako: čokolada je v že nekakšni zvezi s serotoninom, hormonom sreče, torej sporoča: srečen sem, da sem s teboj in take fore … kardamom, vmešan v čokolado, prišepetava: vedno sem s tabo, tudi, ko me ne vidiš … oreščki tulijo: i’m nuts about you … nagubana koža rozin pravi: rad bi se postaral skupaj s teboj … figa preudarno modruje: za vse druge in drugo mi je figo mar! … solni cvet pa opravlja dve funkciji, prva govori: ti si cvet, brez kterga se neda žwet; drugi pa: vzemimo valentinovo “cum grano salis” … takole:

  • 300 g jedilne čokolade
  • pet strtih zrnc kardamoma
  • štamprle mleka
  • oreščki, rozine, suho sadje, solni cvet

dve tretjini čokolade skupaj z mlekom stresi v skledo in povezni preko kastrole z vročo vodo … počakaj, da se stali in segreje na 55 stopinj in vanjo vmešaj v možnarju uprašena zrnca kardamoma … nato skledo odstavi s kastrole in začni po koščkih, med mešanjem z metlico, vmešavati preostalo čokolado – nov košček gre v maso šele takrat, ko se prejšnji stopi … če hočeš, da se bo čokolada lepo sijala (precej bolj, kot na sliki), jo mešaj kot budala ene 10 minut …

počakaj, da se čokolada shladi na 30 stopinj, nato pa jo z žlico polagaj na peki papir … na krogce nato po nareku lastne fantazije polagaj dodatke … pusti, da se vse shladi in strdi na sobni temperaturi … to je to, kako si bil pozoren in ljubeč!!!

soundtrack izvira iz onega zrnca soli, s katerim je treba vzeti tale dan: novi fosili – valentino i renato