pozabljenka

“a glavo maš?!” sem neštetokrat slišal iz ust lastne matere – zgodilo se je vedno, ko sem doma pozabil ključe, v šoli pulover, pri igorju politikin zabavnik ali zagorja in beležko z naslovi na taborjenju v šotoru … besedna zveza se še vedno uporablja, le da sta zdaj zanjo odgovorna mobitel in/ali denarnica, pa tudi usta iz katerih pride niso od lastne matere, ampak od matere mojih otrok … pozabljivost že tako ali tako ni lepa čednost, v kuhinji pa je lahko celo zelo nevarna … ko je vpršanje iz prve vrstice še prihajalo iz ust moje lastne matere, mislim, da sem imel kakšnih enajst let, sva z juretom (ki zdaj fura prav fleten kamp v savinjski dolini) šla po mleko k mlinarjevi kmetiji … ko sva uspešno prestala fight s poblaznelim malim petelinčkom, sva mleko pristavila na ogenj in v moji sobi začela sestavljat in furat trivagonsko vlakovno kompozicijo, prinešeno leta 1978 iz češkoslovaške … po kar nekaj krogih, je v sobi začelo nekaj smrdet po dimu … aha, verjetno kdo kuri travo, dejva zapret okno! sva pametno ugotovila in zaprla okno … pa je smrdelo samo še bolj … in kjer smrdi po dimu, tam je dim … in kjer je dim, tam je ogenj … in kjer je bil takrat ogenj, je bila tudi do črno-črne barve zažgana kastrola … in tista črno-črna barva je bilo še pol ure nazaj sveže, dišeče, popolnoma belo mleko … optimistični mali napotnik je optimistično mislil, da bo katastrofo skril pred roditelji in se je jadrno pretvoril v winstona wolfa (ki takrat sicer še ni obstajal, pa vendar najbolj oriše metode, ki sem jih uporabil): na stežaj je odprl vsa okna, zribal štedilnik, zdrgnil z mastnim dimom prevlečene omarice v kuhinji in šibal v trgovino kupit novo kastrolo … seveda niso imeli točno take in cleaning plan je šel po zlu … pa vseeno ni bilo zalo hudo, izgleda da je svoje opravil dobri namen … kakava pa vseeno ni bilo za večerjo, niti za zajtrk naslednje jutro … no, odsihmal kakšne hude kuhinjske pozabe nisem izvedel, oziroma, če sem natančen: nisem je izvedel po nesreči … vam pa zato lahko predstavim eno, ki sem jo ondan izvedel namenoma:

pozabljiva meringa

kje je pa kaj zažganega? … ni-ni! … pozabljena je tale bela penasta reč s karamelnimi sozicami, ki je kolateralna korist uporabe rumenjakov v katalonski kremi iz prejšnjega zapisa – šest beljakov pač ne bomo vrgli preč, ane? (lahko bi sicer naredili španske vetrce, ampak mislim, da sem s španijo že dost težil zadnje cajte) … no, za kri je poskrbela frišno vkuhana marmelada iz markotovih nenadjebljivih vipavskih češenj … spektakulersk, jele? … naredi se pa zelo simpl – v bistvu moraš samo premagat firbec in na vse skupaj pozabit za 10 ur … takole gre:

Nadaljujte z branjem

barça!

predlanskim smo finale lige prvakov kljub navijanju za liverpool prehransko pospremili z rižotama v rossoneri barvi milanezov, lani smo ob pretežni indiferentnosti do penaliziranja čelskega proti menčesterju pustili stvarem iti svojo pot in končali na japonskem pirčku, letos pa chef seveda ne pušča nobenega dvoma: zvečer bo srce kucalo za barčico ne samo zaradi res spektakularske letošnje sezone, kulsko zatwistanega sponzoriranja unicefa, vseh jeb, ki jih je morala dati skoz pod realovskimi frankisti, ampak zato, ker je pri nas tako že skoraj trideset let … kot hommage virtuoznim romantičnim tehničarjem, ki se bodo nocoj zoperstavili fergusonovemu dobro namazanemu stroju (ki jim, bodimo realni, dejansko lahko prepreči trojno krono), je včeraj popoldne in zvečer v domači kuhinji nastajala sladička, ki jo lahko imenujemo menjar blaugrana … tule je:

barca!

prosim, da na tem mestu vklopite fantazijo in si spodnjo plast predstavljajte bolj modro, zgornjo pa bolj rdečo, tako da vas bo sladica bolj spominjala na tradicionalno barcino kombinacijo modre in rdeče barve, alzo blaugrane … pofotkani pudigenec je moja nadgradnja tradicionalne katalonske sladice, imenovane menjar blanc, kar po naše pomeni nekaj takega kot bela jed … izročilo pravi, da so si menjar blanc že v osmem stoletju izmislili katalonski menihi, ki so hvatali krivine po krščanskih zapovedih in kljub njih rigoroznosti želeli dobro mandžati … za dneve, ko je bilo v veganskem slogu prepovedano uživanje česarkoli živalskega izvora, so si izmislili mandljevo mleko, ki so ga nato dišavili, sladili in gostili … menjar blanc je tako neke sorte puding, pri katerem kravje mleko zamenjamo z mandljevo mleku podobno vodico … če želiš ostati nevtralen in tradicionalen boš dodatno barceloni naklonjeno barvanje z borovnicami in jagodami opustil, ampak ne mi pol jutr jokcat da nisi vedel, da je barca letos res tolk huda, hehe … takole dajmo: Nadaljujte z branjem

fraîche

francoski kisla smetana je malo drugačna kot naša, pa tudi reče se ji ne kisla, ampak sveža – crème fraîche … v obeh primerih gre za fermentirano smetano, največja razlika pa je v vsebnosti maščobe … naša štacunska kisla smetana je ima okrog 20%, frešerca pa še ene pol toliko zraven, torej okrog 30% … razlika je tudi v okusu in verjetno mi ni treba posebej razlagati, da je tista, ki ima višjo vsebnost maščobe bolj polnega okusa in zapeljive svilnate teskture … s kislo smetano v naši domovini ni težav, saj jo prodajajo povsod, sicer pa lahko čisto fletno domačo kislo smetano dobiš, če, tako kot vinko mlek, s kislega mleka postrgaš na vrhu narejeno plast smetane … s crème fraîche je večja jeba (sploh če se ne nahajaš na, recimo, korziki) ker se je zanjo treba pomujati v kakšen ibermarket, česar pa chef ne počne ravno rad in niti ne pogosto …  poleg tega so nekateri bralci tega bloga prepričani, da je chef en navaden razvajen zajedalski pizdunček, ki se otepa resnega dela, zato je skrajni čas, da v dokaz nasprotnega spet kaj naredi z lastnimi rokami … no, žuljev od proizvajanja domače crème fraîche ravno ne bo dobil, saj mu je gospod vinko mlek iz kašeljskih mlekarn zaupal sledeč, jako preprost proizvodni postopek:

  • četrt litra sladke smetane (če se le da, naj bo nehomogenizirana)
  • dve žlici kislega mleka

sladko smetano na majhnem ognju segrej na telesno temperaturo … odstavi jo z ognja in jo prelij v keramično, stekleno ali platično posodo … kislo mleko dobro premešaj, da bo tekoče, nakar ga vmešaj v mlačno smetano … pokrij s čisto krpo in pusti vsaj en dan stati na kuhinjskem pultu … in to je to … zdaj jo moraš samo še porabit, s čimer pa zagotovo ne boš imel težav … na slano jo prideni k dimljenemu lososu ali jo vmešaj v kremno juho, ali jo namaži na kruh za bazo sendviča ali itd. … najbolj pa se izkaže na sladko,  še posebej v svežih sadnih solatah, kot je tale od sobotnega zajtrka … preden jo preliješ po sočnem sadju, samo vmešaj vanjo žlico ali dve sladkorja (če te motijo kristalčki, naj bo v prahu, lahko je tudi vanilijev) in-mmmmm!!!,  jao kako to jezik odmah zavoli:

creme fraiche on top

poskrbi, da bo na uživaškem kremastem nivoju tudi soundtrack … z elegantno in ležerno inštrumentalno groovy priredbo wu-tangovske klasike ne moreš užgati mimo, torej: el michels affair – c.r.e.a.m.

salamijada

prizorišča pomembnih in velikih -ijad so ponavadi velika in spektakularna (samo spomnite se pekinškega pričjegnezdnega stadiona ali bodočih mariborskih smučarskih skakalnic), toda prostor, kjer se je 28. marca letos odvijal epski boj – kaj boj, mesarsko klanje – za titulo najboljšega salamarja na ježici pa i šire, na prvi pogled ni dal slutiti, kaj vse se pripravlja … na vratih gasilskega doma ježica je bil nalepljen takle pildek:

vabljive duri

no, je pa treba povedati, da se je potem za vrati in po dveh nizih stopnic očesu ponudil bolj resen in spoštovanja vreden prizor, ki je že dajal slutiti, da tukaj ne bo heca … na lesenem, s krepko moško roko skup zbitem stojalu je namreč viselo nič več in nič manj kot 45 salam … preštej, če ne verjameš:

tekmovalni poligon
jao, kako to odmah oko i srce zavoli! … tele salame pa niso samo lepe, ampak so neke sorte statusni simboli, ne le zaradi falične oblike, ampak zato, ker fotri, ki se ukvarjajo s to najbolj zajebano disciplino mesoznanstva, ob njih razvijajo lastne filozofske sisteme, metode predelave najboljših kosov mesa in njih variacije pa ljubosumno skrivajo drug pred drugim … in so, jasno, vsak zase prepričani, da so njihove salame najboljše in da so vse ostale bolj ali manj bedni približki njihovih mojstrovin … in ker bi neposredno primerjalno salamoslovje tipa
A: moja je bolša k tvoja, sto posto, kadarkol in zmeram!
B: a dej, dej as neumn, ne more bit tvoja bolša če nimaš pojma koko se dela itak si pa prasca pomijarja not zmlel!
A: kuga?
tim jes dal pomijarja! koruzo je jedu, sam koruzo pa orehe, navš ti men …
ki bi potekalo zgolj za lokalnimi šanki rezultiralo v resnem upadu moške populacije, so si fotri izmislili salamijade, kjer njih mesni ponos oceni kao nepristranska kao strokovna komisija … na letošnji salamijadi na ježici so v žirijo celo pripustili mladeniča brez očal:

ž(i)rija

naloga se sicer sliši zelo enostavno: izmed 45 vzorcev salam je treba izbrati najboljšo … ocenjevanje pa ni neka zajebancija, kjer bi si zdaj fotri dali v usta kolešček salame in potem malo popametovali med sabo … o, ne! … ocenjevanje poteka v tišini, vanj pa je treva vključiti oči, nos in jezik … vsaka salama je deležna temeljite šeststopenjske analize, v kateri se pretrese njene organoleptične lastnosti … najprej si vsak žirant pozorno ogleda in potežka cela salamo in ji pribode dve točki, če se mu zdi fletna in eno točko, če se mu zdi grda … potem pa na krožniček že dobi diagonalno milimetrsko šnitko, kateri najprej oceni enakomernost razporeditve in količinsko razmerje koščkov špehca in mesa, nato pa še barvo, kjer dobijo dve točke vse salame, ki nimajo sivega kolobarja na zunanjem robu … sivi kolobarček je namreč hud hud feler, s katerim salama izgubi takorekoč vse šanse, da bi dosegla kakšen odmevnejši rezultat … naslednja pomembna lastnost je tekstura, alzo ugotvaljanje, ali je rezina salame gumasta, prhka, zategnjena, ali pač ravno pravšnja, za kar je nagrajena s štirimi točkami … vonj prispeva največ tri (priznanje brezočalastega žiranta: ker sem imel zamašen nos, se mi je zdelo najbolj pošteno vsem salamam, razen dvema, ki sta res malo smrdkali, prisoditi dvojko), okus, ki je pa seveda glavni, pa je vreden šest točk … vsak žirant za vsak salamo izpolni takole tabelico:
ocenjevalni obrazec

in potem prigrizne košček kruha ali sira ali ščep kislega zelja in že se loti naslednjega … napotnik je na ježico prišel precej lačen, zato je mislil, da bo zlahka na polno pomalical vseh 45 kolutov in si je vmes celo še mislil, kakšno slabiči da so tile očalarji iz žirije, ki od vsakega koluta poznavalsko odgiznejo in prežvečijo le centralni del, ostalo pa pustijo na krožničku … no, tam nekje okrog dvanajste runde mi je postalo jasno, da fotri že vedo, kaj delajo in sem jih začel oponašati še jaz … prerezane salame so nato romale v veliki prireditveni prostor, kjer so bili vzorci skupaj s prijavno številko dani na ogled in v pokušino tudi obiskovalstvu:

tihožitje

le-to je potem podkrepljeno z eno od uradnih pijač prireditve (druga je bilo belo štajersko)

za poplaknit

lahko svoje osebne preference primerjalo z rezultatskim seštevkom in neizpodbitnim mnenjem poznavalske peterke … no, in tukaj zdaj nastopi ta epski moment, obljubljen v prvem odstavku … pravila salamijade ježica namreč prepovedujejo, da bi oseba, ki je član žirije, na tekmovanje prijavila svojo salamo … pri meni zadrege seveda ni bilo, saj sem v domačem mesoznanstvu trenutno na stopnji domače slanine (kar je nekaj takega kot vrtec ali mala šola), ampak v žiriji sta sedela tudi dva bivša profi mesarja … nu, tukaj spodaj levo je vir zgražanja marsikaterega prijavitelja, oče zmagovalnega tekmovalca aleša avšiča:

ponosni avšič

se vam zdi, da ste ga nekje že videli? … jep, prav imate, avšič starejši je sedel v žiriji in, lejlej to naključje, prvo nagrado je dobil njegov sin, drugo pa njegova življenjska sopotnica … seveda je v sali gasilskega doma kar dvakrat močno završalo, ampak takle mamo: avšič je fino poiskal luknjo v pravilih in snel dvojno titulo … (da smo si na jasnem, tista zmagovalna je bila res hudobno dobra salama, tudi meni najbolj všečna, ona druga, ki je so srebra pribetlala v podaljšku pa mi ni bila tako fletna) … že res, da je na račun tega, v očeh mnogih ne ravno fairplay manevra, izgubil marsikaterega sogovornika in se tudi kmalu po podelitvi z dvema pokaloma odpravil domov … pa mu ne bi bilo treba, saj je ljudstvo kmalu pozabilo na tekmovalni del salamijade in se raje jelo posvečati družabnemu delu … ko je blontna brigita drugič zajodlala v mikrofon, so itak vse zasrbele pete in grla so postala še bolj suha:

raja je krenula da se pali i žari

mladi žirant je ta večer izkoristil za spletanje socialne mreže z ježiskimi amaterskimi mesarji, se teoretično podrobno seznanil z marsikatero finto iz mesoznantva, zvrnil marsikateri glaž cvička in se skupaj z oficielnim fotografom mitjem b. (photo.si, vse fotke v tem zapisu so njegovo avtorsko delo, hvala zelo!) narežal komentarjem, kibicanjem, dovtipom, šalam in petelinjenju lokalnih fotrov in mater … lenči in njenemu fotru jožetu (ki, bajdvej, ne doktorira samo iz salam, ampak tudi iz velikopoteznih in ogromnokoličinskih golažev) pa se ob zaključku tegale reporta iskreno zahvaljujem za enega bolj zanimivih večerov v moji gastro karieri … salamijada ježica rulz!!!

tehniko narodu!

ko sem lani poleti med pripravami za snemanje desetke v enem od receptov zapazil  poširana jajca, sem koj zastrigel z ušesi in se veselil, da bom pri tem, na prvi pogled preprostem, a v resnici silno zajebanem opravilu gledal in se učil od profi mojstra … če so jajca poširana, kot se šika, je to prava milina: koaguliran beljak in še tekoč rumenjak, jasno da brez smrklja! … no, poširanje jajc pa se je pri meni vedno končalo z uporabo furmanskega izrazja, ki naj bi ponazorilo nemoč, bes in slabo voljo, za katero so bila kriva

  • jajca, ki niso hotela zakrkniti
  • jajca, ki so bila po eni strani fletno kuhana, po drugi pa surova
  • jajca, ki se jim je pri obračanju razlil rumenjak
  • jajca z do konca zakrknjenim rumenjakom
  • jajca,  pri katerih je iz zakrknjenega beljaka pritekel še štamprle smrklja
  • jajca, ki so izgledala, kot da bi jih povozil kombajn
  • jajca, ki so se kar raztopila in izgubila v tistem kropu
  • jajca, ki so po jemanju iz kastrole plavala v vodi
  • jajca, ki so se razlila, še preden so prišla na šparglje ali špinačo ali solato
  • jajca, ki so mi padla na tla …

in še bi lahko našteval, pa ne bom, ker se že tole bere kot jokcanje mladega neila v najbolj depresivnih cajtih … skratka, ni šlo! … poskušal sem v velikih in majhnih kastrolah, v plitvi in globoki vodi, v na polno vreli vodi, v komajda vreli vodi, v slani in okisani vodi, v samo slani vodi, v samo okisani vodi, v navadni vodi, v vrtinec zavrteni vodi, s svežimi jajci, ohlajenimi jajci, na sobno tempreaturo segretimi jajci … ni, da ni … in ne misli, da nisem po demšarjevi lekciji še kdaj poskusil … in ne misli, da mi je slučajno ratalo … ni mi, prav nikoli – do zadnjič, ko sem nekje na netu, pa ne vem več kje, zasledil tehnično finto, za katero sicer protebuješ dva pripomočka, ampak v zahvalo dela ko šus in jajca so že prav kičasto perfektno poširana … finta je pa v tem, da jih ne pustiš prosto plavati po vroči vodi, ampak jih omejiš s ta tanko folijo … konkretno to izgleda takole:

1. vzameš lonček, ga obložiš s kuhinjsko folijo, narahlo premažeš z oljem in vanj vliješ previdno razbiro jajce, s celim rumenjakom, jasno:

jajce v lončku

2. folijo pri vrhu stisneš skupaj, tako da nad jajcem ostane še malo zraka, in spneš s plastično klipsno, da dobiš prozoren, z jajcem napolnjen mošnjiček:

surovo zaklipsnano jajce

3. mošnjiček položiš v vrelo vodo in ga vsake pol minute obrneš, da se jajce enakomerno skuha (okej, spošira) iz vseh strani … končni čas kuhe je odvisen od velikosti jajc, srednje velika se bodo kuhala štiri minute, večja dlje, manjša krajše … ob koncu naj  izgleda približno takole:

poširano zaklipsnano jajce

4. mošnjiček prestavi v skledo s čimbolj mrzlo vodo, da se jajce ne kuha več … odpni sponko in poširano jajce bo brez vsake frke spolzelo na plano … uporabi ga pametno, recimo takole: na nako nareži rdeče zelje, ga osoli, popopraj, pokuminaj, naolji in rahlo okisli … na vrh položi poširano jajce (zdaj znaš, ane!!!), ki ga potresi še s ščepom pikantnega pimentona (ali popra ali horgoške paprike ali curryja ali ničesarja):

poširano jajce na zelju

se je splačalo vztrajati pri iskanju prave tehnike za poširanje jajc? … no doubt, jutri gre z mano na šiht šop kuhanih špargljev in par prfekt poširančkov … juhej!

soundtrack je tokrat posvečen vztrajnosti: neil young & bruce springsteen – keep on rockin’ in a free world

eliminator

z druge strani oceana, in to iz ugledne kulturne inštitucije, smo v chefovini za darilo dobili hecno žajfo:

steel-zajfa
v bistvu je zelo savinjsko-gorenjsko-škotskega tipa, saj je nikoli ne zmanjka … na ovitku piše, da eliminira nezaželene vonjave … pred prvo uporabo je v hiši vladal zdrav skeptičen duh … no, pod pazduho je sicer še nisem preizkusil, ampak če si z njo pod mrzlo vodo umiješ roke po filiranju rib, lupljenju & ribanju česna ter sekljanju čebule, ti roke dejansko ne zaudarjajo po omenjenih smradkotih … kako to? … nobody knows, tale razlaga je ena od možnih, če kdo ve za kakšno še bolj strokovno in s formulami podprto se priporočam … za tiste, ki niste te sreče, da bi vaš pult krasila takale jeklenka pa stručkoti predlagajo bližnjico: pod mrzlo vodo z rokami parkrat podrajsajte po noževem rezilu ali, kar bo precej varneje, med prsti mencajte žlico … menda je efekt isti, ampak žajfa je pa le žajfa, ane?!

krofovski napo-tki

1. če se le da, si naroči praktični prikaz priprave krofov od kakšne obvladaške matere ali babice … v pisanih navodilih je toliko spremenljivk, da boš zihr kje zajebal

2. če si braveheart in krofov ne kaniš streči drugemu kot sebi, lahko ignoriraš prvo pravilo in se priprave lotiš sledeč kateremu od napisanih receptov

3. če si ekstremistični braveheart, boš za osnovo vzel ivačičev recept, ki je celo tako zajeban, da ne dovoljuje naknadnega vbrizga marmelade, ampak jo je treba že prej stlačiti med dve okrogli fliki testa, stisniti in ponovno obrezato pa take fore … prav zato se mi zdi od majstra pošteno, da recept zaključi z naslednjim opozorilom: Izdelava krofov terja dobro moko in precej vaje in znanja. Vendar ne obupajte, če vam prvič ne uspejo. Natančno preberite navodilo in spet poskusite. Sicer pa včasih krofi iz preprostega testa bolje uspejo. Le tako dobri niso. … skratka, rekreativni pustni peki krofov tle nimamo kej iskat …

4. ker druga klasičnokuharska avtoriteta, torej vendelina, nima podobnih “i told you so” opozoril,  je zelo možno da se boš lotil priprave po njenem receptu … toda pazi! jeba je seveda v tem, da je tukaj opozorilo skrito v small print na koncu recepta: Krofi bodo imeli lep venec, če ne bo v kozici več kot dva prsta maščobe in če le-ta ne bo prevroča in tudi ne premalo razgreta. Krovi pa ne smejo biti prehajani in ne premalo vzhajani. …. z drugimi besedami, če je vse ravno prav, bodo krofi v redu, če ne pa ne … s tem, da ne dobiš nobene informacije o tem kako narediš, da je vse ravno prav: kako na debelo razvaljaš testo? koliko časa naj vzhaja? kako vroče naj bo olje? koliko časa jih cvreš? … nič oprijemljivega, razen količin za testo …

5. kljub dvomom sem se letos spopadel z njimi, seveda ne z ivačičevimi “accident waitnig to happen”, ampak z vendelinskimi nedoločenčki … vse je šlo lepo, zajebal sem edino s temperaturo olja, ki je bila veliko, veliko previsoka in prvih šest krofov je prišlo vem v burkinofaškem odtenku … ko sem zmanjšal temperaturo, je bila očitno še vedno previsoka, naslednjih šest krofov se je namreč ponašalo s osončeno indijsko barvo … potem je lepih krofov zmanjkalo in zadnjih šest, ki so imeli lepo, svetlo rjavo zagoerelo solarijsko barvico in sredinski venček, je trpelo za druge sorte boleznijo … imeli so namreč tzv. oblikovno pokvečenost, ki sem jo še dodatno potenciral z neposrečenim intravenoznim vbrizgavanjem jagodne marmelade s pomočjo dresirne vrečke:

ne najlepši krof na svetu

6. ko bo leto naokoli se bom vrnil na tale post in postopal takole:

  • testo bom zamesil sledeč vendelininemu receptu na strani 411 v njeni bukli – dobra finta tega recepta je, da beljake stepeš v sneg, ki mu potem dodaš ostale sestavine (rumenjake, sladkor, limonino lupinico, topljeno maslo, rum) in vse skupaj s kvascem vmesiš v fifti-fifti mešanico ostre in gladke moke.
  • vzhajano testo bom narahlo, le s težo valjarja, razvaljal na centimeter in pol debelo …
  • izkrožene krofe bom vzhajal pol ure, jih obrnil  in vzhajal še pol ure
  • obrezke bom še enkrat zamesil, razvaljal in vzhajal in te drugorazdne krofe uporabil za testiranje temperature olja, kajti
  • največja jeba je doseči pravo temperaturo olja, zato bo prva runda pečenja namenjena tempreturnemu usklajevenju … v resnici je bolje, da je temperatura nižja, kot pa višja, brbotajao naj na izi …
  • vbrizgavanje marmelade bom izvajal z zato namenjeno plastično injekcijo in ne z vrečko, s katero je cela jeba in vse mezi ven …
  • tako kot letos bomo z veseljem pojedli vse spečene krofe, ker so domači ne glede na vse strokrat boljši od indutrijskih gomotlačencev (z izjemo frišno pečenih trojancev, jasno)