za dedija in babi ponavadi na mizo ne dajemo kakšnih norih eksperimentov, ampak prav klasike pa tudi nočemo drajsat, smo vendarle naslednja generacija, ki mora malo zbrejkavat tradicijo in nedeljska kosila cimprat po svoje (razen, kadar v goste pride trop korošcev, kot oni dan k vale) … torej je bil najprej malo drugačen narezek pa malo drugačna pašta pa malo drugačno jagnje z malo drugačno rdečo peso pa še malo drugačna čokolada za povrh:

[rockyou id=106386404&w=426&h=319]

od vsega prikazanega je še najboljša in spektakularna finta tale odprti raviol s tatujem iz peteršilja … raviolo aperto je super finta za lenuhe (ki se jim ne da) ali motorične debile (ki ne znajo) stiskat pravih raviolov … odprteži se naredijo tako, da odrežeš in skuhaš dva kvadrata zvaljanega testa za pašto, enega flikneš na dno krožnika in ga obložiš s poljubno filo ter pokriješ z drugim kvadratom … da reč ne izgleda dosadna, v pokrivalni kvadrat vgradiš še dekorativno/dišavni element, listič peteršilja … kako? ajnfoh: ko je testo že fino zvaljano, odreži pravokotnik in na eno polovico previdno položi peteršilj … prepogni, dobro stisni in še enkrat spusti skoz mašino na isti debelini (ali razvaljaj z valjarjem, če si manualec) in še enkrat obreži, če je treba … ker se listič močno stlači, postane ful večji, kot prej … blow-up, boy!

soundtrack: notorious b.i.g. – big poppa

zavolj vsakotedenskega desetkanja chefa zdaj tu in tam kdo že z rahlim ciničnim podtonom ogovori z kva j zdej, filmska zvezda … hnjh in pih, kakšna zvezda nek, mi sam kuhamo, prhne chef in se odloči, da vam pokaže, kaj je to prava zvezda! … evo je:

je, ne? … tako luštna, dišeča in fletna makovka je tole, da bi še stevie wonder iz nje s svojimi prsti same lepe besede prebral … fintiranje kako priti do tegale je v svojem knjižnem testu popisal monsieur bertinet, poleg običajnih kruhopeških artiklov pa bo za izvedbo treba pri roki imeti še plačilno kartico … ni druge, zvezdništvo je povezano z glamom in kešem, kva pa čmo, takle mamo in tkole to nardimo:

Nadaljujte z branjem→

ko je bil chef kakšnih petnajst let mlajši, približno petnajst kil lažji in je imel na glavi petnajst las več kot zdaj, je rad zašibal tja dol v dalmatinsko krajino, na brač, konkretneje u selo bobovišća na moru, kjer se je pri tonkotu nazorju, sicer nečaku vladimirjevem, utaboril v podstrešni sobici in dneve preživljal v senci s flašo kaltenberga v roki, večere na terasi pijoč tipično trpko/kislo domačo bevando in mlaskajoč ob krožnikih iz kuhinje tonkotove žene fanice, noči pa na tonkotovem s plinsko lučjo, pomočnikom dejanom in štirimetrskimi ostmi opremljenem čolnu … z motorčkom smo najprej v temi drobencljali kakšno uro daleč, potem pa na vesla in s prižgano lampo počasi iz uvale v uvalo … in vsake toliko je tonko zadegal ost v vodo in iz nje izvlekel hobotnico … potem jo je zelo nazorno pokončal s krepelcem in spravil v vedro … in tako naprej, do treh, štirih ponoči … pa spet uro drobencljanja nazaj domov … precej divje in prvinsko je bilo vse skupaj, prav zato me je verjetno tako fasciniralo, da sem rinil z njim vsako noč … enkrat se je na bodicah osti zvijalo nenormalno veliko število lovk – aaaa! vidi je, ona ždera muzgavca … e, nečeš! in ji ga je lepo spulil iz ust ter kresnil vsakega posebej … preden sta končala v vedru sem bil deležen še lekcije kaj je muzgavac: muškatna hobotnica, manjša kot ta velike in s samo eno vrsto polipov na lovki … zadnjič je imel ata privileggio na zalogi fletne primerke, tretjino kile je meril vsak in trije izmed njih so končali takole:

na sliki se seveda ne vidi, kaj vse so dali skoz, a lahko si mislite, da jim prav hudega ni bilo, drugače ne bi bili tako dobri … v foliji zapečena muškatna hobotnica ni nič kompliciranega … takole je, za štiri odrasle: Nadaljujte z branjem→