sezonska menjava

hitri zapis je tale, z njim si kupujem nekaj cajta, da bodem lahko v miru pripravil firenze-style napotove napotke za na pot v prago (oja, kljub temu, da je praga najbolj redno obiskana napotnikova destinacija ima puno novih stvari da ti kažem) … do takrat pa ena poznozimska-zgodnjepomladna edicija pašte, ki od zime jemlje gomolj koromača in komadič dimljenega lososa, oboje pa preseka s frišnostjo zelenih šparglje … ti so letos uleteli še pred zadnjim snegom in navkljub dejstvu, da je bil slednji nepričakovano pozen, je res tudi to, da trgovci s šparglji vedno bolj hitijo – skorajda že kot z jagodami in veselim decembrom … ampak najboljši bodo zdajle, maja … in tale ajnfohnija je špic:

penne

takole gre:

  • en gomolj sladkega janeža (koromača), z zeleno irokezo vred
  • kos dimljenega lososa (tale ne sliki je pri nas doma dimljen divjak – precej bolj kompakten in manj masten od gojenca; ampak reč si lahko narihtaš tudi s štacunarjem, valjda – bi bilo pa vseeno fino, da poiščeš takega v kosu, ki se ga drži še koža; če ne najdeš pa z navadnim narezanim dimljenim lososom)
  • četrtkilski šopek zelenih špargljev
  • četrt litra sladke smetane
  • 400 g peresnikov (ali kakšne druge kratke pašte)
  • košček masla
  • sol &  poper

od lososa odreži kožo (če jo ima), jo dani v malo kozico, prelij s smetano in pristavi na ogenj; ko zavre ogenj ugasni, kozico pokrih in pusti stati kakšne četrt ure … lososa nareži (ali natrgaj na manjše koščke)
šparglje termično obdelaj po svoji priljubljeni in preverjeni metodi – lahko jih skuhaš v slanem kropu in brž deneš v mrzlo vodo; lahko jih počasi pečeš na ponvi ali žaru ali v pečici, lahko pa jih – kot jaz – zaviješ v tri ali štiri mokre papirnate brisačke in za od štiri do pet minut (odvisno od debeline) deneš v mikrovalovko na ful, nato pa v vrzlo vodo …zmehčane šparglje nareži na kolutke …
zavri pisker z vodo, ga osoli in v njem kuhaj pašto …
v ponvi raztali maslo in na njem nežno prepraži na tanko narezane gomolje koromača (nekaj drobnega zelenja prihrani za serviranje …
na koncu pa tako: smetano (brez kože) prilij h koromaču, dodaj šparglje in lososa ter premešaj in pusti le toliko, da se vse malo segreje …
pašto odcedi in primešaj k omaki … dobro premašaj in postrezi – na vrh pa potresi malo koromačevega zelenja in nekaj obratov črnega popra iz mlinčka …

soundtrack je, ker gre za sezonske spremembe in ker je tu marsikaj zmešano vkup, en stajliš jazzy remix: dj krush & ronny jordan feat. guru – season for change (dawn of the season mix) 

 

pitam se …

naslov, predvsem pa uvod tegale zapisa sta zelo generacijsko pogojena – milena generacijo moja, ki je rasla gor v sedemdesetih letih, se bo zagotovo spomnila dečijih rtv bg serijalk neven in poletarac, ki sta (via duško radović (o njem in njegovih jutranjih radijskih budnicah bi se tako ali tako morali enkrat orng pogovorit)  in timothy john byford) z mozaično strukturo, izobraževalnim poslanstvom in simpatičnimi forami predstavljali jugo counterpart sezamovi ulici … no, za tale zapis je ključna serija ugankarskih wordplay skečev dveh montipajtonvskih babur, ki sta dialog vedno začenjali z vprašanjem pitam se, pitam se … in končevali z ih, pa nemojte kasti! … za obuditev spomina (ali pa za pedagoški info za ostale non 70′ generacije) sem celo pripravil dva  kratka video izseka: najprej klikni tu, hec bo! … potem pa še tu za še vec heca
zdaj pa k resnim rečem – pitam se, pitam se je bila namreč druga ali tretja (prva je bila grexit) v vrsti asociacij, ki so padle v glavo ob začetku popisovanja ene lepe južine, pri kateri smo gyrosasto odišavljene jagnječje polpete zavili v puhasto mehke pita kruhe grškega sloga, ki se jih za razliko od bolj orientalske (in drugače asociirane) različice pita kruha ne peče v pečici, ampak v ponvi … ker so kvašene, so tudi drugačne od meksikajnarskih tortilj in ker ostanejo mehke tudi, ko so hladne (in je v njih manj maščobe) so drugačne tudi od padskih piadin … no, bodi dovolj besedi (rambo amadeus je včeraj na glomazno – razklimanom recitalu opozoril, da je teško biti dugačak i interesantan), čas je, da se ob sliki slina pocedi:

pita greek

kul, tole hočeš narest že čez vikend, zato kar začniva:

za 8 grških pit:

  • 400 g bele moke
  • 40 g polnozrnate moke
  • 10 g sladkorja
  • 10 g soli
  • 10 g kvasa
  • četrt litra vode
  • deci navadnega jogurta
  • za žlico staljenega masla

v vodo nadrobi kvas, dodaj sladkor, sol in jogurt ter vse dobro premešaj … nato dodaj še moko in najprej počasi premešaj, da nastane (precej mokro) testo, ki ga nato z mašinco mesi kakšnih 10 minut, na roke pa še pet minut več … nekje na pol mešalne poti evaluiraj, ako testo potrebuje še malo moke (če že, jo dodajaj previdno, po žličkah – testo naj se odleplja od sten mešalne posode, a naj bo še vedno precej mehko) … testo oblikuj v kuglo in ga deni v skledo, ki jo dobro pokrij s folijo za živila … naj vzhaja eno urco …

narahlo pomokaj kuhinjski pult in nanj stresi vzhajano testo … na hitro ga premesi, ga razreži na osem kosov, te pa oblikuj v kroglice … kroglice med dlanmi splošči, nato pa z valjarjem razvaljaj v diske s premerom 10 centimetrov … pokrij jih in pusti počivati 10 minut

v tem času na srednje močan ogenj pristavi ponev – bolj kot je litoželezna, boljše bo! – da se dobro pregreje … vsak disk pred peko razvaljaj še bolj na tanko – tako, da bodo v premeru merili vsaj 15 centimetrov, lahko pa še kakšnega čez … pite peci na suho, brez olja; ko se zgornja stran zamehuri (približno po pol minute) pito obrni in jo na drugi strani peci, dokler ni zlato-rjavo, ponekod pa že temno rjavo zapečena (približno dve minuti) … pito obrni še enkrat in jo po prvi strani peci še kakšno minuto, minuto in pol …

kruhek prestavi na rešetko, po kakšni minutki ga po zgornji strani premaži z maslom in pokrij s kuhinjsko krpo … pečene kruhe polagaj enega na drugega; postrezi tople, neporabljene pa tesno zavij v alu folijo in jih pusti na pultu; v roku dveh do treh dni jih reaktiviraš s 15-minutnim segrevanjem v 150-stopinjski pečici

 

za gyros-like polpete (za zapolnitev štirih pit):

  • 500 g mlete jagnjetine (pleče, potrebušina, odrezki od stegna)
  • 50 g drobtin
  • pol čebule
  • 2 stroka česna
  • žlička sušenega origana
  • sok polovice limone
  • pol žličke soli
  • pol žličke mletega popra
  • dve žlici olja

vse sestavine, razen mesa in olja deni v posodico paličnega mešalnika in jih zmelji v pasto – pri tem se ustavljaj in robo iz stranic posode prestavljaj na dno, da bo masa kompaktna …

maso vmešaj v meso in dobro premešaj … iz mase oblikuj dvanajst kroglic, ki jih nato splošči v približno centimeter debele polpetke …

dobro segrej ponev (bolj kot je litoželezna, boljše bo :-)), vanjo kani olje in ga razporedi po dnu, dodaj polpete in jih (brez pipanja!) peci tri ali štiri minute, da se lepo oskorjijo; nato jih obrni, vročino pod ponvijo zmanjšaj in polpete peci še pet minut …

potem pa tako: vzemi vroč pita krh, namaži ga s tzatzikijem, obloži s polpeti, dodaj malo natrgane zelene solate, kakšen paradajz ali pikantno salso, zarolaj in pojej – juhej!

soundtrack je tokrat namenjen temu, da bi si ga prevevali jedci tele dobrotnije (in je seveda logična ekstenzija naslova zapisa): oliver mandić – pitaju me pitaju 

 

simpler k pasulj

potrebuješ pet sestavin, pet začimb, en pisker (ekonom!), palični mešalnik, nekaj malega časa za kuhanje (in malo več za namakanje), pa si boš ucimpral krasen pasulj … ne bo vojničko težak, ne bo mokasto zgusnjen … bo pa lepo dimast, kremast in silno okusen … kako? z dognanji inženirja napotnika, ki je tekom let ovrgel kar nekaj mitov, ki se držijo priprave pasulja: da mora biti zmešan z na svinjski masti pripravljeno zapržko, da se mora v njem kuhati kos dimljene svinjine, da fižola pred koncem kuhanja ne smeš soliti itd. …

tetovac

simplificiran pasuljče se pripravi tako:

  • pol kile tetovca (tu bodi siten: ni vsak beli fižol tetovac; večinoma (tudi na placu) skušajo v promet po nizki ceni pofurat kakšno kirgizijsko ali egiptovsko robo, ampak za pasuljče kot se šika, naj bo res tetovac; spoznaš ga tako, da je precej ploščat, lupina pa je mat)
  • ena velika čebula
  • dva stroka česna
  • en koren
  • olje
  • sol
  • poper
  • dimljena paprika v prahu
  • ostra tucana paprika
  • lovorov list

fižol preberi – odstrani vse prelomljene, razpolovljene in napokane fižolčke; ta dobre speri pod vodo in jih stresi v ekonom pisker … prelij jih s približno tremi litri vode, nato pa v vodo vmešal žlico in pol soli … fižol naj se namaka približno osem ur, urca gor dol ne bo prevelike frke …

nato fižol odcedi in spet speri … spet ga daj nazaj v ekonomlonec, prilij šilce olja, potresi s tremi žličkami dimljene paprike, popopraj, dodaj žlico soli in vse premešaj … med fižole stlači celo korenje, celo (olupljeno) čebulo in neolupljena stroka česna … dodaj še lovor in prilij toliko vode, da bo segala dva centimetra čez fižol …

lonec zapri in ga pristavi na ogenj … ko lonec doseže polni pritisk začni odštevati timer – osem minut … po osmih minutah ugasni ogenj, odstavi lonec in počakaj, da pritisk pade sam od sebe …

odpri lonec in iz njega poberi lovor in vse nagubane fižolkote, ki plavajo po površini vode (če je kakšen) – oboje vrzi preč … iz piskra previdno poberi tudi korenje, čebulo in česen – te tri stvari deni pokončnen pisker paličnega mešalnika, česen prej olupi … dodaj še zajemalko fižola in nekaj vode, v kateri se je fižol kuhal, nato pa vse skupaj dobro in v nulo zmelji! …

zmleto robo vmešaj nazaj med fižole, dodaj še tucano pikantno papriko in vse skupaj dobro premešaj … če se ti zdi pasulj preredek, zmelji še malo več fižola, če pa pregost ga še malo zalij; v tej fazi lahko tudi popraviš slanost / ojštrino … naj se pasulj ohladi, nato pa ga pred serviranjem še enkrat pogrej – takrat bo šele taprau 🙂 …

soundtrack je informativno fižolčkast: beenie man – tell me

 

napo’s deli pastrami

na pastrami se mi je pravomoški to-moram-enkrat-narest uč zalepil, ko sem pred eno, verjetno tazadnjo, od newyorških ekspedicij (tisti leta 1997 in 1999 sta bili bolj hiphopovski, ona leta 2005 pa že malo bolj kulinarična) pregledoval, katere so nujnice, ki naj jih popotnik v velikem jabolku dene v usta … kar visoko na listi je bil tudi katz’s pastrami hot sandwich, ki je z gomilo rožnatih rezin mesa med dvema kruhoma izgledal kot absolutni must – ki pa potem ob vseh norijah in dobrotnijah, ki jih ponuja velemesto, nekako ni prišel na vrsto … bo pa naslednjič – in kar je še posebej fino, naslednjič ga bom lahko primerjal s svojim pastramijem – razsoljenim, začinjenim, dimljenim in zmehčanim pred kakšnim tednom … preden pa popišem prvo privatno proizvodnjo poglejmo proti pastramski prazgodovini: reč je – če gre verjeti etimologiji – pra-doma v coni anatolije in bizanca, malo bližje našim časom pa so jo prakticirali predvsem v romuniji naseljeni židje, ki so recepture z migracijskimi tokovi vred pred kakšnimi 150 leti prenesli tudi v new york, pri čemer pa so – v skladu s pregovorno jevrejsko škrtostjo – tudi zamenjali osnovno surovino … v romuniji so namreč pastramili gosje prsi, ker je bilo gosi v izobilju in so bile poceni – v new yorku pač ne, zato so delikatesni pobje tehniko začeli aplicirati na cenene kose govedine, predvsem prsne kose ali auslezvana rebra – gre za komade, ki zahtevajo dolgo in počasno termično obdelavo, da se vezivno tkivo zmehča … napotnik je svojo produkcijo pastramija promptno – no, promptno, v štirih ključnih slikah (razsol, dimljenje, sous-vidanje, rezanje) objavljal na instagramu

in na koncu je kar nekaj ljudi menilo, da gre za naporen in/ali zapleten proces; kar ni čisto res, je pa res, da nekatere tehnike – dimljenje, sous-vidanje (prva je za pastrami obvezna, druga ne) – (še) niso čisto običajen del kuharskih podvigov na našem koncu sveta … ampak če imaš te zadeve z dimom pod kontrolo, potem dela ni veliko – je pa res, da od začetka do konca mine veliko časa, minimalno en teden dni … a čmo? dejmo!

  • kos (ali več njih) govejih prsi, debelejši kot je, bolje je
  • 150 g soli
  • 50 g mesarske soli (sol z 0.6% natrijevega nitrita, zaradi nje je reč na koncu rožnata, a bolj pomembno kot to je, da zavira razvoj bakterij in po kar nekaj prebranih člankov o nitritih sem prišel do sklepa, da koristi uporabe nitritne soli pri šunkarjenju in podobnih rečeh premagajo morebitne nevarnosti, še posebej ob res občasni konzumaciji tovrstnih preparatov v naši bajti)
  • 150 g sladkorja
  • lovorov list
  • 5 strokov česna
  • žlička črnega popra v zrnju
  • žlička gorčičnih semen
  • žlička koriandrovih semen
  • žlička nageljnovih žbic
  • po dolžini prelomljena palčka cimeta
  • + žlica črnega popra v zrnu in žlica koriandrovih semen za začimbni ovoj pri dimljenju

najprej pripravi razsol: v štiri litre vode deni obe soli in sladkor, ter jo zavri; vmes dobro mešaj – sol in sladkor se morata res do konca raztopiti! … dodaj še vse začimbe in raztopino čisto ohladi – najprej na pultu, nato v hladilniku, potem pa vanjo položi meso in ga obteži z krožnikom, da bo ves čas potopljeno … meso naj bo v paci toliko dni, kolikor centimetrov je debelo na najdebelejšem delu – razsol namreč v meso penetrira z brzino 0.5 cm na dan …
po nekaj dneh – moj pastrami je bil debel malo čez tri centimetre, zato sem ga potapljal štiri dni – vzemi meso iz raztopine (to odlij stran, ker je svoje opravila), ga speri in osuši s papirnatimi brisačkami … meso deni na rešetko in ga za en dan odkritega postavi v hladilni k…
v tej fazi je tale govedina v bistvu že nekaj drugega, kot pastrami; namreč corned beef, znamenita irska preparacija, ki se jo golta za svetega patrika dan – če takole razsoljen kos govejih prsi počasi kuhaš z jušno zelenjavo in nato postrežeš s krompirjem in zeljem si tudi dosegel eno fino gastro zmago … ampak mi pičimo na pastrami, zatorej nadaljujemo:
v ponvici na suho prepraži kuglice koriandra in črnega popra; ko zadiši, ponvico odstavi in začimbi v mlinčku za kavo (ali možnarju ali s paličnim mešalnikom) zmelji v prahec … s prahom kar radikalno in z vseh strani potresi govedino in jo z rokami še dodatno vtri v meso, da bo pripravljena za rauhanje…
od tu naprej je strategij več – napotnik je svoj pastrami hladno dimil z mešanico bukovega in hrastovega dima – deset ur je trajalo, nato je reč vakuumsko zapakiral in jo pri 64 stopinjah celzija kuhal 24 ur … lahko bi jo dimil tudi v toplem dimu – oglje na eno stran žara, nanj potresti namočene sekance; pod meso postaviti kiblo z vodo, nanjo rešetko in na rešetko meso, vse skupaj pa na nasprotno stran oglja, da se lepo rauha; če rauhaš na plinski žar, potem iz alu folije pripraviš paketek s sekanci, ki ga postaviš na ta razhajcan plinski brener, kostrukcijo z vodo, rešetko in mesom pa spet na kontra stran od vira toplote … tole rauhaj kakšni dve ali tri ure, nato pa lahko reč dokončaj v pečici: meso daj v protfan in ga postavi v na 100 stopinj segreto pečico; po eni uri prilij palco vode in vse skupaj pokrij z alu folijo in pusti v pečici še približno 3 ure …
v nujorških judejah pastrami postrežejo tako, da ga narežejo na rezine in fteknejo med dve rezini rženega kruha, ki ju predtem namažejo z zemfom, eno pa tudi potresejo s kislim zeljem … pri tem je treba vedeti nekaj reči: ker ti takle pastrami sendvič cenenosti kosa mesa navkljub zacolajo okrog 20 dolarjev, je jasno, da jedce impresionirajo s tem, da v sendvič nabašejo u iber velik pastramija, preveč u glavnem, ker eni mamo tud kruh radi, ane; drugi info je prav v povezavi s kruhom – njujorški rženc nima veze z nemškim, avstrijskim ali koroškim kislim ržencem, je namreč precej bolj blag … kruhovinski vintage recept za začetniški rženc bo za tole ravno pravšen …
finalni sendviči so pri nas izgledali takole:

pastrami sendvič

spodobilo bi se, ako bi jih bil malo bolj radodarno nafilal s pastramijem, a vedeti moraš, da se opravljali le funkcijo predjedi za veliko fešto, v katere osrčju je bilo changnam style pleče in je bila tale količina mesa čisto okej … itak pa zdaj pastrami znam narest in tale prvi zagotovo ne bo zadnji … napo’s deli dela! 🙂

tukaj je seveda treba zvočit po nujorško in kaj čmo druzga, kot da nam pastrami z zvoki opremi judovska mladunčad: beastie boys – so what cha want

domača re-kreacija: y. ottolenghi

komaj smo se parkrat obrnili naokrog, že je sršen po mejlih začel priganjat za pisno in foto robo za novo številko revije dolce vita … očitno je bil uspešen, nova številka je že v naročniških kaslcih in v trafikah in trgovinah in tam, kjer mora biti – eno od teh mest je tudi pri tebi doma, ane … no, v njej je – poleg krušnovinskega prispevka – še veliki intervju z marjanom simčičem, vinski svetovalec, teksta o zinedinu zidaneu in phillu collinsu ter precej zanimivega čtiva … napotnik pa tokrat o yotamu ottolenghiju, evo ga: 

Avantgardistični tradicionalist.

Saj veš, kako je s kuharskimi tradicionalisti: babičina kuhinja, domači recepti, vedno eno in isto. In čeprav je Yotam Ottolenghi z naslanjanjem na kuharsko izročilo svoje domovine na nek način tudi tradicionalist, je v življenju prelomil toliko konvencij, da ga zgornji kontradiktorni naslov čisto pravilno opiše.

Najprej je bil naslov tegale zapisa Filozof. Pa sem se potem spomnil, da sem s to besedo v Dolce viti nekaj mesecev nazaj označil že newyorškega kuharskega misleca Wylieja Dufresna in da bi se prav lahko zgodilo, da bi s to oznako stopil v zelje naši nogometni dopisnici. Če bi se namreč odločila kaj napisati o Pepu Guardioli (in ob letošnji selitvi špic trenerjev na Otok je to kar verjetno), bi se naslov gotovo sukal v filozofskem miljeju. Ampak Yotam Ottolenghi je res filozof: leta 1997 je v Amsterdamu v nočeh, ki jih je preživel kot receptor v ne ravno priporočila vrednem hotelu, spisal magistrsko nalogo z naslovom Ontološki status fotografske podobe v estetski in analitski filozofiji. Teza je bila zaključno poglavje študija na prestižnem multidisciplinarnem programu telavivske univerze, ki se mu po domače reče program za genije in v katerega letno vpišejo le petnajst brucov. Nalogo je natisnil v treh izvodih – enega je poslal svojemu mentorju, drugega v Subotici rojenemu zgodovinarju in filozofu znanosti Yehudu Elkanu, ki je dotični program za genije ustanovil, tretjega pa svojim staršem v Jeruzalem. V slednjega je nekam na sredo vtaknil še listič, na katerem je pisalo Tukaj je moja disertacija. Odločil sem se, da si bom malo oddahnil od akademskega življenja in šel v kuharsko šolo. Glede na to, da je imel Yotam takrat v žepu že potrdilo o opravljenih sprejemnih izpitih za doktorski študij primerjalne književnosti na univerzi Yale, ti je verjetno jasno, da je – predvsem očetu, profesorju kemije na Hebrejski univerzi v Jeruzalemu – odneslo tla izpod nog. Ugledna akademsko – trgovska sekularna familija je namreč po tragični smrti Yotamovega ekstrovertiranega, zabavnega in priljubljenega mlajšega brata Yiftacha ob koncu služenja triletnega vojaškega roka, vse upe položila na bolj umirjenega in razmišljajočega starejšega sina. S sinovim nenadnim in nenadejanim kariernim obratom od bleščeče akademske prihodnosti v težaško kuhinjsko garanje se je oče ob dejstvu, da je bil Yotam v Amsterdamu skupaj s svojim takratnim fantom Noamom Barom – mama si je tako ali tako želela le, da bi bil srečen, sestri pa se je ideja o kuharski šoli zdela super cool – pomiril šele veliko let kasneje, ob praznovanju Yotamove štiridesetletnice, ko mu je v zdravici pred vsemi zbranimi gosti zaželel, da bi še naprej tako uspešno ignoriral njegove nasvete.

V londonski izpostavi slavne šole Cordon Bleu se je Yotam navdušil predvsem nad slaščičarskim delom izobraževalnega procesa, čeprav trdi, da mu je to, da je res razumel različne vrste testa za sladice vzelo dobrega pol leta, kar je veliko več, kot nekaj – sicer izčrpljujočih – tednov, ki jih je potreboval, da se je prebil čez Hegla. Ampak, ko je enkrat znal, je znal in si hitro začel nabirati izkušnje v raznih londonskih kuhinjah, a nikjer ni bil prav zadovoljen in nikjer ni zdržal prav dolgo – dokler po spletu naključij ni spoznal Samija Tamimija, s katerim sta potem skupaj odpirala vse z Ottolenghijevim imenom markirane delikatese, bistroje in restavracije v Londonu. Tudi Sami je, preden je prišel v London, živel v Tel Avivu, tudi on je bil izšolan kuhar, tudi on je bil gej, ni pa bil Izraelec, ampak Palestinec iz stroge muslimanske družine. Z uporabo enološke terminologije bi lahko rekli, da ju je povezal terroir,vpliv kulturne in kulinarične identitete in dediščine Jeruzalema, mesta, v katerem sta oba – a vsak na svoji strani – odraščala in ki sta se mu kasneje poklonila s skupno knjigo zgodb, premislekov in receptov, naslovljeno preprosto Jerusalem in v kateri postavi optimistično tezo, da bo humusu, temu preprostemu namazu iz čičerike, ki je v Jeruzalemu veeeeelika in pomembna stvar, nekoč uspelo zgladiti razborite spore med Jeruzalemčani. Yotam in Sami sta kuharski yin in yang – prvi bolj eksperimentalen in radoveden, drugi pa izredno discipliniran tehničar; prvi zdaj razvija nove recepte v kuhinjskem laboratoriju, drugi je izvršni chef obeh delikates (Belgravia, Notting Hill) in vseh treh restavracij (Islington, Nopi, Spitalfields); poslovno partnerstvo dopolnjujeta Noam Bar, ki skrbi za poslovno strategijo in finance, ter Cornelia Staeubli, švicarka, ki skrbi, da celotna operacija z zdaj že nekaj čez 200 ljudmi teče kot v njeni domovini narejena ura. Ta kvartet same sebe imenuje familija in velikokrat skupaj s svojimi osebnimi partnerji preživljajo vikende in počitnice.

A uspeh in prepoznavnost sta vsaj toliko kot zaradi kuharije prišla tudi zaradi Yotamovega pisanja redne tedenske kolumne za Guardian. S to je bil še kar hec, saj jo je Yotam nasledil od Rose Elliot, nosilke Reda britanskega imperija, avtorice petinpetdesetih vegetarijanskih kuharskih knjig in gospe z zavidljivim številom pravoverno rastlinojedih sledilcev. Ti so seveda – zmotno misleč, da človek, ki piše zelenjavne recepte, pač ne je mesa – omedlevali že ob prvi Ottolenghijevi kolumni, v kateri je recept za resno začinjeno krušno solato pospremil z namigom, da se reč odlično poda rahlo ožganemu kosu mesa z žara. Število razkačenih pisem bralcev je bilo tolikšno, da je moral za prmej obljubiti, da v svojih besedilih ne bo omenjal mesa. Njegova pretežno vegetarijanska kuharija ima namreč – vsaj za vegetarijance – netipičen izvor. Če za veliko večino vegetarijancev velja, da je svojo prehransko filozofijo izbrala na osnovi tega, da iz takšnega ali drugačnega razloga ne mara jesti mesa, pa se Ottolenghi rastlinju v kuhinji ne posveča zato, ker ne bi maral mesa, ampak, ker ima rad zelenjavo. In ker je prepričan, da si zelenjava zasluži isto pozornost, natančnost, ustvarjalnost in uporabo različnih kuharskih tehnik kot meso. V Ottolenghijevem kuharskem svetu je zelenjava na prvem mestu, ne degradira jo na vlogo priloge, prikuhe, dodatka nečemu drugemu, ampak jo postavlja v središče svojega kuharskega ustvarjanja. Aromatska oprema, spektakularni kontrasti močnih, radodarno odmerjanih začimb, nenavadne kombinacije sestavin, odprtost za širitev vplivov (in njih eklektično, a ne kaotično prepletanje) iz Jeruzalema na cel sredozemski bazen ter relativna preprostost receptov (pri katerih je ponavadi veliko več truda treba vložiti v to, da človek najde vse nenavadne sestavine, kot pa v pripravo jedi same) so Ottolenghija postavile na prvo mesto trendovske sodobne, duhovite, sproščene, vegecentrične kuharije, s katero počasi, a suvereno spreminja način, na katerega smo uporabljali zelenjavo v kuhinji. Dokaz je moč najti tudi v številkah: medtem ko skupna naklada vseh 55 vegetarijanskih kuharic omenjene Rose Elliot dosega tri milijone izvodov, je Ottolenghi samo svoje prve knjige Plenty v Veliki Britaniji dva milijona. Tu pa so še štiri druge knjige. In cel svet.

Prva stvar, ki ti pade v oko ob listanju Ottolenghijevih knjig je silna barvitost jedi, druga pa tehnična preprostost receptov, ki pa je samo navidezna – Yotam namreč uporablja številne tehnike in tako fino razširja horizonte jedcev. Ko je začel pisati za Guardian si je zadal samoomejitveno nalogo, da morajo biti vse za recept nujne sestavine, ki jih navaja, na voljo v vsakem spodobno založenem supermarketu, kakšna rariteta pa se lahko v pripravi tudi izpusti (Yotam je demokratičen pisec, v receptih sugestira številne variacije, dopušča opustitve, vabi k eksperimentiranju).  Potem pa se je zgodilo to, da so se trgovine zaradi povpraševanja založile tudi s plejado bolj redko videnih semen, začimb, omak … Pri nas bo seveda matr za nabavko še toliko večji. Ampak ne za tale dva recepta – burrato, ki ji sivka, koriander in pomaranča dajo čisto novo dimenzijo, ter živozelen križanec med juho in pirejem (odvisno, kako gostega narediš) s pečenim ribjim filejem.

Burrata s pomarančo

ottolenghi - buratasestavine za štiri, ki si bodo jed v stilu Ottolenghijevih delili:

  • ena večja ali dve manjši burrati
  • dve pomaranči (če se le da, naj bo ena rdeča)
  • nekaj listov bazilike
  • dve žlici olivnega olja
  • čajna žlica in pol tekočega medu
  • čajna žlica posušene sivke
  • pol stroka pretlačenega česna
  • žlica koriandrovih semen
  • sol

postopek:

Olje deni v majhno kozico, dodaj med, sivko, česen in tri ščepe soli. Pristavi na srednje močan ogenj, toliko da zavre, nato odstavi in počakaj, da se ohladi.

V mali ponvici narahlo prepraži koriandrova semena in jih vmešaj v ohlajen preliv.

Pomarančo olupi (če se težko lupi, je bolje da jo obrežeš z ostrim nožičem) in jo nareži na 8 mimimetrske rezine.

Burrato odcedi in postavi na krožnik, ob njo naloži rezine pomaranče in prek obojega nažliči preliv. Potresi z grobo narezanimi listi bazilike.

File bele ribe v zeleni juhi

ottolenghi - riba

sestavine za štiri:

za ribo:

  • 4 fileji bele ribe (naj tehtajo okoli 150 g)
  • 100 g masla, narezanega na 1cm velike kocke
  • 40 g oluščenih pistacij
  • 40 g pinjol (obe vrsti oreščkov nežno prepraži in grobo sesekljaj, jaz sem to pozabil narediti, pa bi bilo bolje, če bi)
  • žlica limoninega soka

za juho:

  • 80 g peteršiljevega perja
  • 100 g rukole
  • 50 g mlade špinače
  • 30 g masla
  • dve žlici olivnega olje
  • 1 šalotka, grobo sesekljana
  • 2 stroka česna, stisnjena
  • 1 srednje velik por, tanko narezan
  • 2 velika krompirja, olupljena in narezana na 2 cm kocke
  • 750 ml jušne osnove (jaz sem jo naredil iz kosti in glav brancinov, ki so ostali po filiranju)
  • sol, poper

Vsaj šest ur (lahko pa tudi cel dan) preden boš jed postregel pripravi skorjo za ribo: maslo približno pet minut segrevaj na srednje močnem ognju – toliko, da postane zlatorjave barve. Precedi skozi fino cedilo in primešaj limonin sok, pistacije in pinjole. Podolgovat krožnik ali pekač obloži s peki papirjem in nanj prelij maslo z oreščki. Reč za šest ur postavi v hladilnik, da se strdi, nato jo nareži na štiri kose, ki naj bodo približno tako veliki, kot so fileji ribe.

Skuhaj juho: v vreli vodi pol minute blanširaj peteršilj in rukolo, nato ju odcedi, prelij z mrzlo vodo, ožmi in na grobo sesekljaj. Na maslu in olju nežno prepraži šalotko, po petih minutah dodaj česen in por, praži še dve minuti, dodaj krompir in kuhaj (ter pogosto mešaj) še približno pet minut. Dodaj jušno osnovo in kuhaj približno 10 minut, da se krompir zmehča. Juho nato odstavi z ognja, dodaj rukolo, peteršilj in špinačo ter juho zmelji s paličnim mešalnikom (ali v blenderju). Še posebej frajersko bo, če jo boš pred serviranjem pretlačil skozi fino cedilo.

Pečico segrej na 200 stopinj. Ribje fileje zloži na s peki papirjem obložen pekač, premaži z olivnim oljem, narahlo posoli in popopraj ter peci približno 6 minut. Ko je riba skoraj pečena, jo vzemi iz pečice, na vsak file položi kos masla z oreščki in pekač še za dve ali tri minute vrni v pečico. Pred serviranjem na ribo stisni še malo limoninega soka.

Juho nalij na široke krožnike, nanjo položi file, zraven pa, pravi Yotam, postrezi eno sladkasto rdečo redkvico, z zelenjem vred.

 

 

ožgano brez ognja

vikendaške ure so fajn, sploh če so parkirane v tak vikend, ki – poleg španciranja zaugerja po bajti in kakšnega lastnega sprehodka – ne zapoveduje resnih delovnih ali socialnih obveznosti … to je prilika, da se kuharski fotri lotimo kakšnega ekstenzivnejšega eksperimentalnega projekta, za katerega sicer med tednom ni dovolj cajta ali miru … prejšnjo soboto je tako ata napotnik realiziral že kar nekaj časa planirano južino, s katere pripravo je resda začel že v petek zvečer, a je bil to tisti tip časovno obsežne kuharije, ki se v veliki meri izvaja samostojno, medtem ko atej izmenoma drnjoha, bere stonerja, gleda sago o francu in klari podlesnik, golazote fc barcelone, vrže tarok z deco … ne morem sicer reči, da se je tale krožnik dal na mizo čisto sam od sebe,

dušenka

ampak prav veliko dela pa tudi ni bilo z njim … z leve proti desni se nahajajo gluhi knedl (belo mlečno-masleno kvašeno testo, polnjeno z zmlevkom iz sušenih paradižnikov, pinjol, bazilike in olivca in nato skuhano v sopari), na ful vroči reprasti ponvi ožgana kajla zelja, odmrznjena reducirana telečja osnova in goveje pleče … e, ta zadnja reč je pa danes tudi v središču našega zanimanja … goveje pleče je komakten, zajeban kos mesa, ki se ga ponavadi (been there, done that) počasi duši v vlažnem okolju, pri čemer niso redke priložnosti, ko se ti dušen kos govedine presuši in je nato tvoj žvekalni aparat izpostavljen velikim obremenitvam … no, če pa kos govejega plečeta vtakneš v vrečko, iz katere nato izsesaš zrak in jo za 16 ur potunkaš v na 64 stopinj vročo vodo, je pa to ena čisto druga pesem krava: sicer kompaktna, a sočna in mehka, da jo je veselje pomikati v usta … dodatna finta, ki je na prvi pogled očem skrita, pa je v onile črnini, v katero je dotično govedo odeto … mogoče si mislil, da je ta schwarz-and-negger rezultat silno močnega ognja, s katerim po navadi osmojujemo sous-vidane stejke, pa ni tako – čeprav je tudi okus precej ognjeno osmojen … tista črna reč je namreč iz mlade čebule narejen pepel … z zelenjavnimi pepeli smo cenjeno bralstvo seznanili že pred dvema letoma v članku o yoshihiru narisawi, ampak pepela takrat nisem delal, tokrat pač … metoda je drugačna (narisawa najprej zelenjavo do črnega ožge na razbeljenem žaru, nato pa jo posuši v dehidratorju) in primerna tudi za tiste, ki bi se malo hejcali, pa nimajo dovolj močne grill hajce … takule se upepeli mlada čebula:

  • 3 šopki mlade čebule
  • črna sol (če jo kje dobiš, drugače je okej tudi navadna sol, a bo pepel bolj siv kot črn)

mlado čebulo operi in osuši s papirnatimi brisačkami – bolj kot bo suha, boljše bo … pekač obloži s peki papirjem in nanj razporedi čebule … pekač deni v na 70 stopinj (ali 60 z venitilatorjem) segreto pečico in ga v njej pusti, dokler se čebula ne posuši … pri meni je to trajalo 14 ur, pa bi nekatere malo debelejše primerke lahko pustil še kakšno uro dlje …
nato pečico nažgi na 180 stopinj in čebulo peci toliko časa, da bo temno rjava, skoraj črna, in se ti bo ob pritisku zdrobila pod prsti … čebulo vzemi iz pečice, jo nadrobi v skledico in stehtaj … nato natehtaj toliko soli, kolikor tehta čebula in oboje skupaj zmelji v fin prah … tega pa nato presej še skozi cedilce, da bo res frajerski … pepel spravi v kozarček za vlaganje in ga neprodušno zapri …
s to rečjo lahko potreseš marsikaj, ne le govedine … vedno, ko se ti zdi, da bi na reč sedlo malo grenkljate zažgano čebulaste arome (pečeno ali poširano jajce, recimo …) je to prava rešitev …
čeprav nismo zelo kurili, pa bomo vseeno zvočili ognjeno: dead moon – play with fire 

 

 

 

 

roast 2

to je še vedno kruh in vino.

kruh in vino še vedno ne roasta predsednika republike.

kruh in vino še vedno roasta to, kar lahko prebavi – poleg prašičev, krav in kur tudi zimsko zelenjavo.

bodi kot kruh in vino:

zele roast.jpg

pečico segrej na 220 stopinj, pekač obloži s peki papirjem; zelenjavo (korenje, peteršilj, zeleno, koromač, pastinak, kolerabo, rdečo peso, repo, krompir …) očisti in nareži na približno enako velike kose, prelij s šilcem olivnega olja, potresi s ščemo soli, premešaj, zloži na pekač in deni v pečico; po dvajsetih minutah zelenjavo obrni, peci še 20 minut …

soundtrack naj zažiga, do neba: miladojka youneed – fire the sky