za slovo od globokoglasnega chefa, eksperta za slane čokoladne kuglice, si oglejmo simpatično vizualiziran recept za njegov signature dish:
naj še naprej gruva v scientoloških nebesih, meni pa bo za spomin nanj ostala modra rokavica-prijemalka z njegovim by chefica narisanim portretom, kljub trenutnemu embargu na kupovanje novih kuharskih knjig pa se mi zdi, da bi tale isaacova o kuhariji z dušo in srcem že iz sentimentalnih razlogov sodila v chefovinsko zbirko …
stric tinč nikoli ni kaj prida govoril, v bistvu je vedno bolj kot ne brundal samemu sebi tje v rdečkast, košat brk, ki se mu je spuščal vsaj centi čez zgornjo ustnico … kdor je bil na najini ohceti in se je z njim pogovarjal (okej, skušal pogovarjati) ve o čem govorim … kljub temu sem od njega uspel razumeti dve vremenski opombi … kadar je bilo sibirsko mrzlo – in to je tam, v senčnatem šmelcu pod peco, kamor sonce ne posije od 1. novembra do 8. februarja, precej pogosto – je siknil, da je na sončni upravi spet stalin dežuren … poleti, ko je brnalo kot v krematoriju pa je uporabil isto sikancijo, le da je stalina zamenjal s hitlerjem … ki je dežuren tudi danes … pa naj kar bo, saj imamo ultimativno orožje za blokado njegovih temperaturnih ekscesov: s sadjem nafilano ledeno limonado:
takale kibla se pri nas kar redno valja v hladilniku, val svežine pa je v bistvu sprožil dedo, ko je zadnjič enkrat pred nas postavil pitcher z bezgovim sokom odišavljene limonade in v njej plavajoče borovnice, koščke breskve in vejico mete … ovekovečena je narejena z breskvami, malinami in borovnicami, ampak v bostvu lahko v njej plava karkoli, fino je le, da je sadje, ki ga priložiš sočno in aromatično … s kakšnimi jabolki, hruškami, bananami in marelicami tukaj nimaš kaj počet … osnovna metoda gre pa takole: Nadaljujte z branjem
včasih so pobje šli na veselico, se napili vina, se najprej malo postrani gledali s pobi iz sosednje vasi, potem pa se je že našel kdo, ki se je zadrl aufbix, nože vun, čreve na plot, porkamadona! … pa so se užgali … ampak, ker danes pobje ne pijejo več toliko vina kot včasih, drugim pobom vino ostaja v kleti in ga morajo zlivati stran, ali destilirati, ali zmanjšati površino zemlje zasajene z vinogradi ali zmanjšati pridelek, ali začeti delati boljše vino … in zato so ti pobje vedno bolj sitni in nervozni in agresivni in naredijo svojo radikalno, že kar teroristično grupo crav, pod okriljem katere z baseball kiji razsuvajo policijske avte, kurijo žandarmerije, razbijajo štacunske izložbe in kažejo še ostale znake destruktivnega vedenja … hm, mogoče celo avtodestruktivnega: oni dan je enemu izmed njih v kevdru razneslo doma narejeno bombo … ko si je po oskrbi v bolnici dovolj opomogel, je policiji zaupal, da je bombo sestavljal zato, da bi zminiral nekaj topolov na svoji zemlji … yeah, right … in da ne boste samo prhnili, češ, ma ja, francozi prtegneni … samo pomislite, kaj bi se dogajalo, če bi dolenjcem omenili, da bo treba orng zmanjšat proizvodnjo cvička … huh – mislim, da bi se v tem primeru dalo dobro zaslužiti s tematskimi krvavimi sendviči in majicami, hehe …
da ne bo pomote: ne posedujem ga, ampak na srečo to u teh cajtih ni več problem … sd kartica (ki ni, kot bi kdo v sredi predvolilnih opravil utegnil pomisliti, strankarska članka kartica, ampak navaden košček plastike, ki je zmožen v sebi držati veliko velikih podob) si zapomni vse, kar je glava že pozabila … prvi obisk pri kocjanovih bejbah je bil naročen, drugi pa prostovoljen … oba sta po naključju padla v epicenter fuzbalske mrzlice, prejšnji u weltmaisterschaft, drugi v ojronulaht … prvi je navdušil, ker je bil odkritje, drugi, ker je popolnoma opravičil visoka pričakovanja in jih še presegel z okusno, res prijetno opremljeno notranjostjo, mirom in mlečnikovo state-of-the-art rebulo 2003 … in ja, seveda, z nadaljevnajem prvič začrtane zgodbe o kreativni kilunarični izrabi rib in ostalega vodnega življa za lepe, dodelane in okusne jedi, ki so v resnici izgladele še veliko boljše, kot na spodnjem slideshowu, kajti tudi sd-jka si ne more zapomniti vsega, še posebej, če je ambient prijetno zamračen, s flešem pa nočeš bliskati rakom v oči … je pa super, ko med rihtanjem foto folderjev nabašeš na takle set izpred dveh mesecev in začneš malo bolj na debelo požirati sline …
[rockyou id=118804785&w=426&h=319]
na kras se torej ne gre samo na pršut in teran in pastičote in pačenke in jagenjčke, ampak tudi na ribovje … v apoloniji je to zelo dobro ribovje, indeed! …
my wife went to new york and what i got is this great t-shirt:
kot da bi bil narejen po mojem naročilu: noži, majk & getoblaster … tnx!
cucina italiana, junij 2008 … precej pisarij se nanaša na sendviče, take in drugačne … v posebni sekciji k kreiranju sendvičev povabijo štiri ozvezdene italijanske chefe, med njimi tudi petra leemana, švicarja, ki že dolgo kuha v italiji in ima v milanu restavracijo joia, ki je večinoma vegetarijanska (na meniju iz živalskega sveta ponujajo le dve ali tri jedi z ribami) in ki se diči z eno michelinko … leemanov sendvič, objavljen na strani 82, me je fliknil po tleh … kakšen teden sem ga vsak dan gledal … mater, kakšen sendviqui: fila v dveh lejerjih, sočen, vabljiv, odpuljen do konca … polnilo sicer ni bilo nič posebnega: na tanko narezan paradižnik, mocarela in vodna kreša … aber! … signore leeman je za mazavo komponento sendviča uporabil majonezo, ki jo je namesto iz jajca zašibal iz mleka … še največji odštek pa je bila bombetka: ni bila pečena, bila je kuhana v sopari … in ni bila zlato rumena z belo sredico ampak skoz in skoz rdeča … klinc, ne bom se samo slinil nad sliko, tole bomo lepo uprizorili doma, sem si rekel in evoga!:
tole je bloody sendvič brez krvi! … no animals were harmed during production of this delicious product … razen bivolice, ki so jo malo vlekli za vime, da so lahko naredili mocarelo bufalko in slovenske krave, ki je prispevevala deci mleka za majonezo … takole ga lahko sestaviš tudi ti … Nadaljujte z branjem
buffetska polpenzionska oferta v hotelih je nekaj, kuharija v grških tavernah pa nekaj čisto drugega … tradicionalno, domače, iskreno, krepko, okusno, dobro … ždeč na ljubljanskih 14 stopinjah celzija gledam tonyja montano, ki se dere na immigration officerja: ju nov, aj it oktapus e tri tajms a dej … aj gat fakin oktapus kaming out of my irz!!! … in si mislim, da če bi ga namesto v miami naplavilo na kakšen grški otok, kot recimo leonarda cohena, bi bil hobotnice še kako vesel – grki jo namreč obvladajo v nulo … nič, rad bi napisal takle mamo, pa ne morem … torej, takle majo:
[rockyou id=118572836&w=426&h=319]
no, seveda je treba še omeniti, da je scenografija za telekrožnike ponavadi temno morje spodaj, svetlo modro nebo zgoraj, vmes pa mivka … no, kakšne reči tudi nismo pofotkali, recimo fletnih friganih spanakopitnih blazinic, pa saganakija … pa ouzota in mythosa … pa musake, ki nam jo je v bizarnem caffeju sydney fotr postregel kar iz domače kuhinje, medtem, ko je njegov šestletni mulc z dudo v ustih dremal na kavču, domnevno ves sesut od male šole … zajeban lajf, ni kaj … nu, za konec pa še ena usmerjevalna tabla, ki usmerja k malo drugačnim meatballsom, kot so bili moji s feto oni dan … grška gospod in gospa med njih pripravo ušpičita marsikatero simpatično šalo (recimo gospejina replika na 3:18):
bottom line: grčija je vrei!
