važič

Posted on by
18

evo, danes se bom pa res duval , se trkal po prsih, se napihoval kot grrrrims, izvajal samopoveličavanje in z vsemi silami opravičeval pregovor, da se dobro blago samo hvali … uglavnem: dbest! … kaj pa naj drugega rečem, če je pa res, da je bila tale prejšnji teden uprizorjena slana pita vrhunska, brez felerja, s hrustljavim, krhkim in nič razmočenim testom in zapolnjena s sočno, slastno in dišečo filo … majkemi! … duvancija je še posebej na mestu, ako ti povem, da sva bila do tele pite s krhkim testom v precej razburkanem odnosu, ki je velikokrat vsebovalo kvantanje, povišane tone, premetavanje inventarja in druge izraze nezadovoljstva … to se je ponavadi začelo pri valjanju testa, ki je (ne glede na metodo in uporabljene trike) razpadalo in se drobilo ali pa ni bilo krhko … cela jeba, res! … no, tokrat sem ga namešal po nasvetih prebivalcev rečne koče in evo, ze bjutiful spinič paj:

čeprav fotka mogoče malo zavaja in tole izgleda pica, naj brž pridodam, da je tole bolj kiš in, kot vedo že čehi, quiche neni pizza, sploh če na koncu nanj ne narežeš paradajzovih osmink … takegale pitona lahko scimpraš dan prej, ker se fino je tudi hladen in/ali se brez škode za padec dobrote segreje v pečici … od začetka gre pa tako:

Nadaljujte z branjem→

kelnerska

Posted on by
20

sedečima pred staro mačko se nama je s filačevim danes pripetila tipična ljubljanska kelnerska zgodba … u nulo sfriziran, s šmeki tatujčki opremljen fante nama je prej že izdal skrivnost, da je cabernet sauvignon casillero del diablo narejen iz grozdja sorte cabernet sauvignon (ma nemoj?!) in da ime pomeni hudičevo vino (a dej?!) … ob naročilu kofeta je šlo pa takole:

A lahko jaz kar naročim kavo?

Lahko, seveda.

Eno z mlekom bi, prosim.

Mhm, z eno z mlekom. (kratek premolk) Oprostite, a prav z mlekom al kapučino?

Z mlekom, z mlekom …

Okej, hvala! Takoj bo!

itak veš, kaj je prinesel, ne? … verjetno je moral še dodatno vprašat zato, da se je potem moral orng potrudit, da je prinesel napačno stvar … saj je je ljubljanski kelner, takoj za ljubljanskim frizerjem druga najbolj vase zagledana pasma homo sapiensa … ko bi vsaj do konca sledil samozagledanemu konfuznemu zgledu mladega steva martina:

legendary stuff, ane? … v svrho izboljšanja razpoloženja spodbujam bralstvo k dodatnim anekdotnim kelnerskim pribeležkam!

pojejmo jih!

Posted on by
2

si se kdaj vprašal, kaj storiti z mladimi aktivističnimi vegiji, ki želijo na vsak način po svojih ukrojiti tudi tvoje prehranske navade? … no, na ljubljanski pokriti tržnici, takoj pri stranskem vhodu, ponujajo precej radikalno rešitev … in to po zelo ugodni ceni:

dober tek!

zasilo

Posted on by
4

ok, lahko bi rekli tudi kojtrk, ampak zasilo se lepše sliši, ne samo od kojtrka ampak tudi od bruncha, ane? … gre pa v vseh primerih za puzzlasto besedo, s katero opišemo lenoben nedeljski poznodopoldanski obed za katerega morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:

ena: otroci morajo biti že na predvečer zasila deportirani na dislocirano enoto

dve: spanec naj traja vsaj uro ali dve več, kot običajno (kar ob izpolnitvi prvega pogoja ne bi smel biti problem)

tri: dopoldne naj bo prosto vseh obveznosti, posvečeno lenuhastemu listanju magazinov, časopisov, knjig in, če si pri volji, kakšni lahkotni šetnji po ohlajeni hosti …

štiri: hladilnik naj poleg jajc vsebuje vsaj kakšen delikatesen item (v poštev pridejo dimljeni losos, pršut, pašteta iz gosjih jeter, tatarc, kozji sir, parmezan), kakšno fancy zelenjavo (češnjevci, šparglji, rukola, artičoke …) in v zmrzovalniku kakšno ročno pekovsko delo (makove zvezde, fougasse, zadžojntane palčke ali kaj podbnega)

pet: na hladnem naj bo tudi kakšna steklenica penine ali svežega, pitnega, lahkega belega vina … recimo drobnomehurčkasti fritschev rizling windspiel, ki sva ga srkala danes opoldne

ob izpolnitvi vseh pogojev si v miru oglej hladilnik in premisli, kaj lahko iz stvari, ki so na razpolago za zasilo spraviš skupaj … danas je ratalo tole:

v pršutno-parmezanski ščit oviti šparglji

in ni bilo slabo! … približno pol ure boš porabil, da vkup zmečeš v pršut zavite in s parmezanom gratinirane šparglje z lahko špargljevo kremo … naredi tako: Nadaljujte z branjem→

jezični dohtar

Posted on by
1

pred parimi leti sem med brskanjem po kuharskih bukvah nabasal tudi na povsem neugledno, s kovinsko špiralo zvezano komaj petdeset strani rumenskastega paprija obsegajočo bolj beležnico kot knjigo … nobenih fotk, razen karikature na naslovki, nikakav papir, češka vezava, skratka – pravi primerek kontriranja kuharskim knjigam, ki večinoma zapeljujejo s slino proizvajajočimi visoko estetiziranimi podobami … edino, kar je opravičevalo prisotnost opisane beležke med dvokilskimi glossy in v trde platnice vezanimi kuharskimi izdajami je bil naslov: zapiski starega samskega gurmana … aha, kakšen memoar bo tole, sem si rekel in jo odprl za hitro skeniranje … zabavno je bil že obvestilo o nosilcu avtorskih pravic: © by murder inc., deadbone county, 92, pa tudi sklepna misel v uvodni avtorjevi besedi: po nemarnosti je marsikje pozabljena sol, morda poper. kdor nima domišljije, naj je neslano … dobolj za dodatno brskanje po kompkatnih, preprostih, zabavno napisanih receptih z vseh koncev sveta, za vse sorte jedi (razen sladkih in cvrtih reči, ker jih ne maram), klasika, eksotika, župe, kmečke hrane, razne hladne zanimivosti in zajebki … sočen štof, res … odštetih 2.600 tolarjev mi nikoli ni bilo žal, ker me knjiga vsakič znova spravi v dobro voljo in vsakič znova ponudi tudi kakšno fino idejo za šporhert … avtor zabevnega zvezčiča, dr. marjan erjavec, je bil menda hud model: improvizatorski jazz trombonist, prevajalec angleških krimičev za zbirko nn, profesor na medicinski fakulteti, primarij in strokovnjak svetovne zdravstvene organizacije, ki je v afriških in južnoazijskih državah vzpostavljal centre za nuklearno medicinsko diagnostiko … kadar ni imel časa za predavanje na fakulteti, je štof študentom posnel kar na magnetofon, v obliki radijske igre … vmes je pa tudi veliko kuhal in svoje recepte beležil v zvežčič, ki je nato v rokopisni obliki krožil med njegovimi prijatelji in se fotokopirsko razmnoževal, dokler ni posthumno, leta 2002 izšel v kvazi knjižni obliki … and guess what, you lucky bastards? … še vedno jo prodajajo in to za manj denarjev, kot takrat, ko sem jo kupil jaz … poleg osebnega jamstva, da gre za slogovno in kulinarično vrhunsko čtivo (kljub grozečemu lastniku copyrighta, hehe) priobčujem še en primarijev zapis:

Jojolgičin zajebek sta mi izdala Olgica in Jojo. Kaj to je, doslej še nihče ni uganil: Od mesarja izsili kvader povsem čistega govejega stegna, kake pol kilce. Zdaj naredi godljo iz 1,5 vž sladkorja, 2 vž soli, 0,5 vž črnega mletega popra, 0,5 vž žajblja, 1 mž majarona, 1 mž timijana. “Sada sve to stavi u plastični kesicu, dodaj peršuna i list zelene salate. Drži to dva dana i frižideru pa provremeno prodrmaj. Izsjeci to na jako tanke šntitce i goste zajebi.” Večina misli, da je to kengurujev pršut.

carsko, preizkusim enkrat kmalu …

žalujoči ostali

Posted on by
6

zaključni del sage o lazanji govori, ne boste verjeli, o insektih … natančneje o lepidopterah, po domače metuljih … pa za to ni treba plesti mreže, se pojati za citrončki po travnikih, niti se matrati z metuljčkasto plavalno tehniko ali zavezovanjem leptirčka okoli vratu … kaj šele, da bi si kakšnega očarljivega pisanokrilca še prhutavega vtaknili med zobe … nak, nič od tega … dovolj bo, da otožne obrezke testa, ki se ne uvrstijo med lepe in simetrične lazanjotvorne pravokotnike, razrežeš na male pravokotničke (15 x 30 mm), ki jih s palcem in kazalcem na sredini stisneš, odložiš na peki papir, počakaš da se dobro posušijo in jih zapreš v dobro zaprto posodo:

lepidoptera domestica

ob priliki jih zakuhaj v govejo ali kurjo juho, zelenjavno mineštro ali pa jih – jasno da kuhane – prelij z v sladki smetani stopljeno gorgonzolo ali kakšno drugo fincano omakco – vsaj kanček spoštljive finoče si takale nežna pasta na svoji poslednji poti pač zasluži … soundtrack je v vsakem primeru zelo obvious (in nič kaj fincan, hehe) …

zakonska lazanja

Posted on by
11

v naši hiši velja pravilo, da vsak kuha sam – ne sicer samo zase, ampak tako, da se tisti, ki ne kuha, vzdrži pametovanjskih komentarjev v smislu a ti pa u tejle kastroli pražiš čebulo … a si zihr, da mora tok zlo vret … kako bo pa pol iz tega krema ratala … a ni tale že preveč zakrknu … itede … no, kljub temu, da sva ta teden s chefico uprizorila skupno, takorekoč zakonsko lazanjo, tega pravila nisva kršila: na predvečer so oča namešali in narolali plahte testa, ter vkup vrgli bazični bolonjez, dan kasneje pa so mati opravili finalizacijo: skladateljstvo v nadstropja & peko … podrobnosti sledijo:

  • 3 jajca
  • 300 g moke
  • pol kile mešanega mletega
  • dve čebuli
  • trije stroki česna
  • piksna pelatov
  • 7 centimetrov paradižnikove mezge
  • lovorov list
  • majaron
  • maslo, olivc, sol, poper

jajca s ščepcem soli vmešaj v moko in zamesi gladko testo – evo, to se bere kratko, traja pa kakšnih petnajst, dvajset minut … testo zavij v folijo in pusti počivat vsaj pol ure v hladilniku … razdeli ga na tri dele, vsak tel med rokami stlači v polpet, ki ga dobro pomokaj in spusti skoz mašinco na najbolj odprta valja … prepogni na pol in še enkrat na isti debelini … ponovi še parkrat in se pri tem ukvarjaj tudi s tem, da je flika testa čimbolj pravokotna … potem pa jo tanjšaj do predzadnje stopnje … če boš cimpral takoj, jih razreži in začni s skladanjem, če bodo čakali, pa jih pusti na pomokanem pultu kakše pol ure, razreži, dobro pomokaj in plahtice zlagaj drugo vrh druge, vmes pa mokaj (in če si ziheraš dajaj še liste peki papirja) … dobro zapri, daj v hladilnik, kjer bodo zdržali vsaj 16 ur (preverjeno!) … bolonjez veš: na maslu/olivcu praži sesekljano čebulo, dodaj meso, soli, popraj, dobro prepraži, dodaj zmlete pelate, cele tri stroke česna, lovor in majaron … potem pa še mezgo in malo vroče vode (ali župe/fonda) … na malem ognju pokrito kuhaj dokler se ti da – najmanj pol ure, lahko pa tudi dve, kot jaz tokrat … vmes bo mogoče treba še malo zalit, na koncu pa pobrat ven lovor in česen (če ni med mešanjem že razpadel) …

za skladateljstvo, pravi chefica, bo treba še malo odpret špajzo:

  • 250 gramov sira – ribaj, stari
  • deci mleka
  • štamprle sladke smetane
  • ščep suhega origana

za začetek zavri kiblo vode in z olivcem namaži protfan … v mlačen bolonjez vmešaj približno 200 gramov naribanega sira in vse skupaj še malo zrahljaj z mlekom … v vrelo vodo deni par plaht testa in jih kuhaj kakšne tri minute, potem pa z njimi obloži dno nepregorne posode … dodaj nekaj žlic bolonjeza … medtem kuhaj novo rundo testa, pa spet bolonjez, in tako naprej do bridkega konca … ako je pri roki, lahko preko bolonjeza mirne duše dodaš še kakšno žlico razmešane kisle smetane … zadnji layer naj bo testo, vrh njega pa lahko, za hec in boljši vtis, poliješ še malo zosa … skladovnco zapreš na 220 stopinj za dobrih dvajset minut, nakar iz sladke smetane, ostanka sira in origana naredi še finalno belo glazuro, jo naflajsaj po vrhu in še za 10 minut vrni v pečico …

dijebeste lazanja!

chefica v slogu vendeline in ivačiča pristavlja, da je glavni catch v čofodri: če je vse skupaj premokro, bo lazanja pocasta, če pa presuho, pa zategla … tako da – opisana reč, nastala v zakonski slogi, je ratala super, garancije za replike pa naša firma ne upa dajat, hehe …

soundtrack: johnny cash – one … bono & co. so sicer posneli kar nekaj verzij tegale, z različnimi videi vred, ampak man in black je nažgal daleč najboljšo … kt tale zakonska lazanja … nema bolji!