kaj jesti/piti ob finalu?

Posted on by
6

hja, doker se v finalih kakšnih šampionatov pojavljajo ekipe, ki dajejo kakršnokoli prehransko pivsko inspiracijo, potem ni nobenih težav … saj se spomnite, kaj smo pili med tekmo italija : francija, kako smo maščevali poraz naših proti lahom in kasneje spet, neverjetno a resnično, navijali za azzure … hej, celo za tako blesav klub, kot je ac milan, se najde jed, ki izboljša vtis tistega, kar gledaš na igrišču … ampak, kaj, pri sveti fudbalki, naj dene v usta konceptualni športni gledalec, ko se v finalu pomerita dva angleška kluba in nobeden od njiju ni liverpool (h kateremu bi stregli krepka, a elegantna jetra) ali arsenal (ki bi si zavoljo topničarske tradicije zaslužil kakšno kuglo) … chelsea in manchester united ne inspirirata na prvo žogo, ampak če malo popustimo pri holističnosti koncepta in pristanemo na parcialnost le-tega, imamo vseeno nekaj možnosti … najprej nekaj namigov za luzerje:

chelsea: ker gre za šminkerski londonski klub, lahko udejanite kakšen recept od šminkerskih londonskih kuharjev … ramsay, ki se komu mogoče zdi očitna izbira, verjetno ne pride v poštev, ker je škot in je svoje dni celo brcal za glasgow rangerse (ki so prejšnji teden v finalu kupa uefa pušnili proti ruskemu zenitu), zato predvidevam, da bo nocoj manchesterjanec, ker je tudi njihov coach fergusson škot … čeprav – njegova špic restavracija je prav v chelseaju, tako da se nikoli ne ve … ker je gazda chealseaja abramovič in ker je tekma v moskvi, lahko mogoče užgete kaj ruskega, recimo boršč (lahko je tudi ukrajinski, ampak samo, če bo igral ševčenko) … možen izbor je tudi kakšna klobasa z zeljem kot podpora srednjeevropski struji (ballack, čech), ali pa kaj iz temne čokolade za essiena, maloudaja in drogbaja … ker je frank lampard v kar dobri formi, lahko poskusite tudi takole:

jagenjček umetnik

kakšna jagnjetina, torej … če pa za to ni časa, bo okej tudi poli, hehe … za čelsijanci je to približno to … kaj drugega, kot da se vam kolca po mourinhu in da po tekmi čestitate boljšim vam niti ne preostane, hehe …

manchester united: okej, tudi tukaj jih bomo vlekli iz petnih žil: delno se lahko pri pripravi jedi naslonite na sicer izvrstno guardianovo food & drink sekcijo, saj je bil – do leta 1959 celo s predpono the manchester – guardian ustanovljen v manchestru in je del uprave še vedno tam … če od imena kluba vzamemo united, lahko na ogenj pristavimo kakšno enoločnico, vse združeno v enem piskru, recimo tale s svinjsko ribico in ciderjem je za finale prav primerna … glede na to, da je njihov najboljši igralec christiano ronaldo, lahko cepnete kakšno portugalsko konzervo ali polenovko kar tako, praktično zmleto v bakalar na belo … zavoljo carlosa teveza, ki bo mogoče nocoj fergussonov joker, si lahko privoščite tudi kakšen argentinski stejk (ta bi teknil tudi mesarskemu rooneyu) …

skratka: veliko boljše bi bilo v finalu gledati barcelono, ampak takle mamo … tudi s pirčki ni veliko boljše: uradno pivo chealseaja je heineken, manchestra pa ameriški budweiser …

bottom line: ker mi celo v najslabšem možnem scenariju, torej v primeru tekme med bayernom in chelseajem niti slučajno ne bi prišlo na misel navijati za chealsea, srčno upam da bodo zmagali naši, hehe …

update: no koncu je bilo tako, da smo na mesarski ulici srebali sapporo … ker nam je sappiralo sappo ob vseh preobratih …

bo ali ne bo?

Posted on by
8

jutri bo chefica zložila lazanjo … ker gazda pati za sindromom vse domače, vse from scratch je hotel prispevati testo … in jutri popoldne ob sestradani deci gotovo ne bo časa za mesenje in valjanje, zato sem testo zamesil nocoj, ga razvaljal, malo posušil, narezal na plahte, dobro pomokal, med plasti dal peki papir in vse skupaj zaprl v neprodušno plastiko … kaj misliš, bo v redu ali ne? …

update: ni bilo v redu … bilo je prfektn! … takle smo mel, dokler je trajalo:

dobro uležana lazanja

samo ena je ana

Posted on by
5

da se tamle od kobarida proti robiču nahaja huda krčma že veste … takisto, da smo se v kruhu in vinu kdaj že oberegnili ob njih precizne recepture … prvič in predzadnjič smo se v hiši franko zadržali na dolgi večerji, ko sta minichef in njegov comrade samo štela slabo leto, se pravi da so vmes mimo zbrzeli skoraj štirje kompleti 365-ih dni … z drugimi besedami se pravi, da svit ne puza več po riti, ampak našemu jiontarju razkazuje potok, mostiček prek potoka, bicikl brez pomožnih kolesc in (kao) leva, se reče psa … še več: drug drugemu lahko dandanes razkazujeta svoji mlajši sestri in spretnosti razbijanja po klavirju … orajt, vse lepo in prav, ampak za mirno večerjo in degustiranje kuharije ane roš bodo fantje šli lepo v posteljo in dali mir: ena mama bo lepo kuhala, druga mama pa bo v spremstvu ateja lepo kruzala v miren sobotni večer sz v nulo doteranimi krožniki iz dagustacijskega menuja:

[rockyou id=113094300&w=426&h=319]

ic lajk det: pred štirimi leti nam je bilo zelo lepo … ana in valter sta nam nažgala štirinajst krožnikov simpatičnih, presenetljivih, včasih celo šokantnih idej … bilo je u-iber – večerja o kateri govoriš, premišljuješ, jo takorekoč postavipš na oltarček doživetij … kako je po štirih letih? … drugače, ampak drugače na boljši način: ana roš se je v svoji kuhariji našla in v njej začela uživati brez pristiska sledenja novim trendom in strahu za ohranjanje stare tradicije … ou, yeah: na vsakem krožniku je v izobilju obojega, merger sodobnosti in tradicije je v ultimativni šopek povezan z prežemajočo noto minimalizma in elegance ter omniprezentnim kompletom zapovedi: vsak krožnik mora vsebovati slano, sladko, grenko, kislo & umami ter hrustljavo, gladko in konkretno teksturo … vsi, od prevega do zadnjega, igrivo, sišeče in prepričljivo sledijo zgornjim zapovedim, preko sebe pa imajo poveznjeno pokrovko zena, ki ga boli kita za uveljavljena merila, pravila, kodekse in pričakovanja … “mi smo na tem krožniku skupaj zato, ker ana misli, da na tak način pašemo skupaj in res pašemo skupaj, like it or not!” … ne vem, če brcam v prazno, pa tudi če, ampak prav se mi zdi, da zapišem, da je ana roš znala elegantno odvreči pritisk, ki so ga na njeno kuharijo polagali gostje, pisci, mogoče celo sama, in začela nažigati spontane, dobro premišljene in vrhunsko izvedene kombinacije okusov in tekstur, ki sedejo tradicionalističnim puristom, iskalcem ekstravagance, skrupuloznim tehničarjem in show-offovskim wannabejem neankrat … v domovini še nisem jedel tako elegantnega, premišljenega in konsistenega degustacijskega menuja in nisem se še pogovrjal s kuharjem in/ali kuharico, ki bi mu bilo tako jasno, kaj hoče, zato mirne dupše zapišem in podpišem: ana roš je prva liga, pa i šire! … svaka čast!!! … in to za 60 evrov, hihi …

papalina

Posted on by
3

ribje konzerve niso samo štof iz starih vicov (kaj je bil glavni problem jugoslovanske industrije? -da so avte in ribje konzerve delali iz enake pločevine), over-predvajanih najedaških reklam (jaz bi rad bil …., sem pa čisto navaden…) ali naslovov huronsko zabavnih romanov … ribje konzerve služijo vsaj še kot metafora za hudo gnečo v zaprtem prostoru, recimo takole:

gledano z našega, torej jedilno-pivksega gledišča so ribje konzerve precejšen riziko – samo spomnite se na ribji namaz iz osnovne šole, ponavadi pospremljen s slaskim planinskim čajem … no, pa ni vse tako bad, seveda se tudi med ribjimi konzervami najdejo presežki … recimo lignji in polenovka, ki jih v pleh zapirajo v lizboni … in seveda latvijska narodna ljubav, konzervirani dimljeni šproti (po naše papaline), ki so po nasvetu z moskvo konektanega sošolca mihata postali obvezen plen pri nabiranju delikates v čeških štacunah … papaline so manjše od sardonov in sardel, dim jim doda sladkasto noto in ko zagrizete vanje, pod zobmi ne čutite nobenega zoprnastega hrustančnega hrskanja … torej: čeprav izgledajo podobno kot sardine:

so precej bolj elegantni – prava delikatesa, res … najboljše so z rženim kruhom, za krepko malico ob pirčku ali dveh ti tako ni treba storiti drugega, kot da v pečici ali toasterju zahrustaš dva kosa rženega kruha, ju podrajsaš s prerezanim strokom česna, nanju zložiš šprote, narahlo pokapljaš z limoninim sokom in ugrizneš … tudi če so ti konzervirane ribe bljak, bo to še vedno veliko boljše od vožnje z veliko kitajsko konzervo …

češko!

Posted on by
8

med branjem napisov, ki jih na izložbe lepijo češke firme, je kar veliko hecnih … na primer: v vsaki trgovini, kjer je na voljo kakšen drink, me spomnijo, da še vedno obstajam … pijačam se po češko reče napoje, hehe … no, dve ne tako v oči vpijoči perlici pa sem z ostrim očesom ujel tudi na zadnji ekspediciji … prva prihaja iz češkega krumlova, pripada pa trgovini z zdravo prehrano, ki si je glede na dejavnost dala hecno ime in se naselila na hecni ulici:

no, v tole pohanko na mesni ulici bi pa zavil po kaj zelenega, kajne … druga hecnica pade v polje duhovitih nesmislov … nekim čehom, ki namesto piva varijo vodko, je prišlo na misel, da bi v ime svojega alkohola vključili gruzinskega visarjonoviča:

toda kaj, ko so za dodatek k stalinovemu imenu prilepili tekočino, ki je krepki diktatorski brkač v svojem življenju ni sproduciral ravno veliko: solze – zateženec jih pač ni pretočil ravno veliko, ane? … da so v logotip vtaknili dve prekrižani pipi pa konfuzo samo še poveča (wtf imajo skupnega vodka, stalin in pipe?), da o izboru fonta in barve v napisu vodka sploh ne izgubljam besed … ermin, pls advise, xexe … res češki izdelek, ni kaj …

avtorska

Posted on by
4

odkar je v javnost hušknila aferica mccainove predsedniške kampanje, ki je na svojo spletno stran po liniji kopipejstala nekaj receptov iz food networka in jih potencialnim volivcem predstavila kot recepte kandidatove soproge, gospe connie, sem malo več premišljeval (in s chefico, s katero sva glede tega še vedno na rahlo nasprotnih bregovih, klepetal) o avtorstvu v kuhariji in pri objavljanju receptov … ko enkrat zavrtaš v ta issue, se ti začne odpirati morje vprašanj in dilem … recimo: do recepta za kremasto polento s šparglji je prišlo tako, da je sodesetkar urban jedel polento pri petru patajcu, ki mu je povedal, da polento zato, da postane bolj kremasta, zmelje s paličnim mešalnikom; urban je potem na snemanju pilota za desetko tehnični patajčevi finti dodal to, da je polento pred mletjem kuhal v sladki smetani; jaz pa sem potem dodal še celoten špargljasti del … kdo je zdaj avtor tega recepta? … vsi trije? … samo prvi, iz katerega osnovne ideje so nastajale variacije? … samo tretji, ker sem ga edini zapisal? … ali je dovolj, da pri izrazito avtorskih receptih kakšnega kuharskega velemojstra spremeniš sestavino ali dve in se potem pod to podpišeš? … ali je to, da skuhaš natančno po vendelininem receptu in opišeš (recimo na blogu), kako si to počel, kršenje njenih avtorskih pravic? … in kdo je originalni avtor recepta za panakoto in saltimboko? enoznačnih odgovorv v resnici ni … recepte si ljudje p(r)odajamo že stoletja in verjetno si jih bomo še naprej … ko pojem nakaj dobrega, ko vidim fotko zanimive jedi, ko slišim ime jedi, ki me pritegne, si želim to skuhati … in mislim, da ko enkrat jed skuham na svojem štedilniku je v njem tudi nekaj mojega, torej je to tudi moj recept … kuharijo bi zato lahko opisal kot večtisočletni neprekinjeni konsenzualni creative commons … ampak ko sem že pri creative commons: katero licenco naj izberem, da bi z njo zaščitil svoj blog, če pa že osnovna predvideva najmanj priznanje avtorstva … pa sem spet tako rekoč na začetku: ali sem sploh avtor? … no, kakorkoli, mozganje o tem me je zlakotnilo, tebe pa verjetno tudi, zato urno priobčujem en recept … osnovno idejo je prispevala ana roš, ko naju je pred kakšnim mesecem oborila s nogu (poročilo o tem še pride), sam pa sem recept še malo porihtal po svoje … dajmo rečt, da je to tako, kot da bi naredil remiks zelo dobrega komada, super simpl morske juhe … najprej fotka originala:

pa fotka remiksa:

in še napotki za tiste, ki bi se kanili lotiti remiksa remiksa :-), za naju dva sem naredil takole: Nadaljujte z branjem→

mali, a urgenten oglas

Posted on by
8

takole je: v soboto, ki prihaja, to je 10. maja, sem prijavljen na kulinarično delavnico v restavraciji chez eric … tema tokratne kuharije je kombiniranje sladkih in slanih okusov … delavnica traja od devetih zjutraj do treh popoldne, ne njej se skuha približno pet jedi, ki se jih potem v sruščini udeležencev tudi poje … celoten treatment stane 50 evrov … eric rauscher, simpatični alzačan, ki vodi delavnico, v toku le-te navrže narikatero koristno finto in hint, pa tudi smejurije ne manjka (samo spomni se, kaj vse smo se naučili o fondih) … jeba je, da je v to mojo soboto uletela neodložljiva obveznost in v tole delavnico ne morem … mali oglas se torej glasi: prvemu resnemu interesentu odstopim mesto na kulinarični delavnici chez eric, ki bo potekala v soboto, 10. maja 2008 … ako si torej pripravljen v širitev svojega kulinarilnega znanja vložiti 50 evrov se javi v komentarje ali na mail …

update: oglas ni več veljaven, nadomestnega udeleženca smo vzeli iz ericove čakalne vrste … sami ste si krivi, take šanse kar nekaj cajta ne bo naokrog 🙂