slinoced

za veliki petek, ko nam postna postava rimokatoliške cerkve zapoveduje strogi post (citiram: strogi post je na pepelnično sredo in na veliki petek, ta dva dneva se le enkrat na dan do sitega najemo in se zdržimo mesnih jedi. Strogi post veže od izpolnjenega 18. leta do začetka 60. leta), si torej ne bomo drznili poseči po mesni jedi, ampak bomo planili kar po mesu samem:

lepo uležan marmoriranc

ker gre za izredno lep kos z maščobo fino marmoriranega, dobro uležanega rostbifa, ga bodemo kaj malo predrugačili … v bistvu mu bomo pustili, da bo kar sam ponudil najboljše: spekli ga bomo v kosu … ko smo že pri katoliških postavah, zapovedih in grehih: papa benedikt je oni dan med naštevanjem novih smrtnih grehov spet pozabil omeniti, da je hud hud smrtni greh s takim fletnim štukom živali ravnati površno ali ga celo – nedajbože! – prepeči skoz in skoz … zato sta se kruh in vino v želji po optimizaciji postopka priprave v kosu pečenega rostbifa za strokovno pomoč obrnila na slavka žagarja ml., ki je že marsikdaj dokazano izpričal bogovsko obvladovanje priprave tovrstnega mesovja … ker nisem imel osem ur časa, na konzultacije nisem šel osebno, ampak sva kakšne pol ure hrzala in rezgetala po telefonu, da sem prišel do detajlnega zaporedja fint in možnih zajebkov pri kosovnem rostbifanju … na kratko jih povzemam v nadaljevnaju tele pisarije: Nadaljujte z branjem

ya, man!

na kamero ujeti kuharji lahko cimpramo, se hecamo, poučujemo, delamo norca, konceptualiziramo, pametujemo, wateva, man … ampak nikoli ne bomo tako hudi, zabavni in iskreni, kot je john bull:

huh, rastaman tzar raztura big time! … lepo ga je gledat, kako se v rahlo prevelikih lateks rokavicah veselo suče po svoji dodobra znucani kuhinji in preklada mega velike obtolčene piskre in ponve … nobene fensijade in preserancije, samo eno lubo veselje … njegova zbirka trenutno obsega pet snimk, najdete jih tukaj an’ not fo’get tu ar-as-as it, man!

povečava

za dedija in babi ponavadi na mizo ne dajemo kakšnih norih eksperimentov, ampak prav klasike pa tudi nočemo drajsat, smo vendarle naslednja generacija, ki mora malo zbrejkavat tradicijo in nedeljska kosila cimprat po svoje (razen, kadar v goste pride trop korošcev, kot oni dan k vale) … torej je bil najprej malo drugačen narezek pa malo drugačna pašta pa malo drugačno jagnje z malo drugačno rdečo peso pa še malo drugačna čokolada za povrh:

[rockyou id=106386404&w=426&h=319]

od vsega prikazanega je še najboljša in spektakularna finta tale odprti raviol s tatujem iz peteršilja … raviolo aperto je super finta za lenuhe (ki se jim ne da) ali motorične debile (ki ne znajo) stiskat pravih raviolov … odprteži se naredijo tako, da odrežeš in skuhaš dva kvadrata zvaljanega testa za pašto, enega flikneš na dno krožnika in ga obložiš s poljubno filo ter pokriješ z drugim kvadratom … da reč ne izgleda dosadna, v pokrivalni kvadrat vgradiš še dekorativno/dišavni element, listič peteršilja … kako? ajnfoh: ko je testo že fino zvaljano, odreži pravokotnik in na eno polovico previdno položi peteršilj … prepogni, dobro stisni in še enkrat spusti skoz mašino na isti debelini (ali razvaljaj z valjarjem, če si manualec) in še enkrat obreži, če je treba … ker se listič močno stlači, postane ful večji, kot prej … blow-up, boy!

soundtrack: notorious b.i.g. – big poppa

trije tujci

z vinom je po mojem tako kot s fršterkerajem … za tega slednjega je imel jure longyka zelo dober nasvet, kako se odpraviti v shopping za karkoli audiofilskega: poslušaj več različnih zvočnikov (ali cedeplejerjev, fršterkerjev, predojačevalcev, tunerjev, whatever) in če opaziš razliko med njimi, vzemi tistega, ki ti je najbolj všeč, če pa ne, kupi onega, ki je najcenejši … pravilo zdrave pameti, ni kaj … in mislim, da bi se ga dalo fino prenesti tudi v vinarsko kupovino, če … e, saj se vam je zdelo,  da bo prišel tudi che, ane … vinskega če-ja pogojuje živost plemenitega napitka, ki v flaši pač ne da miru in po svoje cepeta skozi časovno premico … prav nič nenavadnega ni, če se izkaže, da je flaša s pluto zapečetene buteljke danes čisto drugačna od enake buteljke, ki ste jo odprli prejšnjo nedeljo … pe tudi vaše brbončice, nos in ostali kosi okušalnega aparatusa niso v enaki formi in razpoloženju … vsaka flaša vina je tako svet zase, čeprav je tudi res, da – recimo –  štekarjev merlot izbor ne more biti slabo vino: lahko je v tupi fazi, na vrhuncu, čez njega, ampak osnovna ideja vina bo še vedno tu … no, da ne zabredem pregloboko, oni dan, ko je za našo mizo sedel dežurni gastrbajter, smo bili malo bolj hrupni kot ponavadi in smo na mizo znosili tri flaše, v zaporedju od leve na desno:

trio tudžina 

prvi je bil chardonnay 2001 iz mondavijeve špure private selection, z močno zlato barvo že na prvi pogled nabasano vino, ki je v nos najprej lansiralo ogromne količine vanilije in lesa, sveže note pa so bile skrite za to ogromno aromatično pregrado … tudi v ustih je bilo vino hmmm, kako naj napišem, toplo, polno, skorajda že predozirano … čisto druga pesem je prišla s katunarjevim chardonnayem 2005, ki ga, če je verjeti spletni strani, sploh ni več v ponudbi … hm, mi ni jasno zakaj, ker je vino prav fino … ker smo ga srebnili po kalifornijskem napihnjencu smo najprej vihali nosove, češ da tole ni pa nič, ampak ko smo ga parkrat zavrteli v kozarcu in malo počakali, se nam je počasi začelo odpirati in se postavilo v kontra kot američanu, malo zagotovo tudi na račun razlike v letih: elegantno, s prevladujočimi sadnimi aromami, lesa je bilo samo za zaokrožit … v bistvu en tak fleten hrani prijazen chardonnay, če seveda ta hrana ni čisto nedolžna … mi smo cepnili nudle s tartufi, tudi kakšen lososov file s smetanasto omako ne bi bil od muh, kot tudi ne kakšno nežno belo meso … za dobro uležan rostbif, pečen v kosu (ki bo deležen posebnega zapisa) pa ne bi bil, sploh če je pri roki kakšen dober cabernet sauvignon … naš južnotirolec, suvenir iz lajhanja po belih poljanah, je bil v najboljših letih … tanini so se že fino omehčali, dišale so marmeladke, gozdni sadeži, lepa in neagresivna kislina, cel juhuhu, vam rečem … ko smo potolkli amere, hrvate in italojodlarje smo planili še po francozih in njih rakiji iz 120 vrst jabolk … ampak o tem raje ne bi, ane, hehe …

superstar

zavolj vsakotedenskega desetkanja chefa zdaj tu in tam kdo že z rahlim ciničnim podtonom ogovori z kva j zdej, filmska zvezda … hnjh in pih, kakšna zvezda nek, mi sam kuhamo, prhne chef in se odloči, da vam pokaže, kaj je to prava zvezda! … evo je:

zvezdica makanka

je, ne? … tako luštna, dišeča in fletna makovka je tole, da bi še stevie wonder iz nje s svojimi prsti same lepe besede prebral … fintiranje kako priti do tegale je v svojem knjižnem testu popisal monsieur bertinet, poleg običajnih kruhopeških artiklov pa bo za izvedbo treba pri roki imeti še plačilno kartico … ni druge, zvezdništvo je povezano z glamom in kešem, kva pa čmo, takle mamo in tkole to nardimo:

Nadaljujte z branjem

neverjetno

nedelja je fleten dan, zato med vsemi delovnimi ljudmi in občani, ki nedelje preživljamo kot počivalne lagodne dneve, končno pozdravljam tudi slavca, ki se je odločil, da je štirinajst let nedeljskega dela dovolj in je to soboto s komemoracijo v čast vsem bivšim delovnim nedeljam, v skaručni uvedel nov delovni urnik: nedelja in ponedeljek zaprto, ostale dni odprto … po drugi strani pa je seveda tudi fajn, da je kakšna dobra obedovalnica odprta tudi na gospodov dan in po špancirju okoli maksimiljanovega miramarja v trstu je človek še kako vesel, da še vedno aktualni kuhar leta ob nedeljah ne počiva:

2x kra-: -sna -ča

tole je jagenčkova krača, eden od dveh vrhuncev nedeljskega kosila v ruju (drugi je noro kremasta in mazava pašteta) … tale kračica je bila totalen šus: mehko, sočno meso, ki se ga je dalo kosati kar z vilico in se je v ustih ob intenzivnem, noro polnem, globokem mesnem okusu stopilo neznano kam … krejzi! … ker je peter sredi kosila odfrčal kuhat v kijev, ga nisem imel časa vprašati, koliko časa se cmarijo tele krače, da iz njih rata poezija … prepričan sem namreč bil, da se jih dolgodolgo cimpra na nizki temperaturi … e, zajeb! … danes sem namreč poklical na mesto zločina, da končno dobim informacijo … petra sicer nisem dobil, sem pa dobil njegovo mamo, ki ve vse, tudi o tehle kračah … sploh jih ne dušijo 100 let, ampak jih dobre pol ure kuhajo z jušno zelenjavo, petem pa jih na maslu in z vejico rožmarina popekavajo v ponvici, da lepo karamelizirajo in da nastane fina in krepka omaka … ker sva z gospo že tako fino klepetala, sem takoj povprašal še po rdeči pesi: kuhana lai pečena? … guess what? jep, še en zajeb: rdečo peso olupijo, narežejo na koščke, potresejo z grobo soljo in počasi pražijo na maslu do željene stopnje hrustljavosti/mehkobe … poskusi ponovitve v domači kuhinji sledijo … in poročila o njih tudi … do takrat pa obujam spomine na res dober, preprost in vrhunsko dodelan krožnik …