sprostitvena terapija

zaporedje z obvezami naphanih šihtnih dnevov, minichefovih čudnih dveurnih vročin in poblaznelega našponanega tempa sem in tja, je s seboj prineslo tudi kolateralno škodo: izpraznjenje zmrzovalniško hladilniških zalog in za kosila/večerje komajda kaj drugega kot brzinsko kombiniranje ostankov v kaj okusnega … no, preživeli smo, kaj da ne in danes, ko se vse skupaj začenja vračati v normalne tire, je napočil čas za popoldansko večerni bazični cook na srednje proge (z razvajenjem za zgonjena starša, da je bolj zanimivo) … par ur meditativnega rolinga na treh kvadratnih metrih chefovinske kuhinje je to popoldne obrodilo: 18 hrustljavih polnozrnatih kruhkov, govejo juho, jesihflajš, zamrznjenega razkosanega piščanca, piščančji font, ta hitro pilečo pašteto, čokoladnega musota (v datumsko primernih srčkastih modelih) in sveže narolane široke rezance, ki jih je chefica okopala v svoji legendarni no-nonsense tartufni kopeli:

ta-ta-tar-ta-tar-tartuf

recept za preživljanje udarniškega kuhinjskega popoldneva za pravega kuhinjskega macho-rja pa gre takole: Nadaljujte z branjem

small print #2

v rubriki small print vam kruh in vino tokrat predstavljata izdelek, ki na police naših štacun prihaja z belgijskega konca, natančneje od podjetja poco loco … v prevodu malo nora firma se ukvarja s proizvodnjo tex mex specialitet, alzo koruznih čipsov, tortilj, sals, pomak, pekočih omak in podobnih reči … v naboru izdelkov imajo tudi guacamole, ki ga podnaslovijo avocado sauce … nagradno vprašanje za cenjeno bralstvo pa je: koliko avokada (v odstotkih) je v omenjenem izdelku? … nagradna igra traja 24 ur, torej do jutri do 16h … odgovore podajajte v komentarjih, vsak lahko sodeluje samo enkrat, najbližjega čaka sixpack corone, a samo, če se bo pravilnemu odgovoru približal na odstotek (ali manj) natančno … v primeru večih zmagovalcev dobi nagrado tisti, ki je odogovoril prej … navali narod!

očiščevalna jajca

z odložitivjo maškeradnih artiklov naj bi se ljudstvo malo vzelo k sebi, obrzdalo strasti svojega fizisa in kakšnih štirideset dni živelo malo bolj spokorniško … že že, ali kaj, ko ni pravih zgledov … vodniki naroda so to noč pri slaku spet silno blejali, verjetno največkrat je bila omenjena beseda lojalnost … loji, pač … narodu, ki obstaja kljub takim poglavarjem, se ni treba ničesar bati, še najmanj večnega pogubljenja … v bistvu bomo preskočili tudi vice, saj bomo svojo dozo finalnega prečiščevanja na poti v večno rajanje doživeli že na zemlji, v tej naši dragi tranzicijski deželi … v teh težkih časih se zato velja dobro opremiti s krepčilno košto, a ker je ravno začetek postnega časa, pa še petek povrhu, se bomo izognili mesovju in telo na duhovne izzive pripravili z jajci v vicah, ali, kot na strani 141 svoje družinske huharice zapišejo tonyjevi, uova in purgatorio:

direktno iz vic

pokanje vicev z jajci je hitri pošihtni snek, s kajlo kruha in kiblo solate pa tvori obrok, certificiran po sistemu slz™* … ic det izi: Nadaljujte z branjem

pražsky poznamky

ob jubilejnem dvajsetem tripu v prago se mi zdi relevantno priobčiti sledeče pivno-jidelne zabeležke:

1. iz centra prage izginjajo old school pivnice, v katerih je bilo še par let nazaj moč naleteti na domorodske patrone, ki so poznavalsko stoično srebali svoje desitke in pojoče kramljali o življenju vesolju in sploh vsem … na mesto hospoudk in pivnic se skoraj brez izjeme vrivajo vse sorte italske kuhinje, argentinske stejkdžinice in dizajnerski orientalski restorani … praga tako na račun globalnega šmeka izgublja lokalni šarm … kar je do neke mere razumljivo: verjamem, da tudi čehi radi pozobajo kaj nečeškega, ane … je pa vseeno škoda (pa ne avto) vsaj dveh centrskih, za napredek žrtvovanih birtij: podolgovate pivnice radegast na templovi in dvonivojskega pivrneca na maiselovi …

2. kljub de-pivnicizaciji centra se tu in tam najde še kakšen avtohton obrat … recimo jelinkova plzenska pivnica, ultra simpatičen mikro pivsko zatočišče s trebušastim fotrom za pivsko špino in materjo, ki v dve sobici v ozadju nosi krigle, po želji pa tudi kaj iz minimalističnega jidelnega listka:

minimalizem po češko

pivnica je čisto zraven trga narodni trida in je vedno napolnjena z ljubitelji plzenske zlate grenčice s čvrsto peno … je pa res, da okravatani biznismeni, zamišljeni profesorji in klepetavi dvojci brundajočih prijateljev sem večinoma skočijo na enega stoječega, zato za plac ni problema … obisk je nujen že zaradi opazovanja rutinerskih gibov biermajstra (fascinira predvsem konstantno čiščenje inox pulta z gumijastim čistačem za vetrobranska stekla) in zaradi malih požirkov, ki si jih kelnarska mati privoščijo ob vsakem mimohodu …

3. nekatere gostilniške inštitucije so se globalizaciji uprle z investicijami v lastno modernizacijo … že prej ogromna restavracija/pivnica/penzion/pivski bar u medvidku se je še razširila s katakombsko pivnico, štacuno z brendiranimi glaži in ostalo robo največjih čeških pivovarn in svojo mikro pivovarno, v kateri žgejo v hrastovih sodih uležan oldgott, hišni varilec ladislav vesely pa je v istem obratu našopal še enga najmočnješih lagerjev sploh: x-33 ima 33% ekstrakta in med 12.5 in 13% alkohola … previdno z njim! … tudi budvarka, nekoč dvosobna krčmica na dejvicah, se je razširila in popolnoma prenovila, a košta je še vedno zelo poštena, tako kakovostno kot cenovno … za krepko južino ali večerjo v pragi je tole kar must go! … poleg vinohradske posebnice u sadu, se razume …

4. pivo je še vedno narodna češka svetinja … z njim delajo lepo, kozarce fino spirajo z vodo, ker ga v krčmah strežejo skoraj ekskluzivno iz sodov, je vedno prijetnega vonja, z lepo narejeno peno in ravno prav hladno … tle ni zajebancije, pivo je dobro in to ne glede na to, ali ga pijete pri lupilcih na staromestskih namestih ali pri desperadosih v zadnji rupetini v 14, okraju … ako jih kanite lagano srebati cel dan in ostati prisebni naročajte desitke, ker so super frišne, ne zabijejo glave v beton in vsaka popita že kliče po novi … ješte jedne? -ano!

5. če vam vam v pragi zlušta delikatesne finoče za domov, pojdite semle in ne boste razočarani … naslednjič zagotovo uplenim majhnega črnega brkatega dimljenega soma ali dimljene kotlete tolstobika …

6. tadicionalni nočni snack, hamburger na narodni trida, še vedno strežejo z rahlo osladkanim kislim zeljem, še vedno je na sredi malo hladen in še vedno ga ne moreš pojesti čisto trezen … ampak tradiciji in ljudskemu izročilu ne gre gledati v temperaturo, okus in prehransko vrednost …