ko je zvočno sliko prenosov velikih atletskih tekmovanj na 2. tv mreži kreiral še marko rožman (in so torej stadioni bili še štadijoni), se je na zaletišču skoka v daljino redno pojavljal tudi jugo heroj, nenad stekić … ta stekić je bil en hecen model, ki je zasvetil v montrealu leta 1975, ko pri svojih štiriindvajsetih letih skočil evropski rekord 8 metrov 45, kar je še danes precej hud rezultat – z njim bi letos na svetovnem prvenstvu v osaki dobil bronasto medaljo … no, v resnici je seveda ne bi, glede na to, da je bil od montreala naprej vedno u užem krugu favorita za zlatnu medalju i naša velika nada na svakom velikom takmičenju, ampak zmagal je le še na dvoijh mediteranskih igrah in eni univerzijadi, bil drugi na evropskem v pragi, drugače je bil pa bolj šesti, peti in štirinajsti … no, to je bilo vseeno dovolj, da mi je prišel na misel zadnjič, ko se mi je ob švenkanju štajermesove vitrine oko ustavilo na lepo marmoriranem kosu rostbifa … nenad-oma sem doživel vizijo mehkega, sočnega medium-rare pečenega stek-ića, ki narezan na polcentimetrske rezine počiva ob mladih melancanih s paradajzom … nekaj takega:
kot vidite, je bila vizija sicer precej zamegljena, a vendarle dovolj vabljiva, da sem jo še isti dan realiziral v precej bolj konkretno obliko …
kruh & vino 
