december se veselo suÄe po bolj ali manj uteÄenih uzancah, kar med drugim pomeni, da redni bralci revije dolce vita (in konzumenti peneÄih se vin) težko Äakamo decembrsko Å”tevilko edicije, v kateri nas vsako leto Äaka hudo pogobljena ocenjevalna preglednica penin, proseccov, Å”ampanjcev, cremantov, cav in ostelega ostekleniÄenega peniÄevja, ki je na voljo v slovenskih Å”tacunah … ker sem svoj tekst za decembersko Å”tevilko  že oddal (in ker sem po tradiciji med zadnjmi avtorji, ki to naredijo), ti lahko povem, da je samo Å”e vprÅ”anje dni, kdaj bo cajtng v trafikah … in the meantime pa lahko Å”e vedno listaÅ” novembrsko Å”tevilko, v kateri je tudi priÄujoÄ zapis o meni ljubem angleÅ”kem liku težko zapomnljivega priimka … beri vseeno!
Mož beseda.
Äe za katero znano kuhajoÄo-piÅ”oÄo osebo velja, da to kar pridiga, kuha in drugaÄe posreduje, tudi živi, potem je to Hugh Fearnley-Whittingstall.
Ozvezdje bolj ali manj slavnih, znanih, razvpitih, obÄudovanih kuharskih likov je vedno obsežnejÅ”e in vedno bolj raznoliko. V prvi vrsti so to seveda mojstri visoke kuharije – kultnim in legendarnim imenom stare klasiÄne visoke gastronomije Å”ole so se najprej pridružili nouvellecuisinovski reformatorji, nato modernistiÄni kemo-fizikalni revolucionarji, v zadnjih nekaj letih pa s severnimi obzorji navdahnjeni lokalni sezonski lovci, nabiralniÄarji in fermentovalci.
Potem so tu televizijske kuharske persone. Njih je veÄ vrst: eni so hiperproducirajoÄi generalisti – kot sta vsepovsod prisotni Jamie Oliver in geografsko bolj na obmoÄje pokritja kanala 24 Kitchen omejen Rudolf van Veen, za katera sem skoraj prepriÄan, da veÄ stvari skuhata na kamero, kot pa brez nje. Potem je tu cela plejada niÅ”nih plejerjev, ki se v oddajah specializirajo na doloÄeno tehniko priprave ali tip jedi. Pa seveda malo morje kompetitvnih kuhaÄev, ki brezÅ”tevilne formate resniÄnostnih showov vidijo kot svojo priložnost za preboj v eno od prej omenjenih lig. Seveda obstajajo tudi s supermoÄmi in od bogov kuharije izjemno radodarno s talenti obdarjeni multipraktiÄni vsevedi, ki v enem telesu združujejo kreativno preciznost visoke kuharije, karizmatiÄno medijsko prezenco, kuharsko tehniÄni dril in resniÄnostnoÅ”ovno kompetitivnost. No, tak je pravzaprav samo eden – Gordon Ramsay.
S televizijskimi kuharji se za tipke na daljincih ruvajo televizijski jedci tipa Andrew Zimmern, ki vseskozi jedo vse možne (Å”e najraje Äimbolj obskurne) reÄi in zraven odkrivajo nove in nove naÄine izražanja navduÅ”enja nad vsakim grižljajem. Vse to sicer zapakirajo v koncept kakÅ”nega popotovanja in pri tem veÄinoma ostajajo predvidljivo povrÅ”inski in generiÄni. In kot taki daleÄ stran od v kulskost preobleÄenih lucidnih monologov Anthonyja Bourdiana.
Potem so tu seveda Å”e pisci kuharskih knjig – te so velikokrat materializirani podaljÅ”ek televizijskih formatov, a ker je produkcija zapisane zbirke receptov precej cenejÅ”a od produkcije (resne) televizijske kuharske oddaje, je knjig paÄ Å”e veliko veÄ kot oddaj. In seveda tudi veliko veÄ raznolikih žanrov – od suhoparnih Å”olskih receptarijev na eni do filozofskih meditacij o hranih na skrajno drugi strani. Äe k vsemu temu dodamo Å”e tiskano kulinariÄno periodiko, se spisek Å”e malo podaljÅ”a, skorajda do nepreglednosti pa bi se razbohotil, Äe bi nanj hoteli vpisati Å”e vse gastronomske spletne portale, blogerje ter takÅ”ne in drugaÄne družabno-omrežne vplivneže.
Kogar dandanes zanimata hrana in pijaÄa, se res ne more pritoževati, da mu manjka njemu prilagojenih informacij in/ali Ätiva. In med vsemi temi ustvarjalci za nas zanimivih vsebin si vsak med nami naredi svoj jagodni izbor tipov, ki jim zaupa in verjame, ki ga navdihujejo, ki govorijo njegov jezik in mu tako pomagajo ustvarjati lasten gastronomski svet. Spisek mojih gurujev je kar dolg – nekatere med njimi ste v Re-kreacijah spoznali tudi bralci Dolce Vite. Je pa med njimi eden, h pisanju katerega se vraÄam pogosteje, kot h komurkoli drugemu. Njegovo ime je sicer zapleteno – Hugh Fearnley-Whittingstall – ampak njegovo sloga pisanja je jasen in razumljiv in prav takÅ”na je tudi kuharija, namenjena uporabnosti v preprostem vsakodnevnem družinskem tempu.
Kar mi je pri lasatem oÄalarju Å”e najbolj vÅ”eÄ, je struktura njegovega pisanja, v katerem je moÄ zaznati (vsaj) Å”tiri razliÄne ravni. Osnovna je kakopak pribeležka recepture, zapisana tako, da bralcu daje uporabna navodila, kako reÄ v doloÄeni fazi priprave izgleda, na kaj je treba biti pozoren, Äesa se je in Äesa se ni treba bati. Druga raven je spremni tekst oziroma uvod v recept, v katerem se ponavadi skrivajo ideje za variacije in morebitne kombinacije s katerimi bi bilo jed smiselno postreÄi. Tretji nivo je tehniÄno-izobraževalni. Gre za malo daljÅ”a, a smiselno strukturirana besedila, v katerih Hugh zainteresiranega bralca poÄasi pelje skozi bolj strokovne in tehniÄne kuharske krajine – o kosih mesa, o rezalnih tehnikah, o organizaciji shrambe, o posodju, o sezonah posamiÄnih živil, o smotrni uporabi ostankov, o vkljuÄevanju otrok v kuharijo ⦠in Å”e o marsiÄem, odvisno paÄ od tematike knjige in/ali poglavja. Äetrta raven pa je tista, ki jo pri drugih avtorjih le poredko sreÄamo. Hugh Fearnley-Whittingstall o hrani veliko premiÅ”ljuje – o njeni vlogi v družbi, o posledicah ekstenzivnega kmetovanja, o industrializaciji predelave živil, o alienaciji zgolj na funkcionalnost zvedenega prehranjevanja sodobnega Äloveka. In te svoje misli – ki velikokrat niso lahke in enostavne zna lepo ubesediti, za razlago si vzame dovolj Äasa in prostora. To je Å”e posebej vidno v njegovi veliki holistiÄni monografiji o mesu The River Cottage Meat Book, kjer poleg ostalega veliko razpravlja tudi o etiÄnosti uživanja mesa, predvsem v luÄi tega, da je sam tudi kmetovalec in dobro pozna vse živali na svoji kmetiji. Pri tem ne moralizira, ne prejudicira, ne pridiga in se tudi ne izogne osnovni dilemi: ali je gojenje živali za namen prehrane sploh etiÄno upraviÄeno. Bralca pri tem vodi skozi svoje misli, argumentira svoja staliÅ”Äa, konÄno odloÄitev pa prepuÅ”Äa njemu.
The River Cottage je ime posestva na katerega se je Hugh kot velemestni Å”kric preselil iz Londona in tam zaÄel kmetovati. Sadjarstvu, zelenjadarstvu in živinoreji je kmalu dodal Å”e kuharsko Å”olo in serijo oddaj, ki so jim sledile knjige – The River Cottage Year, The River Cottage Fish Book, The River Cottage Cookbook, The River Cottage Meat Book in River Cottage Every Day.
Vmes je veliko pisal za Guardian in Observer in zbirko kolumn leta 2006 izdal pod zanimivo izpeljanko svojega imena: Hugh Fearlessly Eats It All. Ta vzdevek se ga je sicer prijel že v njegovem bolj divjem mladostnem obdobju, ko je v svoji prvi televizijski oddaji (ki je priÅ”la na vrsto po tem, ko je – kot pravi sam zavoljo neorganiziranosti in pomanjkanja discipline – zapustil mesto sous-chefa v popularnem in uglednem River CafĆ©ju) Cook on the Wild Side kuhal in jedel tudi povoženo divjad in razne vrste grmiÄevja. V zadnjem Äasu je svojo energijo zaÄel Å”e bolj intenzivno usmerjati v spremembo prehranskih navad Britancev. LetoÅ”nji skupaj z BBC-jem zagnani obsežni projekt Britain’s Fat Fight with Hugh Fearnley-Whittingstall je posledica dejstva, da so Britanci postali najdebelejÅ”a nacija zahodne Evrope, z njim pa ne nagovarja samo ljudi, ampak predvsem vlado, prehransko industrijo in lokale. KakÅ”en recept, trik, nasvet in globlji razmislek na to temo pa bo v vsem skupaj prav priÅ”el tudi kakÅ”nemu Slovencu. Vsaj meni. š
PeÄena polnjena buÄa

PriobÄeni recept je iz knjige River Cottage Every Day, ki jo bralstvu priporoÄam kot spoznavno bukvo za zaÄetek znanstva s Fearnley-Whittingstallom. Äe je za vsak dan, sem si rekel, mora v njej biti tudi nekaj takega, kar lahko na izi poÅ”opam v enem novemberskem popoldnevu. Bilo je kar nekaj zanimivih juÅ”nih in solatnih opcij, na koncu pa se mi je zdelo najbolj fino izdolbsti in z žmohtno jesensko filo napolniti muÅ”katno buÄo. Res je bilo preprosto, pozoren moraÅ” biti samo na to, da v prvi fazi buÄo res do mehkega speÄeÅ”. Pa dajmo!
sestavine za Ŕtiri:
- 1 vsak kilogram težka muÅ”katna buÄa
- 200 g gorgonzole (ali drobljivega mladega kozjega sira)
- 100 g orehov
- nekaj rezin pancete ali prekajene slanine
- pol žliÄke timijana (lahko tudi suÅ”enega)
- strok Äesna
- dva kosma masla
- nekaj listiÄev svežega žajblja
postopek:
BuÄo dobro operi in jo prereži po dolžini. Izdolbi semenke in mehka vlakna med njimi, obe vdolbini namaži z drobno sesekljanim Äesnom in vsako deni kosem masla. BuÄo daj v nepregorno posodo in jo od 45 do 60 minut peci na 190 stopinjah. Meso buÄe se mora dobro zmehÄati, da ga boÅ” v naslednji fazi lahko izdolbel in pretlaÄil.
Orehe nežno prepraži in grobo sesekljaj. Panceto nareži na kocke ali trakce in jo prepraži. ZmeÅ”aj jo z orehi, dodaj timijan in triÄetrt nadrobljene gorgonzole ali kozjega sira.
Ko je buÄa peÄena, izdolbi njeno meso, tako da pustiÅ” približno en centimeter roba. Meso pretlaÄi in ga dodaj meÅ”anici orehov, pancete in sira. Maso naloži v izdolbeno buÄo, dodaj natrgan žajbelj in vse skupaj Å”e za Äetrt ure vrni v peÄico.
Preden postrežeÅ” po vrhu potresi Å”e preostali sir in skliÄi jedce za mizo.
















