domača re-kreacija: h. fearnley-whittingstall

december se veselo suče po bolj ali manj utečenih uzancah, kar med drugim pomeni, da redni bralci revije dolce vita (in konzumenti penečih se vin) težko čakamo decembrsko Å”tevilko edicije, v kateri nas vsako leto čaka hudo pogobljena ocenjevalna preglednica penin, proseccov, Å”ampanjcev, cremantov, cav in ostelega ostekleničenega peničevja, ki je na voljo v slovenskih Å”tacunah … ker sem svoj tekst za decembersko Å”tevilko  že oddal (in ker sem po tradiciji med zadnjmi avtorji, ki to naredijo), ti lahko povem, da je samo Å”e vprÅ”anje dni, kdaj bo cajtng v trafikah … in the meantime pa lahko Å”e vedno listaÅ” novembrsko Å”tevilko, v kateri je tudi pričujoč zapis o meni ljubem angleÅ”kem liku težko zapomnljivega priimka … beri vseeno!

Mož beseda.

Če za katero znano kuhajočo-piÅ”očo osebo velja, da to kar pridiga, kuha in drugače posreduje, tudi živi, potem je to Hugh Fearnley-Whittingstall.

Ozvezdje bolj ali manj slavnih, znanih, razvpitih, občudovanih kuharskih likov je vedno obsežnejÅ”e in vedno bolj raznoliko. V prvi vrsti so to seveda mojstri visoke kuharije – kultnim in legendarnim imenom stare klasične visoke gastronomije Å”ole so se najprej pridružili nouvellecuisinovski reformatorji, nato modernistični kemo-fizikalni revolucionarji, v zadnjih nekaj letih pa s severnimi obzorji navdahnjeni lokalni sezonski lovci, nabiralničarji in fermentovalci.
Potem so tu televizijske kuharske persone. Njih je več vrst: eni so hiperproducirajoči generalisti – kot sta vsepovsod prisotni Jamie Oliver in geografsko bolj na območje pokritja kanala 24 Kitchen omejen Rudolf van Veen, za katera sem skoraj prepričan, da več stvari skuhata na kamero, kot pa brez nje. Potem je tu cela plejada niÅ”nih plejerjev, ki se v oddajah specializirajo na določeno tehniko priprave ali tip jedi. Pa seveda malo morje kompetitvnih kuhačev, ki brezÅ”tevilne formate resničnostnih showov vidijo kot svojo priložnost za preboj v eno od prej omenjenih lig. Seveda obstajajo tudi s supermočmi in od bogov kuharije izjemno radodarno s talenti obdarjeni multipraktični vsevedi, ki v enem telesu združujejo kreativno preciznost visoke kuharije, karizmatično medijsko prezenco, kuharsko tehnični dril in resničnostnoÅ”ovno kompetitivnost. No, tak je pravzaprav samo eden – Gordon Ramsay.
S televizijskimi kuharji se za tipke na daljincih ruvajo televizijski jedci tipa Andrew Zimmern, ki vseskozi jedo vse možne (Ŕe najraje čimbolj obskurne) reči in zraven odkrivajo nove in nove načine izražanja navduŔenja nad vsakim grižljajem. Vse to sicer zapakirajo v koncept kakŔnega popotovanja in pri tem večinoma ostajajo predvidljivo povrŔinski in generični. In kot taki daleč stran od v kulskost preoblečenih lucidnih monologov Anthonyja Bourdiana.
Potem so tu seveda Å”e pisci kuharskih knjig – te so velikokrat materializirani podaljÅ”ek televizijskih formatov, a ker je produkcija zapisane zbirke receptov precej cenejÅ”a od produkcije (resne) televizijske kuharske oddaje, je knjig pač Å”e veliko več kot oddaj. In seveda tudi veliko več raznolikih žanrov – od suhoparnih Å”olskih receptarijev na eni do filozofskih meditacij o hranih na skrajno drugi strani. Če k vsemu temu dodamo Å”e tiskano kulinarično periodiko, se spisek Å”e malo podaljÅ”a, skorajda do nepreglednosti pa bi se razbohotil, če bi nanj hoteli vpisati Å”e vse gastronomske spletne portale, blogerje ter takÅ”ne in drugačne družabno-omrežne vplivneže.
Kogar dandanes zanimata hrana in pijača, se res ne more pritoževati, da mu manjka njemu prilagojenih informacij in/ali čtiva. In med vsemi temi ustvarjalci za nas zanimivih vsebin si vsak med nami naredi svoj jagodni izbor tipov, ki jim zaupa in verjame, ki ga navdihujejo, ki govorijo njegov jezik in mu tako pomagajo ustvarjati lasten gastronomski svet. Spisek mojih gurujev je kar dolg – nekatere med njimi ste v Re-kreacijah spoznali tudi bralci Dolce Vite. Je pa med njimi eden, h pisanju katerega se vračam pogosteje, kot h komurkoli drugemu. Njegovo ime je sicer zapleteno – Hugh Fearnley-Whittingstall – ampak njegovo sloga pisanja je jasen in razumljiv in prav takÅ”na je tudi kuharija, namenjena uporabnosti v preprostem vsakodnevnem družinskem tempu.
Kar mi je pri lasatem očalarju Å”e najbolj vÅ”eč, je struktura njegovega pisanja, v katerem je moč zaznati (vsaj) Å”tiri različne ravni. Osnovna je kakopak pribeležka recepture, zapisana tako, da bralcu daje uporabna navodila, kako reč v določeni fazi priprave izgleda, na kaj je treba biti pozoren, česa se je in česa se ni treba bati. Druga raven je spremni tekst oziroma uvod v recept, v katerem se ponavadi skrivajo ideje za variacije in morebitne kombinacije s katerimi bi bilo jed smiselno postreči. Tretji nivo je tehnično-izobraževalni. Gre za malo daljÅ”a, a smiselno strukturirana besedila, v katerih Hugh zainteresiranega bralca počasi pelje skozi bolj strokovne in tehnične kuharske krajine – o kosih mesa, o rezalnih tehnikah, o organizaciji shrambe, o posodju, o sezonah posamičnih živil, o smotrni uporabi ostankov, o vključevanju otrok v kuharijo … in Å”e o marsičem, odvisno pač od tematike knjige in/ali poglavja. Četrta raven pa je tista, ki jo pri drugih avtorjih le poredko srečamo. Hugh Fearnley-Whittingstall o hrani veliko premiÅ”ljuje – o njeni vlogi v družbi, o posledicah ekstenzivnega kmetovanja, o industrializaciji predelave živil, o alienaciji zgolj na funkcionalnost zvedenega prehranjevanja sodobnega človeka. In te svoje misli – ki velikokrat niso lahke in enostavne zna lepo ubesediti, za razlago si vzame dovolj časa in prostora. To je Å”e posebej vidno v njegovi veliki holistični monografiji o mesu The River Cottage Meat Book, kjer poleg ostalega veliko razpravlja tudi o etičnosti uživanja mesa, predvsem v luči tega, da je sam tudi kmetovalec in dobro pozna vse živali na svoji kmetiji. Pri tem ne moralizira, ne prejudicira, ne pridiga in se tudi ne izogne osnovni dilemi: ali je gojenje živali za namen prehrane sploh etično upravičeno. Bralca pri tem vodi skozi svoje misli, argumentira svoja staliŔča, končno odločitev pa prepuŔča njemu.
The River Cottage je ime posestva na katerega se je Hugh kot velemestni Å”kric preselil iz Londona in tam začel kmetovati. Sadjarstvu, zelenjadarstvu in živinoreji je kmalu dodal Å”e kuharsko Å”olo in serijo oddaj, ki so jim sledile knjige – The River Cottage Year, The River Cottage Fish Book, The River Cottage Cookbook, The River Cottage Meat Book in River Cottage Every Day.
Vmes je veliko pisal za Guardian in Observer in zbirko kolumn leta 2006 izdal pod zanimivo izpeljanko svojega imena: Hugh Fearlessly Eats It All. Ta vzdevek se ga je sicer prijel že v njegovem bolj divjem mladostnem obdobju, ko je v svoji prvi televizijski oddaji (ki je priÅ”la na vrsto po tem, ko je – kot pravi sam zavoljo neorganiziranosti in pomanjkanja discipline – zapustil mesto sous-chefa v popularnem in uglednem River CafĆ©ju) Cook on the Wild Side kuhal in jedel tudi povoženo divjad in razne vrste grmičevja. V zadnjem času je svojo energijo začel Å”e bolj intenzivno usmerjati v spremembo prehranskih navad Britancev. LetoÅ”nji skupaj z BBC-jem zagnani obsežni projekt Britain’s Fat Fight with Hugh Fearnley-Whittingstall je posledica dejstva, da so Britanci postali najdebelejÅ”a nacija zahodne Evrope, z njim pa ne nagovarja samo ljudi, ampak predvsem vlado, prehransko industrijo in lokale. KakÅ”en recept, trik, nasvet in globlji razmislek na to temo pa bo v vsem skupaj prav priÅ”el tudi kakÅ”nemu Slovencu. Vsaj meni. šŸ™‚

Pečena polnjena buča

Priobčeni recept je iz knjige River Cottage Every Day, ki jo bralstvu priporočam kot spoznavno bukvo za začetek znanstva s Fearnley-Whittingstallom. Če je za vsak dan, sem si rekel, mora v njej biti tudi nekaj takega, kar lahko na izi poÅ”opam v enem novemberskem popoldnevu. Bilo je kar nekaj zanimivih juÅ”nih in solatnih opcij, na koncu pa se mi je zdelo najbolj fino izdolbsti in z žmohtno jesensko filo napolniti muÅ”katno bučo. Res je bilo preprosto, pozoren moraÅ” biti samo na to, da v prvi fazi bučo res do mehkega spečeÅ”. Pa dajmo!

sestavine za Ŕtiri:

  • 1 vsak kilogram težka muÅ”katna buča
  • 200 g gorgonzole (ali drobljivega mladega kozjega sira)
  • 100 g orehov
  • nekaj rezin pancete ali prekajene slanine
  • pol žličke timijana (lahko tudi suÅ”enega)
  • strok česna
  • dva kosma masla
  • nekaj lističev svežega žajblja

postopek:

Bučo dobro operi in jo prereži po dolžini. Izdolbi semenke in mehka vlakna med njimi, obe vdolbini namaži z drobno sesekljanim česnom in vsako deni kosem masla. Bučo daj v nepregorno posodo in jo od 45 do 60 minut peci na 190 stopinjah. Meso buče se mora dobro zmehčati, da ga boŔ v naslednji fazi lahko izdolbel in pretlačil.
Orehe nežno prepraži in grobo sesekljaj. Panceto nareži na kocke ali trakce in jo prepraži. ZmeŔaj jo z orehi, dodaj timijan in tričetrt nadrobljene gorgonzole ali kozjega sira.
Ko je buča pečena, izdolbi njeno meso, tako da pustiŔ približno en centimeter roba. Meso pretlači in ga dodaj meŔanici orehov, pancete in sira. Maso naloži v izdolbeno bučo, dodaj natrgan žajbelj in vse skupaj Ŕe za četrt ure vrni v pečico.
Preden postrežeŔ po vrhu potresi Ŕe preostali sir in skliči jedce za mizo.

dvanajsta festen reportaža

sem moral prav pazit, da se popis fletnega večera, ki smo se ga eno soboto nazaj Å”li v chefofini ne bi zavlekel za dlje kot za dvanajst dni … dvanajstka je namreč bila ta apostolska Å”tevilka, ki je letos prevevala kruhovinski jubilej, akoprav je res, da se pri koncipiranju tega, kaj bomo z izžrebanim pj-jem (in njega gospo), ki sta za mizo reprezentala bralski del naÅ”e mini skupnosti, jedli in pili nismo držali ducatnega koncepta … za izhodiŔče sva s chefico vzela komad johna coltranea my favorite things, ga prestavila v množino in jedi pripravljala iz reči, ki jih imava rada – upavÅ”i, da jih imata rada tudi gosta … ker nista nič jamrala in se spakovala, ampak sta s kaskadersko korajžo jedla vse od kraja, si drznem domnevati, da je bilo vse relativno okej …
dvanajstdnevno čakanje na objavo se je pravzaprav obrestovalo – prav fino je bilo fotke pogledat z malo časovne distance in Å”e enkrat več ugotovit, da so tele kruhovinske jubilejne žurke v prijetni družbi cenjenega bralstva s planiranjem, razmiÅ”ljajnem, kuharijo, predvsem pa z zaključnim festen dejanjem vred definitivno tudi na seznamu mojih najljubÅ”ih stvari … no, Å”e posebej fajn je, če pomislim, da zelo kmalu pride Å”e ena – zlati silvo šŸ™‚ … ker pix or it didn’t happen so tukaj pix:

and in happen to be fun … gostoma se Å”e enkrat zahvaljujem za prijetno druženje, za vsa ostale pa je tu Å”e muzični dodatek – ena naÅ”pičeno drobencljava verzija coltraneove teme: outkast – my favorite things

fein wein

kartoflarska počitniÅ”ka kartografija se je letos zasukala tako, da smo nos družinskega vozila usmerili v smer severozahod in kot Å”irÅ”i regijski cilj popotovanja določili Å”vabskodeželo baden-wurtemberg … kar pomeni, da smo se silno dobre volje pasli po fascinantno ljubkem starem tübingenu,; da smo v čisto bližnjem derendingenu naÅ”li primus truber haus, strasse in kindergarten; da smo v heidelbergu pred vzponom na grajsko podrtijo s sicer največjim lesenim vinskim sodom na svetu (220.000 litrov drži) snedli čisto propisan maultasche; da smo v karlsruhetu deževni dan zlahkaĀ preguslali v ogromnem kompleksu centra za umetnost in medije; da smo v baden badnu preizkusili vse možne in nemožne savne in bazene; da smo se na svoje oči prepričali, da grad hohenzollernove rodbine ni samo beseda iz vica;Ā da smo družno ugotovili, da bi se v stuttgartu dalo živeti skorajda samo zaradi res fascinantne arhitekture nove mestne knjižnice (no, pa tudi zaradi mercedesovega muzeja in v malo manjÅ”i meri zaradi po sicer meni ljubem sočivju poimenovanem becirku bohnenviertel, ki pa je bolj nahajpano kot pa realno frajerski); da mehankar omar iz dachaua na sobotno dopoldne s čikom v gobcu čisto dobro zamenja tesnilo filtra sajastih delcev; da je res, da nemci ob nedeljah čisto zares in čisto brez izjeme zaprejo vse Å”tacune (in so Å”e zmeraj živi in relativno zdravi) in da mi je zdajle bolj kot nemÅ”ki pir vÅ”eč nemÅ”ki vin …
kako pa to? tako, da sem po namigu, ki je izviral iz tobi-mojčinega gastarbajtarstva v manheimu, med oglede znamenitosti uspel vriniti tudi obisk ene precej resne vinarije – regija pfalz, kraj neustadt an der weinstrasse, weingut müller-catoir, (trivia: reč je v družinski lasti od leta 1774, pred trenutnim hefetom philippom davidom catoirjem so 21 hektarov veliko posestvo tri ali Å”tiri generacije zapored vodile ženske) izgleda takole:Ā 

b se loh navadu, ane? … no, stvar deluje tako, da pozvoniÅ” na velika, zaprta vrata, nakar te urejeno osrajčkan mladenič odpelje v krasno dvorjansko sobo, te posadi za veliko masivno mizo in ti v roke potisne v usnje vezano knjižico, v kateri so zapisana vsa njihova vina … “vsa ta vina lahko brezplačno poskusite!” reče Å”vabo, napotnik pa se (v mislih) potolče po glavi, čeÅ”, pa kaj se mi je treba v wagnom tle prevažat … in tako potem skusiva ene tri in ker so res orng vina – od leta 2009 naprej bio certificirana, vsa, tudi osnovna, so trgana ročno ter natančno in meni vÅ”ečno vinificirana – jih dva kartona vzememo za domov, kjer bodo – vsaj ona ta huda – Å”e kakÅ”no petletko počakala na konzumacijo … preden se odpeljemoĀ (aha, zaradi karotnov je fajn, da smo z wagnom tukaj, zdaj mi je jasno), vizavi haciende Å”kljocnem Å”e začetek njihove “grosse lage”, najboljÅ”e parcele, ki jo imajo, burgergartna:Ā 

o zvarkih pa kaj več – če bomo živi, zdravi in bložno Å”e aktivni – takrat, ko bodo spolzela niz grlo …Ā 

domača re-kreacija: c. bruno

revija dolce vita se že razkazuje in daje v branje na Å”tevilnih tisk prodajajočih punktih po domovini … v roke se je splača vzeti predvsem zaradi ekstenzivnega vodiča po prekmurju, zapisa o kultni filmski serialki matrix, ter seveda napotnikovega teksta o francoskem (dobesedno) velikanu clementu brunotu, ki ga kot vabilo k nakupu cele Å”tevilke v branje dobivaÅ” tukaj: Ā 

Tartufni papež.

Gromoglasna, gargantuozna, v črno odeta pojava z na črno pobarvanimi lasmi je res ekstremna – ne samo na videz, ampak tudi zato, ker gre za svetovnega rekorderja v rabi gomoljik. Clement Bruno jih vsako leto porabi Å”tiri tone.

Oni dan sem med Å”panciranjem po Golovcu posluÅ”al Special Sauce, enega od kulinariki posvečenih podcastov, ki jih imam v bolj ali manj redni rotaciji. Ed Levine, ustanovitelj spletnega mesta Serius Eats, Adam Kuban, ustanovitelj newyorÅ”ki pizzi posvečenega bloga sliceNY.com in Scott Wiener, turistični vodič po historičnih in sodobnih pizza placih v vseh petih newyorÅ”kih soseskah in avtor knjige Viva la Pizza!: The Art of the Pizza Box so v treh polurnih epizodah načebljali marsikaj zanimivega o tej iz Italije po celem svetu razÅ”irjeni (in posledično na vse možne načine dodelani, razdelani, predrugačeni, velikokrat pa tudi popolnoma nespoÅ”tljivo pokvarjeni) ljudski jedi. Sredi pogovora so lansirali zanimivo tezo, da človekov odnos do pizze najbolj determinira prva pizza, ki jo poskusi v življenju; da se ta v spomin vtisne kot tisti pravi, ā€œtvojā€ tip pizze. Po tej teoriji je moja pizza manjÅ”ega premera, z relativno debelim testom, obilno obložena (predvsem s sirom), na sredi pa je pečeno jajce s komajda koaguliranim beljakom in, jasno, popolnoma tekočim rumenjakom. Ki sem se ga kot enajstletni pobič z vasi v restavraciji Nama v Žalcu tistega pomladnega dne leta 1983 lotil s kosom belega kruha. Teza treh ameriÅ”kih pizza ekspertov se v luči mojega pizza prvenca najprej seveda zdi neresna: po svoji prvi pizzi sem pojedel nebroj takÅ”nih, ki so bile veliko boljÅ”e, kar nekaj je bilo tudi precej slabÅ”ih (nekatere celo grozljivo grozne, kot na primer tista v travmatični izkuÅ”nji iz leta 1996, ko sem od nekaj desitk in becherovk omehčan izgubil razsodnost in eno naročil v praÅ”kem Å”tudentskem domu na Strahovu, kjer so gumasto testo obilno prelivali s hladnim sladkim kečapom ter potresali z meÅ”anico grah-korenje-koruza iz pločevinke), a če je dobro pripravljena – kot je recimo tista, ki potuje po tekočem traku antikvitetne električne peči v piceriji Parma – mi je Å”e vedno vÅ”eč tudi tip pizze, ki je bila moja prva. Kakorkoli obračam: prve močne izkuÅ”nje v življenju zakoličijo referenčno točko, h kateri se človek bolj ali manj redno vrača.

Zavrtimo zdaj čas za slabih petnajst let nazaj. Z razÅ”irjeno družino smo prvič polnili baterije v Provansi in dedo nas je odpeljal na prav posebno polnjenje želodcev: bila je to moja prva miÅ”elinka v življenju. AngleÅ”ka verzija navigacijske naprave nas je sicer dobro in dolgo preusmerjala sem ter tja, preračunavala, nam ukazovala polkrožno obračanje in nas skuÅ”ala speljati na zelo čudne kolovoze, a nazadnje smo le Å”e pravočasno zapeljali na idiličen drevoredni privoz v vasici Lorgues. Ko smo stopili na restavracijski vrt, nas je gromoglasno začel pozdravljati ogromen, korpulenten, popolnoma v popolnoma črne cunje oblečen dedec. Ker sem iz oglaÅ”evalskega foha, sem najprej pomislil, da smo na setu reklame za katero od Å”e posebej super edicij perwolla black. Ampak na srečo ni bilo tako: od gore odlomljeni velikan je bil Clement Bruno, lokacija pa – čarobni pravljičnosti navkljub – tudi ni bila scenografska potemkinovka, ampak čisto prava restavracija Chez Bruno. Pri Brunotu se je tartufe, veliko tartufov. Vsak gost jih med kosilom ali večerjo zaužije približno 120 gramov. Ker letno postrežejo približno 36.000 gostov, nam preprost izračun pove, da v Lorguesu nastrgajo in naribajo dobre Å”tiri tone gomoljik. Bruno tartufe kupuje v Provansi, ima lastne dobavitelje iz Umbrije, Norcie in Albe (mogoče celo kakÅ”nega iz Istre, če me spomin ne vara, je bil namreč velikan pred nekaj leti častni gost kuharskega tekmovanja na nekem istrskem festivalu tartufov), evropsko mrtvo sezono pa pokriva celo z gomoljikami iz Avstralije. Jedilnik je za vse goste enak, končna cena pa je odvisna od tega, s katero vrsto gomoljike potresajo jedi: pogled na trenutno veljavni menu pravi, da je za najcenejÅ”o Å”esthodno Å”puro (Tuber aestivum) treba odÅ”teti 78 evrov, za najdražjo (Tuber melanosporum) pa 175 evrov (pred petnajstimi leti je bilo razmerje 65 – 145). Kar res ni preveč: v eni legendarnejÅ”ih francoskih miÅ”elink smo, kelneraj se elegantno in resno vrti okoli tebe, stari Bruno (od leta 2014 pa tudi njegova sinova –  Samuel, ki vodi strežbo in Benjamin, ki je po Å”olanju v Ducassovi Plaza Athenee in Blue Bayu v Monacu prevzel kuhinjo) kot velika črna ladja plove med gosti in zadovoljno sprejema pohvale. 

Clement Bruno je že celo življenje doma v Lorguesu, prav tu, kjer ima restavracijo. A v nasprotju z glamurozno sedanjostjo, ko na heliportu pristajajo Brad Pitt in zvezdniÅ”ka kompanija (pa seveda dobrÅ”na mera ekstremno obogatenih ruskih likov), je bilo njegovo otroÅ”tvo polno revŔčine in pomanjkanja. Vse, kar Chez Bruno pomeni zdaj, je zgradil s svojo nadarjenostjo, marljivostjo, toplo osebnostjo in preprosto kuharsko filozofijo. V njej velja predvsem eno pravilo: Å”koda bi bilo tartufe streči z jastogom ali kakÅ”no podobno delicijo; tartuf namreč najbolj zasije, ko ga predstaviÅ” v skromni druŔčini – s testeninami, z njoki, s preprosto pečenim jagenjčkom, piŔčancem ali stejkom. In seveda Å”e posebej v eni jedi, ki je pri Brunu na vsakem meniju, ne glede na vse: cel kuhan krompir obteÅ”e na kvader in ga prelije s počasi in skupaj z drobno naribanm tartufom reducirano sladko smetano ter potrese s tanko nalistano gomoljiko. Evo, Å”e zdajle si lahko v spomin prikličem vse, kar se mi je v ustih dogajalo ob konzumaciji te svete preproŔčine (rekreacijo sem njega dni že objavil tukaj). V nasprotju s pizzo iz žalske Name, nisem nikoli kasneje jedel boljÅ”e jedi s tartufi. In brez dvoma je celoten paket doživetja prve miÅ”elinke tako globoko vitsnjen v spomin, da ga bo iz njega lahko zbrisala kvečjemu kakÅ”na zelo huda amnezija. Do takrat pa me bo spomin na Bruna opominjal, da je treba ob vseh sodobnih trendsetterskih kuharskih zvezdnikih ter Å”okantnih teksturnih in tehničnih vragolijah nekaj pozornosti, poklonov in spoÅ”tovanja ohraniti tudi za stare, tradicionalne mojstre kuharije in gostinstva. To, da se nisi histerično moderniziral in updejtal svoje kuharije po najnovejÅ”i modi namreč ne pomeni nujno, da te je povozil čas. Včasih to lahko pomeni tudi, da si na neki točki dosegel popolnost v tem, kar počneÅ”. Popolnosti pa se po definiciji ne splača spreminjati – možne so samo spremembe na slabÅ”e. Upam, da se tega zavedata tudi Benjamin in Samuel. Rad bi namreč Å”e kdaj v resnici, ne le v spominu, okusil tisti znameniti Brunov gomolj z gomoljiko.

Bouillabaisse

Ker sem recept za najbolj znano Brunovo jed napisal že v tekstu, v re-kreacijo po zanimivi poti prihaja neka ne ravno tipična Brunova, zato pa tipična provansalska jed. Recept sem zagledal na nekem Å”tantu v St. Tropezu. Bila je to velika razglednica, na kateri je v polmraku na morski obali ob z ognjem podkurjenem kotlu sedel Clement Bruno. Razglednica je bila pravzaprav vizitka, v katero je bil vložen mini CD, na njem pa je bil video posentek Bruna, ki na lokaciji fotografiranja pripravlja bouillabaisse – močno, gosto, ribjo jed, ki so jo iz neprodanih ostankov drobnih poceni rib včasih pripravljali marsejski ribiči. Bouillabaisse je vsakič malo drugačen – odvisen je namreč od vrste rib, iz katerega juho pripraviÅ”. Velja pa sploÅ”no pravilo: več različnih vrst, kot je, boljÅ”i bo. Jaz sem recept zapisal tako, kot sem jed pripravil, ti boÅ” pa že znal malo po svoje.

za juho:

  • slaba kila drobnih rib: Å”est triljic, Å”tiri ovčice, trije mali osliči
  • dve glavi morske žabe
  • en polkilski zobatec
  • pol kile dagenj
  • dva brizga olivnega olja
  • 1 gomolj koromača
  • 1 por
  • 1 čebula
  • dva stroka česna
  • žlička janeževih semen
  • dve vejici timijana
  • dva lovora lista 
  • mali Å”opek peterÅ”ilja
  • dva Ŕčepa žafrana
  • žlička paradižnikove mezge
  • Å”tirje paradižniki (ali mala pločevinka pelatov)
  • koŔček pomarančne lupinice
  • dva deci belega vina
  • Å”ilce pastisa

za strežbo:

  • sredica kosa belega kruha
  • 1 rumenjak
  • strok česna
  • Ŕčep žafrana
  • Ŕčep soli
  • 1 dl olivnega olja
  • popečen kruh

Z ribami sem naredil tako: osliče (in seveda glave od grdobin) sem pustil cele, ostale ribe pa sem sfiletiral. Filete sem nato potrimal ter jim s pinceto odstranil koŔčice. Fileti so nato čakali v hladilniku, kosti in obrezki pa so se pridružili na kocke narezanemu koromaču, poru, čebuli in česnu, ki so se že kakŔnih deset minut nežno pražili na olivcu. Po nekaj minutah praženja sem v kastrolo dodal že mezgo, sesekljane paradižnike, žafran, janeževa semena in lovor ter pražil Ŕe nekaj minut. Nato sem prili vino in pasis, pojačal ogenj, da je vse skupaj pet minut močno vrelo, dodal Ŕe peterŔilj, zmanjŔal ogenj in juho kuhal dobro uro.

Medtem sem pripravil znamenit aromatičen namaz, rouille imenovan: v možnarju sem tolkel rumenjak, kruh, česen, sol in žafran ter po malih žličkah (Å”tiri ali pet jih je bilo) dodajal kuhajočo se juho. Nato sem med kar med možnarjenjem prilival olivno olje, dokler ni nastala nekakÅ”na gosta krema, ki sem jo spravil v hladilnik. 

Ko je bila juha kuhana, sem celotno vsebino kastrole ročno zmlel na najbolj finem nastavku pasirke, ki jo sicer uporabljam za pripravljanje pasiranega paradižnika. Reč sem vrtel toliko časa, da so se mi resno začele trest roke. Sicer pa lahko tako rouille kot pasiranje opraviÅ” z multipraktičnimi maÅ”inami, ampak ker sem sledil Brunotu sem to delal ročno, iz spoÅ”tovanja tradicije, pa to. 

Zdaj sem bil skoraj že gotov: juho sem za vsak slučaj Å”e enkrat precedil skoz fino cedilo in jo pristavil nazaj na ogenj. Ko je zavrela, sem vanjo najprej vložil oprane dagnje, ko so se odprle, sem ogenj zmanjÅ”al in v čisto rahlo brbotajočo juho vlagal Å”e filete – od največjih do najmanjÅ”ih (torej: zobatec, ovčice, trilje). 

PoÅ”irane fileje in Å”koljke sem zložil na ogret velik servirni krožnik, juho prelil v juÅ”nik, opekel kruh in vse skupaj postavil na sredo mize, skupaj z možnarjem zlato rumenega rouilla. Potem pa si je v svojo skodelo vsak nalival in dodajal, kar mu je bilo milo in drago. Lepo smo se imeli! 

in zdaj Å”e muzika, kar ribjekoŔčeni funkijaÅ”i naj bodo; in to s komadom, ki sugerira, kdaj je pravi čas za pripravo takele sončne morske župe: fishbone – sunless saturday

črne karelijanke

hja, zdajle so bo mogoče kakÅ”nemu pridnemu, rednemu bralcu kruha pa vina, ki semle zahaja redno in zapise bere v zaporedjum kot nastajajo, Ā zazdelo, da imam nek Ā masterplan, po katerem bom počasi ekstenzivneje razmotril vse reči, postavljene na bogato obloženo mizo finskofilnega brunsija … no, do neke mere to drži, saj je kar nekaj stvari, ki do bile ob domači premieri tako dobro sprejete, da so priÅ”le na reden spored naÅ”e kuhinje … karelijske pite,Ā karjalanpiirakat jim menda rečejo tam gor so takÅ”ni ljubki čolnički iz preprostega rženega testa, ponavadi napolnjeni s kremastim kuhanim rižem (lahko pa tudi s pirekrompirjem, ne vem – nisem ne videl, ne poskusil) … tradicionalci jih potem zobajo z maslenim jajčnim namazom, mi pa smo zraven raje zavlakninili s skledo z bučjakom zabeljene endivije z jajcem …Ā 
glavni hec karelijenk sem sam naÅ”el v twistanju riževe file – v osnovnem receptu gre za rahlo osoljeno, z mlekom in maslom čisto do mehkega, kuhan riž (osnovni recept pravi: zavri dva dl vode, dodaj nekaj kosmov masla, ko se to stali pa lonček riža; kuhaj, dokler riž ne vsrka vode, nato prilijeÅ” liter mleka ter počasi kuhljaj eno uro; posoli na koncu) … ko se ta ohladi, postane dovolj kompakten, da se ga da lepo polagati na testeno podlago, ga po njen razmazati in z obrobljanjem testa zapreti v notranjost pitice … e, ko sem te pite delal prvič, sem v kuhan riž vmeÅ”al že malo na kockice narezane in prepražene dimljene slanine, da ej vse skuÅ”aj dobilo malo rauh Å”meka … drugič sem pa že bil bolj korajžen – namesto običajnega sem uporabil črni riž venere, ga kar fino začinil s timijanom in majaronom, za dodatno vajo v slogu pa uporabil ostanke nekaj dri prej počasi duÅ”enega jagnječjega plečeta … reč je – dokler je nismo v nekaj minutah razmontirali – izgledala takole:Ā 

kar fletno, ne? … to, da so bile piturdine dobre niti ni tako pomembno, kot je pomembno spoznanje, da se tale riž res da peljati v marsikatero smer – lahko ga vegančiÅ” kuhajoč v ovsenem ali kokosovem mleku, lahko ga začinjaÅ” po mili volji in domiÅ”ljiji, lahko mu dodajaÅ” svega i svačega (dokler sta sve i svačeg narezana na dovolj drobne koŔčke), po mojem ga lahko celo menjaÅ” s kakÅ”nim jeÅ”prenom ali piro ali pÅ”enico ali ajdovo kaÅ”o ali kombinacijo … daj si duÅ”ka!
kar pa zaenkrat ostaja tako, kot je zapovedal finski vir, je testo – če v dva deci vode streseÅ” 4 deci ržene in deci bele moke, dodaÅ” malo žličko soli in vse skupaj zamesiÅ” v testo,Ā bo tega dovolj za od oka 16 pit … tu spodaj je pribeležena fotofokumentacija, kako se je izdelave pit lotil gimnazijalec – testo je razdelil na Å”estnajst kroglic, vsako kroglico sploŔčil, obilno pomokal in razvaljal … potem je na bazo naložil kupčke file, jo poravnal in z nežnim stiskanjem prstov oblikoval obod (ta je lahko bolj ali manj zaprt/odprt – naÅ”e pite so bolj odprte, lahko pa bi dajal manj polnila in bi potem testo bolj zapiralo/pokrivalo srediŔčno robo …Ā 

pite so Å”ibale na s dva peki papirjem obložen pekača, ta dva pa v na max razhajcano pečico (pri nas je to 270) … po približno četrt ure smo pite vzeli ven, jih bogato prepenzlali z v vroči vodi stopljenim maslom ter jih za četrt ure pokrili s plastjo peki papirja nekaj kuhinjskimi krpami, da so se malo pohladile/zmehčale … Å”e kdaj jih bomo, ti pa tudi probaj!

Å”e muzika mora bit … in to kar resna:Ā jean sibelius – finlandia, op. 26 … pa tale video se ti res splača pogledat, hudo fleten je, z medoti in severnim sijem in jezeri in vsem!

nočna izmena

zadnjič, ko sem naredil hitri dronovski prelet čez brunsijevsko omizje, se nisem kaj veliko ustavljal pri posamičnih postavkah, ampak sem vmes Å”e enkrat, včeraj/danes pa spet pozno zvečer prikuril pečico, vanjo postavil kastrolo in zjutraj uprizoril takorekoč brezdelni zajtrk za celo familjo … ker se je vmes v komentarjih z željo po natančnejÅ”i recepturi oglasil Å”e predstavnik bralstva, mi ne preostane drugega, kot za pricahnam sledečo proceduro …

brunssi - 4

tole reč jaz merim s Å”alcami – ne zato, ker bi bil ravno fan imperialnih merskih enot, ampak zato, ker je v tem primeru tole res lažje …

  • 1 lonček jeÅ”prena
  • 2 lončka mleka po izbiri (več o tem beri spodaj)
  • 2 lončka vode
  • pest suhih brusnic in/ali rozin
  • palčka cimeta
  • 1 zvezdasti janež
  • par kosmov masla

najprej o mleku: to je lahko običajno mleko, lahko pa se hecaÅ” tudi s kokosovim, ali za Å”e poudarjen žitni okus z ovsenim … tega pripraviÅ” tako, da v visokem lončku s paličnim meÅ”alnikom zmeljeÅ” x g ovsenih kosmičev z 10x g vode – za tale recept je to cca 50 g kosmičev in pol litra vode … dobro zmleto meÅ”anico precedi skozi gazo, ki jo na koncu dobro ožmi …
jeÅ”pren speri pod tekočo vodo, ga odcesi in stresi v ognjevarno posodo z dobro prilegajočim se pokrovom …
prilij mleko in vodo, pritresi rozinovje, dodaj cimet in zvezdasti janež, tu in tam v posodo deni Å”e malo masla (zarad mene lahko kokosovega), nato pa jo pokrij in deni v na 100 stopinj segreto pečico … pejt spat!
čez odoka osem ur, ko se spudiÅ” in rukneÅ” prvi kofe, vzemi kastrolo iz pečice, kaÅ”o naloži na krožnike, jo obloži z narezanim sezonskim sadjem inĀ kakÅ”nimi strtimi oreŔčki … ker si reč pripravljal brez cukra, je dovoljeno (na pe tudi nujno) tudi polivanje z medom, opcijsko lahko kdo kaÅ”i dodaja Å”e mleko, jo potresa s kakavom, nanjo žliči marmelado ali jo pač zlorablja po svojih preferencah … super je! (in poraja se naslednje vpraÅ”anje: ali bi jo lahko pripravil tudi na slano – da bi recimo tkole v izi brbotala v kakÅ”ni župci z juÅ”no zelenjavo in bi bila potem ravno fertik, ko človek pride s Å”ihta … kdo bo prvi probal, ti al jaz? šŸ™‚

soundtrack je iz osemdesetih in poleg tega, da paÅ”e k naslovu zapisa prinaÅ”a Å”e parče hudih brčic & obče zabavnih stajlingov: commodores – night shiftĀ 

potato tonnato

“vse mam, tole bom!” sem ondan med listanjem nove (Å”e ene podpisane, hvala, tjz @ london!!!) ottolenghijeve knjige, ki nosi simpl ime simple … ibunga na klasično temo hladnega tunovega zosa, ki ga italijani tradicionalno najraje polivajo po tankih rezinah duÅ”ene teletine, yotam pa ga namesto tega naloada v cele pečene krompirje se je zdela kot nalaŔč za en torek zvečer … in res, po eni urci z zelo malo dela so oni, ki so se odzvali na fotrov klic “večeeeeeeerja! na miiiiiiiziiiii!! zdaaaaaaaaj!!!”, pred sabo ugledali takle prizor:

in bili vsi zadovoljni, tudi tisti, ki s(m)o si viÅ”ek tunasosa naslednje jutro mazali na kruh … priporočam in ti v pomoč dajem sledeča navodila: najprej seznam namirnic (za Å”tiri ne čisto do smrti sestradane like):

  • osem raje večjih kot manjÅ”ih krompirjev
  • Å”tiri jajca
  • dva rumenjaka
  • dve pločevinki tunine
  • dva slana fileta inčuna
  • žlica kaper
  • peterÅ”iljevo zelenje (nekaj vejic)
  • sol, poper, olivc

na hitro bomo tole zrihtali, tako kot gre v resnici: najprej pečico razhajcaj na 220 stopinj, z ventilatorjem …
krompirje operi, osuÅ”i, deni na pekač, pokapaj z olivcem, premeÅ”aj z rokami, da se razporedi … vsak krompir parkrat preÅ”pikaj z vilicami, nato pa nanj natrosi malo grobe soli … postavi v pečico in peci približno tričetrt ure (večji krompirji bodo potrebovali Å”e kakÅ”no minuto več) …
vmesni čas izkoristi za pripravo tunovega zosa: rumenjaka, kapre, slana fileta, tuno in peterŔilj naloadaj v faličnemu meŔalniku pripadajoč piskerc, jih dobro zmelji, nato pa v počasnem curku prilivaj deci olivca, da po teksturi nastane nekakŔna vsaj približno majonezi podobna reč; spravi jo v hladilnik
Å”e nekaj moraÅ” narest: mehko skuhat jajca … jaz to Å”e vedno delam po kruhovinski metodi kuhanja v sopari – 6 minut in pol, nato v mrzlo vodo in olupit … podrobnosti na temle linku
ko bo krompir pečen, ga previdno zareži (ne prereži do konca!) nato ga razpri in s prsti malo stisni/porofkaj in mirne duÅ”e reci “ajssss, prasica je vroč!” – ker je res …Ā 
na razprt krompir nažliči žlico omake, na vrh deni jajčno polovico in vse skupaj Å”e popopraÅ” … mantro iz prejÅ”njega odstavka lahko spremeniÅ” v “uffff, dobr je ksvina!” – ker je res!

soundtrack bo zato, ker poimensko sodi k tunini in ker je meni zavoljo res frajersko nizke lege glasu zelo ljub raper (tokrat v kombotu s hudim beatbox-semplač-pevačem: dub fx feat. chali 2na – in another lifeĀ