življenje je igra …

Posted on 12. septembra 2013 by napo

… kuharija pa tudi! … vsaj takrat, ko po zelenem fantu prideta na vrsto za feštanje na domači brjači obe dekleti in mlajša med njima za ključno asociacijsko besedo določi igrišče in doda, da veljajo tudi igrice in igrače … in sva tastara dva za mizo zašpilala in zašpilila en niz štirih in za mizo zvabila veselo praznovalstvo … otvoritvena igriška partija je pripadla namizni verziji balinišča,

na katerem je vlogo peska opravila v pečici posušena mešanica moke, kneippove sladne kavovine, mletih lešnikov in štamprleta piva, kugle pa so bile tatarske, mocarelaste, rumenoparadajzne (razen balinčka, ta je bil rdeč) in cvetačnokroketne … ob igrišču so izralce spodbujale še minihlebčkaste makovke, na fotografiji pa lahko desno zgoraj vidiš tudi nogo tistega, kar je igrivo držalo vinsko spremljavo – gre za črne degustacijske kozarce v katere je potem gazda nalival vino iz v alufolijo zavitih flaš in kibical pivce, kaj da pijejo (dobri so bili, tako pivci, kot vinci) …
drugo igrišče je bilo – v skladu s zeit-und-platzgeistom – basketaško … smo se namreč spomnili ankedote, ki jo je care božidare pivskima recenzentoma iz prejšnjega zapisa zaupal v velikem intervjuju par let nazaj:

V: Če se še malo vrnemo na razmerja med ameriško in evropsko košarko. V nepozabni tekmi Jugoplastike proti moštvu Denver Nuggets leta 1990 vam je do zmage manjkalo zelo malo …
O: Takrat je Aca Nikolić pred tekmo pil kavo z Dougom Moejem, trenerjem Denverja. Povabila sta me, naj prisedem. In Aca, ki je bil tudi nabrit šaljivec, me je takoj pičil, češ da se pogovarjata, ali nas bo Denver premagal za 30 ali za 40 točk. Seveda mi je bilo jasno, da se heca, ampak Denver je bil takrat najbolj napadalna ekipa v NBA, ki je zlahka dajala po 120 točk. Odvrnil sem mu: »Profesor, evo! Če nas dobijo za 30 ali več, bom šel na sredino igrišča in pojedel žogo. Častna beseda, pojedel jo bom!« Sam pri sebi sem računal, da če me po štirih letih dela z ekipo nekdo premaga za 30 točk, se lahko takoj ubijem. Kje sem bil štiri leta? Kaj sem delal? Aca se je samo smejal … Nuggetse pa je rešil generalni sekretar FIBE Bora Stanković, ki je sodniku Jungebrandtu dajal navodila, da je piskal, kakor je pač piskal – uspelo mu je celo piskati prestop pri sodniškem metu. Pazi, prestop pri sodniškem metu!?

no, tole žogo

padlo v dišečo lužo iz hokaido buče, ingverja in kokosovega mleka bi zlahka snedel, saj je bila narejena iz škampovih repkov in pred cvrtjem povaljana v panko drobtinah, da o tem, da je prebodena z ostjo zlobnih in s pezo tisočletnih pričakovanj slovenskega naroda o medalji na velikem košarkarskem tekmovanju obremenjenih forumaških komentatorjev sploh ne govorim … tu je namreč že tretje igralo in v košarkarskem žargonu bi mu lahko rekli pick’n’roll, ampak ker slavljenki ob košarki bolj kot ne zavijata z očmi od dosade, smo ji raje po staromodno rekli ringlšpil a.k.a. vrtiljak:

na središčno os je postavljen pladenj z na žaru počasi pečenim/dimljenim kozjim stegnom, okrog pa so naložene vse sorte žavb, pomad, pestov, zosov, zelenjav, relišev in takih stvari, ki pomagajo narediti zavijanje koze v čapatije za še bolj zabavno in igrivo doživetje … tako da je čas kar hitro mineval in že je bil na vrsti igriv, a globoko v sebi zelo moralen in večno aktualen nauk:

človek, ne jezi se! … ker sta bili praznovalni dečvi dve, je tortni biskvit obložen z dvema – črnim in belim – čokoladnima moussoma, jezljivi gumi medvedki pa so se po poti iz borovničk selili iz ene kolekcije emendemsov na drugo … jezili se pa res nismo in se ne bomo, ker se imamo fajn in radi, naši dve bejbi pa še posebej … vse najboljše za najboljši!

kjer je dim, tam je rauchbier

Posted on 4. septembra 2013 by napo

Odgovori

tisti, ki ste v virtualno pivnico kruha in vina zahajali že konec prejšnjega desetletja, se mogoče še spomnite ekskluzivnega dokumentarnega filma o vplivu pitja dimljenega piva na vedenje radijskih voditeljev, ki smo ga tu premierno prikazali pred natančno štirimi leti (par dni gor ali dol) … vsi ostali lahko to svojo luknjo v zgodovinskem spominu zapolnite zdajle, saj je film ponovno na sporedu:

ogled toplo priporočam, saj je prav specifična aroma dimljenega slada botrovala temu, da sta kruh in vino med načrtovanjem germanskega pohajkovanja buciko najvišjega prioritetnega ranga zapičila tudi v bamberg … pa pustimo zdaj ob strani ljubkost s strani unesca zaščitenega starega mestnega jedra, spektakularnost štirih zvonikov njihove katedrale (in manci košir podobnega butasto režečega se angela v taistem svetišču), baročnega tumorja, ki je zrasel na hrbtu ljubke lesenjaške stare mestne hiše ali iiii in ooo ljubkih vrtičkov in hišic v tzv. malih bamberških benetkah in se osredotočimo na tale kamion,

ki je peljal mimo tehle vrat,

za katerimi se je skrival tale sod,

iz katerega je tale mojster

natočil tale pir:

in dejansko se je splačalo pikati ono buciko in požirati one avtocestne kilometre, kajti direkt iz lesenega soda natočen aecht schlenkerla rauchbier je res izjemen napitek – fletno dimast, osvežilno namehurčkan, s čvrsto peno, prave temperature in izjemno piten – ako se mi ne bi pod koleni motala deca, bi bil po ceni 2.60 evra zagotovo po grlu zlil še kakšen mnogokratnik števila dva, s katerima sem sicer splakoval usta po ne ravno pretresljivi košti, ki jo strežejo v pivnici … je pa tudi res, da tejle baberški filani čebuli v omaki iz rauchbiera

nimam očitati kaj drugega, kot to, da je bila malo premalo pogreta … sicer pa me že zdajle, ko tole pišem, kar malo suši v grlu in ni hudir, da ne bom kaj kmalu obiskal kina šiška ali lepe žoge, kjer prodajajo flaške tegale finega pirovskega posebneža … ali pa bom kar poslal mail na distributerski naslov gregor.alic@gre-gor.net in naročil zalogo za v domačo klet …

v hladilniku kuhan jelen

Posted on 23. avgusta 2013 by napo

orajt, si si rekel, ko si prebral naslov zapisa … in v mislih nadaljeval: zdaj je pa opšte ludilo aktualnega družbenopolitičnega čas-prostora pobralo tudi naše najtreznejše sinove, vključujoč meni ljubega avtorja jedilno-pivskih bložnih zapisov … a le brez strahu, dragi čitatelj, z menoj je vse v redu (akoprav so avgusta eden za drugim pokrepali pralni stroj, štedilnik in televizor), kumare so vložene (ajvar, paprikazemf, pikilili in pekmez pa še bodo), maršruta za zadnji krog počitnic je okvirno zastavljena in zapisani naslov je točno tak, kot mora biti … indeed sem namreč ondan jelenov hrbet skuhal v hladilniku … že res, da so tako poimenovane aparature v osnovi namenjene hladni hrambi živil, ampak ko je don mariano natale, naš mojster-za-vse zadnjič razpredal o tem, da bi se pa kakšen enostaven in ne predolg sous-vide (a.k.a. počasno kuhanje vakuumsko zapakiranega živila) postopek lahko namesto s pasje dragimi profi napravami izvedel v čisto navadni piknikaško-kampistični hladilni torbi, se je to po prvem presenečenju nenadoma zazdela ženijalna ideja … saj gre vendarle za dobro izoliran 15-litrski prostorček, ki lahko stvari ohrani hladne ali pa tople … in tako je napočil čas najprej za teoretsko potem pa tudi praktično raziskavo dotične ideje …
za predmet preučevanja je chef izbral lepo zorjen in potriman kos jelenovega hrbta in se nato za nekaj časa zabubil med platnice modernistične kuhinje … tam je bilo iz tabel moč razbrati naslednje podatke: če želiš, da bo divjačina skuhana medium rare, je ciljna temperatura, ki jo iščeš 55 stopinj celzija – to je torej temperatura vode, v kateri bo plavala vrečka … čas kuhanja je odvisen od debeline kosa mesa in je za izmerjeno debelino sedmih centimetrov znašal tri ure … tako sem potem iz varnostnih razlogov (ker imam meso raje malo bolj medium, kot medium rare; ker gre računati da bo temperatura v hladilni torbi/kuhalniku najprej malo padla zaradi na sobno temperaturo mesa, ki ga vanjo potopiš, nato pa še zaradi treh ur časa; in ker podaljšano ždenje vrečke pri ciljni temperaturi mesu nič ne škoduje) napravil in realiziral sledeči plan: dvanajst litrov vode sem segrel na 58 stopinj, jo prelil v hladilno torbo, vanjo potopil v vakuumsko vrečko zapakiran kos mesa, torbo pokril in meso v njej pustil tri ure in pol … vmes sem vsake toliko preveril temperaturo vode in enkrat, tam približno pri dveh urah dodal toliko vrele vode, da je temperatura iz 56 spet zlezla na 58 stopinj … reč ni izgledala nič kaj apetitlih:

kar pa se je spremenilo takoj, ko je nastopil čas za finalizacijo … takrat sem najprej na mešanici vode, masla in olivca počasi (passardovci smo zdaj, ane) pekel na krhlje narezan mlad krompir (brez pranja v vodi, tako oni škrobek lepo gosti omako), ki sem ga na koncu potresel s solnim cvetom, kolobarčki mlade čebule in parmezanom … centralno objekt, torej jelenov hrbet pa sem vzel iz vode in vrečke, ga obrisal, posolil in popopral ter na močnohudo segreti ponvi na malo kuhanega masla popekel z vseh strani, ampak na vsaki strani le po pol minute, nič več … po nekaj minutah počitka (za meso, jaz sem medtem z rdečim vinom na hitro deglaziral in povrel robo v ponvi) sem narezal medaljone in jih dodal k patatam … tole je pa že bližje temu, da bi človek prigriznil, ane:

in smo! … meso je fletno rdeče, kri ne odteka, zapečen pa je samo zunanji rob, one sive cone med skorjo in sredico (skoraj) ni … čeprav gre na nek način za odkrivanje tople vode, je fora kuhanja v hladilniku kar frajerska – ampak samo za stejke, ribe in takšnele bolj tanke kose mesa … za 24 in večurno ždetje kakšnih bolj zateglih in obilnejših mesarij pa je kapaciteta ohranjanja temperature vendarle premajhna … hec pa mora bit, pa magari je sous-vide! 🙂

soundtrack je seveda toplovoden, le level je treba dvigniti za kakšnih 16 stopinj: level 42 – hot water

domača re-kreacija: a. passard

Posted on 12. avgusta 2013 by napo

revija dolcevita je trenutno v trafikah z dvojno številko, tako da lahko tudi tale članek bereš bolj ležerno in počasi – poletje je, kaj čmo … in ko človeku pot prekriža kakšna sladka zrela breskev je dobro vedeti, kaj bi z njo … preberi do konca, da dobiš eno fino francozarsko idejo …

Le maraîcher*.

Ne dvomimo, da so pariški chefi s tremi Michelinovimi zvezdicami ekstravagantni. A eden med njimi je še prav posebej poseben: Alain Passard. Beri, zakaj!

A najprej se spodobi, da zapišem tisto, čemur se v angleščini reče full disclosure, po slovensko pa gre za to, da avtor določenega besedila priobči vse morebitne povezave in okoliščine, ki lahko (ne pa nujno) vplivajo na to, kaj o določeni stvari meni in/ali kako o njej piše. Full disclosure za tale članek gre takole:
Avtor članek piše v globoki senci borovcev na otoku Ugljan, kjer je temperatura zraka 26,8 stopinj Celzija, relativna vlažnost 61%, piha pa rahel severozahodnik, ki iz piščevih ust odnaša sladkast dim tobaka za pipo Ambiente No. 2 (mešanica tobakov svetla virginia in črni cavendish, marinirana v divjem medu in toskanskem rdečem vinu ter odišavljena z burbonsko vanilijo). Pisec je pravkar pojedel ducat čisto svežih friganih trilj in kupček krompirja z blitvo, česnom in olivnim oljem. Vse skupaj je zalil s kozarcem ohlajenega, presenetljivo sadnega, a vendarle otoško trmastega korčulskega pošipa Čara 2010. Podobni prizori se v avtorjevem življenju ponavljajo že sedem dni, v repetitivnem nizu: kratek espresso + mineralka → (riblja) pijaca + pekara → morje + sonce → senčno kosilo + viseča mreža → morje + sonce → večerja + plavac mali → vetrič + zvezde. V vseh pogledih všečnejši niz od običajnega kuča → poso → poso → kuča in na nek način popolno udejanjanje imena tele publikacije.
Samo toliko, da veste.
In v takem položaju, ko udari outdoor kuhinja z limitiranimi tehničnimi sredstvi in ko ustaljene domače dobavitelje mesa, žit, zelenjave, sadja, vina in ostalih namirnic zamenja otoški šta je, tu je princip, je še bolj jasno, kako pomembna je kakovostna raven vhodnih surovin. Ko je vse, kar skuhaš, sestavljeno iz treh ali največ petih elementov, je pomemben vsak med njimi. Za primer vzemimo najbolj zdrajsano jadransko ribjo prilogo, blitvo s krompirjem. Verjetno deliva mnenje, da je težko najti kaj podobno dolgočasnega in nezanimivega. Ampak zdaj pride ampak s klicajem. Ampak! Po jutranjem espressu in mineralki na ugljanski pijaci upleni glavico česna, flašo olivca, štiri pravkar izkopane krompirje in dva pušeljca živozelene mlade blitve. V pločevinastem loncu na kamp gorilniku segrej maslinovulje in nežno praži tanko-tanke lističe česna. Dodaj opran in nakockan krompir in preden dodaš bele blitvine betke, še malo praži. Nato prilij toliko morja, da sega krompirju do polovice, pokrij in duši do mehkega – takrat bo čas, da dodaš še na tanke trakce narezano blitvino zelenje. Dobro premešaj, pokrij in pogasi ogenj. Pusti stat pet minut, prilij še malo olivnega in še enkrat pomešaj. Izjemno! Zakaj? Ker blitva ni zamrznjena, ker krompir ni star pol leta, ker je vse zrastlo tu, ker je bilo pripravljeno počasi in po pameti in prav zdajle, ker to spada v ta kraj in ta čas in k tem ribam.
In na tej točki se združimo s kuharsko filozofijo Alaina Passarda: malo sestavin, nežno kuhanje, maksimiziranje okusov s sledenjem sezonam in terroirju rastišč. Redni bralec domačih rekreacij zdaj že nerga, češ, saj to dela vsak vrhunski chef. Kar je pravzaprav res, ampak zdaj spet pride ampak s klicajem. Ampak! Alain Passard si je svoje ime zvezdice prikuhal z zelenjavo. Na neki točki v svoji karieri (po cincanju med modo, arhitekturo, kiparstvom, slikarstvom in muziko je Passard izbral kuho in se treniral po klasičnih francoskih stopničkal – šola, hoteli, restavracije) je ugotovil, da ga meso ne navdihuje več, da je z omejenim številom različnih tekstur, barv in oblik preveč monotono in da je veliko bolj intrigantno in zanimivo ustvarjati z zelenjavo. Ob številkah, ki jih predoči, mu človek težko oporeka: imamo štiri glavne letne sezone; v vsaki od teh sezon vrt v povprečju ponuja od dvajset do petindvajset različnih vrst zelenjave, ki so v vrhunski formi; v enem letu je to približno sto barvno, teksturno, oblikovno in aromatsko različnih surovin. In to v primeru, če sploh ne upoštevamo sortnih variacij posamične vrste zelenjave. Tako je iz jedilnika svoje pariške restavracije L’Arpege črtal vse rdeče meso in začel kuhati zelenjavne sezonske kolekcije z dodatkom bretanskih morskih sadežev, masla in (zelo poredko) perutnine.
Poleg kuharskega mojstrstva se je Passard tako začel mojstriti še v pridelavi zelenjave. Začel je z eno zapuščeno kmetijo v bližini Le Mansa, trenutno pa zelenjavo za svojo restavracijo prideluje na treh kmetijah: peščena tla Le Mansa so primerna za korenje, por in šparglje, glinena tla v Euri so idealna za zeleno, zelje in peso, sedimentna tla kmetije v Manchi pa za dišavnice in zelišča. Dvanajst zaposlenih vrtnarjev na skupno šestih hektarih letno pridela štirideset ton zelenjave, jagodičevja in zelišč. Vsa pridelava je ortodoksno naravna do te mere, da se zemlja obdeluje le s konji in osli, torej brez traktorjev ali kakšnih drugih bencinskih kultivatorjev. Passard pravi, da se s svojimi vrtnarji o korenju in pesi pogovarjajo približno s takim zanosom in hermenevtično terminologijo, kot se vinarji menijo o chardonnayu ali cabernet francu. Pridelki za restavracijo se v Pariz iz vseh treh lokacij dovažajo dnevno.
Pravi žur pa se nato začne v restavraciji, kjer za zelenjavo nimajo hladilnikov, vse se pripravlja in porablja sproti, še isti dan, kot pride v kuhinjo. Passard je vedno tam, vedno kuha on, odsoten je kvečjemu kakšen teden na leto. Ne zanima ga širitev, rast posla, odpiranje novih restavracij. Pomembno se mu zdi srečati svoje goste, se rokovati z njimi, se jim zahvaliti, da so med vsemi pariškimi vrhunskimi možnostmi izbrali prav njegovo hrano. Ta nastaja kot modne kolekcije, recepti so vedno v nastajanju in dodelavi. Na kosila v L’Arpage hodi veliko njegovih stalnih strank, zaupnikov in degustatorjev, pri katerih eksperimentira ter jim ponuja nove, še ne čisto dokončane kreacije, od njih pa pričakuje iskreno mnenje – kaj je na krožniku dobro, kaj ne. Jedi nato izpopolnjuje, kakšno pa seveda tudi zavrže. Navdih za jedi išče v barvah, konturah in teksturah sadja in zelenjave, pariški operi in jazz muzikah, vse pa je prežeto s spominom na jedi (še posebej na školjke s maslom in zelišči) njegove babice; njen portrtet je edina slika v Alainovi restavraciji.
Kuha vedno v rokavicah, prisega na nizke temperature, na počasno in nežno kuhanje, pečenje ali dušenje. Pogreša stare štedilnike na drva, zdi se mu, da so plini in indukcije odvzeli velik del alkimije, ki se je vzpostavljala med kuharjem, ognjem in sestavinami jedi. Tisti, ki so ga videli delati, pravijo, da ga med kuhanjem potegne v nek čisto poseben umirjeni zen, v katerem postane slep in gluh za vse okoli sebe. Tiste, ki so bili pri njem v uku, je presenetilo, da čisto vse svoje sodelavce nagovarja z madame ali monsieur in da v komunikaciji z njimi nikoli ne povzdigne glasu. Vseeno pa je menda način, kako te opozori na kakšno napako tak, da ti zledeni kri po žilah in da se totalno zasekiraš. Velika in brezprizivna avtoriteta pač.

*francoska oznaka, za nekoga, ki goji zelenjavo v manjšem obsegu oziroma ima zelenjavni vrt zase pa tudi za prodajo na tržnici.

Dušene breskve

Andy Hayler, znani angleški vizitator in ocenjevalec vrhunskih restavracij (nekoč je v enem letu jedel v vseh restavracijah s tremi zvezdicami na svetu) pravi, da je najbolj fascinantna stvar v restavraciji L’Arpege to, kako močne kompleksne in usklajene okuse je zmožen Passard ustvariti zgolj z uporabo preprostih tehnik in le nekaj sestavin. Passard pravi, da gre to v veliki meri pripisati sestavinam z njegovih kmetij. Njegovi recepti (za spletno edicijo časnika Le Point je vsak teden pripravih nov sezonski recept) so tehnično gledano res zelo lahki, rezultati pa so – po kar nekaj preizkušenih jedeh – navdušujoči. Pa čeprav so pripravljeni s slovensko zelenjadjo. Nekaj uspeha zagotovo tiči tudi v mojstrovem kombiniranju sestavin in arom. Priobčujemo eno tako izjemno poletno kombinacijo.

sestavine:

tri zrele, a čvrste breskve
ena limona
par nitk žafrana ali ščep žafrana v prahu
50 gramov masla
ščepec soli
tri žlice akacijevega medu
tri žlice močnega olivnega olja
50 g mandljevih ali kokosovih lističev

postopek:

Vsako breskev nareži na šest kosov – krhljev.
Limono nareži na šest delov in odstrani koščice.
V veliki ponvi na nežnem ognju stali maslo, dodaj sol, žafran in med.
Dodaj breskve in limone ter ponev napol pokrij. Na zelo nežnem ognju, tako da reč komajda brbota, kuhaj od dvajset do trideset minut – dokler breskve niso mehke, a še vedno držijo svojo obliko. Med kuhanjem ne mešaj in ne stresaj ponve!
Ponev vzemi z ognja, koščke limone zavrzi, koščke breskve pa previdno prestavi na servirne krožnike.
Tekočini, v kateri so se breskve kuhale, dodaj olivno olje, jo s paličnim mešalnikom dobro premešaj in z njo prelij breskve.
Potresi s prepraženimi lističi mandljev ali kokosa in postrezi.

Car, tale Passard!

soundtrack ti je verjetno popolnoma & brezprizivno jasen že od fotke naprej, ane … torej: the stranglers – peaches

čez 13 let vse prav pride

Posted on 1. avgusta 2013 by napo

takole je s proslavljanji v našem gospodinjstvu: vsak še tako micen razlog za žur je dovolj velik razlog, da se žur dejansko tudi manifestira … ko pa gre za obletnice (še posebej skupne) vrhovnih dveh odgovornih oseb domačije pa feštanje tako ali tako sploh ne pride na glasovanje, ampak se ga izvede samoumevno, brez kakšnih velikih premislekov …
no, seveda se premišljuje (in to resno, poglobljeno in veliko) o tem kaj se bo jedlo in pilo … in tako se je ondan, trinajst let in en dan po nekem zelo pomembnem in lepem julijskem večeru, tovrstno premišljevanje udejanilo med svečami na domači b’rjači, kjer sta se chef in chefica v izmenjujočem se redosledu pogostila z v algi kombu mariniranem brancinu z wasabi majonezo in omako ponzu; z umamijastimi linguini z bučkami, jurčki, lisičkami in jajčevci; z brancinovim filejem, katerega olivnooljsko omačje je dalo skozi dvoparfumsko seanso (eno sous-vide z vanilijo, drugo v dimu zelenega čaja); pa z nadrobljenim kokosovim browniejem, ki se je v kozarcu izmenjeval s frišno figovo marmelado in iz sifona našpricano peno z meto naparfumane mešanice sladke smetane in ovčjega jogurta … kar vse se sliši dobro, vidi se pa še boljše:

in dokler ne obstajajo prenosniki občutij nama boste morali verjeti na besedo in sliko, da je bilo vse – z dodatkom belovinskega odkritja letošnje sezone, mlečnikovega cuveeja ana 2007 – tako finofajn, da je za zvočni pripis primeren samo en komad … pa valjda da na repeat, ane?! 🙂

na repeat

Posted on 26. julija 2013 by napo

Odgovori

o letošnjih štirinajstih dnevih na ugljanu sem pravzaprav vse napisal že lani, na tejle povezavi … smo namreč letos dali na repeat čisto vse: isti termin v juliju, ista (nam mnogo ljuba) druščina, isti kamp, isti plac pod istimi borovci v isti senci; ista branjevka, isti kafič, ista štacuna … sve je isto ko i lani … repeticija pa ni potekala smo na letni ravni, ampak tudi na dnevni; glavni čar dalmatinskega kampmorjanja je namreč tudi (če ne celo predvsem) v tem, da jutro po postavitvi baznega tabora začneš preživljati lagoden dan (saj veš: kofetek, nabavka, fruštk, murje, snack, viseča mreža, murje, večerja, plavac mali …), nato pa pritisneš tipko repeat, ki jo izklopiš šele takrat, ko je treba podret šotor in se odpravit nazaj na kontinent … no, resnici na ljubo je treba priznati, da je par malih spremembic vseeno začinilo onih 336 ur na otoku … ena je bila krizna racionalizcija temperaturnih resursov; je namreč naneslo tako, da smo s seboj prinesli le okrog 70% običajne zaloge propana in nato ugotovili, da ga v naš tip polnilne jeklenke ne polnijo praktično nikjer … razen v neki bizarni radnji v biogradu na moru, do koder bi se bilo treba odpraviti z avtom do tkona, od tam s trajektom na celino, pa iskati, polniti in se istim putem vračati nazaj … preveč fuzza, ane; zatorej smo končno ugotovili, kako pravilno ime za lonec za kuhanje pod pritiskom je ekonompiskr: krajši čas kuhanja = manj porabljenega plina in tako nam (no, mi) je bilo prihranjeno romanje v biograd, saj smo kuhali prav do predzadnjega večera, vključno z novoosvojeno ekonompiskrično tehniko kuhanja kratke pašte s salso vred … letos se je pripetil tudi nezaslišen škandal: padal je dež, in to skoraj celo uro in to ponoči! … ob dopolnaskih oblakih smo tako repeat dali na pavzo, se odtrajektali do zadra, kjer smo uhe nastavili morskim orglam, brbonkle pa – po uspešnem izogibu nekaj dobro nastavljenim turističnim pastem – hrani, ki jo je v mini kuhinjici mini konobe na po ure (saj vidiš wordplay sz mano, ane? :-)) – kuhal sivolasi morskokuharski volk … kučina nič kaj mega kreativna, ampak vse, kar je model skuhal in dal postreči na ljubkem, rahlo podrtem atrijskem vrtičku je bilo tako dobro kot tile marinirani inčuni:

z besedami upenzionisanega ilovarja: mirno prebavljeno … tretja sprememba (več kot toliko jih pa res ni bilo), je sledila na tradicionalni zaključni pomolsko-razgledni pizza pojedini, ki smo jo lani zaključili z vindijinim noir pudingom … no, slednjega letos že ni več na policah, očitno je bil predober, pa ga ljudstvo ni kupovalo in smo ostali brez; na srečo pa sem se spomnil lanskega špelcinega komentarja in tako smo se pocukrali s štirimi usladolednjenimi okusi dalmacije: