“a glavo maš?!” sem neštetokrat slišal iz ust lastne matere – zgodilo se je vedno, ko sem doma pozabil ključe, v šoli pulover, pri igorju politikin zabavnik ali zagorja in beležko z naslovi na taborjenju v šotoru … besedna zveza se še vedno uporablja, le da sta zdaj zanjo odgovorna mobitel in/ali denarnica, pa tudi usta iz katerih pride niso od lastne matere, ampak od matere mojih otrok … pozabljivost že tako ali tako ni lepa čednost, v kuhinji pa je lahko celo zelo nevarna … ko je vpršanje iz prve vrstice še prihajalo iz ust moje lastne matere, mislim, da sem imel kakšnih enajst let, sva z juretom (ki zdaj fura prav fleten kamp v savinjski dolini) šla po mleko k mlinarjevi kmetiji … ko sva uspešno prestala fight s poblaznelim malim petelinčkom, sva mleko pristavila na ogenj in v moji sobi začela sestavljat in furat trivagonsko vlakovno kompozicijo, prinešeno leta 1978 iz češkoslovaške … po kar nekaj krogih, je v sobi začelo nekaj smrdet po dimu … aha, verjetno kdo kuri travo, dejva zapret okno! sva pametno ugotovila in zaprla okno … pa je smrdelo samo še bolj … in kjer smrdi po dimu, tam je dim … in kjer je dim, tam je ogenj … in kjer je bil takrat ogenj, je bila tudi do črno-črne barve zažgana kastrola … in tista črno-črna barva je bilo še pol ure nazaj sveže, dišeče, popolnoma belo mleko … optimistični mali napotnik je optimistično mislil, da bo katastrofo skril pred roditelji in se je jadrno pretvoril v winstona wolfa (ki takrat sicer še ni obstajal, pa vendar najbolj oriše metode, ki sem jih uporabil): na stežaj je odprl vsa okna, zribal štedilnik, zdrgnil z mastnim dimom prevlečene omarice v kuhinji in šibal v trgovino kupit novo kastrolo … seveda niso imeli točno take in cleaning plan je šel po zlu … pa vseeno ni bilo zalo hudo, izgleda da je svoje opravil dobri namen … kakava pa vseeno ni bilo za večerjo, niti za zajtrk naslednje jutro … no, odsihmal kakšne hude kuhinjske pozabe nisem izvedel, oziroma, če sem natančen: nisem je izvedel po nesreči … vam pa zato lahko predstavim eno, ki sem jo ondan izvedel namenoma:

kje je pa kaj zažganega? … ni-ni! … pozabljena je tale bela penasta reč s karamelnimi sozicami, ki je kolateralna korist uporabe rumenjakov v katalonski kremi iz prejšnjega zapisa – šest beljakov pač ne bomo vrgli preč, ane? (lahko bi sicer naredili španske vetrce, ampak mislim, da sem s španijo že dost težil zadnje cajte) … no, za kri je poskrbela frišno vkuhana marmelada iz markotovih nenadjebljivih vipavskih češenj … spektakulersk, jele? … naredi se pa zelo simpl – v bistvu moraš samo premagat firbec in na vse skupaj pozabit za 10 ur … takole gre:

Nadaljujte z branjem→

predlanskim smo finale lige prvakov kljub navijanju za liverpool prehransko pospremili z rižotama v rossoneri barvi milanezov, lani smo ob pretežni indiferentnosti do penaliziranja čelskega proti menčesterju pustili stvarem iti svojo pot in končali na japonskem pirčku, letos pa chef seveda ne pušča nobenega dvoma: zvečer bo srce kucalo za barčico ne samo zaradi res spektakularske letošnje sezone, kulsko zatwistanega sponzoriranja unicefa, vseh jeb, ki jih je morala dati skoz pod realovskimi frankisti, ampak zato, ker je pri nas tako že skoraj trideset let … kot hommage virtuoznim romantičnim tehničarjem, ki se bodo nocoj zoperstavili fergusonovemu dobro namazanemu stroju (ki jim, bodimo realni, dejansko lahko prepreči trojno krono), je včeraj popoldne in zvečer v domači kuhinji nastajala sladička, ki jo lahko imenujemo menjar blaugrana … tule je:

prosim, da na tem mestu vklopite fantazijo in si spodnjo plast predstavljajte bolj modro, zgornjo pa bolj rdečo, tako da vas bo sladica bolj spominjala na tradicionalno barcino kombinacijo modre in rdeče barve, alzo blaugrane … pofotkani pudigenec je moja nadgradnja tradicionalne katalonske sladice, imenovane menjar blanc, kar po naše pomeni nekaj takega kot bela jed … izročilo pravi, da so si menjar blanc že v osmem stoletju izmislili katalonski menihi, ki so hvatali krivine po krščanskih zapovedih in kljub njih rigoroznosti želeli dobro mandžati … za dneve, ko je bilo v veganskem slogu prepovedano uživanje česarkoli živalskega izvora, so si izmislili mandljevo mleko, ki so ga nato dišavili, sladili in gostili … menjar blanc je tako neke sorte puding, pri katerem kravje mleko zamenjamo z mandljevo mleku podobno vodico … če želiš ostati nevtralen in tradicionalen boš dodatno barceloni naklonjeno barvanje z borovnicami in jagodami opustil, ampak ne mi pol jutr jokcat da nisi vedel, da je barca letos res tolk huda, hehe … takole dajmo: Nadaljujte z branjem→