bojan

opomba chefova: avguštinov fotr se je že pozimi v nekem komentarju širokoustil, da bode kruhu in vinu poslal en recept za izjemne sarme … pa je od vsega tega ostal le komad otišo si, sarmu probo nisi … no, prikotalivši se iz sardinije pa me je v elektronskem poštnem nabiralniku čakalo nekaj drugega: bojana avguština simpatična receptura za neko drugo, m0rsko reč (valjda, recpetirati sarmo sredi julija bi bilo pa res brezveze) … ker kruh in vino pospešeno organizirata še zadnje prodrobnosti v zvezi z žrebanjem, je to idealna priložnost da avguštinovo pisarijo delim z vami … izvolite:

A veš kako se začne običajen hrvaški, pardon dalmatinski napotek za pripravo jedi? Za jelo nam se oče maslinova ulja i kapule… No tudi ta jed sa začne tako, le da sam raje uporabljam za tole košto šalotko. Jed ima eno sestavino, ki rabi le fino premišljene dišavne dodatke, katere bogatijo samozadosten ukus glavne pritikline te jedi. Najprej moramo prevretek ali strokovno kuhinarično rečeno – ma ne more stat kulinarično, saj ne nucam nobenga kulija za jed sk´p scomprat. Niti za napotek zapisat. Sedanji za to PC nucamo, k´ne! – fume stort. Torej izdat moram svoj adut, svojo zaupno, konspirativno sodelavko… oh ja, kanočo! Na slovenskem jim pravijo tudi morske bogomoljke.

kanoče

Na hrvaškem so poznane tudi kot zezalo. Zaradi dveh lis na repnih plavutih, ki sta v obliki očesa, pa ne veš al’ ‘ma rit od spred al’ zad’. Ko jo imaš v roki in si jo od blizu ogledaš, ti je takoj jasno kje je dobila ime bogomoljka. Ma bolj kot one prijemalke ti stopijo v oko plošče v repu in ob straneh trupa. Prav zoprno ostre so.

Prva akcija pri frišnih in pod vodo oplaknenih kanočah je glava z repom proč od trupa v posebno posodo. Tekočino prestrezam v posodo, da mi brez veze ne odteka v nič. Dolijem vodo. Liter za začetek. Pristavim na ploščo. Zavretek precedimo v lonec za kuho testenein prilijemo vodo da bodo fettuccine imele dovolj kopeli in se ne bodo sprijele, par kapljic olja in ščepec soli.

V veliko globoko kozico nalijem olivnega olja, onega pravega, dišečega, vabečega , da bi ga človek kar samga s hrustljavo skorjico kruha jedel. Stresem nanj drobno nasekljani šalotki in žez nekaj trenutkov razpolovljenih češnjevcev. Med tem, ko testenine v loncu dobivajo zahtevano obliko na zob in se šalotka rahlo mehča v družbi češnjevcev, oklepe trupa na obeh straneh prerežem s škarjami. Trupe k šalotki in mešam. Dodam drobno nasekljan česen. Odcedim in shranim nekaj juhe od kuhe testenin za kasnejše potrebe.

K bogato dišečim, pražečim kanočam dolijem belega vinca. Dobrega, ne kot neko zmene – glavno le, da vino je. Ne, nego tako vino dodajamo, ki ga z veseljem ponudimo tudi v čaši, tko za guštirat. Pri jedem dodajočih vinom nega šparat pri kakovosti. Bodo jed pokvarle! Pomešam in dodam testenine. Nežno premešam vsebino posode in prilijem še nakaj prihranjene tekočince in curek olivnega olja. Pa na krožnike. Poslušaj, jaz ti pravim ni ga raroga ne jastoga prek dobre kanoče. Dober tek in ne pojejte prstov!

Sestavine ze štiri jedce:

  • 2 kilograma kanoč
  • češnjevi paradižniki
  • belo vino Malvazija
  • olivno olje
  • šalotki in strok česna
  • frišno zmlet bel poper
  • sol
  • zavitek fettuccin testenin

Muska zraven za kar kej pivkajočih galebov prcomprat stara YU grupa, ki je v ponedeljek 6.7.2009 na Mariborskem lentu godla

Ona, kot bi rekl uradna kukr himna bi bla lahko »Tea for Two« pesem iz mjuzikla No, No, Nanette iz lete 1925. Men dopade v izvedbi Lestra Younga

-19

ljubljana je kul … zelo kul … pravzaprav že kar jebeno kul, sem si mislil, ko se je moje oko po šestih urah vožnje iz obal ligurskega morja za hip ustavilo na digitalnem pokazatelju zunanje temperature: 14°c … 14!!! … fakin 14! in to skoraj sredi julija in skoraj sredi dneva … 14! – to je natančno 19 manj, kot smo jih bili navajeni v zadnjih dveh tednih, med izvajanjem rednega letnega dvotedenskega odklopa … nič, takle mamo, čeprav smo le nekaj ur nazaj imeli čisto drugačno … letos smo iz platnene, pod borovce postavljene baze prešnofali severozahodni del sardinije, zato je prav, da prvi (in vesekakor ne edini) zapis odondod posvetimo prvi prehranski asociaciji na sardinijo: sardinam … wiki pravi, da je sardina skupno poimenovanje za okoli 20 vrst majhnih mastnih rib … no, na tržnico v alghero so ondan pripeljali kakšnih dvajset zabojčkov najbolj frišnih sardel, kar sem jih kdajkoli videl: srebrne, bistrih, sijočih oči, dišeče po morju, res krasne … in jeftine: 5 evrov kila … ribarničar brko mi jih je v papir nemudoma zavil dobro kilo in že sem blaznel v kampistično bazo, da jih čimprej obdelam … aber, wir haben ein problem! mi svane, ko nad kampističnim umivalnikom uzrem tole tablo:

frboten

japajade! … itak sem dva dni nazaj receptorjevemu vajencu, ki mi je sredi tahujše vročine, vsemu zasopihanemu in obloženemu z milijardo otroških plažnih artiklov, zatežil za kempistički id (ki ga valjda nisem nosil s sabo) namenil kiler look in sebi v brado zagodrnjal nekaj krepkih domačih, tako da so vsi mislili da sem en zajeban balkanski tip igrača … torej: vsekakor nisem švabo in mi tega opozorila ni treba razumeti, poleg tega natalije verboten že v domovini ne šljivim pet posto, kaj šele da bi se z njo ukvarjal v tujini, pa naj bo močna, kolikor če … sardele sem potem ekspertno in ekspresno očistil na izvodu l’unione sarde, brez da bi povzročil kakršenkoli incident … dobra polovica jih je potem v intregralnem stanju romala najprej v vročo ponev in nato na sočno krompirjevo solato s kumarami:

pečenke

preostanek se je bil prisiljen že takoj ločiti od glav in kosti in spoznati tri nove prijatelje: čebulo, kis in olivno olje … dobro so se ujeli in naslednje jutro za zajtrk že družno vriskali na krožniku in spravljali chefa v dobro voljo:

mariniranka

mali chef je sicer s polnimi usti kruha s putrom in medom spraševal kaj pa tako smrdi? ampak gazda se ni dal: to so bile najboljše marinirane sardine v mojem življenju!

že spet osorej!

marička, saj se počutim že kot ivo in polona, ki sta menda tisti sladeov komad ponovila 272-krat … no, kruh in vino ga žgeta šele tretjič, ampak ker sta mlada in rada dobro jesta in pijeta, ni hudič, da ne bi skupaj s svojim bralstvom podrla tega rekorda … toraj, potem, ko je na prvem žrebanju do svoje župe prišel kamenko in je lanski žreb na jugovzhod poslal lenčo, je letos čas za tretjo

VELIKO
TRADICIONALNO
PRAZNOVALNO
NAGRADNO
IGRO

ki jo ob svojem visokem življenjskem jubileju razpisujeta kruh in vino … v igri je, tako pravijo pričevanja dosedanjih zmagovalcev, izjemna nagrada, večerja v chefovini za dva … pravila so (za razliko od nekaterih zapisov, ki nekaterim povzročajo preglavice  pri dekodiranju receptur), popolnima  nekomplikovana: v komentar na ta zapis je treba vnesti kakšno vzhičeno besedo o izjemnosti tega bloga, pridodati še dobro željo ali dve, da kruh pa vin ostaneta motivirana za nadlajnje ustvarjanje … dodaten pogoj za uvrstitev v žrebanje je letos še določitev soundtracka, ki naj služi kot izhodišče za konceptualno zašpičenje večerje … da vam bo lažje navajam še primer veljavnega komentarja:

sem gregor g. … kruh in vino mi pomenita vse na svetu in edino kar si želim je, da bi ultra slastne zapise objavljala še naprej! … soundtrack: majda sepe – med iskrenimi ljudmi

ali

ime mi je janez … janez j. … že zdavnaj bi se preselil na mesarsko ulico, če bi tam poleg mesarjev imeli tudi internet … a dokler ga ne bo, bom kruh in vino raje spremljal v šundru svojega trenutnega bivališča, življenjska spremljevalka pa mi bo izjemne recepture kruha in vina še nakej časa pripravljala na starem štedilniku – upam, da še veliko, veliko let! … soundtrack: motorhead – eat the rich

no, in tako naprej, vsak po svojih preferencah … veljavni bodo vsi komentarji, ki bodo pribeleženi tu spodaj do 10. julija do polnoči … muzika, maestro!

pa šta? fižow!

kadar se pojavi priložnost, da z minichefico južinava sama, je prva izbira paštafižow … to pa zato, ker ima chefica o fižolovki, kot ji zmerljivo pravi, približno tako mnenje kot jaz o surovem korenju, mali chef pa še slabšega … z minichefico pa potem užgeva po tzv. bobotih, da je veselje … za paštofižow je prava vsaka sezona – pozimi jo podebljam s prepraženo, na kocke narezano panceto, spomladi na koncu vanjo vmešam liste mlade špinače, jeseni nakockane, blanširane in prepražene gomolje zelene in/ali kolerabe, poleti pa ga ni čez frišnost, ki jo v paštofižow vnese dišeč, sočen paradajz … paradise, indeed!:

paštafižow

v petek je minichefica v peskovniku iz mivke kuhala juho, čokolado in špinačo za svojo dojenčad, medtem pa je ata za tapravim šporhertom postopal takole: Nadaljujte z branjem

poslednja češnja

sezona češenj gre h koncu: kar jih niso pozobali škorci, jih bo zdaj zdaj do zadnje pokončala gnilobna vlažnost, ki se sluzi z neba in skozinskoz fajhta vse in vsakogar … če se jih torej niste že do sitega nazobali, vkuhali kompota in/ali marmelade, jih prelivali preko pozabljenih beljakov, rolali v štrudle, vmešavali v klafutise ali spravljali v zamrzovalnike, se vam obeta ena zadnjih letošnjih češnjastih šans, kajti čez kakšen teden bodo na velika vrata uletele marelice, breskve, melone &  lubenice in s češnjami bo približno tako, kot je zdaj z jagodami: nihče jih ne šlivi pet posto … za slovo od sezone kruh in vino predlagata počitniško inspiriran, tako in drugače lahek slatkiš … baza je doma iz korzike, ime ji je fiadone in je večinoma ovčjega porekla … češnje za povrh so seveda slovenske, v konkretnem primeru hit letošnje sezone, že omenjene nenadjebive markotove vipavke:

fiadonefletna tortica iz ovčje skute ne zahteva kaj veliko drugega, kot da skuto mešate z jajcem, cukrom in limonino lupino in jo spečete v pečici …  za povrh  na korziki ne dajo nič, tako da tudi tebi ni treba, čeprav je res, da češnjice dodajo  fincan pridih frišnosti, pa tudi barvno popestrijo situacijo …  imaginarni izlet na korziko se naredi takole: Nadaljujte z branjem

‘brojutro!

ko je že dovolj časa dovolj toplo, da se da v košaro nabrati kakšen na frišnem luftu in blizu doma odraščen paradajz, se za chefa začnejo zlati cajti, saj so paradajzi na lestvici priljubljenosti živil diametralno nasproti korenju, se pravi da so v špici … brusketo s poletnim paradajzom bi jedel vsak dan … caprese si zrihtam tudi pozimi … da s tistim na špagetih iz pečice sploh ne slinim tipkovnice … no, za junijski zajtrk prvakov se prileže tudi tale komplementarno-kontrastna kombinacija:

avokatopomodor

pa nista komplementarno kontrastni samo barvi, ampak tudi okusi in teksture: sladkast & žameten avokado vs. sočen &  svež  paradajz … za učvrščevanje okusne vezi pa je tu še polivka iz limone, olivca in bazilike … diši! …

Nadaljujte z branjem