krušne skodelice za juho so se po slovenskih oštarijah začele pojavljati, kolikor se jaz spomnim (in to niti ni tako malo) kakšnih dvajset let nazaj … sicer ne bi lal roke v pečico, ampak skoraj zihr sem na prvo nabasal v trzinski obcestnici narobe … bila je to taka taprava tipična slovenska krušna skodelica (torej je bila skodela), napolnjena s tako tapravo tipično slovensko gobovo juho (se pravi je bila močno zgoščena z moko) in pokrita s takim tapravim tipičnim slovenskim pokrovom krušne skodelice z bunko na sredi … vse te tri  stvari skupaj tvrijo temeljni problem tipičnih slovenskih žup v kruhu: če/ko jih poješ do konca, si adijo in greš lahko samo še na en kavč oddrnjohat kitico ali dve … tipne slovenske krušne skodelice so namreč delajo tako, da se v velikih modelih pečenim bombetam odreže vrh in se jih nato izdolbe … problema s tovrstno metodo sta (poleg že omenjenega temeljnega) dva: če testo za skodele ni dovolj gosto, lahko skodela kaj hitro spusti, pogruntati pa moraš tudi, kaj boš naredil z izdolbljeno sredico … daleč od tega, da bi bila problema nerešljiva, a vendarle se mi zdi, da poznam bolj elegantno (pa tudi hrustljavo) rešitev:

kruhove skodele tipo napotnik v sebi zlahka zadržijo tudi redkejše tipe juhic – tale manekenska špargljevka je bila, recimo, čisto nedolžna) , njih velikost lahko varira od štamprleta do sklede, so hrustljave, ni se ti trepa ukvarjati z njih izvotljevanjem in lahko jih pripraviš kolikor češ vnaprej … seveda pa moraš pred tem narediti tole: Nadaljujte z branjem→

naj najprej, da ne bo nepotrebnih nesporazumov, razložim naslov: razvrat jemljite v strogo kulinaričnem smislu, opatijo pa dobesedno in ne kot turistično destinacijo v kvarnerju … če vse skupaj razložim malo obširneje: šla sva na kosilo v restavracijo hostellerie de l’abbaye de la celle, ki je del imperija überchefa alaina ducassa … srednjeveško opatijo so predelali v hotelčič z restavracijo, ki je v michelinovem vodiču okrencljana z eno zvezdico … kuhajo do perfekcije priterano tradicionalno provansalsko hrano, ki je precej bližja italijanski, kot pa francoski kuharski šoli … torej: veliko zelenjave, olivnega olja, preprostejše priprave mesa in rib ter malo masla in smetane ter nobenih težkih omak … no, seveda pa so po francosko resni in picajzlasti pri izbiri surovin, posvečanju najmanjšim podrobnostim pri predpripravi in pripravi, vrhunski  postrežbi in vinski karti … oni dan so ponujali tri menije, dnevnega s tremi rihtami za 45, srednjega za 62 in velikega za 82 evrov … verjetno si uganil, da sva se držala gesla če že tonemo, tovariši, potem tonimo s plapolajočimi zastavami in suvereno predelala vse, kar je opatija imela ponuditi … tole je zabeležil objektiv:

[rockyou id=137156538&w=426&h=320]

je potrebno reči še kaj? … pravzaprav ne, razen da pozovem frankofone, da mi pomagajo čimbolj natančno določiti kateri kos jagnječjega fileja se imenuje canon d’agneau  – ta namreč še vedno obema odmeva po ustih, ne samo zaradi okusa, ampak zaradi teksture in res izjemne mehkobe, ki bi popoln užitek omogočil tudi seniorjem brez proteze … lepo je bilo!

gospod vinko mlek iz kašeljskih mlekarn neutrudno razvija nove in nove produkte … potem, ko je začel s kislim mlekom, kislo smetano in mladim sirom, ter v proizvodnjo uspešno vpeljal dve metodi produkcije masla in na primitivni tehniki temelječe pogrčevanje navadnega jogurta, je paleto izdelkov tega uglednega predelovalca mlečnih izdelkov obogatil z novim proizvodom … z njim se kašeljske mlekarne prvič v zgodovini odpravljajo na zelo zahtevno področje sladkanih fermentiranih mlečnih izdelkov, reakcije prvih degustatorjev pa so nabite s strastjo … dame in gospodje, dovolite, da vam predstavimo kašeljski karamelni jogurt:

pa poglejmo, kaj o njem meni njegov avtor: “kašeljski karamelni jogurt odlikuje kremasta konsistenca, na jeziku je svilnato žameten, brbončice pa vriskajo od kombinacije temne, grenko-sladke karamele in kiselkaste svežine naravnega jogurta, ki jo v dekadentne višave dokončno ponese subtilni cimetov posip … res, izjemen izdelek!” … no resnici na ljubo je treba dodati, da je minichef po preizkusni žlički odšponal naravnost do umivalnika in si jel usta spirati z ogromnimi količinami vode; minichefica je reč recenzirala s kratkim tega ne majam!, chefica (ki tako ali tako izkazuje bakteriološko neoporočnostno  skepso do tovrstnih produktov), pa se prav tako ni dala prepričati, čeprav glede na besede ne vem točno kaj me moti, ampak mi ne potegne, avtor še ni opustil upanja, da se bo trenuten odnos do njegove mojstrovine spremenil … še posebej, ker je izdelek pohvalil tudi generalni sekretar na ministrstvu za kulturo republike slovenije … to pa ni kar tako, ane? … no, če si na osnovi priobčenih mnenj rahlo zmeden, je verjetno najbolje, da se odločiš sam … takole naredi:

Nadaljujte z branjem→