salamijada

prizorišča pomembnih in velikih -ijad so ponavadi velika in spektakularna (samo spomnite se pekinškega pričjegnezdnega stadiona ali bodočih mariborskih smučarskih skakalnic), toda prostor, kjer se je 28. marca letos odvijal epski boj – kaj boj, mesarsko klanje – za titulo najboljšega salamarja na ježici pa i šire, na prvi pogled ni dal slutiti, kaj vse se pripravlja … na vratih gasilskega doma ježica je bil nalepljen takle pildek:

vabljive duri

no, je pa treba povedati, da se je potem za vrati in po dveh nizih stopnic očesu ponudil bolj resen in spoštovanja vreden prizor, ki je že dajal slutiti, da tukaj ne bo heca … na lesenem, s krepko moško roko skup zbitem stojalu je namreč viselo nič več in nič manj kot 45 salam … preštej, če ne verjameš:

tekmovalni poligon
jao, kako to odmah oko i srce zavoli! … tele salame pa niso samo lepe, ampak so neke sorte statusni simboli, ne le zaradi falične oblike, ampak zato, ker fotri, ki se ukvarjajo s to najbolj zajebano disciplino mesoznanstva, ob njih razvijajo lastne filozofske sisteme, metode predelave najboljših kosov mesa in njih variacije pa ljubosumno skrivajo drug pred drugim … in so, jasno, vsak zase prepričani, da so njihove salame najboljše in da so vse ostale bolj ali manj bedni približki njihovih mojstrovin … in ker bi neposredno primerjalno salamoslovje tipa
A: moja je bolša k tvoja, sto posto, kadarkol in zmeram!
B: a dej, dej as neumn, ne more bit tvoja bolša če nimaš pojma koko se dela itak si pa prasca pomijarja not zmlel!
A: kuga?
tim jes dal pomijarja! koruzo je jedu, sam koruzo pa orehe, navš ti men …
ki bi potekalo zgolj za lokalnimi šanki rezultiralo v resnem upadu moške populacije, so si fotri izmislili salamijade, kjer njih mesni ponos oceni kao nepristranska kao strokovna komisija … na letošnji salamijadi na ježici so v žirijo celo pripustili mladeniča brez očal:

ž(i)rija

naloga se sicer sliši zelo enostavno: izmed 45 vzorcev salam je treba izbrati najboljšo … ocenjevanje pa ni neka zajebancija, kjer bi si zdaj fotri dali v usta kolešček salame in potem malo popametovali med sabo … o, ne! … ocenjevanje poteka v tišini, vanj pa je treva vključiti oči, nos in jezik … vsaka salama je deležna temeljite šeststopenjske analize, v kateri se pretrese njene organoleptične lastnosti … najprej si vsak žirant pozorno ogleda in potežka cela salamo in ji pribode dve točki, če se mu zdi fletna in eno točko, če se mu zdi grda … potem pa na krožniček že dobi diagonalno milimetrsko šnitko, kateri najprej oceni enakomernost razporeditve in količinsko razmerje koščkov špehca in mesa, nato pa še barvo, kjer dobijo dve točke vse salame, ki nimajo sivega kolobarja na zunanjem robu … sivi kolobarček je namreč hud hud feler, s katerim salama izgubi takorekoč vse šanse, da bi dosegla kakšen odmevnejši rezultat … naslednja pomembna lastnost je tekstura, alzo ugotvaljanje, ali je rezina salame gumasta, prhka, zategnjena, ali pač ravno pravšnja, za kar je nagrajena s štirimi točkami … vonj prispeva največ tri (priznanje brezočalastega žiranta: ker sem imel zamašen nos, se mi je zdelo najbolj pošteno vsem salamam, razen dvema, ki sta res malo smrdkali, prisoditi dvojko), okus, ki je pa seveda glavni, pa je vreden šest točk … vsak žirant za vsak salamo izpolni takole tabelico:
ocenjevalni obrazec

in potem prigrizne košček kruha ali sira ali ščep kislega zelja in že se loti naslednjega … napotnik je na ježico prišel precej lačen, zato je mislil, da bo zlahka na polno pomalical vseh 45 kolutov in si je vmes celo še mislil, kakšno slabiči da so tile očalarji iz žirije, ki od vsakega koluta poznavalsko odgiznejo in prežvečijo le centralni del, ostalo pa pustijo na krožničku … no, tam nekje okrog dvanajste runde mi je postalo jasno, da fotri že vedo, kaj delajo in sem jih začel oponašati še jaz … prerezane salame so nato romale v veliki prireditveni prostor, kjer so bili vzorci skupaj s prijavno številko dani na ogled in v pokušino tudi obiskovalstvu:

tihožitje

le-to je potem podkrepljeno z eno od uradnih pijač prireditve (druga je bilo belo štajersko)

za poplaknit

lahko svoje osebne preference primerjalo z rezultatskim seštevkom in neizpodbitnim mnenjem poznavalske peterke … no, in tukaj zdaj nastopi ta epski moment, obljubljen v prvem odstavku … pravila salamijade ježica namreč prepovedujejo, da bi oseba, ki je član žirije, na tekmovanje prijavila svojo salamo … pri meni zadrege seveda ni bilo, saj sem v domačem mesoznanstvu trenutno na stopnji domače slanine (kar je nekaj takega kot vrtec ali mala šola), ampak v žiriji sta sedela tudi dva bivša profi mesarja … nu, tukaj spodaj levo je vir zgražanja marsikaterega prijavitelja, oče zmagovalnega tekmovalca aleša avšiča:

ponosni avšič

se vam zdi, da ste ga nekje že videli? … jep, prav imate, avšič starejši je sedel v žiriji in, lejlej to naključje, prvo nagrado je dobil njegov sin, drugo pa njegova življenjska sopotnica … seveda je v sali gasilskega doma kar dvakrat močno završalo, ampak takle mamo: avšič je fino poiskal luknjo v pravilih in snel dvojno titulo … (da smo si na jasnem, tista zmagovalna je bila res hudobno dobra salama, tudi meni najbolj všečna, ona druga, ki je so srebra pribetlala v podaljšku pa mi ni bila tako fletna) … že res, da je na račun tega, v očeh mnogih ne ravno fairplay manevra, izgubil marsikaterega sogovornika in se tudi kmalu po podelitvi z dvema pokaloma odpravil domov … pa mu ne bi bilo treba, saj je ljudstvo kmalu pozabilo na tekmovalni del salamijade in se raje jelo posvečati družabnemu delu … ko je blontna brigita drugič zajodlala v mikrofon, so itak vse zasrbele pete in grla so postala še bolj suha:

raja je krenula da se pali i žari

mladi žirant je ta večer izkoristil za spletanje socialne mreže z ježiskimi amaterskimi mesarji, se teoretično podrobno seznanil z marsikatero finto iz mesoznantva, zvrnil marsikateri glaž cvička in se skupaj z oficielnim fotografom mitjem b. (photo.si, vse fotke v tem zapisu so njegovo avtorsko delo, hvala zelo!) narežal komentarjem, kibicanjem, dovtipom, šalam in petelinjenju lokalnih fotrov in mater … lenči in njenemu fotru jožetu (ki, bajdvej, ne doktorira samo iz salam, ampak tudi iz velikopoteznih in ogromnokoličinskih golažev) pa se ob zaključku tegale reporta iskreno zahvaljujem za enega bolj zanimivih večerov v moji gastro karieri … salamijada ježica rulz!!!

(kot) iz škatlice

kot v naslovu je v oklepaju iz zelo jasnega razloga – ker dejansko gre za reč iz škatlice … pa pojdimo po vrsti: včasih smo hodili tje v gradec, da si kupimo dezenerskega pohištva in ga, vnovčujoč še mwst., na glas režimo tistim, ki dražje in grše kose za oremljanje čumnat kupujejo v tod naokrog obratujočih prodajalnah … seveda se marsikdo – in marsikdo od marsikdojev tudi povsem upravičeno – namrdne ob kakovosti izdelave na svenskem dizajniranega in v tretjem svetu narejenega pohištva, a naj resnici na ljubo priobčim, da sem imel daleč največ pohištvene jebe z mizico, ki je bila made  in germany in kupljena v lesnini … no, pa ne bomo zdaj o ivarjih, brundetih, spokejih, brorih in ostalih kosih opreme za dom, saj smo vendar prehranska inštitucija in pišemo ter razmišljamo o rečeh, ki se jih jé … v zvezi z ikeo torej o skorajda edinih proizvodih, ki niso samo designed, ampak tudi produced na švedskem, se pravi o tistih mini štacuncah po taglavni blagajni, ki prodajajo hrano … natančneje: švedsko hrano … švedski čips, švedske indijančke, švedske pire in ciderje, švedske heringe in losose (ja, tudi gravlax), celo švedske paradajz sose (čeprav ti menda (upam!) niso made in sweden) … no, pa ti oni dan, ko je v prtljažniku ostalo ravno še nekaj prostora, chef s police vzame precej velik tetrapak:

in the box

na njem piše, da ga pretreseš, odpreš, zliješ vanj 6 deci mlačne vode, močno šejkaš 45 sekund, vsebino preliješ v namaščen pravokoten model, pustiš vzhajati 45 minut in potem na 200 stopinj na spodnji rešetki pečeš eno uro … teoretično perfektno, kajne, reč tudi ne vsebuje kakšnih očitnih umetnih pizdarij (pšenični kosmiči, pšenična moka, rženi kosmiči, polnozrnata ržena moka, sončnična semena, lanena semena, ječmenov slad, fermentirana ržena moka, suhi kvas, sol in oligo fruktoza – ta mi edina deluje nekoliko sumljivo) … in kako je potem v praksi? … tresenje: okej; odpiranje in vlivanje vode: okej; šejkanje: okej … potem pa pride prvi ojej: ko tetrapak vnovično odpreš se začne iz njega razširjati ne ravno privalečn vonj … in drugi ojej: divje šejkanje ni čisto opravilo svojega dela in nekaj mase je je iz škatle vsulo še v prašni obliki … ampak ni bilo pene, ker sva z minichefom (ki se mu je kruh iz škatle zdela ena najbolj smešnih pogruntavščin ever) rešila z leseno kuhalnico … od tu naprej je šlo gladko, smrad je nekam čudežno izginil in iz pečice je prišel takle fleten svenski brød:

out of the box

in kar je pri vsem skupaj še najbolj presenetljivo: oba otroka sta za zajtrk med temle in belim kruhom, izbrala tole  zrnato rjavarijo in jo tudi oba do konca pojedla  – kot chef, ki so jo je dodatno oplemenitil s heringom v gorčični omaki iz iste štacune … ni slabo, sploh ni slabo! …

soundtrack naj bo švedski, band pa je izbran predvsem zato, da bo tudi chefica kaj imela od tegale zapisa, če ji že krh ni všeč: fever ray – when i grow up … o naslovu pa še to: ko bom velik, bom švedski kruh spekel sam, from scratch, brez škatle!

tehniko narodu!

ko sem lani poleti med pripravami za snemanje desetke v enem od receptov zapazil  poširana jajca, sem koj zastrigel z ušesi in se veselil, da bom pri tem, na prvi pogled preprostem, a v resnici silno zajebanem opravilu gledal in se učil od profi mojstra … če so jajca poširana, kot se šika, je to prava milina: koaguliran beljak in še tekoč rumenjak, jasno da brez smrklja! … no, poširanje jajc pa se je pri meni vedno končalo z uporabo furmanskega izrazja, ki naj bi ponazorilo nemoč, bes in slabo voljo, za katero so bila kriva

  • jajca, ki niso hotela zakrkniti
  • jajca, ki so bila po eni strani fletno kuhana, po drugi pa surova
  • jajca, ki se jim je pri obračanju razlil rumenjak
  • jajca z do konca zakrknjenim rumenjakom
  • jajca,  pri katerih je iz zakrknjenega beljaka pritekel še štamprle smrklja
  • jajca, ki so izgledala, kot da bi jih povozil kombajn
  • jajca, ki so se kar raztopila in izgubila v tistem kropu
  • jajca, ki so po jemanju iz kastrole plavala v vodi
  • jajca, ki so se razlila, še preden so prišla na šparglje ali špinačo ali solato
  • jajca, ki so mi padla na tla …

in še bi lahko našteval, pa ne bom, ker se že tole bere kot jokcanje mladega neila v najbolj depresivnih cajtih … skratka, ni šlo! … poskušal sem v velikih in majhnih kastrolah, v plitvi in globoki vodi, v na polno vreli vodi, v komajda vreli vodi, v slani in okisani vodi, v samo slani vodi, v samo okisani vodi, v navadni vodi, v vrtinec zavrteni vodi, s svežimi jajci, ohlajenimi jajci, na sobno tempreaturo segretimi jajci … ni, da ni … in ne misli, da nisem po demšarjevi lekciji še kdaj poskusil … in ne misli, da mi je slučajno ratalo … ni mi, prav nikoli – do zadnjič, ko sem nekje na netu, pa ne vem več kje, zasledil tehnično finto, za katero sicer protebuješ dva pripomočka, ampak v zahvalo dela ko šus in jajca so že prav kičasto perfektno poširana … finta je pa v tem, da jih ne pustiš prosto plavati po vroči vodi, ampak jih omejiš s ta tanko folijo … konkretno to izgleda takole:

1. vzameš lonček, ga obložiš s kuhinjsko folijo, narahlo premažeš z oljem in vanj vliješ previdno razbiro jajce, s celim rumenjakom, jasno:

jajce v lončku

2. folijo pri vrhu stisneš skupaj, tako da nad jajcem ostane še malo zraka, in spneš s plastično klipsno, da dobiš prozoren, z jajcem napolnjen mošnjiček:

surovo zaklipsnano jajce

3. mošnjiček položiš v vrelo vodo in ga vsake pol minute obrneš, da se jajce enakomerno skuha (okej, spošira) iz vseh strani … končni čas kuhe je odvisen od velikosti jajc, srednje velika se bodo kuhala štiri minute, večja dlje, manjša krajše … ob koncu naj  izgleda približno takole:

poširano zaklipsnano jajce

4. mošnjiček prestavi v skledo s čimbolj mrzlo vodo, da se jajce ne kuha več … odpni sponko in poširano jajce bo brez vsake frke spolzelo na plano … uporabi ga pametno, recimo takole: na nako nareži rdeče zelje, ga osoli, popopraj, pokuminaj, naolji in rahlo okisli … na vrh položi poširano jajce (zdaj znaš, ane!!!), ki ga potresi še s ščepom pikantnega pimentona (ali popra ali horgoške paprike ali curryja ali ničesarja):

poširano jajce na zelju

se je splačalo vztrajati pri iskanju prave tehnike za poširanje jajc? … no doubt, jutri gre z mano na šiht šop kuhanih špargljev in par prfekt poširančkov … juhej!

soundtrack je tokrat posvečen vztrajnosti: neil young & bruce springsteen – keep on rockin’ in a free world

maskirka

o skrivanju raznih občutljivemu jezičku neljubih kuharskih sestavin sta kruh in vino pisala že dolgo (ježeš, skoraj tri leta!) nazaj … in ker večina tam zapisanih opažanj še vedno drži, je prav tako kot pričujoči še vedno veljaven tudi polinkani vintage zapis … tokrat pa o cvetači, ki je ena od tistih reči, ki bi se je marsikdo rad ognil v vsaj tako velikem loku, kot bi se ekipe v ligi prvakov rade izognile barcelone … zamero gre iskati predvsem v čudnem smradku, ki ga cvetača rada daje od sebe pri ekstezivnem kuhanju … le-to je namreč še zmeraj precej prisotno tod naokrog, čeprav cvetki, ki jih kanite pojesti cele res ne potrebujejo kaj prida več od desetih minut v kropu … nu, za kamufliranje cvetače v takele kroketne patrone

cvetača balls

jih dodatno še odišavimo in zmehčamo s praženjem na maslu, za final touch v zavajanju občutljivih brbončic pa jih nato še preoblikujemo v kugle, paniramo in ocvremo … ma, vsaj iz firbca bo vsak jedec poskusil eno, od tu naprej pa je mogoče vse, celo to, da bodo cvetača-haterji pohamzali vse in tako za užitek prikrajšali ljubitelje bele nakravžljanke … nekaj dela je s temle, ampak če stvar do pireja spraviš na predvečer, jih dan kasneje samo še narolaš, oblečeš v panado in ocvreš, ali pa jih celo že panirane zmrzneš, s čimer si sploh časovno zmagal … takole daj:

Nadaljujte z branjem

eliminator

z druge strani oceana, in to iz ugledne kulturne inštitucije, smo v chefovini za darilo dobili hecno žajfo:

steel-zajfa
v bistvu je zelo savinjsko-gorenjsko-škotskega tipa, saj je nikoli ne zmanjka … na ovitku piše, da eliminira nezaželene vonjave … pred prvo uporabo je v hiši vladal zdrav skeptičen duh … no, pod pazduho je sicer še nisem preizkusil, ampak če si z njo pod mrzlo vodo umiješ roke po filiranju rib, lupljenju & ribanju česna ter sekljanju čebule, ti roke dejansko ne zaudarjajo po omenjenih smradkotih … kako to? … nobody knows, tale razlaga je ena od možnih, če kdo ve za kakšno še bolj strokovno in s formulami podprto se priporočam … za tiste, ki niste te sreče, da bi vaš pult krasila takale jeklenka pa stručkoti predlagajo bližnjico: pod mrzlo vodo z rokami parkrat podrajsajte po noževem rezilu ali, kar bo precej varneje, med prsti mencajte žlico … menda je efekt isti, ampak žajfa je pa le žajfa, ane?!

fazool

saj ne rečem, da mi fižol ni všeč že celo življenje, ampak predlanskim na samosu se je porodila neke sorte odvisnost … grki namreč kuhajo ta velike bele fižole, rečejo jim gigantes, ki jih potem še pokuhavajo v slastni rdeči salsi, končni rezultat pa so sočni, masleni, diščeči v ustih se topeči, a ne zdrizasti ali razgonjeni fažoleti … naučit se u nulo skuhat fižol ni zajebancija, ampak gre za dolgotrajni proces, ki vključuje veliko poskušanja in napačenja … za začetek je seveda treba sprejeti osnovni aksiom: fižol iz piksne je drekpek! … samo izjemoma, ampak ne več kot enkrat na leto, je dovoljeno k ustom pripustiti valfruttine v sopari kuhane fažolete, ostale, z gosto brezokusno čobodro obdane razkuhance pa je bolje pustiti za vojne rezerve … sledeča navodila za kuhanje velikih belih, torej gigantesov, po naše tetovcev, so plod dveh let in pol ekstenzivnih raziskav in eksperimentalnega kuhanja fižola v chefih laboratorijih … po zadnjem poskusu je končni izdelek dovolj dober, da ga lahko delim z vami … kuhanje fižola delim v tri faze: namakanje, dišavljenje, kuhanje … pa pojdimo po vrsti …

kilo fižola speri pod tekočo vodo, ga stresemo v veliko skledo in prelijemo z veliko vode – voda naj sega vsaj kakšne štiri prste nad fižol, ker ima fižol očitno dolenjsko/štajerski sistem vrskavanja tekočin in pozavga kar precej vode … fižole, ki se ne potopijo polovi in zmeči preč … namakalništvo naj traja čez noč, vsaj osem ur naj ga bo, lahko tudi 10 … ob zaključku procesa, ko namočence odcediš, izgledajo fazooli takole:

fazul-surov
lupina je fino razmočena in na nekaj mestih nagubana, tako da ne bo popokala, ko bo sredica vsrkavala tekočino med kuho … in če hočeš, da bo sredica vsrkavala kaj drugega kto navadno vodo, se moraš malo potruditi in jo naparfumirati – a do tja prideva kaj kmalu … pred tem deni fižole v skledo, jih prelij (toliko, da bodo čez in čez prekriti) s frišno vodo in zavri … ko zavrejo takoj poberi pene in morebitno smetje, ki je priplavalo na vrh, nato pa vodo, v kateri si jih zavrel odcedi in prihrani … medtem pripravi parfumsko mešanico:

fazul-parfum

v konkretnem primeru gre za kar kreftno mišungo: zadaj se poleg piskne pelatov skriva pol skodele rjavega sladkorja, pomešanega s soljo in mletim črnim poprom … pred njima je korenček, pa čebule z vanje zabitimi nageljnovimi žbicami, dva para listkov lovora, par in pol strokov česna, v šopek povezani peteršilj, žajbelj in timijan ter, brez tega seveda ne gre, pol ducata kock domače slanine … parfumiraš seveda lahko več ali manj, lahko nagoniš svojo kombinacijo, le lovor in čebula naj bosta vedno zraven … torej, da se ne izgubimo: v veliko kastrolo, tako, da jo boš lahko dal v pečico, naloži parfumske elemente, dodaj tisti prevret in odcejen fižol ter zalij in prekrij s prihranjeno fižolovo vodo (če ne boš porabil vse, jo prihrani za morebitno kasnejše dolivanje) … pokrij s pokrovko in postavi v na 140 stopinj segreto pečico … gigantesi naj bodo v njej dve uri, preden sploh preveriš, kako se imajo … če jim je začelo zmanjkovati vode, je malo prilij, kakšen fazool deni v usta, da ugotoviš, kako se kaj mehčajo, nato pa jih pokrij in kuhaj dalje … po treh urah spet malo počekiraj … po štirih pa bodo verjetno že skoraj well done … zato odklopi pečico in jih kastrolo pusti v njej še en delovnik, torej do jutra, če si jo ugasnil, preden si šel spat … zjutraj te čaka tole:

fazul-well-done
čista milina, stari! … polovi ven čebule, šopek zelenja, lovor in korenje, nato pa začni izvajati fižolovske finte:

topel fižol z olivcem: s penovko iz tele sklede nalovi nekaj fižolov, jih poporaj in prelij z najboljšim olivcem

pašta fižol: prepraži malo česna in čebule, dodaj fižol, fižolovko in fond; zavri, zmelji s paličnim mešalnikom in dodaj še kratko pašto po izbiri; ko je kuhana rukni not še par celih fižolov in po potrebi še malo razredči z vodo/osnovo, soli in popraj

zapečenc-prebranc: prepraži nalistano čebulo, dodaj rdečo (lahko ostro) papriko, malo mezge ter gigantese z malo fižolovke; preslij v ognjevarko in na 200 stopinjah peci do hrustljave skorjice

jesih-fržovflajš: tanke rezine hladne kuhane govedine zmešaj s fižolom, nalistano in z vrelo vodo na hitro prelito čebulo ter nakokckano kislo kumarico; prelij z mešanico gorčice, bučnega olja in kumaričnega kisa in mariniraj par ur

suhosalamski fižol na radiču: v teflonki na majhnem ognju praži  suho salamo, ko zrenderira dovolj maščobe temperaturo malo pojačaj, da salama rata hrustljava; dodaj fižol, zalij z malo balzamičnega kisa in prelij preko radiča

ko ti zmanjka idej, fižol zamrzni in počakaj, da pridejo nove … princip kuhanja fižola v pečici se je zame po doslej znanih dognanjih fižolokuhne znanosti izkazal za najboljšega … uporaben je za vse vrste in velikosti fižolskih patronov, razlika je samo v času, ki ga fižol potrebuje, da se skuha … ta je pri drobnejših sortah, razumljivo, precej krajši, kot pri gigantesih … pa kaj bi ti govoril, najbolje da eksperimentiraš sam … satisfaction guaranteed!

soundtrack ne more biti nič dugega kot  pixies – gigantic … legendarna klasika, ki ga na polno rocka še 21 let kasneje … gigantic! gigantic! gigantic! a big big love!!!

čehijada

za fante, ki gredo na češko, vam ni treba biti v skrbeh, saj se le stežka pripeti, da se ne bi imeli fajn … večji problem je s fanti, ki so prisiljeni ostati doma … možno je, da se imajo fajn, a prav gotovo pogrešajo reden letni atentat češke pivokuhinje na ledvice in prebavila … da se ljubezen do srednjeevropske slovanske kuharije ne bi preveč ohladila, je chef oni dan pripravil čehijadni približek za neudeležence letošnje panslavistične ekspedicije … pri tem je uporabil sledeče postopke:

zapeljal se je do diskonta kmetijske zadruge metlika v savljah in kupil zaboj svetlega prazničnega ležaka in zaboj črnega piva bernard … oba sta predstavnika jako kvalitetne generacije zvarkov humpolske pivovarne, ki slovi predvsem po posnemanja vredni praksi, da svojih pirčkov ne pasterizira, pri počasnem srebanju pa pridejo prav natični zamaški, ki pivu pomagajo obdržati svežino

bernard z odprto ovratnico
stopil je na tržnico z drogami in kupil naravni ekstrakt kislega testa (droži), ki ga je zmešal s 400 grami polnozrnate ržene, 250 grami bele pšenične, paketkom suhega kvasa, žlico semen kumine in 4 dcl vode … po ektenzivnem mesenju je testo počasi vzhajalo tri ure … po kratkem vmesnem mesenju je vzhajalo še dve uri, po dizajniranju v štruco pa še dobro uro … nadaljevalo se je s slabo uro v pečici pri 200 stopinjah in končalo s takim fletnim, kislim, žmohtnim rženim kruhom:

če me ne maraš, ker sem s kimlnom, nisi čeh
ker kruh na samo ne gre, je za zraven (poleg piva, jo?)  odprl konzervo dimljenih šprotov, kranjsko klobaso narazal na kose in jo skuhal v gosti salsi iz rdeče čebule, konzerviranih pelatov, peperončinota in črnega piva, že teden prej je nakladal iz češke prinešeni hermelin, ki ga je bilo treba pred serviranjem le odcediti:

dobry den! ja jsem hermelinek nakladany
skuhal je tapočasen golaž in ga razredčil v gulašovo polevko s houbami a varenim bramorem: suhe jurčke je eno uro namakal v vroči vodi, to vodo nato zmešal s temnim pivom in v njej kuhal na kocke narezan krompir … ko je bil napol kuhan je dodal še par zajemalk golaža, čisto na koncu pa narezane namočene prepražene jurčke

veprovo koleno, torej svinjsko kračo, je dan pred čehijado natrl s soljo in poprom ter jo skupaj z dvema na kolobarje narezanima rdečima čebulama, dvema korenčkoma, kosom zelene in malim vrčkom črnega piva za 24 ur zavezal v veliko pevece vrečko, ki jo je vmes parkrat pretresel in obrnil

prazna vreča ne stoji pokonci
na dan veselega dogodka je zelenjavo položil na dno glinene podpeke, nanjo je del dobro obrisano in rahlo naoljeno kračo, zalil s čisto malo marinadnega piva, pokril z drugo glino in dal v pačico na 230 … čez pol ure je pečico zmanjšal na 180 in pekel še uro in pol, pred razrezom pa je krači privoščil še četr ure počitka, med katerim je tekočino zreduciral v omako

kračo so fantje mazali z zenfom in po njej ribali hren, jo osveževali z rdeče-belo zeljno solato, ogljikove hidrate pa je priskrbel bramboraček, tradicionalna češka krompirjeva polpeta, za katero je naribal dva krompirja, ju solil in popral, potresel z moko, zmešal ter po obeh straneh do zlatega ocvrl v ponvi

da se je roba v trebuhih malo posedla je poskrbel fernet s citronoem, pa tudi posladkali smo se češko, torej s palačinkami, ki jih je chef napolnil z na maslu in v svežem pomarančnem soku dušenimi jabolki in brusnicami, splakovanje sladice pa je potekalo z res fletno posebnostjo, 19-odstotnim karamelasto grenkljatim pardubickim porterjem

kljub temu, da na nogah nismo imeli sandal na štunfih, smo se počutili smo se kot čehi … dobry!