originau

kakšne tri tedne nazaj se je chef opremil s šestimi kutinami, malo kot hommage štirim metrom grmičevja za bajto, ki ga je spomladi tako razveselilo s svojimi rožnatimi cvetovi, malo kot reminder na naskrivaj mrmran mulcovski komad (… prišli so turci z velikimi ku … ku ku ku ku-tine so dozorele, jablane pa odcvetele, heja, heja!), malo pa za firbec, ker s kutinami v kuhinji še nikoli ni nič počel … početi pa je menda nujno treba, ker kar tak, surov, ta grintav sadež ni za nobeno rabo … če direktnega zasadiš zobe vanj, ti taninska kisloba zalepi jezik na nebo in obe ličnici vkup, kot da si si vbrizgal celo tubo super limagary rhodes kutine recimo nareže na polovičke,posuje s sladkorjem in potem z vanilijevo palčko vred vse skupaj kuri v pečici kar slabi dve uri … na srečo imajo kutine tudi vgrajen barvni indikator kuhanosti – takrat, ko ratajo rožnato oranžne so načeloma že primerne za v usta … in zdaj seveda še pojasnilo naslova tegale zapisa: kutini se po portugalsko reče marmelo in odtod torej pride ime za ozimnične sadne zvarke ki te dni dišijo naokrog … alzo je originalna marmelada narejena prav iz kutin, chef pa je ta teden tistih šest zreduciral v pikantno kutinovo marmelado z oreščkiNadaljujte z branjem

za hude čase

odpri tale glaž pa palačinko namažminichef in njegovi sovrtičkarji (ali kako se reče deci, s katero družno guliš vrtčevske stolčke, mizice in ležalnike?) so že prejšnji teden iz plodov narave sestavili tetko jesen in jo postavili v preddverje vzgojnovarstvene inštitucije, tako da smo starši lepo opozorjeni, da so jasno nebo in prijetno sonce časovno izredno kratkoročni pojavi, ki jim v rit (poleg jutranjih meglic) že skačejo slana, dež in siv lepljiv asfalt … da z jesenjo ni heca smo se navadili v časih milke planinc, ko nikoli nisi vedel, kdaj bodo v štacuno pripeljali olje, sladkor in moko iz zveznih rezerv in kdaj bo na televiziji namesto arabele v redukcijsko noč zasvetila parafinska sveča … tem časom in seveda močnemu sindikalnemu gibanju, ki je poleg prikolic v istrskih kempih znalo ugodno zrihtati svinjske polovice in različne pakete vložene zelenjave gre pripisati tudi navezanost našega naroda na ozimnico … tako se tudi chefu podatek o tem, da kdo v kleti hrani nekajdeset teglov vložene paprike ne zdi tako zelo neverjetno dejstvo (okej, to da so vložene paprike prva stvar, ki jo hitiš reševat pred požarom je pač stvar osebnega okusa – sam bi pred papriko uvrstil vsaj kakšno s stropa visečo mesnino) … no, ker torej tetka jesen streže z obiljem plodov je vseeno fino, da vsega ne požremo takoj (ali, nedajbože, zmečemo preč) ampak vsaj del darov prihranimo za praznovanje dneva jna in ostalih zimskih praznikov … polona in peter sta tako v nedeljo zvečer v marmeladno vrsto postavila gajbico do konca zrelih, sladkih in dišečih bloških sliv (hvala!), ki so se tako uvrstile za rabarbaro in pred kutine … jam session se je torej začel z rabarbarino marmelado … Nadaljujte z branjem

škoda se dela

vic o nastanku legendarne gavrilovičke v oranžni piksnci verjetno veste, a ga bom, kot se spodobi za vsakega težaškega šaljivca, navedel še enkrat … na koncu proizvodnega dne, ko so pobje razkosali vso živad in jo stlačili v salame in klobase, so ostanke pometli na kup, ta šparoven med njimi, verjetno gorenjec ali pač savinjčan na začesnem delu v petrinji, pa je pripomnil “e, pa šteta bi bilo, da se ovo baci…” – pa so lepo vklopili mlinček in naredili pašteto, ki smo jo potem pri tabornikih jedli tako, da smo žemljo kar direkt v konzervo pomakali … no, savinjska nrav se je v chefu spet zbudila te dni, ko sta v hišo priromala dva piščanca, ki sta v svojih votlinah skrivala lepo očedena jetra … le-ta in ostanki kuhanega in pečenega piliča pa so kar klicala po mletju v ta hitro pašteto s piščančjimi jetriNadaljujte z branjem

domaćice

če še niste gledali enoipolurne stand-up pišurije raw od eddieja murphya, ta manko nujno nadoknadite ob prvi priliki, ki se vam ponudi … model v dobesedno bleščeči zelo eighties obleki na popolnoma praznem odru uprizori za dva dni bolečih prepon huronske smejurije … ena hujših anekdot je tudi ona o mama’s burgerju, v kateri mati malemu edotu namesto mc donald’sovega spedena domači, mama’s burger – med dve rezini kruha za toast zadega mastno kepo z jajci in sirom zmešanega faširanca, doda popečeno zeleno papriko in čebulo in s to godljo pošlje mulca na ulico, naravnost med pizdunske frende, ki seveda žvečijo umetelne standardizirane sezamovke s polpetki, solatko, paradajzkom in omakco in se ne morejo odločiti iz česa naj si bolj aktivno delajo norca: iz edota ali tistega, kar ta drži v rokah … chef seveda ne podpira mučenja otrok s takimi mamaburger nebulozami, ampak kljub temu močno preferira domačo nad industrijsko prehransko produkcijo … že na primeru sladoledov smo ugotovili, da števec e-jev hitro prebije tolerančni plafon, podobno pa se zgodi, če človeku zadiši ena taka ajnfoh reč, kot je dženovski pesto … v štacuni se razgleda po polici z omakcami in še najbolj mu je všeč tisti, ki se samoreklamira z napisom basilico fresco … ostale sestavine so skrite v rubriki small print: sončnično olje, krompir, glukozni sirup, anacardio (sadež mahagonija), trdi sir za ribanje, trdi ovčji sir, jedilna sol, pinjole, ekstra deviško oljčno olje (1,5%), mlečna kislina, česen … se pravi da bomo šli raje po domače! … sašo ga zašiba kar v mikser, chef pa, ki izhaja iz delavske familije, ga raje manualno nažiga v možnarju in se potem baha naokrog z žuljavo roko … Nadaljujte z branjem

osmerokraka zvezda

zločesta piovra je dobila, kar je zaslužilahobotnica je prav gotovo ena od najbolj fascinantnih živali, drugače po njej ne bi poimenovali toliko in tako različnih stvari, kot so na primer disketa s seznamom domnevnih udbomafijskih carjev in botrov, 9 serij epskega boja inšpektorja cattanija proti italijanski mafiji, ena bednejših moorovih bondiad in rezervni regulator pri kompletu avtonomne potapljaške opreme … ampak ta ima vsaj še nekaj veze s pravo hobotnico, ostale pa so zgolj v negativni kontekst prestavljene fascinantne lastnosti teh weird vanzemaljskih podvodnikov, h katerih pozitivnejšemu imidžu gotovo ne pripomore najnovejša hollywoodarska aplikacija v piratih s karibov … ampak so tele hobote tudi v resnici precej hude … chef se (poleg novejših potapljaških spominov na v majhne luknje tlačeče se ter formo & barvo rapidno spreminjajoče primerke iz severnega jadrana) spomni, kako je že več kot deset let nazaj z vladimirjevim potomcem tonkotom nazorjem z ostmi hodil na nočne hobotolovne veslaške maratone po uvalah v bližini bobovišća na braču … še bolj si je zapomnil okus, ki so ga ulovljenke z dodatkom čebule, krompirja in olivnega olja razvile pod peko (in kasneje kot memoar v domači pečici) … osmerokraka žival sicer največkrat pristane v takšni ali drugačni, ponavadi kar klasični- krompir-čebula/česen-olivc solati, ampak darko rodica je enkrat mehkužnico postregel z jagodami in zelenim poprom … osvežiti okus hobotnice s sadjem je zelo chefuvšečna ideja, zato je za inavguracijo domačega malinovega kisa pripravil hobotnico z breskvami in malinovim kisomNadaljujte z branjem

rudi carell

rudi ga pa pihne, anedeja, tegale rudija smo imeli pa res radi, in to že veliko pred our (piši auer) stojanom, ker je tako fletno znal ljudi spravljat v jok od sreče, da so ob sobotah zvečer otekale oči tudi sleherni čuteči slovenski duši … recept presenečenja je potem pridno aplicirala še molčeča miš, ampak čez rudija ga pa ni bilo … no, pa da si ne boste osolzili tipkovnice bomo zdaj raje o eni drugi rudijevi legendarki – namreč tisti, ko je nastopajčega rad predstavil z rečenico še pred minuto v živem blatu amazonije, zdaj pa že na našem odru! … podobno se nam je godilo danes na šišenski 52, v šišenskem becirku, ki je legendaren predvsem zaradi ulice, ki se ji reče za vasjo in ki tudi izgleda tako, da kakšnega bolj urbanega imena sploh ne bi mogla nositi … priporočam kakšen sprehod tam okrog, še bolj pa kosilo pri triu tanja-zoran-erazem in njihovem vrtu … če bi bil rudi še živ in bi malical pri njih, bi s polnimi usti zabrundal: še pred minuto na domačem vrtu, zdaj pa že med mojima zobnima protezama … sveža kreša je mehčala krožnik za v ingverju in curryju mariniranega piščanca, rukola in endivija sta sočili grižljaje postrvi iz pečice (z vejico timijana v trebuhu), vkolikor ni to uspelo že ultimativno sveži blitvi … še prej pa smo detektirali domače bazilikino olje, prelito preko mladega sira in marinirane sardone z ugljana, v katerih je bilo najti kakšno iglico rožmarina … ob pristnem domačem merlotu iz prvačine sem se potem spomnil na obljubljeni zapis o domačem bazilikinem olju, in ker lih čakam, da kruh drugič vzhodi, imam čas še za marinirane sardone … Nadaljujte z branjem

o imenu tega bloga

bom začel s prvim delom, ker se tudi ne bi spodobilo, da bi morebitnega bralca še pred skorjo kruha (cum grano salis) napadel z glažem vina, še posebej v tej vročini ne … kruh je meni ena taka fascinacija in mati (okej, fotr, da zadovoljimo slovnični spol) vsake kuharije in amaterski, še posebej pa profesionalni kuharski obrat gre najprej presojati po tem, kakšne brothne položijio pred tebe … v zvezi s tem se opravičujem poldiju, mihatu, puclju in tkalcu, ki so bili pred devetimi leti na inavguraciji nove pečice prisiljeni vljudno mleti okrogle deščice, z moje strani ljubkovalno poimenovane domači polnozrnati hlebčki … sorry boyz, verzije od leta 2000 naprej, ko sem pogruntal, da je v polnozrnato testo dobro dodati več vode, so neprimerno boljše … trenutno domača pekarija za dnevno uporabo zagotavlja dva tipa krušnih proizvodov … bela sekcija zahteva (in dobiva) čimveč mehke puhaste sredice, niggaz pa težimo za temnimi, močnimi, kiselkastimi (go kiml! go kiml!) hlebci in štucami … za posebne priložnosti pa sledi raziskovanje v vse možne smeri: menjamo moke kot nk mura trenerje, eksperimentiramo z različnimi količinami kvasa, s trajanjem in številom vzhajanja, z dodatki pernatega, zrnatega, rastlinskega in živalskega porekla, z obliko in velikostjo hlebcev, štručk, bombic, grisinov ter temperaturo pečice … in to so v bistvu vse spremenljivke, ki omogočajo neskončno mnogo ali vsaj za eno življenje raznih zanimivih kruhov … ne morš verjet, kaj vse lahko rata z variacijami na temo … recimo zakaj je francoska štruca hrustljava, hrvaški morski kruh, ki je prav tako čisto bel, pa ves mehek in penast? … no, nekje je treba začet … recimo z enimi finimi, minimalističnimi kruhki, ki jih napečem takole … Nadaljujte z branjem