kreacionizem

prvo poglavje prve mojzesove knjige, ki razloži, kako je bog v sedmih dneh ustvaril svet, se konča z enaintrideseto vrstico, ki gre takole: bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro … gospod vinko mlek iz kašeljskih mlekarn sicer ni bog (v resnici tudi ni kreacionist, ampak prepričan darwinist), ampak ko je oni dan vrgel uč na teglo v olivno olje vloženih kroglic mladega sira


se je počutil natančno tako kot veliki kreator, a ker je v svojem vedenju bolj profan kot vsemogočni, je bila tudi njegova reakcija taka: matr so jebačke tele labne, je uživaško zamrmral, potem pa si je usta brž zapolnil z eno na frišen kruh namazano kuglo … pot do tega užitka sicer ni bila kratka, prav naporna pa tudi ne … za sledenje kašeljskemu mlekreatorju potrebuješ štiri dni časa in sledeči recept: Nadaljujte z branjem

ostanki

nič ne sme iti v nič! je mantra, ki se v naši hiši uporablja že od otroških cajtov, ko so mi (pa tudi tebi, ane?) starci zbujali slabo vest z vprašanji tipa kaj pa lačni afriki? … kot da bi bili kaj manj lačni, če jaz ne bom do konca pojedel restanga krompirja … ali ipak: kljub umnemu gospodarjenju se kdaj zgodi, da se v hladilniku in v špajzi najdejo čudno majhne količine od svašta raznih stvari iz katerih ne moreš narediti nič pametnega … razen! … razen, če iz ta temnega kota ta zadnje in taspodnje omare izvlečeš vok, ki ga zavoljo čudne postavitve šporherta uporabljaš le dvakrat na leto, ko cvreš falafle ali lignje … in takrat, ko je treba pospraviti ostanke … tokratni seznam nastopajočih je obsegal:

  • tretjino bučke
  • ofucan korenček
  • kos martinove goske
  • par pozabljenih pinjol
  • žličko še bolj pozabljenih sezamovih semen
  • deset centimetrov pora
  • deci piščančjega fonda
  • pljunek kikomanke
  • štiri šampinjone
  • ofucano steblo bazilike
  • in par gnezdec ta ozkih nudlov, ki so bili nastali iz ostankov plat za lazanjo

po sekljanju, rezanju in cefranju na drobne koščke so vse trdne stvari ena za drugo romale v razpaljen vok, bile pobrizgane s sojovko in fondom, nazadnje pa so se jim primešali še kuhani nudli … v besedah lahko rezultat opišem kot dobro, krepko, gosto tavžent nudl župo z orientalskim tvistom … na sliki pa je izgledalo takole:

ne, nič ni šlo v nič, res ne! … in ti? … imaš kakšno let’s use it all finto, ki bi jo želel deliti z nami? … le daj!

domača re-kreacija (m. alajmo)

evo, po že objavljenem receptu chafove adaptacije massimiliana alajma, sledi zdaj še celotna štorija, kot je bila pred enim tednom objavljena v reviji dolce vita:

Prejšnji mesec smo v sladkem življenju kuhali po poteh spominov Marca Pierra Whitea in, če ponovimo za tiste, ki si niste zapomnili: Marco Pierre White je bil, ko jih je dobil, najmlajši kuhar s tremi Michelinovimi zvezdicami. Pomemben podatek se skriva v vrinjenem stavku »ko jih je dobil«. Kasneje se je namreč pojavil še mlajši trizvezdičar: Massimiliano Alajmo. Fante ni bil prav nič malenkosten, saj je Marca Pierra Whitea nažgal za suverenih 5 let. Tretjo zvezdico je dobil pri osemindvajsetih.

Z zgodnjim klatenjem zvezdic pa se podobnost med obema kuharjema tudi konča. Medtem ko je bil White s svojo rock ‘n’ roll življensko filozofijo hvaležna roba za rumenolistne žurnaliste, je Massimiliano milo in prijazno dete, ki mu je nerodno že, če stopi med goste v padovski restavraciji Le Calandre. Res, ko ga vidiš, kako se hitro pomika od mize do mize in v zadregi gleda v tla, medtem ko mu navdušeni gostje pojejo hvalo in slavo, si ne predstavljaš da bi kadarkoli v življenju komu rekel »vaffanculo!«, kaj šele, da bi dejansko ušpičil kakšno od budalaštin, ki jih je serijsko nizal White. Ampak v kuhinji z njim ni heca, kar lahko pripišemo že genotipu, saj je po mamini strani že peta generacija hotelirjev in gostincev. Preden je pri svojih devetnajstih letih od mame prevzel glavno kuhalnico (in eno zvezdico), se je učil pri dveh superchefih, zeliščarskem Marcu Veyratu in zdraviliškem Michelu Guerardu. In ko je čez tri leta dobil drugo gumarsko šterno, je že padel prvi rekord: bil je najmlajši kuhar ever, ki mu je to uspelo. V Rubanu, zahodnem predmestju Padove se zdaj poleg nam najbližje trizvezdičarke (če odšteješ čas, ki ga skuriš na zmedenih italijanskih kažipotih, boš iz Ljubljane porabil slabe tri ure lagodne vožnje) dičijo še ostale komponente Alajmovega kompleksa: hudo založena delikatesa/salumerija, bistro Il Calandrino in hotelčič, ki sliši na ime Maccaroni.

Massimiliano fura restavracijo skupaj s starejšim bratom Raffaelom, ki drži roko nad strežbo in vini (in ki, preden postreže sladico, izvaja super foro: gosta naprosi, naj odpre usta, potem pa vanjo z old school kovinsko pršilko za rože raprši brizg grappe, ki v trenutku osveži brbončice in jih pripravi za veliki finale. In sladice so pri bratih Alajmo res vrhunec fešte. Imenujeta jih »gioccolato« – gre za skovanko besed giocco (igra) in cioccolato (čokolada) – igre s čokolado. Vsako leto skreirata novo kolekcijo čokoladarskih izmišljij. Pred dvema letoma je izgledalo tako: pred gosta so postavili veliko leseno igračo-lokomotivo, na kateri se je poleg praline s tekočim polnilom in zlatim ovojem, serije treh čokoladnih štamprletov (s kavo, z rdečo peso, z likerjem), lista kristalke, prelitega s črtami bele čokolade, after eight praline, slamice, napolnjene s tekočo temno čokolado in pomočene v prah iz bele čokolade nahajala tudi otroška steklenička s cucljem in sivkinim čajčkom, s katerim je gost spiral usta med enim in drugim čokoladnim zalogajem.

Massimilianova kuharija temelji na raziskovanju sestavin ter na eksperimetiranju s številnimi tradicionalnimi in modernimi kuharskimi tehnikami. Zelo rad uprablja dim, vanj postavlja celo juhe. Rad dela ekstrakte: alkoholni sirup iz zvezdastega janeža, vodico iz popkov vrtnic in razne prahce in praške. Rad se igra z vizualnim zavajanjem: raviol na krožniku ni raviol iz testa, ampak raviol iz v vakumu segrete in v list zvaljane mocarele. Tudi v na videz preprostih krožnikih se skriva cela vrsta minuciozno dodelanih pod-receptov, v katerih so količine neredko odmerjene v kapljicah in miligramih. Svojo kuharsko filozofijo in recepte je strnil v impozantno (in impozantih 150 evrov drago) knjigo In.gredienti. Ampak recepti so tam notri bolj zato, da jih gledaš in da se ti poveša čeljust ob vsem, kar ta tipček čara v kuhinji. Velike večine receptov z običajnim hardwareom niti ne moreš izvesti, tako da v današnjem primeru naslov tele rubrike sploh ni upravičen. Na pult bi moral postaviti vsaj še pacojet in thermomix, dobro bi bilo imeti tudi kakšno dimnico, profi vakumirko in pečico, ki je zmožna vzdrževati na stopinjo natančno temperaturo več (tudi več kot 30) ur.

Ampak, hej, a sem dedec al nisem? En mlečnozobi padanec me pa že ne bo prestrašil s svojimi fensi-šmensi aparati. Pa sem listal in listal in dolistal do recepta, ki mu Massimiliano pravi extravirgincooking in pri katerem gre za variacijo na temo confita – nekaj dolgo in počasi kuhati v maščobi na nizki temperaturi. Konkretno: v kozarec za vlaganje s patentim zapiranjem zloži muzgavca, na kolutke narezanega lignja, meso sipe ter škampov in kozicin rep, vse prelije z olivnim oljem, doda še list bazilike in strok česna (ki ga po 15 minutah odstrani) in na 60 stopinjah v pečici kuha približno tri ure. Prelahko, da bi bilo res, ane? Prav imaš: zraven je treba narediti še kremo iz jajčevcev, prepeči čim tanjšo rezino kruha, zarolati mocarelni raviol z bivoljo  mocarelo in baziliko, ocvreti dve tanki rezini jajčevca in posušiti špagete iz pasiranih pelatov.

Nekaj od tega mi je celo ratalo. No,  pravzaprav je ratalo vse razen mocarelnega raviola: bi res rad videl, kako se toplo, vakumirano mocarelo razvalja v plahto – meni je vse razpadlo in se razčesnalo pod valjarjem. Pa tisti špageti iz pelatov tudi predstavljajo veliko dela (zreducirati zmlete pelate, jih v črticah nanesti na silikonsko podlago in pri 90 stopinjah peči/sušiti tričetrt ure) za bolj pičel efekt. Ampak največje razočaranje tega recepta je bil tisti teglc za vlaganje: raki in sipa so bili sicer čisto okej, ampak pocasti muzgavci in čigumasti lignji niso ravno navdušili, pa čeprav sem jih na toplem pustil skoraj uro več, kot je bilo priporočeno. Verjetno Massimiliano natančno ve, kako velike lignje in muzgavce je treba dati v olje, da je rezultat optimalen.

In na tej točki bi bilo moje delo lahko opravljeno. Pa mi nekako ni dalo miru, da bi zgodbo končali z nekim napol kislim grozdjem (ali pač napol kuhanim muzgavcem) v ustih in sem še enkrat polistal po In.gredientih. In našel nekaj, kar se je izkazalo za super fino in presenetljivo ajnfoh reč: paniran, a ne pečen goveji file. Uležan goveji file je na hitro mariniran, povaljan v najprej pocvrtih in nato dvakrat pečenih drobtinah in pospremljen z razredčeno in z zvezdastim janežem odišavljeno majonezo ter s peno iz soka rdeče pese. Po Alajmovo bi bilo kao treba uporabiti file piemontskega goveda s krajšimi vlakni in z manj maščobe, pa majonezo bi bilo treba umešati z oljem grozdnih pešk v thermomixu pri 80°C in jo kasneje razredčiti z žlico mrzle mineralne(!) vode, pa vanjo bi bilo treba kaniti kapljico alkoholnega ekstrakta zvezdastega janeža in polovica drobtin, v katere je zavit file, bi moralo biti iz kruha, posutega s semeni črne kumine … no, nič od tega nisem naredil, pa je bila tale Alajmo/Napotova verzija karpača kljub temu izjemna, res dobra in res lepo skombinirana v okusih in teksturah. Po recept zanjo pa se s klikom odpravi semle.

brda & dolina

ker familija že (pre)dolgo ni raztegovala svojih krakov po izletniških točkah, je v nujnosti po dokazovanju upravičenosti ponašanja s par excelence vandrovskim priimkom naročila irglovi (tako zavoljo strogega in nepopustljivega globokogrlenega nastopa imenujemo našo garmino) naj nam pove, kako se pride v rezijo … hoteli smo seveda v dolino reke rezije, ne kar v reko samo … k odločitvi za destinacijo je nekaj pripomogla gospa katalena (pri chefici s fasalowo lisico, pri chefu pač z bolj eht infernom 25), še bolj pa neka stara kaseta rezijskih godcev, ob kateri je (takrat še mlad in lasat) chef nekoč preskakal iz enega v drugo leto in bi rezijansko repetitvno muziko že takrat proglasil za rejversko, pa tega pridevnika še ni bilo … no, v reziji je izjemno fascinantno lepo, vsaj na sončen jesenski dan … hribi tiščijo v modro nebo, listje je rumeno, ceste ozke, gužve nič, ljudje prijazno ščebetavi in v bili (san giorgio, po laško) je fletna birtija alla speranza, kjer nikakor ne gre spregledati in sprejesti ćalčunov, trikotastih zvezd iz krompirjevega testa, polnjenih s sočno zeliščno mešanico, pa tudi frika s polento dobro stori lačnemu popotniku … še posebej, če kani pot nadaljevati iz spodnje strani rezije do mejnega prehoda učja na bovškem, saj na sicer fletnem, a ozkem asfaltu prepadne grape prav pride vsaka krepka kilokalorija … no, ko smo bili enkrat varno na naši strani, smo hitro zavili k našim ljudem … ansambel bratov klinec je po menjavi inštrumentov (prej: aleks – kuhinja & vino; uroš – šank & mesovje; zdaj: aleks – živinoreja & vino; uroš – kuhinja & mesovje) še vedno na vrhu lestvic … potrditev zapisanega je že v vsakem glažu klinečevega vina na voljo kolikor češ, a dodatno velja izpostaviti mariniran jezik na rdeči pesi in rostbife in bifthe z gradele ter prelep pogled na prosto rijočo čredo krškopoljskih pujsov, glasno jato gosi in našopirjene štajerske peteline … no, tudi kabajeva hacienda v šlovrencu ni od muh in o nedeljskem kosilu ter njihovi novi amforirani liniji napitkov bi težko rekel karkoli švohotnega … imam pa seveda en splošen konstruktiven predlog: kaj ko bi bili vikendi dolgi pet, delovni tedni pa dva dni? … vsaj ene parkrat na leto, no … lejte kok lepe slike ratajo:

adaptacija

danes je financam priložena druga številka priloge dolce vita in, kot verjetno veš, ima chef v njej rubriko kva pa j to tacga?, v kateri naskakuje recepte razvpitih svetskih majstrov kuhinje … prejšnji mesec je slistil marca pierra whitea, tokrat pa se je spopadel z wunderkindom iz padove, massimilianom alajmom … v borbeni vnemi mu je v časopisu zmanjakalo prostora, da bi bolj podrobno opisal zmagoviti recept, zato ste tokrat elektronski bralci v rahli prednosti (no, na celotno štorijo boste pa kljub temu morali počakati kakšen teden :-)) pred papirnatimi, prav zavoljo recepta semle preusmerjenimi bralci … kakorkoli, pejmo zdej za mizo, k za domačo kuhinjo adaptiranemu paniranemu, a ne ocvrtemu govejemu fileju:

impanato

za dva eksperimentiranju s karpačem naklonjena jedca:

za file:

  • 300 g uležanega govejega fileja
  • po en kos en dan starega belega in polnozrnatega kruha
  • deci olivca
  • groba morska sol

kruh nareži na kockice in ga v precej vročem olivcu cvri dokler kocke ne postanejo zlatorjave … kocke stresi na papirnato brisačko in jih malo premešaj, da brisačka popije čimveč maščobe … zdaj stresi kocke na pekač, ki naj se 10 minut pečejo v pečici, segreti na 120 stopinj … kruh ohladi in ga sesekljaj … v teh ocvrtih/pečenih drobtinah z vseh strani povaljaj file in ga z ostro ojstrim nožem nareži na malo manj kot centimetrske rezine … pred serviranjem položi rezine fileja na ohlajen krožnik in na sredino vsake deni še ščepec grobe soli …

za jajčno kremo:

  • 1 jajce
  • žlička dijonske gorčice
  • 150 ml sončničnega olja
  • pol žličke soli
  • dve žlici mrzle vode
  • 1 krak zvezdastega janeža
  • par kapljic limoninega soka
  • kapljica sojine omake
  • dve žlički jabolčnega kisa

iz prvih petih (na sobno temperaturo segretih) sestavin zmešaj majonezo … ker je olja manj, kot v majonezi na videosnimki, bo majoneza malo redkejša, ampak taka mora bit 🙂 … do serviranja jo spravi v hladilnik, preden jo uliješ na krožnik pa vanjo nežno vmešaj še ščepec v možnarju do prahu strtega zvezdastega janeža, vodo, limono in sojino omako …

za peno rdeče pese:

  • 2 dl soka rdeče pese
  • par kapljic sojine omake
  • ščep soli
  • ščepec sladkorja v prahu

vse sestavine deni v visoko posodo in jih na fulful mešaj s paličnim mešalnikom … postavi v hladilnik in za na krožnik uporabi le penico, ki jo previdno posnameš s površine …

soundtrack: double xx posse – ruff, rugged & raw

 

 

 

buče valit

za tistega, ki mahedra z veliko besedami, radi rečemo da:
a) vali buče
b) baše

ker sta kruh in vino v mahedranju z (časih tudi praznimi) besedami še posebej izmojstrena, sta tokrat kar združila a) in b) in sicer po (na hitro in brez odvečnega basanja) sledeči proceduri, ki je omenjene tri besede še močneje vpela v kulinarični vokabular in iz njih namontirala hrupne (bučne, aveš?:-)) tortelone:

valiti:
razvaljati testo za pašto (200 g moke + 2 jajci) in ga narezati na kroge
buče:
speči 200 g muškatne buče, jo pretlačiti in zmešati s soljo, poprom, enim jajcem, 100 g parmezana in 50 g drobtin
basati:
z bučami napolni razvaljano testo, kar se izvede v dveh korakih; prvi je polaganje buče na testo,

tortelon filinho

drugi pa vlaženje robov testa, prepogibanje kroga na pol in fino stiskanje novonastalega stika:

tortelon chiuso

od tu naprej so v igri slan krop, stopljen putr, parmezan, mlaskajoči jedci in pivci primerno ohlajenega pulčevega sauvignonasseja …

soundtrack: pomembno je to, kar je v sredi, torej je prva asociacija tudi že finalni izbor: michael franti & spearhead: people in tha middle

dve julki

da maryl streep ni popolna tujka v kuhinji, je chefu postalo jasno že pred leti, ko je v super depresivki the hours med precej resnim dialogom suvereno, kar tako, mimogrede, skozi prste ločevala beljake od rumenjakov … dodaten dokaz je zdaj na ogled v filmu o dveh julkah: eni iz petdesetih, z izjemno pozitivnim karakterjem, enormnim zicledrom, otroškim priimkom, a montypythonovskim glasom in pojavo ter drugi, novotisočletni, nezadovoljni pisarniški miški, ki po selitvi v rupo nad picerijo v queensu osmisli svoje življenje s kuharijo po receptih iz famozne knjige prve julke in svoj napredek pri prekuhavanju deli z ljudmi na blogu … obe štoriji sta še kar frajerski: ta stara julka je dolgoletni projekt – za ameriške gospodinje prilagojeno francosko kuharijo – le uspela izdati; še več, s svojim ležernim, spodbujevalnim, lako-ćemo tv-showom, je postala kraljica ameriških kuharskih src … tudi ta mali julki je potem dobro zadogajalo – enoletnemu blog projektu je sledila knjiga, tej pa še film (ob katerem ima sicer kar nekaj – verjetno upravičenih – pomislekov) … kljub temu, da se je blogerski rollercoaster julie powell začel kotaliti že pred sedmimi leti (kar prenešeno iz intenetsov v realno štetje pomeni vsaj stoletje ali dve), si ustvarjalec žanrsko podobnega bloga ne more kaj, da ne bi še sam malo povrtal po svoji notranjosti in jo povprašal, kako pa jo je njegovemu življenju zavdala letalna kombinacija kao weba 2.0 in kuharije? … če se samoizprašam po kriterijih julie powell, bi težko rekel, da sem zaradi kruha & vina postal boljši človek … že res, da me tole drži presenetljivo dolgo – ponavadi me stvari in projekti, ki zahtevajo dobršno mero osebne discipline, nehajo intrigirati in zanimati veliko prej – a da bi na osnovi tega vriskal, češ da kako je tole škrebljanje neka self-improvment terapija, bi bilo pa res preveč … lahko pa, po drugi strani, ponosno ugotovim, da sem zaradi kruha in vina zdajle veliko boljši kuhar, veliko bolj discipliniran pisec in da vem veliko več o fotografiranju hrane, kot pa pred tremi leti … marsikakšno reč bi danes skuhal ali pofotkal ali napisal čisto drugače in kruh pa vin me velikokrat spomnita da pregovor o vaji, delu in mojstru še zmeraj velja … in ker mi je jasno, da je treba probat in se naučit še ogromno reči, pičimo dalje! … za začetek s klasično francosko jedjo, ki je oborila s nogu julio child (in marcela prousta in še marsikoga): morski list a la meuniere:

list

no, tale konkretna, okvirno pripravljena po navodilih larousse gastronomique, ne bi s nogu oborila nikogar … če te zanima zakaj, beri dalje: bom najprej razložil kako sem tole pripravil in kako bom naslednjič odpravil felerje … pejmo:

Nadaljujte z branjem