Neznan's avatar

About napo

ena taka spominska knjiga: piši, riši, kakor veš, postov brisati ne smeš ... tukaj bo pripeto svašta, kar piscu v takšni ali drugačni obliki krajša čas (ali mogoče celo bivanje?) tuakj naokrog ... nomen je sicer res omen, ampak za vse v naslovu ni bilo prostora.

sufle-r

zadnjič sem med klepetom z gospo kristanovo z leve spednje stani zvočne slike zaslišal prišepetavanje: kupi me, vzemi me zdaj, skuhaj me, probaj me sad, ponucaj me celega, zeleno sem, zeleno, ki me ljubiš, zeleno … zeleno steblo, zeleni listi, zeleni cvetki … zeleno … aha, brokoli bi šel rad v moj pisker … v stilu answering mašine arnoldove picerije sem si rekel wad z fak iz a bwokoli aniway??!!!i, a sem se potem spomnil, da je minichef iz knjižnice privlekel knjigo o škratu brokolinu, ki otročad spodbuja k nezmrdovanju nad sadjem in zelenjavo in da bi mogoče kazalo poskusiti s kakšnim očitnim brokolizmom na krožniku … in da bo bolj zihr šel v promet ga lahko podložim z lahkotno kremico:

br. okoli

nu, to je rezultat: fleten brokolijev sufle … težko rečem, da je ratal najpriljubljenejša otroška jed v bajti (kjer bolonjezeta, musake in lazanje še dolgo ne bo prehitelo nič), ampak na krožnikih ga ni ostalo prav veliko … takole se porihta škrata brokolinota: Nadaljujte z branjem→

kolateralna korist

obdelava ne prav visokoletečih, zato pa zelo okusnih, uporabnih in univarzalnih ptičev, po domače piščancev, je v naši domačiji že postala rutina … pri tetah v pokritki kupim celega fletno rejenega dvoinpol(ali več)kilca (če kdo ve za kakšna prostotekajoča piščeta ali kure, naj se nemudoma javi v mail!), ki potem konča takole: bedra in perutnice gredo posebej, ponavadi kar v zamrzovalnik, kjer se pripravljajo da postanejo tole, tole ali tole … fileji posebej, iz hrbta se nakuha fond, iz mesa, ki se ga po kuhanju fonda pobere s kosti in iz iznutric pa nastane pašteta, ki jo parfumiramo s pomarančami, tartufato, portovcem, kakor pač pride … no, v petek je mi je gospa prodala še prav posebno fletno rejen primerek, ki je s rumeno kožo in pripadajočim podkožnim maščevjem kar klical, da ušpičim še kaj drugega … rezultat das eksperimenta je tole:

ocvirki
žemljica seveda s piščetom nima nobene zveze, zato bodi pozoren na tisto, kar je položeno nanjo … i’m talking kurji ocvirki, man! … hrustljavi, okusni, dišeči, frišni, topli kurji ocvirki … če si fan hrustljavo zapečene kurje kože, potem so tole zate (pa tudi zame, jasno) nebesa …  do njih boš malo težje prišel, če so edina piščeta, ki so ti na voljo, vse mašči oropani in vsepovsod prisotni fabrški piliči … no, kakorkoli: you gotta fight for your right to party with fat chick … potem pa tako: Nadaljujte z branjem→

predlog jedilnika

minichef je fasal norice in v tem času ga je nekaj ur pokal tudi z dedotom … ni jima bilo dolgčas, saj sta uspela skoncipirati novo oštarijo … poimenovala sta jo “pri 2 človekih”, jedilnik je eklektično odštekan in že  napisan na stoječo tablo:

tabla

iščemo investitorja …

dva vinska

kruh in vino sicer ponosno nosita obe svoji imeni, a vendarle je treba priznati, da tod škrebljamo predvsem o prvem in da drugi ostaja v drugem planu … pa ni tako zaradi ministra za zdravje, niti ne zato ker vincenzota ne bi regularno ogledovali, vonjali in srebali, kaj šele, da ga kdo ne bi bil maral … pravzaprav je edini razlog v tem, da kruhovinski komandant vino doživlja in razume kot (sicer zelo pomembno) prehransko dopolnilo in ga le redko konzumira na suho, brez krožnika … če parafraziram crnega: raje jem, kot pijem 🙂 … da pa bralci, ki si želite več rednega pisanja o vinu ne bi ostali na suhem, vas danes usmerjam na dva nova vinska bloga … oba sta doma na spletni strani revije vino (ki, mimogrede, ni samo lepa, ampak tudi iz številke v številko prinaša več boljšega vinskega branja) … prvega piše vinar primož lavrenčič in če bo v pisarijah vsaj četrt tako dober, kot v vinarjenju, se nam obeta vrhunski blog … za drugega, zaenkrat tudi bolj frekventnega in gostobesednega, skrbi marijan močivnik, fotograf in oblikovalec revije vino … piše direkt, črpa iz svojih razmišljanj in ponuja zanimiv vpogled v zaobjektivje vinskega fotografa … priporočam!

brst je naš!

okej, sicer je čisto možno, da raste tudi na kakšnem kosu nepozidane zemlje evro-metropole, ampak verjetno ne užgem mimo, če zapišem, da v zadobrovi zraste več brussels sproutsov, kot v bruslju (če se motim, naj me, prosim,  tam živeči bralci popravijo) … in zadobrovški, saveljski, šentjakobski itd. so v temle letnem času super: čvrsti, sijoči, sladkasti, slastni … marsikdo zdajle že viha nos, saj brstični ohrovt na lestvici priljubljenih vrst zelenjave kotira približno tako visoko, kot slovenija na lestvici fife (čist bedno, za v fuzbal neposvečene) … wiki pravi, da je to zaradi preveč kuhanega brstičnika, ki ob predolgem kuhanju začne izločati neko grenkljato-smrdljivo-žvepleno reč … ker so listi, ki tvorijo ohrovtov brst teno stisnjeni skupaj, obstaja drug probjem, namreč, da je zunanjost že prekuhana, sredica pa še surova … nekateri težavico rešujejo tako, da vsak brst križno zarežejo, chef pa jih je kar po krjaveljsko presekal na dva kosa … in jih potem, že kuhane, odišavil z nekaj kapljicami limoninega soka in ščepcem provansalskih zelišč ter potresel s kockami pražene (valjda da domače) slanine:

brsticni
ta brst je naš in še ga bomo pripravili … kmalu, ker je tole idealna poznozimska sreditedenska večerja za dva … Nadaljujte z branjem→

krofovski napo-tki

1. če se le da, si naroči praktični prikaz priprave krofov od kakšne obvladaške matere ali babice … v pisanih navodilih je toliko spremenljivk, da boš zihr kje zajebal

2. če si braveheart in krofov ne kaniš streči drugemu kot sebi, lahko ignoriraš prvo pravilo in se priprave lotiš sledeč kateremu od napisanih receptov

3. če si ekstremistični braveheart, boš za osnovo vzel ivačičev recept, ki je celo tako zajeban, da ne dovoljuje naknadnega vbrizga marmelade, ampak jo je treba že prej stlačiti med dve okrogli fliki testa, stisniti in ponovno obrezato pa take fore … prav zato se mi zdi od majstra pošteno, da recept zaključi z naslednjim opozorilom: Izdelava krofov terja dobro moko in precej vaje in znanja. Vendar ne obupajte, če vam prvič ne uspejo. Natančno preberite navodilo in spet poskusite. Sicer pa včasih krofi iz preprostega testa bolje uspejo. Le tako dobri niso. … skratka, rekreativni pustni peki krofov tle nimamo kej iskat …

4. ker druga klasičnokuharska avtoriteta, torej vendelina, nima podobnih “i told you so” opozoril,  je zelo možno da se boš lotil priprave po njenem receptu … toda pazi! jeba je seveda v tem, da je tukaj opozorilo skrito v small print na koncu recepta: Krofi bodo imeli lep venec, če ne bo v kozici več kot dva prsta maščobe in če le-ta ne bo prevroča in tudi ne premalo razgreta. Krovi pa ne smejo biti prehajani in ne premalo vzhajani. …. z drugimi besedami, če je vse ravno prav, bodo krofi v redu, če ne pa ne … s tem, da ne dobiš nobene informacije o tem kako narediš, da je vse ravno prav: kako na debelo razvaljaš testo? koliko časa naj vzhaja? kako vroče naj bo olje? koliko časa jih cvreš? … nič oprijemljivega, razen količin za testo …

5. kljub dvomom sem se letos spopadel z njimi, seveda ne z ivačičevimi “accident waitnig to happen”, ampak z vendelinskimi nedoločenčki … vse je šlo lepo, zajebal sem edino s temperaturo olja, ki je bila veliko, veliko previsoka in prvih šest krofov je prišlo vem v burkinofaškem odtenku … ko sem zmanjšal temperaturo, je bila očitno še vedno previsoka, naslednjih šest krofov se je namreč ponašalo s osončeno indijsko barvo … potem je lepih krofov zmanjkalo in zadnjih šest, ki so imeli lepo, svetlo rjavo zagoerelo solarijsko barvico in sredinski venček, je trpelo za druge sorte boleznijo … imeli so namreč tzv. oblikovno pokvečenost, ki sem jo še dodatno potenciral z neposrečenim intravenoznim vbrizgavanjem jagodne marmelade s pomočjo dresirne vrečke:

ne najlepši krof na svetu

6. ko bo leto naokoli se bom vrnil na tale post in postopal takole:

  • testo bom zamesil sledeč vendelininemu receptu na strani 411 v njeni bukli – dobra finta tega recepta je, da beljake stepeš v sneg, ki mu potem dodaš ostale sestavine (rumenjake, sladkor, limonino lupinico, topljeno maslo, rum) in vse skupaj s kvascem vmesiš v fifti-fifti mešanico ostre in gladke moke.
  • vzhajano testo bom narahlo, le s težo valjarja, razvaljal na centimeter in pol debelo …
  • izkrožene krofe bom vzhajal pol ure, jih obrnil  in vzhajal še pol ure
  • obrezke bom še enkrat zamesil, razvaljal in vzhajal in te drugorazdne krofe uporabil za testiranje temperature olja, kajti
  • največja jeba je doseči pravo temperaturo olja, zato bo prva runda pečenja namenjena tempreturnemu usklajevenju … v resnici je bolje, da je temperatura nižja, kot pa višja, brbotajao naj na izi …
  • vbrizgavanje marmelade bom izvajal z zato namenjeno plastično injekcijo in ne z vrečko, s katero je cela jeba in vse mezi ven …
  • tako kot letos bomo z veseljem pojedli vse spečene krofe, ker so domači ne glede na vse strokrat boljši od indutrijskih gomotlačencev (z izjemo frišno pečenih trojancev, jasno)