1. če se le da, si naroči praktični prikaz priprave krofov od kakšne obvladaške matere ali babice … v pisanih navodilih je toliko spremenljivk, da boš zihr kje zajebal
2. če si braveheart in krofov ne kaniš streči drugemu kot sebi, lahko ignoriraš prvo pravilo in se priprave lotiš sledeč kateremu od napisanih receptov
3. če si ekstremistični braveheart, boš za osnovo vzel ivačičev recept, ki je celo tako zajeban, da ne dovoljuje naknadnega vbrizga marmelade, ampak jo je treba že prej stlačiti med dve okrogli fliki testa, stisniti in ponovno obrezato pa take fore … prav zato se mi zdi od majstra pošteno, da recept zaključi z naslednjim opozorilom: Izdelava krofov terja dobro moko in precej vaje in znanja. Vendar ne obupajte, če vam prvič ne uspejo. Natančno preberite navodilo in spet poskusite. Sicer pa včasih krofi iz preprostega testa bolje uspejo. Le tako dobri niso. … skratka, rekreativni pustni peki krofov tle nimamo kej iskat …
4. ker druga klasičnokuharska avtoriteta, torej vendelina, nima podobnih “i told you so” opozoril, je zelo možno da se boš lotil priprave po njenem receptu … toda pazi! jeba je seveda v tem, da je tukaj opozorilo skrito v small print na koncu recepta: Krofi bodo imeli lep venec, če ne bo v kozici več kot dva prsta maščobe in če le-ta ne bo prevroča in tudi ne premalo razgreta. Krovi pa ne smejo biti prehajani in ne premalo vzhajani. …. z drugimi besedami, če je vse ravno prav, bodo krofi v redu, če ne pa ne … s tem, da ne dobiš nobene informacije o tem kako narediš, da je vse ravno prav: kako na debelo razvaljaš testo? koliko časa naj vzhaja? kako vroče naj bo olje? koliko časa jih cvreš? … nič oprijemljivega, razen količin za testo …
5. kljub dvomom sem se letos spopadel z njimi, seveda ne z ivačičevimi “accident waitnig to happen”, ampak z vendelinskimi nedoločenčki … vse je šlo lepo, zajebal sem edino s temperaturo olja, ki je bila veliko, veliko previsoka in prvih šest krofov je prišlo vem v burkinofaškem odtenku … ko sem zmanjšal temperaturo, je bila očitno še vedno previsoka, naslednjih šest krofov se je namreč ponašalo s osončeno indijsko barvo … potem je lepih krofov zmanjkalo in zadnjih šest, ki so imeli lepo, svetlo rjavo zagoerelo solarijsko barvico in sredinski venček, je trpelo za druge sorte boleznijo … imeli so namreč tzv. oblikovno pokvečenost, ki sem jo še dodatno potenciral z neposrečenim intravenoznim vbrizgavanjem jagodne marmelade s pomočjo dresirne vrečke:
6. ko bo leto naokoli se bom vrnil na tale post in postopal takole:
- testo bom zamesil sledeč vendelininemu receptu na strani 411 v njeni bukli – dobra finta tega recepta je, da beljake stepeš v sneg, ki mu potem dodaš ostale sestavine (rumenjake, sladkor, limonino lupinico, topljeno maslo, rum) in vse skupaj s kvascem vmesiš v fifti-fifti mešanico ostre in gladke moke.
- vzhajano testo bom narahlo, le s težo valjarja, razvaljal na centimeter in pol debelo …
- izkrožene krofe bom vzhajal pol ure, jih obrnil in vzhajal še pol ure
- obrezke bom še enkrat zamesil, razvaljal in vzhajal in te drugorazdne krofe uporabil za testiranje temperature olja, kajti
- največja jeba je doseči pravo temperaturo olja, zato bo prva runda pečenja namenjena tempreturnemu usklajevenju … v resnici je bolje, da je temperatura nižja, kot pa višja, brbotajao naj na izi …
- vbrizgavanje marmelade bom izvajal z zato namenjeno plastično injekcijo in ne z vrečko, s katero je cela jeba in vse mezi ven …
- tako kot letos bomo z veseljem pojedli vse spečene krofe, ker so domači ne glede na vse strokrat boljši od indutrijskih gomotlačencev (z izjemo frišno pečenih trojancev, jasno)
