Neznan's avatar

About napo

ena taka spominska knjiga: piši, riši, kakor veš, postov brisati ne smeš ... tukaj bo pripeto svašta, kar piscu v takšni ali drugačni obliki krajša čas (ali mogoče celo bivanje?) tuakj naokrog ... nomen je sicer res omen, ampak za vse v naslovu ni bilo prostora.

konkarne

no, evo, končno je globalno segrevanje doseglo tudi naše kraje, tako da švic kvalitetno teče, senčni kotički so oblegani, hladne pijače in sladoledi obračajo krivuljo pradej navzgor, asfalt tlačijo japanke in sandali, na ogled pa je tudi precej popkov in ljetnih haljinic … marsikdo, tudi jaz med njimi, meni, da je treba tudi krmo, ne le obleko, prilagoditi temperatunim razmeram … zdajle, ko kurimo krepko čez trideset pač ne gre nažigati krvavic in kislega zelja (čeprav centraške turistične oštarije pred japonce postavljajo prav tovrstne narodne specialitete), ampak kaj bolj osvežujočega … seveda pa je treba kdaj po punkersko prkršiti pravila in v vročinskem valu našopati kaj takega, kar sicer srce , telo in duha greje v bolj hladnih cajtih, recimo čili konkarne … nenazadnje ga je zorg – četudi je bilo 37,2 zjutraj – jedel vsak dan, pa ga je betty kljub temu (če ne celo zaradi tega?) imela rada … domača različica, napražena kakšen teden nazaj, je bila ponujena tudi otroškemu oddelku, zato je nismo zalivali z alkoholom in dodatno greli s čiliji … prav zato bi temule

če je vroče, naj ne (le?) peče!

bilo rahlo trapasto reči chili con carne, čeprav izgleda prav tako … razlika je na jeziku, v pripravi pa enkrat vmes v kastrolo zalučaj še pekočine po svojih preferencah in zmožnostih … drugače pa takole: Nadaljujte z branjem→

if zanka

računalništvo ni bil moj najljubši srednješolski predmet, čeprav je res, da je tovariš duško na lestvici zabavnosti zasedal zavidljivo drugo mesto … kakšnega blaznega znanja od tam nisem odnesel, zapomnil pa sem si, da obstja nekaj takega kot je if zanko … se mi zdi, zato jo kar apliciram:

if

  • si pekel rostbif v kosu, pa ga po čudnem spletu naključij nisi mogel (neverjetno, ampak se zgodi) pojesti do konca
  • si priden in si pečeš svoje lastne, hrustljave, dišeče polnozrnate kruhke
  • iz hladilnika spraskaš vsaj žlico pikantne gorčice
  • te rukne misel, da imaš nekje še za drobno pest rukole
  • med tvojo obvezno prehransko opremo sodijo tudi pustotnikovi siri
  • hodiš na šiht in se na delovišču zadržuješ vsaj toliko časa, da ti pošteno zakruli v želodcu

then

  • boš nekega lepega dne nagrajen z vrhunsko delikatesno malico:

prereži, napolni, pojej!

dober algoritem, ni kaj …

spodobi se

hja, fuzbalski smo te dni, kaj bi se bili sprenevedali in se delali idealne … v četrtek sem že na šihtu ene parkrat pokibical, da “hrvacka & luka modrić”, pa sem kasiral zgolj poglede, ki so v najboljšem primeru domnevali, da imam vročino, v najslabšem pa trzali tja proti instituciji v polju … no, ko je jens lehman zvečer dvakrat pobiral europass iz mreže, kroatski gastarbajterski otroci pa so hladnokrvno lomili ze čmn mašin, je bilo že jasno, da je bilo prav, da sem dobrososedskim odnosom dal prednost pred jorasovsko zamerljivostjo … okej, kljub temu, da smo v lipom balunu poslušali pristranski komentar drugod zatemnjenega drugega hrta, pa me vendarle ni zaneslo tako daleč, da bi srebnil kakšno žujo, predvsem zato, ker so njihovi spoti precej fascio in kot taki meni jako odbijajoči (za razliko od ultracool našponanega prvoosebnega next levela guya ritchieja) … imam pa problem s spremljanjem nizozemskih tekem, ker so tako našponane, dinamične in hudobno magnetne, da med utakmico raje ne grem v klet po pirček, da ne bi zamudil kakšne bliskovite kontre … zato pa sem danes že drugi prepričljivi zmagi oranjetov nazdravil z zelo prepričljivim napitkom iz njihove soseščine:

meniški masterpis

orval, eden od šestih belgijskih trapistovskih pirčkov je s prijetno kislinico in nenavadno, res prepoznavno aromo še dodatno polepšal večer … finta orvalove svojskosti je v tem, da pirček hmeljijo tako, da med tritedenskim zorenjem v pivu namakajo velike vreče, polne hmelja … in ta hmelj prihaja iz nemčije in – saj ni res pa je! – savinjske doline … menihi na svojem webu sicer govorijo o yugoslavian styrian goldingu, ampak mislim, da je vsakomur jasno, kam pes taco moli … kakorkoli – praznujemo! … in kaj šele bo, ko bodo oranjeti lomili portugalce (ali obratno, huh …) no, v kleti na policah po zaslugi bruseljskih dveh stoji še kar nekaj trapističnih flaš, tako da ni strahu pred sušo … ni kaj, v praznovanje se spodobi tako ali drugače vpeljevati sosede, zato vas za nadaljnje sproščujoče in zabavno spremljanje eura 08 napotujem v blogovsko in radijsko soseščino … v prvi pozvonite pri “bergant” , v drugi pa se vsak delavnik ob 16.45 natjunajte na 89.3 ali na www.radiostudent.si in spremljajte smejurijsko emisijo drugi fuzbal …

važič

evo, danes se bom pa res duval , se trkal po prsih, se napihoval kot grrrrims, izvajal samopoveličavanje in z vsemi silami opravičeval pregovor, da se dobro blago samo hvali … uglavnem: dbest! … kaj pa naj drugega rečem, če je pa res, da je bila tale prejšnji teden uprizorjena slana pita vrhunska, brez felerja, s hrustljavim, krhkim in nič razmočenim testom in zapolnjena s sočno, slastno in dišečo filo … majkemi! … duvancija je še posebej na mestu, ako ti povem, da sva bila do tele pite s krhkim testom v precej razburkanem odnosu, ki je velikokrat vsebovalo kvantanje, povišane tone, premetavanje inventarja in druge izraze nezadovoljstva … to se je ponavadi začelo pri valjanju testa, ki je (ne glede na metodo in uporabljene trike) razpadalo in se drobilo ali pa ni bilo krhko … cela jeba, res! … no, tokrat sem ga namešal po nasvetih prebivalcev rečne koče in evo, ze bjutiful spinič paj:

čeprav fotka mogoče malo zavaja in tole izgleda pica, naj brž pridodam, da je tole bolj kiš in, kot vedo že čehi, quiche neni pizza, sploh če na koncu nanj ne narežeš paradajzovih osmink … takegale pitona lahko scimpraš dan prej, ker se fino je tudi hladen in/ali se brez škode za padec dobrote segreje v pečici … od začetka gre pa tako:

Nadaljujte z branjem→

kelnerska

sedečima pred staro mačko se nama je s filačevim danes pripetila tipična ljubljanska kelnerska zgodba … u nulo sfriziran, s šmeki tatujčki opremljen fante nama je prej že izdal skrivnost, da je cabernet sauvignon casillero del diablo narejen iz grozdja sorte cabernet sauvignon (ma nemoj?!) in da ime pomeni hudičevo vino (a dej?!) … ob naročilu kofeta je šlo pa takole:

A lahko jaz kar naročim kavo?

Lahko, seveda.

Eno z mlekom bi, prosim.

Mhm, z eno z mlekom. (kratek premolk) Oprostite, a prav z mlekom al kapučino?

Z mlekom, z mlekom …

Okej, hvala! Takoj bo!

itak veš, kaj je prinesel, ne? … verjetno je moral še dodatno vprašat zato, da se je potem moral orng potrudit, da je prinesel napačno stvar … saj je je ljubljanski kelner, takoj za ljubljanskim frizerjem druga najbolj vase zagledana pasma homo sapiensa … ko bi vsaj do konca sledil samozagledanemu konfuznemu zgledu mladega steva martina:

legendary stuff, ane? … v svrho izboljšanja razpoloženja spodbujam bralstvo k dodatnim anekdotnim kelnerskim pribeležkam!

pojejmo jih!

si se kdaj vprašal, kaj storiti z mladimi aktivističnimi vegiji, ki želijo na vsak način po svojih ukrojiti tudi tvoje prehranske navade? … no, na ljubljanski pokriti tržnici, takoj pri stranskem vhodu, ponujajo precej radikalno rešitev … in to po zelo ugodni ceni:

dober tek!

zasilo

ok, lahko bi rekli tudi kojtrk, ampak zasilo se lepše sliši, ne samo od kojtrka ampak tudi od bruncha, ane? … gre pa v vseh primerih za puzzlasto besedo, s katero opišemo lenoben nedeljski poznodopoldanski obed za katerega morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:

ena: otroci morajo biti že na predvečer zasila deportirani na dislocirano enoto

dve: spanec naj traja vsaj uro ali dve več, kot običajno (kar ob izpolnitvi prvega pogoja ne bi smel biti problem)

tri: dopoldne naj bo prosto vseh obveznosti, posvečeno lenuhastemu listanju magazinov, časopisov, knjig in, če si pri volji, kakšni lahkotni šetnji po ohlajeni hosti …

štiri: hladilnik naj poleg jajc vsebuje vsaj kakšen delikatesen item (v poštev pridejo dimljeni losos, pršut, pašteta iz gosjih jeter, tatarc, kozji sir, parmezan), kakšno fancy zelenjavo (češnjevci, šparglji, rukola, artičoke …) in v zmrzovalniku kakšno ročno pekovsko delo (makove zvezde, fougasse, zadžojntane palčke ali kaj podbnega)

pet: na hladnem naj bo tudi kakšna steklenica penine ali svežega, pitnega, lahkega belega vina … recimo drobnomehurčkasti fritschev rizling windspiel, ki sva ga srkala danes opoldne

ob izpolnitvi vseh pogojev si v miru oglej hladilnik in premisli, kaj lahko iz stvari, ki so na razpolago za zasilo spraviš skupaj … danas je ratalo tole:

v pršutno-parmezanski ščit oviti šparglji

in ni bilo slabo! … približno pol ure boš porabil, da vkup zmečeš v pršut zavite in s parmezanom gratinirane šparglje z lahko špargljevo kremo … naredi tako: Nadaljujte z branjem→