sezona pisunarskih kislih kumaric je očitno letos na piko vzela turiste – po tem, ko smo dolga leta brali navdušene interpretacije rastočih števil tujih gostov, njih prenočitev in evrjev v turističnih blagajnah, se je letos poleti začela valiti kugla turističnega jamrja in hejta … mediji in influencarji (pun intended) kar tekmujejo, kdo bo prebivalce centra prikazal kot najbolj uboge pare na tem svetu, ki da nimajo več miru in je njihovo življenje za par mesecev popolnoma vrženo iz tira (zdi se, da je z agendo posebej žestoko krenuo dnevnik); pa kako ni več zastonjskih javnih prostorov, kjer bi lahko hengal, brez da kaj plačaš … had na twiterju jamra, da ne more s frendi v miru posedat pred tozdom, mateji hrastar gredo na živce airbnbjevci, ki v njenem bloku ne zapirajo vrat, esad babačić je siten, ker so mu slabo skuhali riž s čičeriko, ntoko zato, ker se o tem, ali hočemo razvijati turizem sploh nismo pogovorili … skratka: res je hudo poleti v ljubljani: ne moreš dirkat z biciklom čez tržnico in po starem trgu, v mestu ne srečuješ več ljubljančanov sploh in kje so tisti zlati časi, ko je bla lublana zaspana in bulana … ne vem sicer, kako je z vami, ampak ko gre napotnik turisticky v kakšno mesto, so turistizirani centrski punkti deležni kakšnega neobveznega špancirja, obedovanje, henganje, pitje & co, pa se dogaja stran od tzv. turist-trapov, ki pač niso neka nova iznajdba, ampak so na svetu že desetletja, če ne več … nobenega razloga ne vidim, da se ne bi človek podobno obnašal tudi v svojem mestu …

kruh in vino zato namesto jamranja predlagata rešitev: za trenutek o ljubljani nehajmo razmišljati zgolj kot o hardcore centrski turistični coni čopova/nazorjeva/trubarjeva/miklošičeva – prešerc – zmajski most – gornji trg – kongresni trg in našli bomo ful enih kul placov, kjer lahko srečujemo številne pripadnike ogrožene avtohtone vrste ljubljančana … na hitro in po spominu jih nizam tu spodaj; skoraj vsi placi so poseljeni večinoma z ljubljančani, v veliko večino njih turisti zaidejo samo po pomoti, vsi pa so meni kul, prijetni in ljubi:

širši center:

• sir williams pub na tavčarjevi ima najjačo ponudbo pira v mestu, na čelu s šestimi ali semini z dvanajstimi pipami točencev in nebroj stekleničenih
• prince of orange med trubarjevo in komenskega nataka iz zanimive kolekcije italijanskih  vin, pripravlja spodobne brusketno-jušne prigrizke in rola simpatičen jazz
• sato bento v centru ledina je esencialen japonski mikrokozmos, tako za kosilo kot za večerjo
• bistro bazilika na vogalu prešernove in erjavčeve je nakulirana, mirna postojanka za neobremenjujoče prigrizke
• gostilna čad globoka senca kostanjev tvori najjači ljubljanski gostilniški vrt, a bogami i roštilj nije loš
• on thai na gregorčičevi dobro kuri pod tajskimi voki in je prikupen mali neighbourhood plac
• kavarna sem, kavarna moderne galerije, kavarna nuk in kinodvor so prijetni dodatki kulturnim inštitucijam in placi, ki jih lahko obiščeš kar tako
• letni vrt gajo ima ambient, program, kuli vibo in razlog za nostalgično bentenje, zakaj je bilo treba njegov originalni domicil na beethovnovi sploh zapreti
• gostilna dela in luda na poljanski – prva za kosila, druga za večerje; prva preprosto in domače, druga kreativno in trendovsko … oboje luštno!
• gostilna na rožniku – in rožnik v celoti je v izključni domeni ljubljančanov, jutranja vikend kava s flancatom (ali brez) je super fajn, poglej napotnika, kako se ima dobro:

vzhodni konec:

• kuhinja krušič na bezenškovi je must za preprosto, a odlično prpravljeno konsko mesovje
• evino bar na šmartinski poleg hotspota na nabavo vina ponuja še dobre prigrizke, skulirano ambientalno sceno, veliko vin na glaž in dober džintonik
• pri stričku na kodrovi blizu šmartinke je brez sence dvoma najboljša ljubljanska  gostilna z domačo košto
• žmoht na tržnici moste je moj najomiljeniji ulično prehranski plac v ljubljani, dalibor pa eden najbolj simpatičnih likov/birtov
• povodni mož ob zaloški je zelena in mirna oaza za kavo, drink, klepet & co.
• burek štant ob šmartinski v savcu according to katja ošljak (in katja ve) nobel in olimpija nimata za burek proti temule bureku
• grad kodeljevo ima pred sabo senčnat, prostoren in priljuden park, v sebi pa všečno picerijo/slo-taljansko gostilno s prijaznim osebjem

severni konec:

• štalca pri vodniku na vodnikovi daje pošteno domačo košto in zabavne debate z legendarno kelnarico greto
• kino šiška ima dober bife, z veliko izbiro pivkotov in kulskim ambientom
• lepa žoga je gonilo šiškarskega lokalpatritizma, z legendarnim sredinim hodokom in kolesarskim poligonom za mulce in malo manj mulce
• kult 316 v šentvidu je lepo urejena in simpatična restavracija šolskega centra bic, kjer ga kdaj kaj biksnejo pri košti, ampak ne toliko, da ne bi šel kdaj tja pofirbcat
• kavarna tiskarna na dunajski v dobro razplozanem ambientu streže predvsem burgerje (mnogo njih) pa še kakšno drugo košto + cvetober slovneskega mikro pivovarstva
• maratonec na kamniški daje propisan roštilj!
• tabay borthers, pokrepčevalnica zoki, dubop bar na palmejevi ponujajo dober retreat med bs-om in smeltom
• rock pub godec na knezovi ulici je po pričanjih rednega obiskovalstva knez pirovske ponudbe, žestoke muzike in frajerske klientele
• kresnička na podutiški po prenovi in širitvi menda še vedno meša obiska vreden sladoded in sladice

južni konec:

• picerija garaža na dolenjski cesti si je zdaj zrihtala še parking, pice so pa tako ali tako ene boljših v ljubljani
• prulček bar na prijateljevi združuje prijatelje pirčka, dobre muzike in simpatične lokalce, na čelu z dramskim likom bakovičem & co.
• čajnica primula v botaničnem vrtu ob ižanki ima krasen ambient, dobre smutije in simpatične sladice
• sax pub sicer že dolgo nisem bil, ampak si predstavljam, da ga turisti ne oblegajo, razen mogoče plečnikovih raziskovalcev
• klub rečnih kapitanov pod prulskim mostom je pribežališče, ne le pred nevihtami in slabim vremenom, ampak tudi pred uličmno-cestno gomazevščino

zahodni konec:

• pri žabarju je še ena postojanka starega kova, kjer so stvari tako, kot morajo biti
• gostilna mirje na tržaški je še posebej pred povratkom študentov čisto dostojen italo-oriented obedovalni plac
• separe cafe in harfa v industrijski coni murgle sta odlični restavraciji, dam roko v ogenj, da sta brez turistov
• hood burger pri intersparu vič je prva in po feelingu še vedno najboljša postojanka pionirjev sodobnega slovenskega burgeriranja
• kurji tat v zaleđu tbilisijske – dekichan je menda tam v zanimivem ambientu že večkrat jedel dobre krvavice in istrski burger
• druga pomoč kjer sta dolga leta na calciotu vladala slon in sadež se je, kot kaže z njegoševe preselila na gerbičevo, s čimer pa menda ni izgubila opuštenog šarma … čakamo na potrditev 🙂

okej, to je bilo na hitro in iz glave, zagotovo sem kaj pozabil in zato lista vsekakor ni definitivna in ultimativna … nasprotno: vesel bom vsakega dodatnega placa, ki ga boš kot frajerskega predlagal v komentarjih tu spodaj in ga bom dodal zgoraj napisanim … toliko se pa že poznamo, da vemo, kaj je okej plac in kaj ne, ane? 🙂 … več kot nas bo, prej bomo na cilju, hehe!

he, boš rekel, napotniku je zmanjkalo verbalnega fedra in je začel spizdevat slogane telekomunikacijskih velikanov … ti takoj rečem, da nisem! … in da je a1, nosilec v naslovu tega posta zabeleženega slogana, v veliki meri kriv za šibko bložno aktivnost v zadnjem mesecu in pol … je namreč tako, da danes mineva 55 dni, odkar smo vložili vlogo za selitev internetno-televizijskega priključka s stare na novo lokacijo in da gre očitno (valjda, optika je že nekaj let napeljana v flat, treba je prnest modem in vklopit reč v centrali) za tako zahtevno operacijo, da ne more biti končana prej, kot pa v dveh mesecih … zatorej smo na prisilnem internetno-televizičnem postu, kar pa ne pomeni, da se postimo tudi na krožnikih … seveda ne … in naslov zapisa gre razumeti kot pripis k prvemu v novem napo-labu scumpranemu talarju, ki ga tu delim z lubim občestvom:

še sem v formi, je tak? kaj sem naredil? … po vrsti: piščančje stegno sem auslezval, ga potolkel s kladivom, solil, popral, vtaknil v vrečko, prilil olivca in del v na 75 stopinj segreto vodo …
četrt kile domače čabate sem narezal na kocke, popekel na olivcu in dal na stran; v isti ponvi sem nato na hitro prepražil fino narezan česen, dodal nakockane parazajze, putil vresti dest minut, solil, popral, timijanil, rožmarinil in dodal tričetrt opečenih kock kruha; vrel še pet minut, dodal preostanek kock, posul z naribanim parmezanom in dal v 220 pečico …
zavrel sem tri litre vode in vanjo dal dva koruzna storža, kastrolo pokril, ogenj pod njo pa takoj pogasil …
potem pa tako: vrečko iz kopeli ven, tekočino iz vrečke v kozico in jo vret, meso iz vrečke osušit z brisačkami in ga s kožo navzdol v suhi, vroči ponvi žgat 5 minut, da koža zahrusta … koruzo porezat s storža in dat k uni reducirajoči se omaki od mesa … potem pa vse troje na segrete krožnike in za mizo … izjemno, a? ampak to je šele začetek, hehe!

soundtrack je preten(ders)ciozen in specialen in, kot pove napovedovalec, new number one: the pretenders – brass in pocket (i’m special)