floskula o pomembnosti vseživljenjskega učenja se je letos poleti vsaj dvakrat jasno demonstrirala tudi na področju kruhovinskih znanosti … že res, da se s kučino taljano, larusom, srebrno žlico, ruhlmanovimi, colicchiovimi, ivačičevimi in drugimi bukvami ter interneti izobražujemo takorekoč nonstopično, ampak letošnje poletno opazovanje sveta je izvrglo dve popolnoma ajnfoh aplikaciji, ki ju boš, no doubt, v svojem vsakdanjem življenju s koristjo ponucal tudi ti in to ne glede na to kak kuharski levak si … preprosti aplikativni finti sta se enakomerno porazdelili med področji visoko- in nizkotemperaturne proizvodnje živil … ker bo menda še nekaj dni vroče, začnimo s hladno:
na sliki je ena blaga verzija ledenega čaja, katere slab litrček se v tem trenutku še nahaja v domačem hladilniku in ki je bogve katero že nadaljevanje letošnje priljubljene poletne sage o hladnem brewanju ledenega čaja … do letos sem namreč ledeni čaj vedno pripravljal tako, da sem segrel/zavrel vodo, naredil čaj, ga precedil, ohladil na sobno tempereturo in nato naprej hladil še v hladilniku … letos sem po razsvetljenju od nevemžekje katnil ves ta temperaturni krep in začel ledeni čaj variti na hladno … torej: v steklen litrski pitcher natrosim pet žličk kakršega koli (lahko tudi mešanico različnih) čaja, dodam kakšno rezino sadja (ali pa tudi ne), kakšno zelišno vejico (i.e. meta, melisa, bazilika ipd.) (ali pa tudi ne), kakšno žličko (rjavega) sladkorja ali medu (ali pa tudi ne), kakšno palčko cimeta, zrnce zvezdastega janeža, kardamoma (ali pa tudi ne) itd. … nato reč prelijem z mrzlo vodo in postavim v hladilnik … če sem to naredil zjutraj, me po šihtu doma čaka frišen ledeni čaj, ki ga je treba samo še precediti … in za razliko od onih skuhanih naknadnih ohlajencev je tale cool ledenko popolnoma bister in vobče ne teži z nobenimi tanini ali ostalimi čudnimi priokušinami … evo, tako je to – osnovna finta ti je znana, zdaj pa začni! … for the record: za pofotkanca se je v litru vode čez noč namakalo pet žličk senche, pol na kolute narezane limone, košček zvezdastega janeža, tri žličke rjavega sladkorja in med prsti zdrobljeno zrnce kardamoma …
druga finta je vroča, nanjo pa smo nabasali na začetku osemurnega obreda v skaručni … je namreč najmladji napotnik ob skaručenskem kruhu s skoraj še vročo überhrustljavo skorjo in mehko, sočno sredico začel mljaskati da tole je pa res en dober kruh … nakar je mladi slavko pripomnil, da je to tri dni star kruh … nakar mi nismo verjeli … nakar nam je razložil, da komad kruha (lahko je cel hleb, lahko polovička ali četrtinka) premaže z vodo (kr orng!) in postavi v kakšen kotek svojega krematorija … nakar to pusti v krematoriju, dokler reč ni po robovih že kar fino rjava … nakar jo prinese na mizo, nareže, tako da drobtine kar frčijo na okrog … nakar da jedcem zapovjest = mišn imposibl: pa ne preveč kruha jest! … in odsihmal nam ni mar, če od kruha ostanejo kakšni takile neugledni komadki:
ko jih namreč premažeš z vodo in postaviš v vročo pečico (ali na žar) se kaj hitro spremenijo v fino imitacijo ponarejno frišnega skaručenskega kruha … še šnita špeha ali štrih paštete ali komad sira ali pol paradajza ali par oliv pa je vrhunska malca in da haws …
to je torej vroče/mrzli fintaški izplen letošnjega poletja … pospremimo ga še s po eno ledeno in vročo muziko: ice-t – that’s how i’m livin’ in tram 11 – vručina gradskog asfalta
