če se zadnje cajte tožilniško sprašuješ kdo ali kaj je kriv za tole yeahbeno avgustovsko vročino, lahko samo rečem – ne išči dalje! … kriva sta napotnik in njegov kurilni vrtni inštrument! … webrić je namreč pri nas doma strateško parkiran tako, da je od ene treh popoldne naprej v senci in ko se iz šihta prihajajoča in po počitniško otrok osvobojena chef in chefica odločata med kuhalno paljbo šporherta/pečice ali pač žara, je v izogib dodatanemu segrevanju bivalnih prostorov zmagovalka skoraj vedno vrtna gradela … posledično je pač še malo bolj razgreto zunajhišno ozračje še malo bolj razgreto … ogenj torej kar pogosto imamo, zadnjič enkrat pa so ribarniški pobje na ledeno razstavišče postavili še celo starec-in-morjevsko mečarico in takoj je padel plan za eno tako resno litererarno večerjo … od hemingwaya do sienkiewicza je bilo potrebno le še malo mariniranja in prebadanja, nato pa je starec pred svojo ženo postavil tole iz morja:

za marinado smo tokrat ubrali bolj jv-azijsko špuro, pri nabadanju pa smo se s podvojitveno ukano uspeli izogniti siceršnji pogosti jebi z razpadanjem in posledičnim dol-z-nabodala-padevanjem koščkov ribe … takole je potekalo segrevanje ozračja:

• dve dober centimeter debeli rezini mečarice
• sok ene limete
• štamprle sojine omake
• sezamovo olje
• par stebelc svežega koriandra (chop it up, boooyyyyy!!!)
• sezamova semena za posipanje
• sol, poper

rezine mečarice nareži na precej velike kose, vsakega posoli in popopraj in jih zloži v posodico … sok limete, olje, sojino omako in koriander zmešaj v marinado in z njo prelij mečarico – naj se marinira vsaj pol ure, lahko pa tudi več …

kose ribe poberi iz marinade (ki je ne vrzi stran, ampak jo prišparaj za mazanje ribe med plemenjenjem) in jih natikaj na dve paralelni palčki/nabodali – tako jih boš lažje handlal na vročem žaru, pa še dol ti ne bodo uhajale …

ko si pripravljen napali žar (ali težkometalno ponev rebračo) in mečarična nabodala drži na ognju slabe tri minute, nato jih obrni in po drugi strani brnaj še enkrat toliko – fertik naj bi bil v kakšnih šestih, najkasneje v osmih minutah … pečeno ribo še malo pokapaj s sezamovim oljem in potresi s sezamovimi semeni … jaz sem tole reč fliknil na solatko iz ješprenja (ostanek bronzinića) in nakockanih popečenih bučk, melancanov in paradajza, ti boš pa že našel sabljačici primerno in sebi ljubo prilogo – če ne drugega kos in glaž frišnega belega …

meču, ki pride iz tekočine priliče prav takšen soundtrack: gza – liquid swords

igrice, ki so se jih šli na londonskom koncu so nas kar lepo spravljale v dobro voljo (za kar je v veliki meri zaslužna tudi slovenska različica statlerja in waldorfa, ki je pod imenom stare in kavčič v televizorju vsak atletski večer nabijala bolj ali manj posrečene smislice-domislice) … tekmovalno gledano smo se jako radi sklicevali na lestvico medalj per capita kjer smo čepeli čisto na vrhu, dokler ni oni šmrkavec iz grenade pokasiral zlata na 400 metrov, nakar so še jamajčani (in ostali karibci) pozabili na lagodni reggae ritem itd. … barvno gledano smo letos medaljčili v kompletu, s prevladujočim bronastim odtenkom, kar sploh ni slabo, še posebej, če se spomniš, da sta ana in žare lani, ko sta prišla z visa non stop govorila o pojorskem bronziniću, menda da najboljši morski enolončnici, ki jo v nadhudi viški birtiji pojoda kuha zoran brajčić (ta po ljudskem izročilu sodi med top tri jadranske gradelske pečekurce, saj na razbeljeni rešetki mojstrsko obdela tudi 15 in več kilske ribje mrcine) … in tako se mi je tole zrtje v olimpijske ekrane zdelo kar prav popestriti z eno bronzinično košto,  še posebej, ker so vsi člani družine, ki bi se lahko bili zmrdovali nad lečo in ješprenjem ta teden v oskrbi drugih kuharjev … v samo etimologijo imena pojorski bronzinić se nismo poglobljeno spuščali (pojorski je menda od imena restorana pojoda (ta pa od viške narečne oznake za polje – poje), bronzinić pa je baje taka težka kastrola, v kateri so včasih nosili mineštre in brodete delavcem na polje), bolj nas je zanimala priprava in, kako da ne, končni rezultat … tega ti lahko samo pokažem

in te z motivacijskim dodatkom iz prve roke (fuldobar, majkemi!) skušam zainteresirati za domačo reprizo … takole se pokloni bronastim sportašem (ali pa si pač samo skuhaj nekaj takega, kar si še nikoli nisi):

• lonček ješprenja
• lonček leče
• pol kile lignjev
• tri čebule
• dva paradajza (izven sezone žlička ali dve mezge)
• dva stroka česna
• deci belega vina (naj bo dalmatinac, če se da – pošip, recimo)
• peteršilj
• sol, poper, olivc

tole je enolončnica samo teoretično in po zaključnem izgledu, v resnici poš potreboval tri piskre (ali pa enega v treh etapah): v enem boš z nakockano čebulo, soljo in poprom skuhal ješprenj (in kuhanega odcedil in spral z mrzlo vodo, da odteraš sluz), v drugem pa z isto opremo lečo (vodo prihrani!)… tretji pisker je lahko ponev, v njej pa zarumeni nakockano čebulo, dodaj spucane in narezane lignje ter česen, ne pozabi na olupljene (zareži na vrhu, pol minute vrele vode, mrzla voda) in nakockane paradižnike, dodaj še belo vino in lignje lagano duši do mehkobe … koliko časa? hm, ne vem, tričetrt ure, kaj takega … na koncu se odloči v katerem od treh piskrov boš naredil iluzijo enolončnice in v njem zmešaj vse troje … dosoli in dopopraj potresi s sesekljanim peteršiljem in si misli na da na visu … ali pa vsaj dvigni roko v vis, če se strinjaš, da je pojorski bronzinič frajerček …
soundtrack je karseleda on point: odrecitira ga newyorški reprz albanskega porekla, ki je bil pred rappersko kariero še kar zaželen chef – roštiljaš … na odru mu je ime action bronson (bron-son, a veš :-)), komad ki ga sučemo pa govori o uvoženih dobrotkah, kar v naših krajih pojorski bronzinić vsekakor je: action bronson – imported goods

se mi zdi, da sem na teh straneh enkrat ali sedemkrat že pojadikoval o ekremovi repetitivni mantri kuća-poso, ki vsake toliko postane uradni soundtrack vsakdanjika sodobnega človeka, pa čeprav se mu reče kruhpavin … no, v tem tednu smo obema konstantinima ekremovima lokacijama v večjih ali manjših odmerkih dodajali še: doktor 1 (spec. druž. med.) – škola – muzička škola – muzičko takmičenje (međunarodno, povoletto; bravo naši!) – rođendan1 (naš, uz okupaciju kuče sa strane dece 9 ) – rođendan2 (na lokaciji, uz divlje dece puno) – rođendan3 (propuštamo, sorry) – doktor 2 (spec. ped.) – doktor 3 (spec. kir.) itd. … smo vmes kaj kuhali? … smo, smo, le fotkali nismo v vsem onem blaznenju, zato zdaj za praznično umiritev iz predala vlečemo ta oster nož in eno kakšne tri tedne staro zenovsko kosilo:

če bi krožniku morali dati jebačko ime za v kakšen otmeni jedilni list, bi se mu reklo rezine surovega piranskega brancina v polnozrnatem pilavu s hrustljavimi šparglji in paradižnikom … čeprav je finalni setup končan ejnscvaj, pa si je v zakulisju vseeno treba vzeti kar nekaj časa, večina ga bo namenjenega ribi … za tole mora biti komadina bele ribe res max frišna (poglej jo v oči: so bistre, napete, izbočene?; poglej škrge: so rdeče?; povohaj jo: diši po morju?; potipaj jo: je meso čvrsto in elastično? – če so vsi odgovori “da”, potem si na varni strani), naj ti jo ribničar še spuca in oluska, morebiti boš celo tako komot, da si jo boš dal še sfilirat (tudi prav, čeprav je cajt, da se jih naučiš secirat sam) – v tem primeru odnesi s seboj domov tudi okostnjaka in glavo iz katerih boš skuhal ribjo osnovo (okostje + glava + peteršilj + lovor + beli poper + česen + korenje + belo vino + voda + pol ure nežnega kuhanja), v njej pa potem riž … te pa v zvezi z ribo čaka še eno opravilo; iz fileja je potrebno odstraniti kožo (poskusi v ribarnici, pa veliko sreče, hehe), kar narediš tako, da daš file s kožo navzdol na desko, nato narediš kratko zarezo pri repu, samo toliko, da lahko kožo čvrsto primeš s palcem in kazalcem (za boljši grip na rep nasuj soli, ali pa kožo primi s kuhinjsko krpo) … medtem ko čvrsto držiš file za kožo, nanjo pod kotom 30 stopinj postavi oster nož, ga drži na mestu in kožo s cikcakastimi gibi vleci proti nožu – ne ustavljaj se, pojdi do konca … na koncu imaš torej file bele ribe brez kosti in kože, ki ga moraš z ostim nožem le še diagonalno narezati na tanke rezine:

te bi lahko v končni fazi bile tudi karpačo, ampak na jedilni list smo zapisali nekaj drugega, zatorej:

• 1 skodelica polnozrnatega riža
• manjša čebula
• strok česna
• 2 skodelici ribje osnove / bistre ribje juhe (glej zgoraj)
• 2 fileja brez kože, izrezana iz približno 300 gramske bele ribe (glej zgoraj)
• pet špargljev
• trije zreli paradižniki
• olivno olje

v posodi segrej malo olivca, na njem prepraži sesekljano čebulo in riž, dodaj še fino zmencan česen, prilij ribjo župo, posoli, premešaj, pokrij in na majhnem ognju kuhaj, dokler riž ni fertik (konzultiraj embalažo, polnozrnatci so trmasti in ne popustijo prej kot v 50 minutah – razen če jih ne zapreš v ekonompiskr) …
medtem imaš ti cajt za filigrančenje: file našnitkaj, kot sem ti opisal zgoraj; šparglje kuhaj pet minut, jih potopi v mrzlo vodo, osuši in nato nareži na diagonalne nekajmilimetrske ploščice; paradajze nasproti muhe križno zareži, za pol minute potopi v vrelo vodo, jih prestavi v mrzlo in olupi, nareži na četrtinke, odstrani semenje, meso pa nareži na drobne kockice …
ko je riž kuhan, ga vzemi z ognja in vanj vmešaj šparglje, paradajze in ribo … prestavi na krožnike in na sredo mize – poleg flaše ohlajene, ne preveč abiciozne malvazije – deni najboljše olivno olje, kar ga premore hiša; pri nas je bil to ex albis, izjemen sadnast eliksir, ki ga je v vodnjanu lani iz oliv stisnil olivnooljski wunderkind (svoje prvo olivno olje je naredil pri štirinajstih letih!) sandi chiavalon:

cool talar za vroče cajte, ni kaj!

soundtrack je robusten (kot belica, preden jo sandi stisne v ex albis), grob (kot polnozrnat riž) in surov (kot brancin), ima pa hudo zasvojujoč sax sample (kot je zasvojujoč končni rezultat): double xx posse – ruff, rugged & raw

predvčerajšnjim sta se, verjetno v popolni medsebojni neodvisnosti, zgodila dva dogodka, ki v medsebojno odvisnost prihajata šele s temle zapisom … sreč je namreč iz ilirske bistrice pritrogal dva resna šopa čisto frišno frišnih špargljev, franswa pa je prisegel, da se kot sedmi predsednik pete republike ne bo zajebaval, da bo priden in da lahko vanj pri tej priči udari strela, če priseženega ne misli iskreno resno … tako se je chefu nenadoma zazdelo, da bi bilo dotične šparglje konceptualno upravičeno preliti s sauce hollandaise, ki je ne glede na ime element klasične francoske kuhinje, tako kot je franswa ne glede na priimek klasični francoz … da se po francoskih predsednikih imenuje kakšna jed sicer ni nekaj blazno novega, kar bi izbilo s trenutno simpatično povezavo hollande – hollandaise, saj je paul bocuse že nekaj desetletij nazaj svojo znamenito tartufno-gosjejetrno juho po prezidentu valeryju giscardu d’estaingu poimenoval soup v.g.e. … je pa seveda res, da niso vsi francoski prezidenti enako kulinarično inspirativni … okej, mitterand bi pri nas še šel skozi s kakšnim teranovim točem, chirac bi na silo navdihnil kakšen chic recept z raco, medtem ko te pri ubogem sarkozyu iz kuhinje odnese direkt v ambulanto dr. housa, kjer ti slejkoprej diagnosticirajo sarkoidozo …

no, pojdimo nazaj v kuhinjo, h kombinaciji sladkastih nežno kuhanih zelenih špargljev in prijetno tople ter bogate maslene, limonasto dišeče holandske omake, ki se preliva po njih:

spodaj je – po sugestiji komentatorja iz neke druge špargl štorije – hudo zraven pašoč ajdov blin … pred zasebno proizvodnjo holandske omake te bo sicer hotel kdo prestrašit, češ da je to jako delikaten proces, pri katerem lahko hitro kaj zajebeš … ampak kot bralec kruha pa vina seveda veš, da je finta samo v tem, da holandska omaka (in vsaka delikatna reč, ki se je lotiš) ne sme niti zaslutit, da malo cvikaš … se pravi: suvereno, na polno in takole:

• deci suhega belega vina
• šalotka
• pol ducata zrnc črnega popra
• manjši lovorov list
• dva rumenjaka
• čirka 180 g masla
• limona
• sol

najprej – lahko tudi kakšen dan vnaprej, si našibaj kislinsko-aromatsko osnovo: vino, fino sesekljano šalotko, strt poper in zdrobljen lovor pokuhavaj, dokler vina skoraj ni več (au sec, bi bili rekli hollandeovi podaniki) … zdaj prlij za štamprle vode, odstavi, precedi skozi fino cedilce in ohladi …

zdaj namonitraj parno kopel ali double boiler ali kakorkoli že rečeš konstrukciji, pri kateri na kastrolo, v kateri je vroča voda postaviš kovinsko skledo, v kateri boš žvrkljal tale prezidenstski zos … voda v kastroli naj bo vroča, ampak ne vrela; če hočeš vizialni opis: od nje naj se fino kadi, ampak površina naj bo mirna, brez mehurčkov in ostalih vrelostnih indikatorjev … na tej točki je tudi pametno, da stališ putr in ga prestaviš v takšno posodo, da bo ostal lepo topel in da ga bodeš iz nje lahko najprej po kapljah, nato pa v tankem curku prilival v rumenjake …

v hladni mešalni skledi zdaj – stran od toplote! – dobro zmešaj vinsko redukcijo in dva rumenjaka, dokler ne bo nastala enotna lahka, mehurčkasta zmes … to deni nad vročo vodo, dodaj sok polovice limone  in neprestano stepaj z metlico – kar delaš je segrevanje rumenjakov … reč češ temperaturno pripeljat do max 65 stopinj – če bo šlo veliko čez, boš dobil umešana jajčka, zatorej bodi pozoren – segrej raje malo manj, kot malo več … med segrevanjem in stepanjem bo zmes postajala vedno gostejša in vedno več je bo …

na neki točki boš moral sprejeti odločitev, da je tega heca dost in da je čas za vmešavanje putra … namig: ta točka je takrat, ko ti gut feeling pove, da rumenjaki ne bodo več kremasti, ampak se bodo strdili, če jih še malo šibaš/hajcaš … alzo, vzemi mešalno posodo iz parne kopeli, jo stabiliziraj, da ti ne bo med stepanjem plesala po pultu, nato pa vanjo med stepanjem kani kapljo putra … in še eno … in še eno … mešaj! … zdaj enkrat boš opazil, da je začela nastajati emulzija, kar je znak, da lahko začneš maslo prilivati v tankem curku, vse seveda med žvrkljanjem z metlico … ob koncu omako še posoli in – če je treba – vmešaj še malo limoninega soka – okus limone mora biti v končnem izdelku kar prepoznaven, ane …

kar moraš pazit zdaj je, da ti emulzija ne razpade (torej, da se ne razdeli na maščobo in tekočino – vodo) … razpad se napove, ko v omaki med mešanjem opaziš, da ni več svilnato gladka, ampak se v njen pojavljajo grudice – ko jih vidiš, prilij malo mrzle vode, stepaj dalje in bo beeyach takoj postala spet svilnato gladka … ako ti vseeno pade narazen, daj v drugo, čisto skledo malo vode, olandezarco prestavi tja in z metlico spet dobro stepi – načeloma bi moralo biti vse okej …

narejeno holanžaninko drži nekje na toplem, predvsem pa jo čimprej postrezi in pojej … bon appetit!

za soundtrack ti ponujam dve možnosti, sta pa obe iz istega žanrskega bazena … če si bolj za to, da v tej omaki vidiš nekaj holanskega, potem prisluhni nizozemcem: urban dance squad – grand black citizen; če pa si bolj francozarski tip pa si v ušesa pošlji french funk federation – marco … 

zadnja dva tedne se v osebne zgodovine simpatizerjev fuzbal kluba barcelona ne bosta  beležila kot nekaj nadvse ljubkega in konstatne repeticije vrednega … če pustimo ob strani v petek napovedani odhod filozoficko trenerskega veleuma (kar je itak še posebej otožna štorija; slovenski katalonec jordi nam je na začetku prve bitke proti chelseaju še utegnil povedati, da guardiola po katalonsko pomeni hranilnik, se pravi da se pep piše tako kot kolega lotos) in po dolgem času izgubljeni el clasico (to se je po vsem tem cajtu enkrat pač moralo zgoditi, kajnede) je huda štalca   predvsem rezultatski fak, ki je sledil dvema fuzbalskima enosmernima prometoma v smeri petra čecha …  teoretično in po merljivih statističnih kazalcih bi seveda moralo biti tako, da bi fc barcelona v dveh tekmah zmlela oni v obrambne jarke vkopani abramovičev vod … ampak na koncu je pač bilo, kar je bilo in napotniku po nekajdnevni otopelosti ni ostalo drugega, kot da v vsaki riburdi iz neugledne enajsterice (z dvema dodatnima grdobinskima glavama (po eno za abramoviča in di mattea) vred niso zmogle koštati več kot 9.2 evra) na ribarniški led odloženih babic, paukov in kokotov vidi fuzbalerja čelsija in temu primerno postopa: razparati trebuh, potegniti meso od kosti, slednje skupaj z glavami kuhati tri ure, zmleti, pretlačiti in povreti … se sliši brutalno? mogoče, ampak videti je slastno:

take dolgodolgo kuhane in nato zmlete ribje kosti in glave francozarji s popečenimi kruhovimi kockami postrežejo kot gosto ribjo župo, mi pa smo v njih povaljali linguine in jih postavili na zelenico iz radiča in opremili še s popečenim filiranim mišičevjem … maščevalni zmlevski hard core ribji zos (s fileji) se scimpra tako:

• kilo in pol drobnih brodetnih rib (babice, pauki, kokoti …)
• glava od grdobine (ena večja ali dve manjši ali tri majcene)
• olivno olje
• srednja čebula
• decimeter pora
• peteršiljeva korenina
• en srednje raščen korenček
• strok ali dva česna
• zrna belega popra
• koprc
• par iglic rožmarina
• deci belega vina
• dva centimetra paradižnikove mezge (ali en frišen paradajz)

ribe očisti in jih kar na grobo z ostrom nožkom sfiletiraj – ck po eni in po drugi strani … fileje spravi, okostja in betice (tudi one od grdobin) pa prepraži na olivcu, dodaj sesekljano zelenjavo in začimbe, prilij vino, počakaj da malo povre, nato pa zalij s toliko vode, da bo vse skupaj za kakšen centimeter prelito z njo … pokrito kuhaj tri ali štiri ure (v ekonom piskru pa uro ali uro in pol) …

stvar bo izgledala nagravžno (čelsi, pač) ampak ti se vseeno še malo poukvarjaj z njo: malo ohlajeno per partes čimbolj fino sesekljaj v multipraktiku (avtohtono se to reč šiba skozi uno pasirko za paradajze), nato pa s šeflo pretlači skozi drobno inox sito … kar ostane na situ gre preč, kar pride skozenj pa nazaj na šporhert, kjer naj se pobre na polovico … počekiraj gostoto in slanost – jaz sem gostil do te mere, da niti soliti ni bilo treba  … ne pozabi na one fileje, ki si jih spravil: malo jih potrimaj, obreži koščičke itd … nato jih bodisi pokuhaj v omaki bodisi popeči na teflonu … postrezi kot hudo ribjo župo ali omako za njoke ali pašto; če pa boš pokuhaval malo manj, lahko z župco zalivaš rižoto, ki jo na koncu okrencljaš s fileti … eto, tako se melje nasprotnike – počasi in dolgotrajno, predvsem pa na hard in učinkovito!

soundtrack je kvazihipijadniški, ampak je oranžen (kot omaka) drobljenec, torej: r.e.m – orange crush

pita kruhleti so topsić za marsikatero orientalsko mezico ali grill zabavko: lahko jih polniš, zvijaš ali pomakaš v omakce in z njimi ušpičiš še kakšen drug hec … edina težava z njimi je, da se je za proizvodnjo treba kar malo pomujati … zato sta se kruh pa vin odločila, da priobčita eno kruharijo s podobnimi lastnostmi, a veliko lažjo in hitrejšo eksekucijo:

ploščate čapatije sicer v raznoraznih oblikah in velikostih nažigajo na vseh koncih azije, takele fletne zdaj napotnikov ata napečejo skoraj vsakič, ko je pripaljen žar, sicer pa se jih zlahka uprizori tudi na navadni (po možnosti litoželezni po možnosti rebrasti) ponvi … komplikacije ni praktično nobene, sestavin, iz katerih boš narolal kakšnih osem diskov, pa je tudi le za vzorec:

• 250 g polnozrnate moke
• 100 g bele moke
• žlička soli
• dobra dva deci tople vode

izvedba je piece of cake tudi za one z dvema levima rokama, še posebej, če imaš v omari ali na pultu parkiran kakšen multipraktičen mali gospodinjski aparat …

mašinci naredite takole: v ta plastično posodo (tisto s sekljajočim nožem) stresite obe moki in sol in stroj zalaufajte … skozi odprtino kar med mešanjem prilijte vodo … čež približno 30 sekund naj bi iz vsega skupaj nastala kepa testa, ki jo zavij v folijo in pusti počivat vsaj pol ure (lahko pa testo zamesiš že kakšen dan prej in ga pustiš v hladilniku iz katerega ga vzemi najmanj pol ure preden bi ga rad pekel)

manualci pa testo vkup spravite z rokami – point ni v tem, da bi mesili kot norci, ampak le v tem, da iz sestavin nastane testo … čakate pa isto kot mašinci, to je menda jasno …

testo nato nareži na osem komadov, ki jih med dlanema stlači v kao okrogle diske, ki jih nato na dobro pomokanem pultu z dobro pomokanim valjarjem zvaljaj kar se (ti) le da tanko …

diske peci na srednje vročem žaru ali v dobro segreti ponvi … po dobri minuti, dveh, ko se bodo začeli napihovati, jih obrni, peci še dobro minuto, dve po drugi strani, obrni še enkrat in jih do že rahle črnine dokončaj po prvi … če želiš, jih takoj po peki premaži z olivcem ali staljenim putrom in zavij v kuhinjsko krpo … pojej čimprej (no problem!)

da čapati dobi zvočno spremstvo z in dijskim pridihom se pa že spodobi, ane … en talvin singh bo že po definiciji čisto okej: talvin singh – ok