Category Archives: recepti

zajtrk barackov

Posted on by
13

ali se bo amerika zdaj spremenila v barackarsko naselje? smo se spraševali danes pri zajtrku, gledajoč v sienen … in ugotovili, da je novi leader of the free world že etimološko gledano mulat – ker se piše obama, je namreč popolnoma jasno da ima v sebi oba, belega in črnega … ali je to tudi popolni jin-jangovski kombo bomo pa šele videli … kakorkoli, danes smo njemu v čast novim delovnim zmagam naproti krenili s pretežno črnim zajtrkom:

are you nuts?

naj podrobneje predstavim posamične elemente: desno zgoraj je črni čaj v beli šalci, ki je zavoljo liberalnejših stališč, ki so bila izvoljena, opremljena s piercingom … spodaj je pancake, ki sicer ni po ameriško zadebeljen, je pa kljub temu na parih mestih fino hristljavo počrnjen … glavna pa je reč, s katero je penkejk namazan in ki se nahaja tudi v tegli zraven čaja … namenjena je republikancem in se imenuje honey, are you nuts??!! … ja, uganil si: vsebuje med in lešnike … pa še belo maslo in črn kakav … in yo’ face!, to je home made nutella … narediš jo one-two; takole: Nadaljujte z branjem→

agnello quattro

Posted on by
3

o jagenjčkovih kračah sem kar redno razmišljal, odkar me je v ruju z eno zacumpral peter patajac … no, prav ful razmišlal tud nisem, se mi je pa zdelo, da bi bilo kdaj fino kakšno takole kračico počasi dinstati do tiste faze, ko se naštima gosta, dišeča, krepka omaka, meso pa kar samo zdrsne dol s kosti in je tako mehko, da bi ga bil lahko iz žlico pomlatil … hudir je, da se je do jagenjčkovih krač še kar jeba prigrebsti, če nisi ravno ovčjerejec iz kakšne od prekrasnih slovenskih planin … mesarji pač prodajajo cele jagenjčkove noge, ne pa samo spodnjega, kračastega dela … se pravi, da bi do štirih lahko prišel tako, da bi se za nekaj časa naštimal v the bone collectorja in bi d mesarja vladota vsakič, ko bi bil kupil jagenjčkovo nogo prosil, da ti kračko odseka in jo nato zadegal v freezer, dokler se ne bi nabrale štiri – ker, lecfejsit! – z manj kot štirimi se tegala športa ne splača prakticirati … oni dan pa se je prikazala tudi krajša pot, in to prav tam, pri d mesarju vladotu … v njegovi zamrzovalni vitrini je namreč čepela vrečka štirih novozelandskih jagenjčkovih kračic … hja, zajebi nacionalni interes, sem si rekel in prispeval zahtevanih 14 evrov v sklad za krepitev novozelandske ovčereje … in potem sem se potrudil in za babi-dedi napotnik naštimal takole verzijo štirikolesnega jagenjčkovega pogona:

reč ni nič kaj zapletena, zavoljo praktičnosti (no, zaradi lenobe – veliko lažje je dve uri in pol nič delati, kot pa se ukvarjati s pečenjem v ponvici) pa nisem sledil rujevi metodi, ampak sem malo po svoje prerihtal recept, ki ga v izjemni knjigi the river cottage meat book priobčuje hud filozoficki špeglar-model hugh fearnley whittingstall, sicer ustanovitelj in gazda ljubkega, skorajda hipijaškega pogona river cottage … ni mi bilo žal – tole je bila nadvse fina južina … pa še ostalo je za eno orng paštico, hehe … takole je treba delat naslednjič, ko se lotiš kračiranja: Nadaljujte z branjem→

orasi, da krca!

Posted on by
3

naslov je vzet iz rambotove legendarne popevke (no ja, katera njegova pa ni legendarna?!)  o halid invalid hariju, v kateri mladi rambo upa, da bo z nasveti starega zabavljača zaslužil 150.000 švicarskih frankov, s katerimi si bo lahko kupil marsikatero hudo nujno reč, tudi za staru majku zube od crnca, da lakše može orasi da krcaaaaaa! … aman! … ker je omenjeno zobovje nekdo v naši familiji očitno dobil že prej, se je v zamrzovalniku kar nekaj časa valjala precej zajetna vreča oluščenih in očiščenih orehovih jedrc, ki so se te dni, ko pospešeno praznimo zaloge, znašli na spisku za nujno kulinarično obdelavo … ajdovca z orehi smo že uprizorili, pri zajtrku orehe polagamo na jogurt in vse skupaj zalivamo z medom, chefica jih je nekaj zmlela v mafine, ajdovi štruklji z orehi so še na čakalni listi, oni dan pa jih je kar nekaj končalo v sočni in dišeči sendvič piti:

ko tole žvečiš, ugotoviš, da gre za neke sorte križanca med orehovo potico in baklavo … kar pa pri vsem skupaj najbolj seka pa je to, da je razmerje fila:testo krepko v korist prvega … gospod orešnik, poglejte kako se to dela: Nadaljujte z branjem→

lepa iza

Posted on by
2

muškati, sauvignoni, pinoti, frankinje, chardonnayi, rizlingi, caberneti, merloti in vsi ostali grozdjoti se sicer lahko sončijo, mineralizirajo, zorijo, se izpostavljajo plemenitim plesnim in počnejo še vse ostale reči, ki jih počne zoreče grozdje, ampak nikoli jim ne bo ratalo, da bi dišali tako močno in tako lepo, kot izabela … bastardna dišečnica je v uniji, ki tako rada varuje naša življenja, prepovedana za komercialno prešanje v vino (z izjemo omejenih količin fragolinota pr taljanih), zato, če/ko se ti pokaže prilika brž zgrabi flašo ali tri in jo spravi v hladilnik in preseneti goste s sladko,  jagodasto dišečo penino … nu, ker je ravno sezona pa je super, če na tržnici upleniš kilo izabele in iz nje nakuhaš vrhunski, lahkoten, dišeč, lepobarven puding/kremo:

ups,  je že ni več … itak, če je pa tako dišala, da smo jo postrgali v no-tajmu … in tudi že dobili idejo, da bomo s to (no ja, ne točno s to, ampak s točno tako) kremo naslednjič  namazali  predpečeno krhko testo in dobili mega guudi izabelino pito … za  budino pa takole: Nadaljujte z branjem→

rdeči trojček (pikantno!)

Posted on by
5

ker nam je odhajajoča vlada naredila tako dobre cajte, da kruha sploh ni treba kupovati, ampak ga bajdvej, kolikor ga pač potrebuješ, vzameš iz bližnjega samopostrežnega smetnjaka, se mi je zdelo spročeno in uravnoteženo, da za državljanske želodce poskrbijo tudi – kot politično korektno čivkajo na nacionalki –  najverjetnejši bodoči oblastniki … pa da vidimo, kaj nam ima za ponuditi rdeči trojček? … ker na borčija, gregita in katko, dokler se ne zmenijo kako in kaj, še ne gre računati, bo treba iz smetnjaka izvlečeno krušno podlago obložiti z njihovimi surogati: paradižnikom, rdečim fižolom in rdečo redkvico … kdo je kdo? … najprej borči: on je od vseh treh najbolj rdeč, taljansko šmekerski, na nakaterih soočenjih je švical kot orošen pomidor v jutranji rosi in kao prevzema odgovornost za spremembe, se pravi da že zdaj verjame, da bo dober tudi ko bo olupljen vložen v piksno, sušen ali spremenjen v kečap … skratka, borči ne more bit nič drugega kot paradajz … gregi je bolj zajeban tip igrača … zdrži na dolge proge, ko že misliš, da ga ni več, ugotoviš, da je samo malo odždel v špajzi in da je zdaj nazaj, v malo drugačni, precej bolj očitni obliki kot prej … gregi je torej rdeč fižol … katki tako ostane redkvica: rdeča samo zunaj, sicer pa nedolžniško bela, sveža, rahlo (a seveda ne preveč) pikantna in kot ženska v špici slovenske politike redka – redkvica, indeed … in kaj bomo z njimi? … tole:

  • 1 zrel paradižnik
  • 1 skodelica kuhanega rdečega fižola
  • 2 redkvici
  • pol žličke pikantnega pimentona
  • ščep suhega origana
  • olivc, sol
  • dve rezini kruha (če v smetnjaku slučajno ni nobenega, zamesi rženca)

ponvico pristavi na ogenj in jo dobro razgrej … paradajz nakockaj na polcentimetrske kocke in stresi na vročo, naoljeno ponev … zacvrčalo bo! in tudi mora, ker je prav tako … malo zmanjšaj ogenj (malo!) in pusti, da se paradižnik cmari par minut … dodaj fižol (po možnosti še z malo vode, v kateri se je kuhal), potresi s pimentonom (ali pikantno (ali blago) papriko), soljo in origanom, premešaj ter pusti brbotati do željene gostote … kruh popeci, nanj naloži robo iz ponve, preko tega pa še na tanko narezano osoljeno redkvico …

p.s.: za pikantnost se gre zahvaliti nikomur drugemu kot (blogerskemu so)drugu titu …  ki je pimenton svojeročno uvozil iz barcelone in ga doniral uredništvu kruha & vina … muy gracias!

soundtrack: beastie boys – 3 the hard way

rženc za začetnike

Posted on by
2

kruh pri bici je bil vedno ržen … spravljen je bil v velikem predalu kuhinjske mize in zraven njega je bil vedno pripravljen nož … bica ga je rezala brez deske, hleb je prijela v levo roko, ga pritisnila k sebi in z desno roko odrezala dolgo in ne preveč debelo zagozdo … ni bil hrustljav, ni bil mehek, ni bil sladek, je pa bil zame najboljši rženi kruh: temno rjava skorja z drobnimi razpokami in kiselkasta sredica z drobnimi, enakomerno razporejenimi luknjicami … saj ne, da bi se mi tako mega dober zdel že takrat, ko sem bil še mulc, verjetno se mi je tak zazdel šele kasneje, mogoče celo šele potem, ko ga bica ni več redno pekla … ko ga je še, je to počela dvakrat na mesec, vsaka peka je dala štiri hlebce … ne vem, kako je ratalo, da kruh ni niti splesnel, niti se ni posušil … okej, verjetno je bil tisti prvi od štirih hlebcev najboljši, ampak očitno so droži, iz katerih je bil zamesen in hladen ter ravno prav vlažen cimr, kjer je bil kruh spravljen, opravili svoje … je pa na tem svetu že tako, da marsikdo ni imel koroške bice in zato ne mara rženca, še posebej če je kiselkast in če je vanj zamešan kiml … v naši bajti trenutno rženca pečem samo zase, akoprav se minichef diplomatsko priduša, da je tale

tačrn bolši kot pa ta bev – a dej? tud jest te mam zlo rad, fantek … no, mogoče pa res ne blefira … priobčeni rženi kruh namreč ni kisel, saj ni zamesen z drožmi, pa tudi razmerje med rženo in pšenično moko je zelo začetniško neekstremno … je pa res, da sem v testo zamesil dve žlički kumine in tako iz kroga potencialnih jedcev definitivno izključil chefico … sicer pa se na rženo pot – dokler na sprakticiram kakšnega orto rženega kiseljaka – zavije takole: Nadaljujte z branjem→

šest za eno (v enem)

Posted on by
2

deset dni po povratku iz tretjega največjega otoka v mediteranu mi še vedno ni jasno, zakaj sem sploh prišel nazaj in tole radikalno globalno ohlajanje (ki ga je anton komat sicer napovedal, a šele za leto 2010), pri privajanju na običajni življenjski ritem niti malo ne pomaga … au contraire!, vsak dan me dvakrat do petkrat prime, da bi spakiral familijo, visečo mrežo, piskre in primusa ter odšel nazaj …kampistička kuharija je vaja v klestenju nepotrebnega: ni dovolj gorilnikov, ni pečice, niti orng hladilnika, ni težkih ponev z debelim dnom, ni paličnega mešalnika, malo je prostora, še manj odlagalnih površin … no, je pa zato mega delujoča napa in izjemno kvalitetna osvetlitev … plus več prostora za improvizacijo, discipliniranje in planiranje kako boš kaj ušpičil s čim manj piskri … še posebej, če je treba pod milim nebom pripraviti tudi festen obrok za praznujoči dekleti … za chefico sem na plastično, s šarenim prtom prevladujoče modre barve pokrito mizico v lagodnem tempu zložil šest riht … pripravljenih na enem burnerju & z enim piskrom:

[rockyou id=122767232&w=426&h=319]

če te bo kdaj prijel minimalizem, prilagam še namig, kako pripraviti školjke in ribo … vse količine so, jasno, za dva 🙂 … Nadaljujte z branjem→