če bi živel v ulici talcev v ljubljani, bi imel dva super soseda:
če bi na istem naslovu stanoval še zoktor ezek, bi človek lahko živel izključno od sosedov … 🙂
zelo dobra soseda
7
sixpack
za šest dedcev, ki se odpravljajo na dolgo pot v tuje, a vendar domačne kraje, je chef napakiral šestorčke:
zgoraj & spodaj frišna domača ćabata, vmes rezine hrustljavo zapečene domače slanine in parmezana, narezana ledenka in redkvice ter majoneza, zamešana iz mašči, ki so jo med počasnim pečenjem spustile rezine že omenjene slanine … ni kaj, pot je dolga in želodce je treba dodobra fino podložiti, če hočemo gostiteljem resno pomagati pri ohranjanju prvega mesta na svetovni lestvici …
sufle-r
zadnjič sem med klepetom z gospo kristanovo z leve spednje stani zvočne slike zaslišal prišepetavanje: kupi me, vzemi me zdaj, skuhaj me, probaj me sad, ponucaj me celega, zeleno sem, zeleno, ki me ljubiš, zeleno … zeleno steblo, zeleni listi, zeleni cvetki … zeleno … aha, brokoli bi šel rad v moj pisker … v stilu answering mašine arnoldove picerije sem si rekel wad z fak iz a bwokoli aniway??!!!i, a sem se potem spomnil, da je minichef iz knjižnice privlekel knjigo o škratu brokolinu, ki otročad spodbuja k nezmrdovanju nad sadjem in zelenjavo in da bi mogoče kazalo poskusiti s kakšnim očitnim brokolizmom na krožniku … in da bo bolj zihr šel v promet ga lahko podložim z lahkotno kremico:
nu, to je rezultat: fleten brokolijev sufle … težko rečem, da je ratal najpriljubljenejša otroška jed v bajti (kjer bolonjezeta, musake in lazanje še dolgo ne bo prehitelo nič), ampak na krožnikih ga ni ostalo prav veliko … takole se porihta škrata brokolinota: Nadaljujte z branjem
kolateralna korist
obdelava ne prav visokoletečih, zato pa zelo okusnih, uporabnih in univarzalnih ptičev, po domače piščancev, je v naši domačiji že postala rutina … pri tetah v pokritki kupim celega fletno rejenega dvoinpol(ali več)kilca (če kdo ve za kakšna prostotekajoča piščeta ali kure, naj se nemudoma javi v mail!), ki potem konča takole: bedra in perutnice gredo posebej, ponavadi kar v zamrzovalnik, kjer se pripravljajo da postanejo tole, tole ali tole … fileji posebej, iz hrbta se nakuha fond, iz mesa, ki se ga po kuhanju fonda pobere s kosti in iz iznutric pa nastane pašteta, ki jo parfumiramo s pomarančami, tartufato, portovcem, kakor pač pride … no, v petek je mi je gospa prodala še prav posebno fletno rejen primerek, ki je s rumeno kožo in pripadajočim podkožnim maščevjem kar klical, da ušpičim še kaj drugega … rezultat das eksperimenta je tole:
žemljica seveda s piščetom nima nobene zveze, zato bodi pozoren na tisto, kar je položeno nanjo … i’m talking kurji ocvirki, man! … hrustljavi, okusni, dišeči, frišni, topli kurji ocvirki … če si fan hrustljavo zapečene kurje kože, potem so tole zate (pa tudi zame, jasno) nebesa … do njih boš malo težje prišel, če so edina piščeta, ki so ti na voljo, vse mašči oropani in vsepovsod prisotni fabrški piliči … no, kakorkoli: you gotta fight for your right to party with fat chick … potem pa tako: Nadaljujte z branjem
domače, domače
banane, made in slovenia … svašta!
predlog jedilnika
minichef je fasal norice in v tem času ga je nekaj ur pokal tudi z dedotom … ni jima bilo dolgčas, saj sta uspela skoncipirati novo oštarijo … poimenovala sta jo “pri 2 človekih”, jedilnik je eklektično odštekan in že napisan na stoječo tablo:
iščemo investitorja …
dva vinska
kruh in vino sicer ponosno nosita obe svoji imeni, a vendarle je treba priznati, da tod škrebljamo predvsem o prvem in da drugi ostaja v drugem planu … pa ni tako zaradi ministra za zdravje, niti ne zato ker vincenzota ne bi regularno ogledovali, vonjali in srebali, kaj šele, da ga kdo ne bi bil maral … pravzaprav je edini razlog v tem, da kruhovinski komandant vino doživlja in razume kot (sicer zelo pomembno) prehransko dopolnilo in ga le redko konzumira na suho, brez krožnika … če parafraziram crnega: raje jem, kot pijem 🙂 … da pa bralci, ki si želite več rednega pisanja o vinu ne bi ostali na suhem, vas danes usmerjam na dva nova vinska bloga … oba sta doma na spletni strani revije vino (ki, mimogrede, ni samo lepa, ampak tudi iz številke v številko prinaša več boljšega vinskega branja) … prvega piše vinar primož lavrenčič in če bo v pisarijah vsaj četrt tako dober, kot v vinarjenju, se nam obeta vrhunski blog … za drugega, zaenkrat tudi bolj frekventnega in gostobesednega, skrbi marijan močivnik, fotograf in oblikovalec revije vino … piše direkt, črpa iz svojih razmišljanj in ponuja zanimiv vpogled v zaobjektivje vinskega fotografa … priporočam!
