lonček, peci!

starejši občani se gotovo še spomnite pionirja direktne prodaje na naših koncih, misterja džirla … čang šlang, brivniki za dlačice v nosu, kondomi-medenjaci, džirlo guard ustniki in še malo morje prepotrebnih artiklov za vsakogar … gospod pač potuje po svetu in išče najboljše za nas … sem se letos kar odločil slediti njegovi raziskovalni žilici in tako sem iz poha(ja)nja po amsterdamskih kanalih v domačijo privlekel kvartet emajliranih piskrčkov … ne držijo kaj prida več kot deci, na njih so narisane rože in račke, koštali so po 25 centov vsak, naprodaj pa jih je dajala štacuna, ki je imela v asortimanu poleg emajla vseh sort še precej fine reggae muzike in nekaj afriškega nakita … no, in ker se mi ni dalo čakati sedem let, da bi ti lončki prišli prav, sem jih zadnjič odznotraj namazal s putrom in vanje stlačil z naskljanimi olivami, fino naribanim česnom in provansalskimi zelišči oplemenitene kepice testa, ki so ostale od materiala za krušno ovijanje brancina …  za pike na kruh sem jih našpikal še s kockami paradajza in jih po vzhodu poslal za četrt ure v peč na 230 … iz nje so prišli takile:

štiri v vrsto

so bli fajn in družno z oddelkom bruseljskih gastarbajterjev smo še s toplimi napadli nekaj žefrsonovih konzerv in jih tako naredili še bolj fajn …

antiteza

teza: lupljenje kostanja je jeba
antiteza: lupljenje kostanja je ajnfoh
razlika med tezo in antitezo: metoda (po domače finta)
opis metode: na plosko stran kostanja z vrhom ostrega nožiča zareži križec – pazi, da zarežeš tudi v notranjo kožico! … sedem kostanjev naenkrat daj v mikrovalovko in na polni moči obsevaj dve minuti … zlahka olupi (in s tem zavrzi tezo in verjemi antitezi) …
praktična implementacija: olupljene kostanje skuhaj do mehkega (tri, štiri minute bo dovolj) in se spusti z verige verjetja v tezo, ki te je zadrževala: nafilaj raco in skuhaj juho, naredi kostanjev pire ali kar torto … ma, naredi kar vse!

en krog

tiste, ki ste mnenja, da chefovinci kalorije samo vnašamo, naj potolažim, da nimate (čisto) prav … občasno jih tudi kurimo, ampak tudi med porabo energije se, vsaj glavi familije, po glavi podijo misli, kako priti do novih zalog … na špancirju okoli blejskega se človek, četudi je starejši od štirih let, kar malo zlakotni … kaj bomo? … o, poglej, tole bi lahko bila fina pečenka:

tokrat jo je srečno odnesel …

okej, naj mu po, pajotu, ker se je prikazal čisto na začetku kroga in notranjost še ni krulila … pa tudi sicer smo v rodbini po naravi bolj nabiralničarji (to vključuje tudi nabiranje po mesnicah, da bo jasno), kot pa jagri … podobno kot ta lena sorta lovcev, namreč ribo-lovci … ti se oborožijo s sikspekom in vietnamskim oblačilnim arzenalom, v blejsko vodo pomočijo par trnkov, odprejo fancy marele/šotore in kao aktivno preživljajo prosti čas v naravi … so pa med njimi tudi optimisti, vsaj tista dva, ki sta samo par metrov stran od palic že nastavila tabornikovega najboljšega prijatelja, ready made žar, namreč:

sam še ribe ujamemo …

glede na to, da sta lastnika tehle škatel veselo smrčala, domnevam, da sta zvečer na rešetke vrgla kaj lažje ujemljivega … torej tudi iz te živali ne bo južine … hm, oko bo torej treba obrniti stran od prirode in se prepustiti lokalnim kuharskim majstrom … iščemo kaj svežega, avtohtonega … o, lej, grill … in tabla z navedeno današnjo ponudbo:

danes se pa res vleče …

hm, tale dan je ekstremno dolg, ane, da mu črke kar že odpadajo … ali pa res ponujajo dojek na žaru? … mogoče ga dobijo od čarovnic, ki jih te dni itak pečejo na kresovih … pa tudi ribji del je precej simpatičen, kajne: od slovenskih, ki so nedefinirane vrste, ampak jih je več in so na žaru; prek nemških, ki jih je še vedno več in to kao postarvi, ampak ni rečeno da so na žaru; pa angleške, ki je sicer samo ena, ampak je cela in to grilted (kar je po mojem še posebno fancy način priprave); do italijanske, ki je najbolj opuljena: samo ena sama, samcata ofucana trota in to očitno sploh ne pripravljena … kot kaže blejci vedo, da je zdaj pri talijanih v trendu al crudono, mi pa smo ugotovili, da je navada železna srajca in da devet milijonov ust že ve, kaj je dobro:

barva interierja je nadvse pomembna!

ni slaba in ni poceni, pa tudi interierov, kot je tale z lila stoli in turkiznimi stebri ni več prav veliko naokrog … ampak pojesti jo po prvem minichefovem solo obhojenem blejskem jezeru: neprecenljivo!

plemenite nudistke

ker se kruh in vino približujete svojemu stotisočemu ogledu, se mi je zazdelo, da je mogoče spet čas, da malo naboostam obisk s kakšnim vabljivim naslovom … poskus z bradom pittom pred skoraj letom dni, se je kar lepo obnesel, mogoče bo tako tudi z nudistkami, še posebej, ker so povrh vsega plemenite, kar je med ljudmi, še posebej mladimi, v tej državi zadnje čase jako popularno (akoprav gre za precej neokusno robo) … domnevam, da lovci na nudistke na spletu iščejo predvsem slike, zato jim hitro potešim firbec:

bjutifl, simpl jet dilišs:vongole!!!

ah, tukaj, so! … cela gruča mladih plemkinj iz rodbine von gole … nekatere imajo še nadete neprobojne deviške protektorje, tiste bolj razgaljene in radožive pa že minglajo z gospodom petrom šiljem, džuskajo s češnjevo rajskimi sadeži in žoftajo v lastnih sokovih, odišavljenih z ekstra vergine eteričnim oljem … če padejo v sen bodo ležale na mehki postelji iz na zob kuhanih vrvic … juhej, cela orgija! … pokukajte še v zakulisje, kjer je bilo prav tako vroče! Nadaljujte z branjem

čistilna naprava

v srednješolskih internatnih cajtih smo tam ob vznožju kamniških alp imeli sotrpina, ki je bil vegetarijanec vedno, ko so se na mizi pojavila jetrca s čebulo in nikoli, ko so bile na mizi kakšne fine dimljene klobase, pršut ali dunajc … pa verjetno tomaž ni edini, prav gotovo so se osnovnošolski v omako namontirani suhi in jedva žvečljivi komadi jetrovja še komu zapisali v negativni del spominskih kapacitet … ampak jetra so v resnici en zelo nobel organ (pa ne samo tista bledikava zamaščena gosja ali račja dragotnija, ki je v takile jesenski hladetini francozi pomlatijo na tone in se ji reče foie gras) in človek v vsej svoji naivni nevednosti včasih prav po nemarnem zajamra, češ da mu gre nekaj na jetra … no, da ne bo slučajno kdo mislil, da gre v primeru tokratnega poveličevanja jeter za kakšen subjektivni chefov trik, bom trditev, da so jetra izjemnega pomena, podkrepil z znanstvenimi dokazi … v ta namen sem polistal po chefičinem magistrskem delu in v njem našel naslednje besede:

Jetra so organ, ki v vretenčarskem telesu s pomočjo preštevilnih bioloških aktivnosti vzdržujejo metabolično homeostazo. Tako vršijo metabolizem ogljikovih hidratov, maščob in proteinov, regulirajo koncentracijo krvnega sladkorja, sintetizirajo sečnino, plazemske proteine (ki sodelujejo pri strjevanju krvi) in žolč, razgrajujejo eritrocite, skladiščijo glikogen, železo, maščobe in vitamine ter skrbijo za detoksifikacijo (Doyle in sod., 1996; Guyton, 1996; Schmidt in Thews, 1983; Keele, 1982). Zanimivo je, da parenhimatske celice, ki zavzemajo 93% celotne prostornine jeter, vršijo večino teh funkcij hkrati in predstavljajo ene izmed najaktivnejših celic v telesu. Poleg parenhimatskih celic, ki so osnovna funkcijska enota jeter, so v organu še endotelijske celice (tvorijo steno jetrnih sinusoid in imajo ključno vlogo pri filtraciji krvi), Kupferjeve celice (so pritrjeni makrofagi in skupaj z endotelijskimi celicami tvorijo retikuloendotelijski sistem. Najdemo jih predvsem v lumnu sinusoid. Vršijo fagocitozo, internalizacijo endotoksinov, regulirajo imunski odgovor ter razgrajujejo lipide) in stelatne celice (pri človeku shranjujejo kar 80 – 90% vitamina A v telesu, skrbijo pa tudi za sintezo komponent izvenceličnega matriksa: kolageni I, II in IV, laminin, fibronektin in glikozaminoglikane. Pri nekaterih boleznih jeter se transformirajo v fibroblastom podobne celice in povzročajo razrast vezivnega tkiva) (Doyle in sod., 1996).

tako, pa naj še kdo poreče, da jetra niso v redu! … še posebej, če so telečja in če so zapovrh pripravljena z rezinami dišeče limone … hiter, okusen in zdrav obrok pripravi takole: Nadaljujte z branjem

mesija

hrustljavi naluknjanec - luštkan, jele?bruseljska gastarbajterka se je enkrat menda spravila nažigat bazične kruhke, sledeč eni zgodnejših pisarij na tej strani … ker so iz pečice – čudo prečudno- namesto hrustljavih bombic prišle železobetonske kugle, domnevam, da ni poslušala predpisanega soundtracka … no, pohvalno pa je, da ni vrgla puške v koruzno moko, ampak se je, frankofonka pač, za receptualno kruhovo odrešitev obrnila na monsjeja rišarja bertineja, ki svoje pekarsko znanje, pridobljeno v klasičnih francoskih pekarnah, zdaj prodaja na tečajih v angliji in v knjigah … angleški različici se reče dough in vanjo je zapakiran še brezplačen dvd, ki je še kar pomemben, glede na to, da je po bertinetu glavna reč pri kruharjenju mesenje … bertinetova tehnika je precej drugačna od tiste, ki jo kruhopeki običajno prakticiramo na teh koncih … v bistvu gre za vlečenje in obračanje testa, ki je na zečetku tega procesa precej pocasto in se po kakšnih desetih minutah spremeni v fletno, voljno in nelepljivo testo … mesi pa tako, da testo zvali na nepomokano površino, potem pa pod njega potisne prste obeh rok, testno dvigne, ga raztegne in konec, ki je stran od njega butne ob podlago, del, ki je bližje njemu pa prekucne naprej in tako v testo ujame precej zraka … tehnika se zdi sprva precj nenavadna, ampak ko gibe avtomatiziraš gre fino in testo je res mehko in voljno, a kljub temu kompaktno … bertinet v bukvici predoči kar nekaj dobrih fint za obdelovanje in dizajniranje raznih kruhcov, je pa tudi precej picajzlast pri količinah in večkrat eksplicitno pojokca, da je treba stehatati vse, tudi vodo … hm, no ja, s tem sicer malo baše, ampak naj mu bo, ker priobčuje lepe recepte za dobre kruhe, predvsem francoske, torej hrustljavoskorjastega tipa … malo je šibek pri polnozrnatcih, saj si recimo stoposto integralca ne upa pečt drugače kot v modelu … no, ampak je vseeno kar znalec in slina ob listanju knjige kar pogosto kane na kakšno sliko … sam sem se najprej zagnal v naslovno temo, ki se ji reče fougasse (vidi sliku) … takole sem delal: Nadaljujte z branjem

avtomat

zadnje tavanje po nizkotni deželi brez orientacijskih landmarkov, je v kruhovinskem smislu postreglo s kar nekaj heci … recimo s pustošenjem dobro založenega hladilnika z belgijskimi piri (orval, chimay & kwak inclusiv) v eindhovenskem eetcaffeju de baron … kljub veselim uricam pri baronu velja opozoriti, da so za vzdrževanje kondicije med celodnevnim pohajanjem po tlakovanih ravnicah veliko bolj kot belgijski žmohtni in močni dubleti in tribleti, prikladni osvežilni grenki zvarki plzenskega tipa holandskih pivovarjev, na prvem mestu branda in na drugem grolscha, vsekakor pa se gre v velikem loku izogibati precej bedne, profane in težke bavarie … od jestvin je fino želodčno steno pred pirovskimi nalivi impregnirati s kakšno porcijo fritjesov, ki jih na onem koncu cvrejo v velikih bazenih z redno menjanim oljem in so zato prav fleten snack, ne pa tudi zdrav, sploh ker so domorodci pri serviranju jako radodarni z majonezo … na holandskem je dobro piti tudi zato, da te potem, ko ješ, ne moti, da hrana nima nobenega okusa … čeprav: blizu endhovenskega barona, malo naprej po kleine bergu je en prav fleten obrat, aangenaam culinair se mu reče, gre pa za mešanico kuharske šole in restavracije … stvar deluje tako, da sebe in svojo druščino najaviš šefu patricku, potem pa skupaj z njim kuhaš kosilo/večerjo s tremi ali štirimi rihtami in se od njega kaj pametnega naučiš, poješ in plačaš … fin koncept, prijeten ambient, sproščeno vzdušje … po mojem kar zicer, čeprav je bil, ko sva z mihom pokukala vanj, kokstudijo z detajlom likalnika čisto prazen … kam so šli vsi? … hm, ne vem, mogoče semle:

iz frying v delivery machine

v režo na desni vržeš kovance, odpreš okence z želenim ocvrtkom in pomalicaš … vaš dežurni kaskader je, že zaradi firbca, izbral ocvrto štafetno palico – zunaj hrustljavo, znotraj kremasto – v kateri je zaznal okuse melancana, čičerike in še nečesa rahlo pikantnega, iz spremnega napisa na okencu pa je razumel (ali vsaj hotel razumeti), da je dotična avtomatska jed zdrava, ker kar poka od omega 3 maščobnih kislin … jep, bo že držalo: tisti, ki takele reči malicajo že od malih nog, so samo par ur po mojem obroku suvereno namlatili četico z ehte podalpsko košto pitanih žogobrcov … ni vse v hrani, res ne …