e-r

za tokratni nanin festen je moralni in materialni navdih jedilnemu konceptu dajala taljanska emilijsko romanjska krajina, ki sta jo gostitelja prekruzala par tednov nazaj in pri pohajanju tam naokoli ugotovila, da imajo prašiče, zajce, parmezan, putr in buče, ne pa tudi oliv in vina … prvega bojda ne uporabljajo, za drugega so se pa vendarle pomujali do sosedov … brez tega namreč ne gre, ane? … nazdravljali torej smo, jedli in veselili se pa itak … fotoreportaža:

[rockyou id=87463578&w=426&h=319]

prispevek iz chefovine je tokrat pripravila chefica … mandljeva torta/pita/biskvit se menda naredi tako, da se zmeša 20 dag moke z 15 dekami navadnega in enim vanilijevim sladkorjem … na sredi mešanice je potrebno izkoprati krater, v katerega se deneta eno celo jajce in en rumenjak ter 15 dag zmehčanega masla … na koncu se začenjo v vse skupaj vmešavati še grobo mleti mandlji, kar 15 dag jih je … ko je masa poenotena, jo prelij v 20-centi model in pred peko na površini izvedi še kakšno stilsko akrobacijo z mandljevimi lističi … še 40 minut na 180 stopinj, nato pa kuliranje in donegovanje s prašnim cukrčkom in šablono …

sever in jug

letošnjo jesen ožja družinska celica vobče, njen poglavar pa še posebej, opravičuje svoje rodbinsko ime … na-potniki smo, prav zares … po enotedenski lahkotni paši na samosu in enovečernem klatenju zvezd v padovi, je chefico za dva dni odneslo v london (kjer je v al fayedovih gastro sobanah uplenila tablico temne čokolade s pomarančnim oljem in teglc zrnatega mustarda), chefa pa je sindikat nekaj dni kasneje odvedel na severni del zahoda, natančneje tja na sever, v smer kjer piha amsterdamski veter, kot se je o nizozemski metropoli pesniško izrazil alien … no, na holandskem od domorodcev – razen dimljene jegulje in slanikov ter sira – kakšnega prehranskega presežka ne gre pričakovati, zato smo se ob alber cuyp marktu zavihteli v ogromen, fascinantno visok bližnjevzhodni plac bazar … misleč da imamo velike trebuhe, je panameriški kolega miheljak fletno kelnarco, ki nas je kmalu začela žlajfati z opozorili, da smo naročili že kar precej, suvereno odpravil z: yeah, we know, but just bring everything! … punčara je veliko okroglo mizo na balkonu napolnila z ogromno krožniki precej dobre orientalske košte:

amsterdamski gastro bazar tzar!

okej, kakšna reč ni bila nič kaj posebnega, ampak kdor bo kdaj na poti iz kadinskega  pedala svojega začasnega bicikla usmeril proti bazarju naj nikakor ne pozabi naročiti ultimativne, eht, dišeče in ravno prav pikantne kremne lečine juhe in dimljene jagenjčkove šunke na okroglem kruhu … sicer pa po košto res raje drugam, recimo na južni del zahoda, tja v smer, kjer je žogo včasih brcnil kak slovenski šmeker … zlatkovo ime v lizboni sicer še vedno živi, a chefa je v tistih par prostih urah, ki mu jih je odmerila tja vabeča korporacija, bolj kot bondanje na osnovi bivših fuzbalskih spominov zanimalo, kaj  lizbonski pobje malicajo v tistih iskrenih, no nonsense bufetih s postavnimi dedci za šanki … nimajo se slabo, obratu na rua do comercio, čisto blizu praçe, prešajo sveže sokove iz marsičesa, pivo točijo v dvadecije, da je vedno sveže, za zraven pa v razpolovljene hrustljave polnozrnate bombice natlačijo ohlajeno, a sočno (ma, kaj sočno – lih prov mastnose reče) svinjsko pečenko ali pršut  … in nič drugega, ker tudi nič drugega treba ni … okrepčan trebuh malo naprej nabaše na skladovnico ribjih konzerv in žefrsona:

žefrson, kozervadoš du ližboa

žefrson je fejst dedec in prodaja izdelke mikro družinske konzervirnice conserveira de lisboa, ki jih dve mamci v backstageu zavijata v so fifties ovitke iz rjavega papirja … iz širokega asortimana za žefrsonovim hrbtom sem izbral pečeno polenovko s česnom, rezane in cele lignje v paradižnikovi omaki, naturalnega atuma (tuno), slanike in file skuše … še bi, pa v kufru ni bilo več placa … brez polenovke v lizboni ne gre, tu in tam sem nabasal tudi na velike skladovnce nasloljenih in še na razsoljevanje v vodnih kopelih čakajočih kosov surovine … zame so jo opalili na žaru, jo posuli s kolobarji surove čebule in koščki ocvrtega zelja, zalili z morjem olivnega in postavili ob bok pečenim celim krompirjem in živozelenemu brokoliju, še pred tem pa so me zabrisali s stola z izjemno česnovo župo, v katero so namočili skorje starega kruha in jo garnirali z ocvrtim jajcem … vege dušice znajo v lizboni sicer trpeti ob oštarijskih izložbah v katerih bahavo visijo veliki kosi govedine, kakšna svinjska glavca, ob njih pa za rep pod strop potegnjene kirnje … nadvse transparentno in iskreno, ni kaj … o portovcu tokrat ne bi, ker ga za tesno zaprta vrata konferenčne sobe louvre II hotela sofitel niso pustili, se je pa chefu enkrat zvečer s poljskim bratom piotrom uspelo prešvercati na nekaj ledeno mrzlih sagresov in ginjo, dišeč višnjev liker … napo on tour se kani končati naslednji teden s še enim holandskim rukerjem, potem pa nazaj za domači šporhert … imam že mrzlega purana

južnjaška uteha

kje poiskati ultimativno južnjaško košto, če ne pri takorekoč mega čapcih, ki so se nalelili globoko doli na jugu, tako globoko, da južneje pravzaprav ne gre … na raziskovalni postaji na južnem tečaju … pobje in dekleta ga tu in tam kar pobiksajo, kot recimo v noči iz 21. na 22. junij, ko se jim je tam doli zgodil midwinter, v svrho katerega so pripravili slavnostno večerjo, na kateri so postregli precej eksotičen menu … in ne, ni vse iz zamrznjenega programa, v kupoli imajo namreč urejen fleten zelenjavni vrt (scroll do sedme vrste fotk) … peter, hvala za info in – seveda – če kdaj greš mi povej, ker mi diši tista marinirana raca … dolge gate mam pa že spakirane, hehe …

interpretacija

za večerjo smo v usta dajali kose piščanca v ta dišeči paradajzovi salsi, v kateri se je kopala tudi v koleščke oblikovana pašta … minichef je jed pospremil z naslednjimi besedami: o, to je pa taka omaka, kot jo imamo v vrtcu! … najprej sem blizu srca začutil ostro bolečino, kasneje pa sem izjavo – glede na to, da je pojedel vse -začel interpretirati kot pohvalo … v vrtcu na poljanah pa res dobro kuhajo!

osmrtnica

umrla je gostilna pri pavli, po domače prpavli, iz starega trga 21 v ljubljani … ponavljam: umrla je gostilna pri pavli, po domače prpavli, iz starega trga 21 v ljubljani … pogreb priljubljenega priljudnega gostinskega obrata se je že zgodil, o njem pa priča samo na duri nalepljen listek o zapečatenju prostora zaradi zaradi sodno zaukazane izpraznitve lokala … izložba s slovensko kuharico felicite kalinšek in ostalo simpatično tihožitno robo je zdaj črno prazna, takisto so si novo službo morale poiskati old-school natakarice (v najboljšem pomenu te besedne zveze), ki so poleg običajnega pobiranja naročil in prinašanja naročenega znale v freh & žmoht klepetu z gosti razdreti marsikatero žaltavo in – kar je še najbolj pohvale vredno – (vsaj mene) nikoli ni nobena vprašala ajeblodobr? … očitno trume individualnih, predvsem mladih turistarjev, ki so ob večerih pri pavli z lonely planetom (by the way, te dni ga je kupil bbc) pod pajsko mlatili restan krompir, niso bile dovolj za profitabilno obratovanje tega relikta ljubljanske kulinarike … ljubljana je tako izgubila še eno legendarno postojanko v boju proti okupaciji dolgočasnih, sub-standardnih, odiralskih makaronarskih gostilnic, špagetarijic, picerijic in ostalih kvazi mediteranskih jedilnih pizdarijic … chef je jezen, pa tudi žalosten, ker mini chefu ne bo mogel pokazati, kako izgleda oštarija, pred katero sta poleti 2003 preživela marsikateri poletni večer: mali speč v vozičku, ata pa srebajoč tako zvano pavlino trojansko pivo, zmešano iz enakih deležev točenega svetlega uniona in temnega laškega … spuščam zastavo na pol droga, si obrišem solzo in otožno vzdihnem: adijo, pavla, takih ne delajo več … škoda!

menjava generacij

te dni ne kuhava niti jaz niti chefica, ampak minichef in babychefica … v skladu z novimi kuharskimi trendi žgeta blumenthalovo metodo: dolgotrajno kuhanje pri nizkih tempreaturah … par dni med 37.5 in 40.3 … mislim, da jima bom danes prepovedal vstop v kuhinjo in na šporhert postavil pisker z vodo, govedino, korenjem, porom, kolerabo, peteršiljem, zeleno, česnom, lovorom, čebulo, tremi srni popra in nekaj soli … skoraj tako bo, kot v dobrih, zdravih časih

brez jajc

stračatela … bez muda!po naslovu sodeč bi bralec lahko sklepal, da bom zdajle prijavil kakšno kosmato čez hrbet slovenskega košakarskega selektorja ali kakšnega iz perlaste ogrlice ministrov slovenske vlade … pa na, v resnici naslov sploh ni metaforičen, ampak ga je treba brati in upoštevati dobesedno … kadar se človek odloči poslušati (in dobesedno jemati) hripajoče sopenje toma waitsa i’m your ice cream man! … in ima v mislih produkcijo osnovnega, torej vanilijevega sladoleda, skoraj pri vsakem klasičnem receptu naleti na zmešaj 6 jajčnih rumenjakov s 150 grami
in tako naprej … jajca so v klasičnih mixih, ki se potem z zamrzovanjem spremenijo v sladoled, neobhodna … delujejo kot zgoščevalen agent in domnevno pripomorejo k bogastvu okusa, dejansko pa tudi precej povečajo vsebnost mašči v gelatu … not so good, ane … še posebej, ker je reč tudi nepraktična: jajčno kremo je, če hočemo, da se reč začne gostiti treba segrevati na 70 stopinj, vendar ne več, sicer začne jajce lesti preveč skup in nastane kuhana sladka omleta … not so good sploh: je treba ždet tam pri šporhertu in non-stop imeti uč na posodici, roko pa v mešanju … poleg tega s temi kao termično-obdelanimi-na-70-stopinj-pa-ne-čisto-do-konca jajci in njih bakterijami nikoli nisi čisto na varnem, sploh pri nosečnicah in mali deci … rešitev je sredi poletja enkrat v new york timesu pribodel mark bittman, ki se mu ima svet zahvaliti tudi za odkritje jako popularnega kruha lenuha … fotr predlaga, da naj bazični sladoledno kremo delamo brez jajc in sicer tako, da namesto jajc za zgoščevanje uporabljamo koruzni škrob, v naših krajih najpogosteje prodajan v obliki dohtaretkerjevega gustinčiča … vaš dežurni trpezarac si po treh uspešnih poskusih drzne zapisati, da stvar funkcionira nad-dobro! … krema je pripravljena endva, nobene delikatne čas/temperatura jebe, nič … sladoled pa kremast, sočen, z žametno in lepo topečo se teksturo … takole delamo, po ta novem: Nadaljujte z branjem