Neznan's avatar

About napo

ena taka spominska knjiga: piši, riši, kakor veš, postov brisati ne smeš ... tukaj bo pripeto svašta, kar piscu v takšni ali drugačni obliki krajša čas (ali mogoče celo bivanje?) tuakj naokrog ... nomen je sicer res omen, ampak za vse v naslovu ni bilo prostora.

svakoga dana u svakom pogledu …

… sve više napredujem! … svakoga dana u svakom pogledu sve više napredujem! … in tako naprej mrmra slavko štimac v sječaš li se dolly bell (v duhu panslavizma linkam napoved češke televizije, da se ne bomo vedno pri filmih zanašali na imdb, hehe) … slavko seveda ni edini, ki tangira proti konstantnemu improvmentu svojih veščin in vrlin … eden od tistih, ki si v teh počitniških dnevih lahko na račun svojega napredka zadovoljno odpre flašo ali tri, je janez bratovž … tistih 82, ki ste med arheološkim razkopavanjem kruha in vina naleteli na tukaj priobčeno razmišljanje o stagniranju bratovževega fancy obrata na začetku miklošičke (in tiste, ki imate lastne podobne izkušnje, ali tam še niste bili in mnenja o džej-bijevi kuhinji nimate) zdaj na osnovi osebne izkušnje obveščam, da je stagnacije konec in da janez trenutno fura totalno in zelo prepričljivo renesanso svoje kuharije … če bi sodil samo po njegovem dušikiziranju pomarančnega sladoleda, ki ga je demonstriral za prispevek na pop tv, si tega ne bi upal zapisati, takisto ne po sicer precej prepričljivejšem intervjuju v zadnji številki revije vino, kjer je janez že govoril nekaj o 27-urnem kuhanju govejih ličnic … v živo pa je bila reč nadvse prepričljiva, to pač moram povedat in besede podkrepljujem s serijo fotk dveh paralelnih špur, ki sva ju oni dan na celebriranju prve zaljubljene sedemletke okušala s chefico (gospa je prispevala večino fotk, kajti njen novi lumix ima med prednastavljenimi programi celo, pazi to!, opcijo food):

prva rihta:

rosbif na dišeči pojstli kwa a calvo? calvo je kmet!

na levi se nahajajo rezine govejega fileja, položene na sendviček iz porovih listov in črnih tartufov, zraven pa ne samo dizajnerska, nego tudi okušalna lepota iz bučkinih žuljenov in omake iz pozabučesa … desno pozicijo zavzema tunček, samo na hitro osmojen po robovih, položen na solatko iz avokada in paradižnika ter opremljen z dvema fancy črticama in nizom rdečih poprov …

druga rihta:

i’m black and i’m proud! moj hobi? druženje s krompirjem!

še vedno hladna: leva reč je listnata solata s pinjolami, nanizana okoli terine iz črnih trobent, ki so precej aromatične, simpatične in v oštarijah zelo redko videne glive … naokrog so premeteno dozirane še kapljice in vijuge raznih svežih pomad, s katerimi se potem človek igra in vsakemu grižljaju daje drugačen pečat … desna reč je hladna hobotnica s krompirjem, prelita z se-mi-zdi-da-paradižnikovo peno (kapučinske pene ima jb trenutno zelo rad, za pozdrav iz kuhinje je na mizo poslal cocktail kozarec, napolnjen z dišečo koromačevo), za ostrino in presek pa je zraven še ravno prava doza pikantne rukole …

tretja rihta:

medve sve dvojčice … dvojajčne!

za presekat sta prišli podobnikovi župi, ena peteršiljeva s cmočkom in druga paprična, s središčno pikantno kapljico iz čilijeve paste … seka!

četrta rihta:

tricolori … buoni, buoni! os trigga … podpenkana!

zdaj sva že dobro ogreta, temperatura pa še narašča: joint špagetov s parmezanom je podložen z zeleno kremo, iz katere je dišalo po špargljih in nadložen z dišečimi slanimi ikrami, bojda iz irana … ostriga na desni je termično obdelana, podložena z artičoko in nadložena z olivno peno … je pa res, da mogoče ni bilo čisto tako, ker je bilo teh pen res veliko, zapiskov pa nisva delala, ker sva feštala in zdaj tole rekonstruiram po fotkah …

peta rihta:

sicer si krava, maš pa fletna lička! kwa sm pegasta? ma, nč, kr skuhat se grem!

no, pa sva dočakala tudi goveja lička, ne vem sicer če so se res kuhala 27 ur, ampak dobra so že bila tako, z omako iz šalotk, krompirjevim pirejem in jušno zelenjavo vred … pegatka s hrustljavim kruhovim cmokom, šparglji in spet-pozabil-kakšno omako pa je bila fino sočna, mehka, dišeča, všečna …

šesta rihta:

pana kota v nadstropjih ti si moja … suflejka!

za konec sva planila še po sladkem: nadstropne panakote, pri kateri so se med smetano vrivale plasti rabarbarine kreme, se skorajda nisva upala razkosati … da sva jo vseeno uničila sta krivi pehtranova in še-ena-dišeča omaka (note to self: pametni pišejo, cepec!) … čokoladni fondant s kremiranimi slivami ob strani je pa prav tako najprej generiral sline, potem pa še mlaskanje …

skratka: to, kar trenutno v svoji kuhinji nažiga janez bratovž je vredno preverbe, pohval, aplavzov in prav vsakega izmed petdesetih evrov, ki jih zaračuna za degustacijski meni iz šestih riht plus pogrinjka … bohve, kaj bo ušpičil na večeru revije vino, 24. avgusta?

dobrososedski odnosi

zagreb mogoče ni najbolj gostoljubno mesto na svetu, še posebej če se človek na šiht vozi v domžale in nosi rumen dres … ampak štorija je precej drugačna, če nisi fuzbalist, ampak priročnega snacka željan vinopivec … ako bo po naslednjem obisku zagreba zgornja definicija aplikabilna nate, potem pri največjem hrvaškem džankiju (ban jelačić, je vedno na horsu) usmeri korak najprej po ilici, nakar desno do vzpenjače (ki sicer ni tako fensi kot ljubljanska, kar je razumljivo, saj je bila zgrajena pred 117. leti), kateri se pusti odvleči na gornji grad … tam pa kar naravnost, pa malo desno pa si na kameniti ulici … tik pred tunelčkom, v katerem pobožno ljudstvo prižiga svečke je na desni strani vinski bar peperoncino … prijeten obokan placek toči veliko hrvaških vincencov, tudi kakšnega, predvsem belega, slovenca, prisotni so tudi italijani, španci, novosvetski popularneži in francozi, predvsem pri penečnikih, ane? … zagrebški pobje pa, da se ne bi kdo po parih glažkih prehitro preselil na tla, zraven cimprajo simpatične sendviče, bruskete, toaste, zapečene štručke z raznoraznimi filami, pa tudi real-stuff župe, stejke, gobe, solatne sestavljanke in sploh fine reči … v misterije vinskega lista in pripravo jedi posvečeni, a kljub temu nič naduvani kelanrji so za chefico prinesli deci malvazije coronica, za dedca en pošip, za v usta pa kremno blitvnio juho in sendvič s koruzno štručko, pikantnim piščančjim filejem s pinjolami, rukolo, sladko koruzo in gobami … aj lajk! … škoda samo, da južni bratje držijo 0,0 za volanom, drugače bi vpoklicali še kakšnega primerno ohlajenega belega …

ženijalno

lihkar gledal predzadnje sopranote … odtod naslov posta: scena, ko tony pri šrinkici iz amexove fensišpensi revije departures iztrga recept za steak z baskovskimi paprikami in ga potem po prepiru ves jezen vtakne nazaj med platnice revije, gre v anale … internetni bojzi so si edini da v celotni zadevi ni niti kančka slučajnosti … to da, toni rad dobro in obilno papa, vemo (čeprav v taistem delu v kanto zadega komaj začet sendvič s provolenetom in paprikami), toda scenarist david chase naj bi premišljeno izbral tudi revijo s pomenljivim naslovom – v temle predzadnjem delu namreč odide marsikdo, tudi šrinkica melfijeva znogira našega depresivca … no, pa tudi baskija naj ne bi bila omenjena slučajno: fantje tam se namreš precej militantno borijo za neodvisnost  – kot tony, ki v zaključni sceni zadrema z mitraljezko na prsih, kot pravi gverilec … no, chef je bil priden za vas in pobrskal po spletnem arhivu depraturja in vam lahko pove, da recept za steak s kakšno baskovsko rečjo ne obstaja … no, tukajle pa boste našli nekaj, kar je bilo inspirirano z isto epizodo … čakamo zadnjo!

cukrast špegu

dolčland dollčland iber slatkes!lanski blitz trip v barcelono je kljub doma pozabljeni denarnici rezultiral v treh spominkih … vse tri na desnem robu boquerie uplenjene flaške lepo ždijo v kleti in čakajo, da bodo vpoklicane h kakšni dobri košti … izbrane so bile po vizualno-finančnem ključu (tako pač chef kupuje vina, kadar ne ve kaj točno bi kupil … druga možnost je an ban metodologija, ampak pri tej se ti lahko zgodi celo to, da poleg švoh vina pokasiraš še grdo flašo)… skratka: najlepše tri v cenovnem razponu od 5 do 10 evrov so šle z mano … na mizo je prva prišla mirall dolc (v katalonščini to pomeni sladko ogledalo), stajliš pollitrca sladkega merlota vinarije castell del mirall … doma je v katalonski sub-regiji penedes, kjer so sicer bolj znani po svojih cavah, ki niso kofeti ampak penine … čeprav tudi tale sladkarica ni bila od muh … pa tudi nič blazno posebnega: je lepo dišala po toplih češnjevo šljivastih marmeladah in po južnih soncih, barva je vlekla proti rjavini, v okus pa bi zlahka vkomponirali še kakšno kapljo sveže kisline več … ampak  svoje svojim: za pariranje čokoladnemu sufleju je bila izvrsten match … lepa flaša!

priporočena poletna priloga

tisti, ki ste se bolj poglobljeno lotili preučevanja fotke pri mojem drugem hotdogovskem postu, ste se mogoče spraševali, s kakšnim čtivom chef podlaga vročega psa in mrzlega kozla … zdaj je čas, da resnica pride na plano: gre za 50 strani poletne hrani posvečene specialke revije time … 15 precej raznolikih člankov ponuja super čtivo, v katerem je moč izvedeti tudi:

  • da imajo v italiji en caffe bar na 400 italjanov
  • kako mark brownstein po zakotnih azijskih tržnicah iše najbolj skrite, avtohtone in nenavadne sestavine in jih nato prodaja razvpitim chefom na zahodni polobli
  • zakaj indonezija nima šans, da bi krotila ptičjo gripo
  • kako menu svojih novih birtij določa eden najbolj čislanih alzaških/newyorških/globalnih chefov, jean-georges vongerichten
  • kaj in kako kuha par tetk, ki še bivakirajo v vukojebinski galicijski vasici in kako spektakularne jedi postrežejo v 14 riht obsežnem menuju najbolj skrite japonske kulinarične tradicije kaiseki
  • kako je čili postal prva in najhitreje globalizirana prehranska roba in da je najmočnejša sorta čilija iz severozahodne indije 200o-krat bolj šarf od italijanskega pepperoncina
  • da nestle globalizira lokalno in zato proizvaja več kot 800 različnih vrst nescaffeja in kako se okuša šest različnih, a enako brendiranih maggijevih paradajz žup
  • kako sta dva eighties lika, resnična margaret thatcher in izmišljeni gordon gekko uničila navado pitja vina med kosilom (članek ima super naslov “second-glass citizens”)

to pa seveda še ni vse! 🙂 … do papirnate različice boste le težko prišli, saj je izšla že več kot mesec dni nazaj, ampak celotna reč je (celo z nekaj video & foto goodiesi) na voljo tukaj … priporočam, res!