usklajevanje termometrov in časomerilcev je trajalo kar nekaj časa, kamenko je očitno po žrebanju začutil, da so mu vile sojenice naklonjene in je brž zakurblal svojo novo firmo, si drznil oditi na dva otoka (korziko in anglijo) in že zavoljo tega mu v za večerjo nismo ponudili samo krompirjeve župe, ki si jo je izbral, ampak smo vpregli vse razpoložljive sile, da smo ga skupaj s ksenijo pogostili, kot se za zmagovalca prvega izvoda velike tradicionalne praznovalne nagradne igre kruha in vina tudi spodobi … moj del je bil tokrat župniški:
leva je bila itak izbrana iz žrebalne ponudbe, gre za kropmpirjevo kremno juho z lisičkami, ki je za to posebno priložnost dobila dodaten lifting z žafranom namesto žafranike, z dodakom buče v kremo in s preko vsega naribano grano … kamenko bi je kao pojedel dva litra (ampak menda bi to itak naredil z marsikatero župo, ki mu v življenju prekriža pot) … druga župa je bila bolje zamišljena, kot realizirana: vijola reč, ki tukaj ni tako problematična (kvečjemu količnisko – je je bilo ipak malo preveč za tisto eno ubogo meringo) je zmlevek borovnic in malin, oplemeniten z meto, ovčjim jogurtom, sladko smetano, meto in penino … večja jeba je bila z belino: gre za z limono odišavljene meringe, po domače snežene kepe, kuhane v vanilijevem mleku … reč se je namreč po začetnem napihovanju na krožniku začela sesedati na prdke precej nezavidljivih dimenzij … hnjm, verjetno je bil sneg premalo cukran in premalo trd … ampak da ne bom predolgo klečal na koruzi in se posipal s pepelom: aroma je bila okej!
chefica je tekočinski del večerje polnila (in spročeno uravnoteževala – wau, obe najbolj uporabljani besed v slovenskem političnem diskurzu v enem oklepaju) z ribjim zarodom:
na levi so tri hladne kugle: zgoraj tatarec iz dimljenega lososa s koriandrom, na sredi v bučkin trak oblečen kremast namaz z mladim kozjim sirom in olivami, spodaj pa figa … dekoracijsko šavje na desni ni bilo namenjenu jedenju, zato smo ga pustili na krožnikih … tiste na desni pa smo pomazali do konca: kotlet morske žabe se je bratil s figovo omako, popečenimi bučkami in kruhovim cmokom, ki je zbolel za nevarno boleznijo, prav v središču samega sebe je imel namreč raka … resda mrtvega in olupljenega in pečenega, ali ipak – raka!… kozico, če sem natančen …
po otvoritveni butelji štrasburškega nefiltriranega in nepasteriziranega blancheja (fala, brus-li), smo si žejo gasili z malvazijo korenike in moškona (na hrbtni strani piše, da gre za vino z dušo … ne vem, jaz je nisem videl, razen če so s tem mislili da gre za vino, ki lepo diši … ampak potem gre za tsikarskega škrata), nato pa še z rizerviranim chardonnayem 2002 ivana batiča … je v dobri formi, še raste, če ga imate ga lahko mirno šparate še kakšno leto … no, lahko ga pa tudi spijete in potem pokate vice o prehranjevalnih navadah angležev (aj wont tu invajt ju tu maj big fet fiš-an-čips) in si v obče pricumprate vesel večer … še opomba za bodoče gostitelje: kamenko in ksenija sta pridna jedca, zamudita ravno prav, da ne uhvatita kuharjev v paniki, nista izbirčna, ne razbijata kozarcev, ne pacata po prtu, prineseta hergov polsladki sauvignon … pridna, u glavnem! …
