Neznan's avatar

About napo

ena taka spominska knjiga: piši, riši, kakor veš, postov brisati ne smeš ... tukaj bo pripeto svašta, kar piscu v takšni ali drugačni obliki krajša čas (ali mogoče celo bivanje?) tuakj naokrog ... nomen je sicer res omen, ampak za vse v naslovu ni bilo prostora.

reon

tale naslov ti zihr ne pomeni nič … ampak ti bom zdaj razložil kako sem prišel do njega: že kar nekaj cajta nazaj sem sobotno dopoldne preživel ob mesenju in vlečenju testa, mešanju skute, smetane, sladkorja in jajc, zvijanju zvitka, zavijanju taistega zvitka v mokro, odrobtinjeno krpo, povezovanju v krpo zavitega zvitka z vrvico, kuhanju z vrvico povezanega zvitka v kropu … skratka, eksperti že veste, da sem kuhal štruklje … zapis o tem početju sem kanil nasloviti s pompozno besedo “olimpionik”, ki bi bila za izjemno hudo dobre štruklje ravno pravšnja, se ti ne zdi?:

ime še posebej drži, če sem čisto iskren s tabo in ti zaupam, da tale masleno-drobtinasto-cimetov preliv ni namenjen foto-fintaškemu prekrivanju slabo zajointanega štruklja … ne, zvitek je bil onega dne res popoln:

no, kje sem že ostal? aja, pri naslovu tega zapisa v končni fazi ni olimpionik ampak reon … olimpinik bi namreč bil, če bi se gospod leon pisal štrukelj, kot sem imel pomotoma zabeleženo v sivi, stari, pozabljivi glavi, in ne štukelj, kot se je pisal v resnici … potem mi je preostalo samo še to, da štuklja na nek način opremim z r-jem in najbolj elegantna rešitev se mi je zdela priobčena menjava prvega l-ja z r-jem … tako, zdaj veste, odkod je reon … tukaj je pa še lecept: Nadaljujte z branjem→

trikrat ham

prvi ham je iz črnske familije …zgodba o eddiejevi mami, ki ima doma vedno vse kar potrebuje, da sama skuha vse, kar bi njen pamž hotel kupiti drugje, je tako brutalno smešna, da si jo velja ogledati vsakič, ko se ponudi priložnost … recimo zdajle:

drugi ham je iz mobsterske familije … vincent vega in jules winnfield se na misiji za svojega šefa marcelusa wallacea najprej zatopita v dolg in poglobljen pogovor o masaži nog, na lokaciji, pri opravilno nesposobnih wannabe kriminalčkih pa si jules privošči še simpatičnen traktat o hamburgerjih, v katerem izstopa stavek, ki med prerezane štručke vtaknjeno polpeto označi kot temeljni kamen vsakega hranljivega zajtrka:

tretji burger je naš, slovenske kuhinje sin … sicer jih nismo jedli za zajtrk, ampak za zgodnjo večerjo … smo jih pa naredili sami in bili pri tem precej uspešnejši mame murphy:

in to kljub temu, da smo jih sestavljali iz mehkih domačih – prerezanih & potoastanih – sezamovih štručk, domače majoneze in domačega ketchupa … za fleten, iz bržole zmlet burger je poskrbel majstr vlado (chef ga je le solil, popral, začinil z žlico dijonske gorčice in premazanega z oljem spekel – z obračanjem na vsakih 30 sekund – na rebrasti ponvi, postavljeno nad srednje močan ogenj), za ajsbergasto solato in 15 sekund blanširano šalotko gospa kristanova, za kisle kumarice eta (pa ne baskovska, ampak kamniška) za spremljevalne napitke pa cockta, coca-cola, pivovarna laško in jp vodovod-kanalizacija … naslednjič bomo povabili še kakšnega angleškega plemiča in mu rekli “yes, sir! lih prov ste pršli, dons delamo čizburger…” …

p.s.: pri fotkanju nismo uporabili nobene food-foto finte …


geometrija

kruh in vino imata rada osnovne geometrične like, pa naj gre za poglobljeno gledanje  v okrogle kozarce, zlaganje jedi na kvadratne new wave krožnike ali praktične finte velikih teoretikov trikotniške geometrije … ko je ondan do chefove mrežnice iz fletne fotke v trikotnike zloženih in gratiniranih porovih listov v cucini italiani prišel jasen vidni signal, se je brž sprožil proces slinjenja, par dni kasneje pa je prišlo celo do ohlapnega reproduciranja omenjenega recepta:

… finta je ljubka: cele porove liste na hitro skuhaš, da se zmehčajo, nakar jih namažeš s kakršnimkoli pirejem (v manekenih tu zgoraj je krompirjevo-bučni), s prepogibanjem zložiš v pravokotne trikotnike, preliješ z odišavljeno smetanovo omako, gratiniraš in postrežeš, še najraje h takšni fletni pečenki, kot sta bili  tistega lepega dne puranji krači v naši pečici …

Nadaljujte z branjem→

tretja julka

medtem, ko smo ondan tukaj čebljali o dveh julkah, childovi in powellovi, je chefica poprijela za kuhownco in kot svoj hommage ta stari, originalni juliji, in po njenem receptu nacumprala orng dozo dišečega, mehkega, krepkega bfburginjona:

res je bil hud-gud: sladkaste, mehke glazirane čebulice, sočni šampinjoni, globoka, bogata, umamijasta omaka in kosi nažlico mehkega mesa so poskrbeli, da je cela kuča dva dni omamno dišala in povzročala slinoced … brbončice so radostno plesale, ko pa se je veselici pridružila še flaša premjerkrujevskega burgundca (hvala stricu iz amerike!) so še zavriskale in veselici ni bilo videti konca … benigni ima prav!

kreacionizem

prvo poglavje prve mojzesove knjige, ki razloži, kako je bog v sedmih dneh ustvaril svet, se konča z enaintrideseto vrstico, ki gre takole: bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro … gospod vinko mlek iz kašeljskih mlekarn sicer ni bog (v resnici tudi ni kreacionist, ampak prepričan darwinist), ampak ko je oni dan vrgel uč na teglo v olivno olje vloženih kroglic mladega sira


se je počutil natančno tako kot veliki kreator, a ker je v svojem vedenju bolj profan kot vsemogočni, je bila tudi njegova reakcija taka: matr so jebačke tele labne, je uživaško zamrmral, potem pa si je usta brž zapolnil z eno na frišen kruh namazano kuglo … pot do tega užitka sicer ni bila kratka, prav naporna pa tudi ne … za sledenje kašeljskemu mlekreatorju potrebuješ štiri dni časa in sledeči recept: Nadaljujte z branjem→

ostanki

nič ne sme iti v nič! je mantra, ki se v naši hiši uporablja že od otroških cajtov, ko so mi (pa tudi tebi, ane?) starci zbujali slabo vest z vprašanji tipa kaj pa lačni afriki? … kot da bi bili kaj manj lačni, če jaz ne bom do konca pojedel restanga krompirja … ali ipak: kljub umnemu gospodarjenju se kdaj zgodi, da se v hladilniku in v špajzi najdejo čudno majhne količine od svašta raznih stvari iz katerih ne moreš narediti nič pametnega … razen! … razen, če iz ta temnega kota ta zadnje in taspodnje omare izvlečeš vok, ki ga zavoljo čudne postavitve šporherta uporabljaš le dvakrat na leto, ko cvreš falafle ali lignje … in takrat, ko je treba pospraviti ostanke … tokratni seznam nastopajočih je obsegal:

  • tretjino bučke
  • ofucan korenček
  • kos martinove goske
  • par pozabljenih pinjol
  • žličko še bolj pozabljenih sezamovih semen
  • deset centimetrov pora
  • deci piščančjega fonda
  • pljunek kikomanke
  • štiri šampinjone
  • ofucano steblo bazilike
  • in par gnezdec ta ozkih nudlov, ki so bili nastali iz ostankov plat za lazanjo

po sekljanju, rezanju in cefranju na drobne koščke so vse trdne stvari ena za drugo romale v razpaljen vok, bile pobrizgane s sojovko in fondom, nazadnje pa so se jim primešali še kuhani nudli … v besedah lahko rezultat opišem kot dobro, krepko, gosto tavžent nudl župo z orientalskim tvistom … na sliki pa je izgledalo takole:

ne, nič ni šlo v nič, res ne! … in ti? … imaš kakšno let’s use it all finto, ki bi jo želel deliti z nami? … le daj!