tale naslov ti zihr ne pomeni nič … ampak ti bom zdaj razložil kako sem prišel do njega: že kar nekaj cajta nazaj sem sobotno dopoldne preživel ob mesenju in vlečenju testa, mešanju skute, smetane, sladkorja in jajc, zvijanju zvitka, zavijanju taistega zvitka v mokro, odrobtinjeno krpo, povezovanju v krpo zavitega zvitka z vrvico, kuhanju z vrvico povezanega zvitka v kropu … skratka, eksperti že veste, da sem kuhal štruklje … zapis o tem početju sem kanil nasloviti s pompozno besedo “olimpionik”, ki bi bila za izjemno hudo dobre štruklje ravno pravšnja, se ti ne zdi?:
ime še posebej drži, če sem čisto iskren s tabo in ti zaupam, da tale masleno-drobtinasto-cimetov preliv ni namenjen foto-fintaškemu prekrivanju slabo zajointanega štruklja … ne, zvitek je bil onega dne res popoln:
no, kje sem že ostal? aja, pri naslovu tega zapisa v končni fazi ni olimpionik ampak reon … olimpinik bi namreč bil, če bi se gospod leon pisal štrukelj, kot sem imel pomotoma zabeleženo v sivi, stari, pozabljivi glavi, in ne štukelj, kot se je pisal v resnici … potem mi je preostalo samo še to, da štuklja na nek način opremim z r-jem in najbolj elegantna rešitev se mi je zdela priobčena menjava prvega l-ja z r-jem … tako, zdaj veste, odkod je reon … tukaj je pa še lecept: Nadaljujte z branjem
