kolateralna korist pisanja kuhinje za prave moške, je bila tudi od praske (to je moj poskus slovenjenja rečenice from scratch) izdelava klobasic/pečenic … namreč, takole domače klobasičenje ti da hitro vedeti, da reč niti ni zelo zapletena (je pa treba kar pridno zavihati rokave in osvojiti par osnovnih fint) in da ti omogoča marsikakšen zanimiv aromatičen odklon od klasične slovenske česnaste pečenice … za potrebe bukle je to bila janeževa klobasica, vmes je sledila še bavarska igrarija z barjeno belo klobasico (kjer sem ponotranjil tehniko delanja emulzije iz maščobe in zdrobljenega ledu), oni dan pa je na vrsto prišla piščančja klobasica s sušenimi paradižniki in timijanom:

a preden sem prišel do faze, ko sem pečenico parkiral ob stročji fižol s krompirjem, se je zgodilo še marsikaj, najbolj zanimiv pa je bil telefonski pogovor z lokalnim zgornjekašeljskim mesarjem:

jaz: dobr dan, boštjan napotnik pr telefonu …

on: dobr dan …

jaz: mene pa zanima, če pr vas prodajate tut čreva?

on: ja, kakšna pa? a za salame?

jaz: ne, tega še ne znam … taka, navadna, za pečenice …

on: ja prodajamo, mamo nekaj ja … kok pa vi rabte tega?

jaz: ne vem, bl mal …

on: ja, ker mi to prodajamo tko, nasoljena pa zvezana čreva …

jaz: … mhm …

on: … pa pol pride en tak zavoj, 92 metrov …

jaz: kolk??? 22 metrov? … ne, tolk jih js ne rabm …

on: ne 22, 92 … 92 metrov …

jaz: hja …

on: to je tko, za ene 45 kil mase … kok pa mate vi mase?

jaz: mah, ne vem … čist mal .. več kt dve kile zihr ne …

on: aja … hm, no … to pa ne vem če se vam sploh splača delat …

jaz: splača se zihr ne … to je bl tko za hec …

on: no, vi kr pridte, pa se va že neki zmenla …

in sem šel, in sva se zmenla, ne samo za malo manjšo porcijo črevesja (ker 92 metrov črevc je res preveč, celo če bi s črevesjem želel abzajlati, kot je to počel danny mačete trejo), ampak tudi da lahko, če bom še kaj rabil za se hecat, uporabim njegovo dimno komoro … ta pripomba o splačanju je pa seveda bila čisto na mestu, kar boš razbral tudi iz v nadaljevnaju zapisane recepture … ampak, povej mi, srči, kako pa naj drugače pridem do piščančje klobasice s suhim paradižnikom in timijanom, kakor da si jo naredim sam? … ni druge, takole gre:

• šest celih beder, odrezanih z velikih, mastnih piščancev ali kur (ko boš meso pobral s kosti, naj ga bo dobro kilo in pol
• 25 gramov soli
• pol žličke mletega črnega popra
• dva stroka česna, fino ju naribaj
• deci suhega belega vina
• slab deci olivnega olja
• pet sušenih paradižnikov (namočenih in sesekljanih)
• par vejic timijana (samo lističi, ane)
• dobra dva metra črev

bedra razkoščiči, nareži na koščke in jih par ur (ali pa čez noč) mariniraj s soljo, poprom, česnom in olivnim oljem … nato vse skupaj zmelji v mesoreznici … dodaj paradajze, timijanove lističe in belo vino ter vse skupaj dobro premašaj z multipraktično mašinco, z nastavkom za testo (ali pa ročno, s kakšno žlico, ne pa z roko, ker želiš, da je masa čimbolj hladna) … malo mase speci v ponvi in degustiraj, če je treba še kaj pošraufat s soljo in poprom …

nato na mesoreznico nastavi rorček za filanje klobas, ga rahlo naolji nanj natakni namočeno in oprano črevo in ga na koncu zaveži … z maso nafilaj črevo, nato pa z zavijanjem v eno in drugo stran narolaj klobasice po lastnih dimenzijskih preferencah … zadnjo baso pa spet dobro zaveži …

pripraviš jih, kot bi vsako pečenico: klobasice daj v ponev, prilij vodo do četrtine višine klobas, dodaj pše malo olja in pokrito kuhaj pet minut … nato odkrij in počakaj, da voda povre, na koncu, ko je v ponvi le še olje pa klobasice lepo popeci do coppertoneovskega odtenka …

če se ti tegale (zelo verjetno) ne da tlačit v črevo, lahko maso kar tako narolaš v kao klobasice/kao čevape in jih spečeš v ponvi … ali pa maso prekvalificiraj v čiknbrger …

splača se sicer ne, je pa fajn!

soundtrack tako kot domače klobasanje v sebi nosi globoko neprofitno sporočilo: killing joke – money is not our god

akoprav nisem mitbaster, kanim danes sesut en sladiški mit in to tistega, ki se ga tako radi primemo pri naročanju sladic, namreč da je tiramisu kao lahka sladica … menda je tako, da če se spraviš v materinščino (če je to slovenščina, jasno) preložiti italijansko zaporedje besed tira mi su, dobiš nekaj takega kot dvigne/potegne me gor … in iz tega je nekdo izvlekel interpretacijo gor-potegovanja, ki naj bi se zgodilo zaradi lahkotnosti sladice … mhm, po mojem tud, ja … če si že kdaj cimpral svoj lastni domnevni gor-poteg, potem veš, da je sestavljen izključno iz jajc, cukra in smetane – ne ravno reči, ki bi jih bil dal na spisek stotih lahkih prehranskih sestavin … za dodatek je tu še malo moke v piškotih, pa malo kofeta, s katerim premažeš taiste piškote (in ki je, upoštevajoč kofeinski efekt, edina reč, ki bi te lahko dvignila gor) … da je torej tiramisu lahka sladica je še kar fleten nateg, ane … ampak je pa tiramisu dober, tako zelo dober, da sploh ne potrebuje nobenih motivacijskih izgovorov o lahkotnosti … minichef je včeraj takole recenziral domačo verzijo:

ki je bila res domača (okej, ne čisto 100%, ker je bil mascarpone kupljen, ampak naslednjič bo tudi ta domač – že vem kako!), saj sem v sodelovanju z otroškim bataljonom zastavil tudi peko kao bejbi piškotov – ki se jim v resnici ne reče bejbi piškoti, ampak so ladyfingers … bi pa lahko bili tudi bejbi, ker jih je otročje lahko narest, edina stvar, na katero sem moral pazit je bila, da sem otroke pravočasno po prstih, da se ne bi skladovnica damskih prstkov preveč očitno zmanjšala …

ali pa, še huje, da sploh ne bi prispela na svojo ciljno destinacijo, ki se je nahajala v stekleni posodi, nekje na sredi med smetanco, čokolado in jajci:

aha, saj jih vidiš, ne? … tamle not so, lepo premazani s kavo skuhano iz proje, kar je bila minichefova domislica, lansirana kot ugovor na moje blokiranje tiramisuja, češ da ni za otroke, ker so piškoti v njem namočeni v kavo … iznajdljiv pob, le po kom se je vzel? 🙂 … no, zdaj pa k bistvu, navodilom za domačijski gor poteg: Nadaljujte z branjem→

tale post iz naslova lahko bereš na oba možna načina – bodisi kot pòst, torej obdobje zdržnosti in omjejevanja v določenem času bodisi kot poust, torej zapis v spletnem dnevniku … prav danes namreč mineva točno en mesec ali enaintrideset dni, odkar sem semle prilepil kakšno recepturo, po kateri bi se dalo tudi kaj pojesti, ne pa se le sliniti ob posnetkih in popisih tega, kar sem snedel kje drugje ali zapisal za kam drugam … pa smo seveda v chefovini intenzivno rožljali s piskrovjem tudi v medžuvremenu … ondan so se kar posrečile praznovalne pečene piške s pehtranom in mlinci, chefica je z belo čokoladno glazuro polivala praznovalno torto; jetrna terina (via kuhinja za prave moške (kamink sun tu a bukstor nir ju) je bila med hlajenjem malo premalo obtežena in je posledično malo razpadala (je pa bila dobra mnogo!); smetanove murke so še zmeraj za odtenek boljše z materinega kot z mojega šporherta, pica, obložena s salso, prosojno tanko narezanimi kolutiči čebule, koščki gorgonzole in rezinami lastnoročne pancete pa je bila eden boljših primerkov svoje vrste … ampak pravo odkritje je pa tole:

na takle način namreč idealno prepakiraš/zamaskiraš file bele ribe, da ga otročad pohamsa v šusu, brez javskanja in zmrdovanja, tako da pravzaprav ne vem, ali sta sploh dojela, da jesta ribo … in ker so polpetki tako dobri, sploh nista opazila, da sta zraven zgrizljala še salsico iz rdečih paprik in to na kuskusu, ki tudi ni najbolj priljubljena reč na svetu … se pravi, da je palični mešalnik spet zmogel ubiti tri muhce naenkrat … takole: Nadaljujte z branjem→