naš severni sosed, ki je po spletu populističnih naključij postal kalifornijski guverner (in kot eden glavnih republikajnarjev v slabo voljo spravlja žlahto svoje kennedyjevske ženke marie shriver), je s svojim ultra štajermark naglasom in v popularno kulturo za vse večne čase zapisanih one-linerjev nadvse primeren za pokanje vicev … seveda pa lahko njegovo priimek služi tudi za opisovanje kakšnih črnih reči … recimo sudanski črnci, ki so črno-črne sorte so že lahko schwartz & nigger … pa kakšen s konjskimi močmi preobložen črn avto tudi … chef pa je po jodlarskem mišičnjaku poimenoval mousse iz črne čokolade, to pa zato, ker je narejen iz črnočrne čokolade, ker ni nič pocukran, ker je kljub vsemu globoko v sebi nežen in prijazen (tak kindergarten cop), ker se ga naredi onelinersko, brez komliciranja in pametovanja in ker je zaradi vmešanega kofeta in alkohola močan kot donator njegovega imena … takole poteka ogrevanje v fitnesu: Nadaljujte z branjem→

kakšnih 17 let nazaj so bili mitingaši sveto prepričani, da bomo slovenci za ljubljanski miting dovolj gostoljubni, da bomo klasični pozdravni komplet leb i so prijazno upgrejdali v sendviče i struju … no, ker je stanje sendvičev v naši državi kljub vstopanju v evroatlantske povezave in v novo tisočletje še vedno precej bedno, chef domneva, da pobje od sendvičev letnika 89′ tudi ne bi imeli kaj prida gurmanskih užitkov … še dandanes razen paninoteke in tomatota žgemo ene precej bedne približke dobrim sendvičem – naj vam v spomin prikličem samo bivši (zeleno papriko in naribano korenje v vsak naš sendvič!) in trenutni (ohrovt in zelenjavno-česnov- rigce-generirajoč namaz v vsak naš sendvič!) slogan izdelovalcev petrolovih prigizkov … in takoj pridodam nič kaj boljše margarina & gumi-štručka based mlinotestove približke na omv-jevih krmilnicah … pri tem naj se spotaknem samo še ob banalizirano slabšalno rabo pridevnika “češki” … namreč, ko slovenec ugrizne v gumi-suhobo od črpalkarskih sendvičev, se mu verjetno v glavi, kaj kmalu pa tudi na ustih, pojavi stavek pizda je to en češki sendvič … no, pa ni, seveda, kajti čehi na črpalkah prodajajo zavidljivo dobre sendviče, še najboljši so tisti od krokodilje tvrtke v katere asrtimanu chef ponavadi meče kocko med unim z rakci in mexicko kuro … torej, stavek domačega črpalkarskega prežvekovalca naj se v bodoče glasi: pizda je to en slovenski sendvič … zavoljo spoštovanja do pravičnosti in resnice pa mora chef vseeno pripomniti, da je pa najslabši sendvič na svetu doma v pompejih … stane fucking 5!!! evrov in je sestavljen iz betonske štručke, pršuta iz finega spirkovega papirja, dveh kolobarčkov oliv iz srednjega veka ter kosa sira, ki je preživel že marsikaj, domnevam da tudi erupcijo vezuva leta 79 … no, da razburjenje nad italijani vendarle ne bo preveliko, bom za uravnoteženje (od lojalnih državljanov se dandanes pač pričakuje uravnoteženo delovanje, mar ne?!) priobčil en zdrav, italy inspired sendvič … 4. grof sandwich verjetno pri izumljanju ljube nam hrane ni imel v mislih nič od tega, kar sledi, ampak dobro je pa vseeno … Nadaljujte z branjem→

kadar se popotnik pase po francoskih (no, pa tudi po italijanskih in, bodimo politično-korektni, tudi hrvaških) vaseh, ga skorajda ni lepšega filinga, kot sedeti pred kakšnim bistrojem in gledati ateje, kako resno se lotevajo jeux de boules … balinajo une sijoče kugle po pesku sm ter tja, merijo s palčko, si dobacivajo, robantijo, vsi zaripli skačejo sem ter tja, izvajajo poduhovljene priprave na odločilne mete, kričijo, kolnejo, se trepljajo, zmajujejo z obaretenimi glavami – skratka v taki navidez ležerni svaljkajoči se igri je moč najti nebroj različnih emotivnih stanj in vse skupaj je precej bolj zanimivo od povprečne tekme prve slovenske lige … no, čeprav v balinanju tudi naši sodržavljani niso kar tako in v meni še živi boleč spomin na unega dolenjca, ki nas je – priznam, rahlo okajene – tamle pri škofljici na pikniku za drejčevih 30, za vsako vrženo balin kuglo spodbujal z energičnim nej naumna, nej naumna! in potem, ko je videl, da gre kugla precej stran, poznavalsko dodal: ma prov pametna pa tut nej … na onem pikniku so nas, napihnjene mlade urbane profesionalce, domorodci iz društva ljubiteljev narave in živali, suvereno premagali v balinanju, streljanju z zračno puško in petju narodnih ob spremljavi frajtonarice, v badmintonu, edini disciplini, kjer smo imeli šanse za zmago, pa prefriganci seveda niso hoteli nastopiti … no, in ko je chef zadnjič pri češpovem njoku uzrl umetelno žogico s polnilom, so ga kar zasrbele dlani, tako da je ena serija nežnih in lahkih špinačno/skutnih balinkugel nastala tudi v domačih laboratorijih …

Nadaljujte z branjem→