športniki

resno poskušanje, ocenjevanje in prepoznavanje vin je lahko – pljuvanju ven navkljub – precej zahtevna in naporna reč … ampak ideje, da bi člani tekmovalnih degustacijskih ekip univerz v oxfordu in cambridgeu (študentje namreč dvobojujejo še v marsičem drugem, kot v veslanju na temzi, vinske degustacijske tekme recimo organizirajo že do leta 1953, trenutno pa vodi oxford s 34 proti 20) za svoje dosežke in zmage dobivali iste nagrade, oznake (in privilegije) kot resni športaši, so pa vendarle malo neresni … čeprav bi bil to verjetno kar dober sportaški wayout za motorične debile, kot je chef, hehe … za celo zgodbo s komentarji vred pa se preseli semle …

3 x 3 v slikah

nadaljevnje sage kuhar leta … razkrijmo najprej like iz prejšnjega zapisa in ubesedene kreacije pospremimo še s slikovnim mterialom, ki sicer ni na najbolj šarfes nivoju, ampak verjetno bi se tudi tebi tresla roka, če bi zraven tebe sedel komandant oseli … no, dajmo zdaj osebam imena in priimke:

oseba a je vesna čarman iz gostilne pri danilu in tole so njeni trije krožniki:

loška mešta srnin file loški kruhek

pri danilu v kuhinji seveda dobro cimprajo, drugače ne bi prišli v finale, kenede … z loško mešto so včeraj verjetno imeli malo smole, ker je bila to prva jed, ki je šla ven in je na krožnikih odležala malo preveč časa in je do ust prišla že precej mlačna, kar je izrazila s precejšnjo suhobo polente in mokastostjo omake … za to je malo kriv tudi sistem strežbe s kupolami na krožnikih in posledičnega čakanja, da jed postrežejo vsem gostom in da potem začnemo jest vsi naenkrat, kar je krožnikom jemalo še nekaj dodatnih minut … srna v tančici je bila super fletno zamišljena, fascinirala je predvsem tista zavesa, v katero je bilo zavito meso – le to pa je imelo problem: se mi zdi, da so ga precej dolgo pekli na nizki temperaturi, potem pa pred strežbo karamelizirali, aber! – čeprav rožnato, je meso izgubilo ves sok in strukturo in se je v ustih občutilo precej kašasto … sladkarija mi je bila pa super, predvsem dišečnost loškega kruhka in ideja z žličko … bottom line: dobro zamišljeno, ampak iz takšnih in drugačnih – verjamem da povsem objektivnih – razlogov je izvedba malo zašantala …

oseba b je matevž visočnik, štajerski up iz gostilne pec v selnici ob dravi … njegov trio se je videl takole:

simljen smuč svinjska pečenka bučna pena
štajerski matador je užgal na polno in se v najboljši luči pokazal s prvim krožnikom … rahlo dimljen smuč na gresovem knedlu in na noro barvni rdečepesni kaši je bil res skoraj brez napake, ako pa bi dodana hrenova pena imela kaj okusa po hrenu bi pa lahko izpustil še tisti skoraj … ideja z maskiranjem restanca in pečenke v suši je bila meni osebno še kar duhovita, ampak alga in restanc sta precej skreganih okusov, skladovnici tofuja in pečenke pa je manjaklo predvsem slednje, tako zaradi okusa kot zaradi strukture … kremirano bučno olje s čokoladnim ovojem je obljubljalo več odšteka, kot ga je v resnici dalo, ampak je vseeno prijetno sedlo …

oseba c je peter patajac, ki kuha v svoji okrepčevalnici (tako je pač sam poimenoval svoj obrat) ruj v dolu pri vogljah pri sežani pri italiji … trio je bil v takile podobi:

pečen bakalar jelenov hrbet štrukelj in sorbet

pri predjedi me je zmotil samo tisti vmesni mlinc, ki ob serviranju ni bil več hrustljav, ampak se je že razmočil in je bil bolj žvečilka kot kaj drugega, je pa bil super dodatek sušen paradajz v polenti … glavna jed je bila zame že konceptualno malo preveč razštelana, se reče, da je bilo na krožnik mogoče zloženih preveč reči … je pa res, da se je ravno zaradi tega dalo dobro igrati z okusi grižljajev in da so bile vse te reči lepo usklajene in v nulo pripravljene, še posebej meso, ki je bilo precizno narejeno na roza in na sok … podoben nepotreben presežek je bil pri sladici, kjer se mi je zdela cimetova krema povsem odveč, ampak nas je pa peter verjetno vse kupil s super enostavno foro: lepo,brušeno, navrtano ledeno kocko, v kateri je bil super refreshing sorbetek … domiselno in vrhunsko, res …

in tako verjetno ni čudno, da je kuhar leta tako po izboru publike (ki je glasovala tako, da so randirali jedi iz vsakega hoda) kot po izboru žirije postal tisti, ki je bil v vseh treh krožnikih najbolj konsistenten in ki je večer spravil skoz z najmanj felerčki (da smo si na jasnem: vsi felerčki so bili majhni – vse postrežene jedi so bile v resnici res super in to, ampak ko si jih prisiljen rangirati, pač moraš ratat picajzlat in se začet obešat na malenkosti … v oštarijah bi vse te kožnike pomazal s prstom, če ne kar polizal (tako pa si nisem upal, ker bi me ata oseli verjetno za ušesa …)) … kuhar leta je torej postal tale fejst fant:

patajac

aja, to je sicer oseba c, po domače peter patajac … čestitamo in priporočamo obisk njegovega ruja, še posebej med tednom, ko boste z njim lahko čvekali brez številnih lahov okoli sebe … in izvedeli marsikaktero hecno reč o plesnenju visečih sirov v fojbah itede … upravičen prvak, bi rekel na koncu … pa tudi bom: upravičen prvak.

3 x 3 = kuhar leta

chef je kot vestni dopisnik že drugo leto zapored prispeval svoj set brbončic v dvanajstjezično žirijo, ki izmed treh finalistov na zaključni večerji izbere delovega kuharja leta … sem sedel v jako eminentni druščini: na moji levi ana roš, dvakratna finalistka taiste tekme in frankotova kuharica, na moji desni ata jožef oseli, komandant kuharskega bataljona v hotelu lev (ki je imel nocoj odeto belo kuharsko jakno z napisom burj al arab) … desno od njega je bil taglavni šef vinske kleti brda, nadalje dražigost pokorn, legenda nutricionističnih pisarij, pa od stare garde še boris nomen est omen kuhar … od mladink je bila tu še martina breznik, kuharica leta 2005 in ta glavna v nakoncsveta penzionu raduha … pa gregor vračko, lanski pobednik iz kungote ki v oštariji denk dela norije in za žvet poha piške, pa ta glavni krištofov kuhar, ki se trenutno ravno šola pri obauerjih … in seveda znameniti pisunski trio pretnar – gomišček – tadel … finalizirani kuharji vedno dobijo tematsko nalogo, letos so jih recimo zavezali k temu, da delujejo lokalno, torej da naj tri jedi (predjed, glavna jed in sladica), ki jih bodo ponudili žiriji (in istočasno, kar ni ravno mačji kašelj ali pasji pčih za kuharje, ki sicer obratujejo na kapacitetah okoli 50, še približno 150 gostom) odražajo tradicijo okolja iz katerega izhajajo … in kaj so naredili?

oseba a: za predjed je ene sorte polento, loška mešta imenovano, zavila v tanko rezino bučke, oblila s tartufno omako in oplemenitila s kockami gosjih jeter; za glavno je srnin file zavila v neke sorte tančico iz ajde? in črnih trobent ter za zraven ponudila pire iz kislih jabolk, korenja in krompirja, za sladkiš pa je iz značilnega medenega testa za loški kruhek naredila obroč (in žličko), ga napolnila z gostim hruškovim pirejem, prelila z neko medeno rečjo in zraven ponudila še rezino posušene hruške …
oseba b: je sprva na mizo postavila rahlo dimljeno rezino smuča, položeno na v kremi rdeče pese počivajoč zdrobov cmok in za zraven dodala še hrenovo peno; za glavno jed je na tanko narezano svinjsko pečenko izmenjaje s tofujem postavila v kvadratno skladovnico, restan krompir in korenje pa zavila v algo in tako naredila na suši style dizajnirano slovensko klasiko, za sladko pa je prinesla v valj formirano peno iz bučnega olja s čokoladnim ovojem in pokrovom …
oseba c: ta je najprej v kremasto polento zamešala sveže artičoke in sušen paradižnik, preko tega je poveznila tanek listič/mlinc, vrh katerega je ždel pečeni bakala, pokapljan s pestom iz čemaža; nadaljevala je s filejem teleta jelena z glaziranimi kockami kolerabe, sušenim listom ohrovta in rezine zelene ter stlačenim krompirjem na nasekljanem regratu; za sladko pa je štrukelj s polento in rožiči dela na cimetovo kremo in omako iz v teranu kuhanih suhih sliv, zraven pa je priložila še sorbet iz pomaranč, limon, rožmarina in ingverja, postrežen v ledeni kocki …

jedi smo na mizo dobivali pod črkovnimi kodami in v premešanem vrstnem redu … splošni vtis je precej pozitiven, bili so tudi felerčki, rezultat pa je precej pravičen in takorekoč soglasno prisojen tako s strani publike kot dvanajstjezičnega omizja (ki vsako jed secira po štirih kriterijih: domiselnost, sestava/tehnična izvedba, izgled in okus) … in kdo je zmagal? … glasujte zdaj! … hehe, no, malo suspenza mora bit: poročilo o rezultatih , skupaj s priobčenim fotomaterialom in chefovimii obzervacijami sledi v naslednjem zapisu … stay tuned!

klorofilka

zelena od brokolija, ne od zavističeprav zime sploh ni bilo, je vse bolj jasno, da tudi jesen, ki je bila v zraku od srede oktobra naprej, ne bo trajala večno … na špancirjih že veselo pobingljavajo zvončki, gozdni obronki so s kvazi žafranom pobarvani na lila in sprehajalci veselo piskajo v rumene trobentice … na pašnikih in travnikih se izvaja genocid nad vrsto teraxacum officinale (ki po pričevanju zanesljivih virov traja že več mesecev), medtem ko zaseke, krvavice in ostala zimska košta osamljeno ždi na policah in se obnaša podbno jamrajoče kot slovenski žičničarji … seveda je mogoče, da bo kakšen snežni ruker še udaril v podalpje, ampak vsekakor bomo več recitirali lorco kot pa vihteli snežne lopate … v podkrepitev zelenoljubstvu chef priobčuje recept za klorofilko, super funky zeleno župo, sicer pridobljeno še iz zimskega brokolija in špinače, ampak prav po pomladansko sijočo iz s soncem obsijanih krožnikov … Nadaljujte z branjem→

vedno hujši

connor mc creaddie ima precej problemov … pri svojih 8 letih ima namreč 89 kil, kar je skoraj štirikrat več, kot tehtajo njegovi vrstniki … poba menda cel dan goni računalnik in teži, da je lačen, mama in babica pa mu cvreta pomfri, prinašata hamburgerje, sendviče, klobase, čokoladne piškote itede … ker pristojne službe menijo, da gre za ene sorte zlorabo otroka, so mami zagrozili, da ji bodo odvzeli skrbništvo nad njim, če ne bo začela malo bolj paziti na njegovo prehrano … pričakovati pač je, da s takim pitanjem connor ne bo zdržal dolgo … še kar strava in užas, kajneda, da ti stvari z otročadjo takole zbezljajo iz rok … ko so majhni in morajo pridno papat, da bodo velki, močni in zdravi te lahko mogoče vzamejo malce preveč zares in če si mila, popustljiva duša, te takle pamžek s svojim teženjem hitro obrne okrog prsta … i tako svakih dvadeset minuta – to je namreč cikel, v katerem connor teži, da je spet lačen … chef je o teh rečeh malo premišljeval tudi med listanjem delotu priložene nje, ki ima prilogo o zdravem prehranjevanju, potem pa eno za drugim nanizava neke bizarne ekstremistične diete … po krvnih skupinah, ločevanje, glikemični indeksi bla bla bla … v resnici pa so to vse neke kvazi znanstvene bližnjice, ki se jih bajskoti v svoji lenivskosti oprijemamo, misleč da nam do cilja ne bo  treba po edini logični poti, namreč po štiripasovnici sestavljena iz  rednih obrokov, zmernih porcij, več sadja in zelenjave na račun mašči, cukra in junka ter predvsem iz rednega gibanja … ampak tele shujševalne bližnjice so vedno hujše in slišijo se prav fino, anede? … recimo tale zadnja, iz univerze v bordeauxu, ki dokazuje, da redno uživanje armagnaca lahko zmanjša nevarnost tromboze in srčnega napada ter pomaga pri izgubi telesne teže … this i gotta see! … govorimo vendar o šnopcu, prmejduš! …

hrskajoča kokodajsa

kar hrska pred očmi in pod zobmi niso kosti, ampak pistačotipiščančji file, po domače kurji jošk, je predvsem v damskem in zdravstveno ozaveščenem svetu precej popularna kuharska namirnica … chef bi se sicer precej težko vpisal v klub ljubiteljev piščančjih prsi, akoprav so gak temu pred kakšnim mesecem nagovarjali celo gigantski plakati … piščančji file je pač take sorte žvav, da ob kuharski neprevidnosti kaj hitro postane tako suh, da se moraš on njega požiranju skorajda prijeti za rob mize, da ga pogoltneš … sploh dandanes, ko je treba piletino zaradi h5n1 za prmej prepečt skoz in skoz … no, seveda obstajajo rešitve tudi za zdravo piščančjo suhobo: lahko jo okopamo v kakšni fini marinadi/omaki, jo pred peko narežemo in koščke zavijemo v rezine slanine, pancete ali budžole, ali pa njih zdravotvornost še ojačamo s poležavanjem na zeleni solati … hrustljav piščančji file s pistacijami, avokadom in zeleno solato je časovni in okusni trotl-zicer … takole daj: Nadaljujte z branjem→

perfekcionistovo jajce

predvčerajšnjim je minilo natančno 4 leta, odkar je bernard loiseau nabasal lovsko puško, ki jo je le kakšen mesec pred tem dobil za darilo od žene, si potisnil cev v usta in sprožil … hm, le zakaj je to naredil, krepak in fejst dedec, star 52 let, lastnik in chef po mnenju marsikoga najboljše francoske restavracije cote d’or? … eden od razlogov naj bi bila znižana ocena restavracije v vodiču gault milleau iz 19/20 na 17/20, drugi pa govorice, da naj bi tudi michelin loiseauju vzel eno od treh zvezdic … kasneje se je sicer izkazalo, da so bile govorice neresnične in cote d’or ima še danes vse tri zvezdice … kljub temu je bil loiseaujev samomor jasen pokazatelj pod kakšnim stresom in neprestanim pritiskom operirajo vrhunski kuharji v navidez idiličnem biznisu, ki je na najvišjem nivoju seveda tudi (če ne kar predvsem?) borba za zvezdice in ostale visoke ocene, ki njih nosilcem ne prinašajo le slave in prestiža, ampak tudi denar, oziroma goste, ki upoštevajo michelinovo priporočilo za restavracije s tremi zvezdice, ki pravi, da so to obedovalnice, zaradi katerih se splača organizirati poseben izlet … (andy hayler je, recimo, leta 2004 prišel v marsikateri cajtng zaradi dejstva, da je v enem letu obiskal vseh takratnih 49 trozvezdičastih restavracij) … no, loiseau je bil v iskanju popolnosti ne glede na zunanje pritiske nasploh precej strog do samega sebe, kajti vseskozi je imel občutek, da – za razliko od svojega generacijskega sopotnika alaina ducassa – ni ravno najbolj talentiran kuhar in da mora zato delati več in bolje … v kuharijo je prišel slučajno, ker je na zaključnem izpitu ob koncu osnovne šole oddal popolnoma prazen vprašalnik in je potem ata zarobantil, da kaj pa zdaj misli počet … delal bi … kaj pa bi delal? … ne vem … a bi kuhal? … kuhal? ja, no, bi, zakaj pa ne … pa se je ata loiesau odpeljal v roanne, kjer je kot trgovski potnik rad posedal in pojedal v gostilni, ki sta jo brata troisgros par let nazaj prevzela od svojega legendarnega fotra jeana baptista (ki je, mimogrede, storil precej bolj sladko smrt kot naš nesrečni bernard: pri 74 letih ga je sedečega za mizo s kozarcem vina v roki ruknila kap) in se pozanimal, če bodo v bližnji prihodnosti potrebovali kakšnega vajenca … 15 dni potem, ko je bernard loiseau postal njun kuharski vajenec, sta marrie-pierre in michel troisgros dobila tretjo zvezdico in med srebanjem šampanjca, s katerim sta nagradila tudi golobrade vajence, si je bernard rekel, da bo tudi sam nekoč tak frajer … in je bil, če ne še celo še večji … njegova verzija kuharije je bila minimalizem z v nulo doteranimi detajli … dedo je takole lepo popisal svoj obisk cote d’or:

Ko sta naju torej tokrat Marie in Patrick vprašala, kam bova šla jest, sva jima rekla, da bova ušpičila nekaj, kar sva si že dolgo želela. Vsakokrat, ko sva se vozila iz Burgundije v Chablis in v Šampanjo, sva se ustavila v romantičnih Morvanih. In se sprehodila po Saulieuju, ki živi svoje mirno življenje, kot bi se mu čas ustavil nekje na začetku devetnajstega stoletja. Mimoidoč sva vedno prebirala razobešeni meni in kukala skozi okna neke prav posebne oštarije. In si rekla, da ko bova velika, bova pa šla tule notri jest. K Bernardu Loiseauju. Zdaj sva velika. In greva tja. Prava izbira, sta venglas vzkliknila Marie in Patrick.
Bilo je čarobno. Najprej so naju peljali na bujni vrt in sva v hladu žuboreče fontane uživala ob čaši sauterna. V jedilnici so nama namenili mizo z razgledom. K sreči sem na kameri nekaj narobe pritisnil in nisem mogel več snemati krožnikov. Urška je rekla, da naj bom vesel. Da bova v miru uživala. Seveda je imela prav. Ob steklenici chambertinca so potem hodile na mizo same slastne jedi. Terina iz jeter pitane race, žabji kraki s česnovim pirejem v peteršilju, postrv s šalotko v rdečem vinu, piška s tartufi…No, kaj praviš, sem vprašal Urško. Ne vem, če sem že bolje jedla, je rekla. Na izhodu naju je čakal On. Bernard Loiseau. Tako kot vsem gostom je tudi nama stisnil roko.

hja, temu nimam dodati kaj drugega, kot loiseaujev recept za ocvrto jajce, ki ga je v svoji knjigi family food zapisal heston blumenthal in ob katerem vam bo jasno, zakaj je odlično berljivi insiderski loiseaujevi biografiji naslov perfekcionist … če je tako kompliciral z ocvrtim jajcem si lahko samo mislite, kaj mu je dogajalo pri kompleksnejših kuharskih operacijah … Nadaljujte z branjem→