krompir je bil v svojem postameriškem obdobju obtožen že za marsikakšno štalo; michel montingnac je celo prepričan, da je krompir bolj kot za ljudi primeren za prašiče in da naj bi ga, kdor želi imeti fleten stas in zdrav organizem, jedel zelo zmerno in po pameti … in čeprav nas matere že celo življenje svarijo pred pogrevanjem (ki naj bi zelo škodovalo trebuhu in prebavilom), pred konzumacijo surovega (ki naj bi nabijal vročino) ter pred prenažiranjem s čipsom (saj vemo zakaj – ker je slan, hrustljav, dober in mastno džankast), je vendarle štala veliko večja, če krompirja ni … naj se montignac malo z irci pomeni, če ne verjame … kakorkoli, krompir je treba met v življenju vskae tolk cajta in zadnjič, ko sem med idejnim skeniranjem kučine italjane v februarski brojki leta 2005 našel recept, ki se mu reče gatto di patate dello chef  je bilo že samo ime(navkljub nižje pogovornemu aludiranju na spodnjice pišočega) dovolj dober razlog za udejanjanje v praksi … modifikacija sestavin je šla v smer porabljanja ostankov iz hladilnika: dimljena scamorza vs. pustotnikova kmečka gauda; suha salama vs. kraški pršut in parmezan vs. zbrinc … pofotkana (in z veliko skledo pisanega radiča pojedena) verzija krompirjeve torte s pršutom in tremi siri je nastala takole: Nadaljujte z branjem→