definicija:
1 nateg = 1 solata s popečenim mladim sirom v asovem letno zimskem vrtu

utemeljitev:
na krožniku, ki ga v polnem zakajenem placu dobiš približno pol ure po tem, ko nateg naročiš, bo narezana zelena solata, par listov radiča, popečena bučna semena, nekaj rezancev popečenega pora in tri polcentimetrske rezine mladega kozjega sira, ki so popečene samo na pol – če človek hiti, pač ne more opraviti vsega nakenkrat, ane … nateg je seveda v ceni: opisano pernato reč imajo v asu muda zaračunati 7,6o €, na okroglo je to jurja osemsto …

primerjalni argument:
že res, da podobna solata (mixed green salad with goat cheese) stane podobno vsoto denarja (10 $ /7,67 €) v bistroju pastis … toda: bistro pastis ni montažni rastlinjak z natlačenimi mizami sredi ljubljane, ampak eden najbolj popularnih newyorških bistrojev v meatpacking districtu na manhattnu, pred katerega durmi se hrane in opaženosti željno ljudstvo vsako nedeljo postavi v vrsto, da pride do mizice za brunch … in popularen je bil še preden je v woody allen v njem posnel dobršen del svojega filma melinda & melinda …

bottom line:
“kratek postanek za kraljevsko solato” my ass! … neva again!, podvukao je na kraju svog izlaganja …

v zadnjih nekaj mesecih se mi je trikrat – enkrat na biznis, enkrat na frendli in enkrat na osebni festen osnovi – pripetil obisk nakvadratane popularne poslovne obedovalnice cubo … minimalistična reč izgleda kar dobro šiba, saj se je kakšne pol leta nazaj po površini verjetno kar potrojila … čez dan boste večinoma naleteli na kravate, ki si srebajoč simčiča ali kakšnega drugega brica pametno kimajo čez kvadratne mizice … zvečer je reč malo bolj obljudena tudi z nekravatarji in njih gospemi … kuharija je itelijen inspajrd in v resnici ni švoh, vsaj reči, ki sem jih sam dajal v usta in se jih zdajle spomnim (predvsem sladice sekajo ven – če boste kdaj tam naokoli nujno stestirajte kakšen njihov smešen sladoled, denimo pehtranov, ali pa čokoladni sufle ali pa bazilikino kremo) … v resnici ima cubo samo en problem: kelnarje, ki so napihnjeni, tako da jih kar pod strop odnaša … najprej so naju – kljub rezervaciji – z nekim brundanjem tipa kr kle mal počakta kot dva nudla pustili čakat pr šanku, potem pa so s hohštaplersko skuliransko pozo (to so uni pogledi in zavijanja z očmi, ob katerih dobiš občutek, da si ti kelnar in ne tisti, ki bo na koncu vse to plačal) počasi, skozi cel večer ubijali dobro voljo, ki sva je s seboj na srečo imela dvojno dozo, ker je pač bil rd … seveda je čisto drugače, če ste lik iz ljubljanskega jet seta, saj potem obstaja druga nevarnost, namreč, da boste oslinjeni od kelnarja, ki se je samo za vas spremenil v napolitanskega mastifa z dvokislkim šniclom … v bistvu je res še kar škoda placa in kuhinje za tako zicersko in nedomisleno visnko karto in tako odbijajoče kelnarje … ampak kelnarji in trgovke so tako ali tako problem marsikaterega ljubljenskega placa … pa prav od njih je še najbolj odvisno, ali bo človek v birtiji še kdaj vihtel nož in vilice … marija, naj jih šefi vendar enkrat namesto po briljantino pošljejo na ekskurzijo k darkotu rodici, da bodo videli, kako se obnaša v oštariji …