hja, takle mamo: ko lukšiča že zdavnaj ni več na vrhovni poziciji šolmojstrskega ministrstva, je njegov befel o enotedenskem šolopustu še kako aktualen: to je torej ta znameniti teden visokih cen apartmajev in smučarskih kart in opajanja z alpsko belino – pa ne ono iz na tolstojevi napolnjenih tetrapakov, ampak ono pravo, iz naravnih in umetnih snežnih kristalov sestavljeno tepih prevleko masivnega sivega skalovja … in ker bi celotedensko obratovanje organizmov na osnovi energije, pridobljene iz esterajherskih holesterolno-škrobnatih bomb bilo malo preveč celo za vsega hudega navajen chefov kardiovaskularni sistem, smo tudi tokrat izbrali samooskrbno jedilno opcijo … in tako se je vsako popoldne ob družinskem špilanju monopolija, britju lego ovc ali človeknejezise besnenju kaj  dišečega (saj veš, winter klasikerji tipa karbonara, starošolska mesna rižota, dušen svinjski vrat & semmelknödel & rdeče zelje, goveja župa & restanc, golaž & polenta …) cmarilo na šporhertu … takisto fino pa je bilo tudi fruštkat, saj se je med pripravo družinskoizročilnih sendvičev s kajzerco in budžolo našel čas tudi za kakšno pospravljanje ostankov … z inspiracijo belega hribovja se je bela omleta zdela ravno pravšnja za kaj takega:

bela omleta je v bistvu kot navadna omleta, le da je brez rumenjakov – ponavadi so že beljaki sami ostanki kakšnega majonezenja ali nudlanja … no, in ta belina nato služi kot vezivo razne robe, ki jo daješ v ponev … konkretni primerek je začel nastajati s hrustljavim zapekanjem polente na srednje segreti ponvi … nato je na sceno uletelo še malo čebule in ocvirkov (kurjih, jasno), nakar je že bil čas za beljake, nato pa še za nariban kos janijevega čadrškega sira, zmanjševanje ognja in pokrivanje ponve s pokrovom … ko je sir šmelcnil je bil čas še za finalni move: solpopr in flekce diamantskega peperončina … pol pa na sneg …

soundtrack je bel kot strela: everlast – white trash beatiful

čepav je chef priženjen v familijo, ki se ponaša z velikimi imeni slovenskega slikarstva, pa je pare komplementarnih kontrastov ozavestil že v osnovni šoli (likovna vzgoja: u) … še več, enega med njimi je tudi že uprizoril za potrebe mazanja na kruh … spoznajte ta fletni zeleno-rdeči parček:

v skladu z novo vladno garnituro vas najprej usmerjam na vašo desno: tam najdete rdečkarski balkanski zvarek – ajvar, za hude čase upržen že v zgodnji jeseni in ravno prav uležan, da je zdaj v najboljši formi … to pomeni, da se čuti malo dimastega priokusa, da lepo drži balanco kislosti in sladkosti in da zaradi opisanih lastnosti enkrat odprt tegelček skorajda ne roma več v hladilnik, ampak njegov inhalt kar čudežno nekam izgine … bolj intrigantna je ona reč na vaši levi, ki sicer izgleda kot esenca slovenske pomladi, čeprav gre v resnici le za en čisto navaden brokolijev namaz:

• en grmičk brokolija
• strok česna
• pol ducata orehov
• tri žlice sveže naribanega parmezana
• dobro olje (olivno, sezamovo, orehovo, take fore)
• sol, (beli) poper

brokoli nacvetkaj, olupi in nakockaj tudi steblo, nato pa vse skupaj kuhaj v slanem kropu … po kakšnih petih minutah, ko bo brokoli še zelo intenzivno zelen, ga odcedi in brž potopi v najbolj mrzlo vodo na svetu, da za zmer zakleneš vanj vse zelenilo … od tu naprej se greš delat en tak pesto: orehe na suho opraži v ponvici, česen pa olupi, razpolovi in odstrani kalček … zdaj vse – brokoli, orehe, česen, parmezan – deni v piskerček od paličnjaka, malo posoli in popopraj, prilij malo olja in zmel’ hudiča! … gostoto namaza in njegovo začinjenost prilagajaj svojemu okusu … namaži na kruh, si okoli vratu vrzi navijaški šal od (hokejske) olimpije, zrecitiraj lorco in pojej!

soundtrack naj bo vsaj toliko hipijaden, kot je brokolijev namaz – in to je zelo, kajne; zatorej predlagam tole: joan baez – the green green grass of home

da kruh in vino ne bi padla v kategorijo onih, ki se kulture spomnijo samo 8. februarja, se bomo za trenutek ali dva še pomudili pri prejšnji sredi … tokrat s faksimilom receptov iz vodnikovih kuharskih bukvic … začnimo s prežganko, recept se tudi čisto normalno bere, edino težavo sem imel s tolmačenjem besede ozri, ker sem pač najprej sklepal, da še malo pogledaš tje v skledo … vodnik je seveda mislil ocvri, a kako naj bi bili že takrat vedel, da se to tako napiše, ane?:

fina fintica je tole kuhanje cele čebule in peteršiljeve korenine v župci, v chefovini smo ob koncu v prežganko zamešali še stepeno jajce, ker smo tako pač navajeni od malih nog … receptov za krapa ima valentino kar nekaj, chef je v končni fazi selekcioniral tegale:

tudi tegale sem malo pokrivil, pa ne veliko: krapa sem sfiliral in iz kosti in glave skuhal riblječorbasto (s papriko v prahu in malo mezge that is) osnovo, ki sem jo orto zreduciral in z njo ter z vinom (namesto kombota vino-voda-kis) dušil fileje … pa one moke za zgoščevanje omake tudi nisem pribil dve žlici, ane … no, še največja jebica so bili pa tile zmoki, ker je precej težko nagruntati prava razmerja med količinami:

na koncu je bilo tako, da sem v maso moral dodati še malo drobtin, da se je vse skupaj sploh toliko sprijelo, da se je dalo oblikovati v zmoke … so bili pa hudo in res dobri – tukaj je fincan dodatek peteršiljevega perja in čebule ter drobno sekljanje špinače še pred termično obdelavo, ki pa spet ni, kot smo navajeni, kuhanje, ampak praženje na maslu … še največje presenečenje pa je bil recept za mandljevo torto, s katerim ni bilo treba storiti drugega, kot ta ga delim z dve:

receptu nikakor ne bi pripisal 213 let – je namreč še dandanes tako, da se v marsikaterem stajliš establišmentu radi pohvalijo, da imajo na jedilniku tortico brez moke … no, eto, kaj je pa to tacga, vodnik jo je že zdavnaj pogruntal: jajca, mandlji, cukr (rjavega daj!), malo parfuma (limonova lupinica, mogoče cimet) in tojto! … starci vejo!