evo, pa je končno prišel na vrsto še veliki gobec vrhunske in medijsko vrhunsko nahajpane kuharije, gordon ramsay … prejšnji teden na papirju, zdaj pa v internetsih … berite! … in other news: zgoraj se je pojavil nov zavihek, v katerem boste našli povezave na moje verbalne zapazke o gostilnah, ki sem jih obiskal za mladinino rubriko konzum … pa menda (ne bi vedel, nimam ploćice) kruh in vino na ajpedu izgledata vrhunsko … če kdo kaj ve o tem, naj poroča, hehe …
Brez dlake na jeziku.
Gordon Ramsay, najbolj šarf chef.
Takole je to, draga bralka, cenjeni bralec. Za tole številko Dolce vite sem naredil eno preprosto raziskavo poznavanja vrhunskih svetovnih kuharjev med svojimi znanci, sodelavci, prijatelji. Sicer nisem certificirani merilec javnega mnenja (še več, s tisto malo statistike, ki mi je prišla naproti v študijskih letih, sva ostala na smrt skregana), a mi je vseeno bilo jasno, da moram v prid relevantnosti rezultatov poskrbeti, da med vprašanimi ne bodo samo izpričani hranofriki, trebušasti guštatorji in zvezdičasti kolekcionarji, temveč tudi taki kalibri, ki jim hrana, kaj šele vrhunska restavracijska kuharija, pomeni toliko, kot meni natjunani in z vsemi možnimi konjskimi silami in močmi nabriti avti – se pravi, da vedo, da obstaja, a jim zanjo ni kaj prida mar. No, in temu naborčku ljudi sem postavil preprosto nalogo: naštej tri svetovne zvezde vrhunske kuharije! Rezultati so bili na nek način pričakovani, pri nas so kot očitni vladarji cook scene percipirani skorajda izključno Angleži. Nekateri respondenti so celo naivno verjeli, da bodo izpadli poznavalski frajerji, če bodo med vrhunske chefe uvrstili Nigello Lawson. Not! Dobro, Jamieja Oliverja jim še odpustim, nenazadnje je le oddelal številne urice tudi v restavracijah, ne le pred kamero. Ampak če smo čisto iskreni je na vrhu te lestvice, ki združuje vrhunsko kuharijo in globalen zvezdniški appeal prostora le za enega človeka. In ta eden je že kar nekaj časa Gordon Ramsay.
Ker trenutno močno pumpa tudi na slovenskih televizijah (na TV3 so ravno odrolali njegovega ameriškega Masterchefa, trenutno pa sučejo četrto sezono Kuhinjskih nočnih mor), ga je seveda opazilo tudi marsikatero slovensko oko. No, bera Ramsayevih dosežkov na obeh, kuharski in showmanski strani, je impresivna: štiriinštiridesetletni (ja, kljub temu, da pridno športa – že desetkrat je pretekel londonski maraton – je tip zgaran in po fotkah sodeč bi mu jih pripisal vsaj petdeset) Škot namreč handla s hudimi številkami. Ker smo priloženi časniku Finance, začnimo s poslovnimi: holding Gordon Ramsay je trenutno (so)lastnik dvanajstih restavracij, dveh pubov in enega hotela v Veliki Britaniji, štirih restavracij v Združenih državah Amerike, po dveh v Tokiu, Avstraliji, Franciji in Italiji in po ene v Dohi, Dubaju in na Irskem. V zadnjih petnajstih letih je izdal dvajset kuharskih knjig in produciral in/ali odpilotiral deset različnih televizijskih showov. In zvezdice? Prav letos praznuje prvo desetletko, odkar njegova glavna restavracija, Restaurant Gordon Ramsay, nosi tri. Drugod po svetu pa jih je napraskal še sedem ali osem – točno številko je težko določiti, ker vodiči izhajajo v različnem obdobju leta, obenem pa je tudi Ramsayev imperij s krizo doživel številna prestrukturiranja, predvsem je šlo za odprodajo restavracijsko hotelskih naložb, ki so bile odprte v napačnem času, torej ravno ob izbruhu gospodarske krize.
No, seveda pa ni dvoma, da je Gordon pravi trizvezdičasti chef, ki se je postopoma prebijal od lupilca in sekljalca zelenjave, prek kuharskega vajenca, kuharja, sous chefa do chefovske pozicije – in seveda še naprej, do poslovnega imperija, s katerim vedri in oblači na svetovni sceni. Ramsay se je rodil in prvih pet let živel na Škotskem. Iz primarne družine ni mogel odnesti kaj veliko pozitivnih vedenjskih vzorcev, saj je ata Ramsay z ženo in otroci komuniciral predvsem s pijanskim tuljenjem in teženjem, občasno pa je čutil, da mora svoj point podkrepiti še s kakšno batino. Ni čudno, da se je mlademu Gordonu mudilo iz takega družinskega gnezda, tako da je bil praktično že pri šestnajstih na svojem. A takrat ni še nič kazalo, da bi kdaj v roke prijel kakšno kuhalnico: bil je namreč resen nogometaš, celo tako dober, da je bil v mladinskem pogonu legendarnega škotskega kluba Glasgow Rangers (klub je bil triinpetdestkrat škotski prvak, letos so deset krogov pred koncem le dve točki za večnim rivalom, Glasgow Celticom) z resno opcijo, da bi se pridružil prvemu moštvu, a mu je nadaljevanje nogometenja preprečila serija zoprnih poškodb kolena, ki ga je za vedno oddaljila od fuzbalskih zelenic. Ampak ostali sta mu fajterska mentaliteta in silna kompetitivnost, katerima tudi pripisuje svoj uspeh.
Med piskre ga je zaneslo kmalu potem, ko je spoznal, da se nogometnega kruha ne bo najedel. Študij hotelskega managementa je vpisal pri devetnajstih, po koncu pa je začel svaljkanje po številnih restavracijah. Službe je že takrat puščal iz precej kontroverznih razlogov – iz restavracije Wickham Arms ga je, recimo, odnesla ljubezenska afera z lastnikovo ženo, a po prihodu v London se je vendarle ustalil v takrat daleč najboljši londonski restavraciji, legendarnem Harvey’su, kjer je vladal Marco Pierre White. Gordon je zdržal skoraj tri leta, potem pa je odšel zaradi “teženja, izsiljevanja in nasilja”. Hm, da je nekomu uspelo zlomiti Ramsaya, je moralo biti pa res kar heavy. No, pravzaprav je bilo zanj bolje, da je šel, saj je nato odšihtal še svoje v hudih francoskih birtijah, pri Albertu Rouxu, Guyu Savoyu in Joëlu Robuchonu. Po povrtaku v London se je njegova pot spet križala z Whiteovo, ko mu je ta skupaj s partnerji ponudil 10% lastniški delež in pozicijo glavnega kuharja v novi restavraciji Aubergine, ki je kaj kmalu pobasala prvo in nato še drugo Michelinovo zvezdico. Do tretje ni zdržal, saj je začutil, da ga želijo lastniki na chefovski poziciji zamenjati z Whiteom, zato je najel modela, ki je iz Aubergina ukradel knjigo z rezervacijami (in kontakti stalnih in pomembnih strank), za krajo pa je nato javno obtožil samega Whitea. Verjetno je odveč povedati, da odsihmal gospoda nista ravno v prijateljskih odnosih. Kar v razmerju do Ramsaya velja še za marsikoga; če odštejemo številne nastopajoče v Ramsayevih oddajah, ki so kontstantno deležni zmerljivk, teženja in neokusnih dovtipov ter angleške kuharje, po katerih je poimenoval purane, ki jih je gojil v prvi sezoni serije The F Word, sta tu vsaj še kritik A. A. Gill, ki ga je Ramsay z Joan Collins vred vrgel iz restavracije, pa avstralska novinarka Tracy Grimshaw, ki jo je prostodušno primerjal s svinjo, na njegovi tapeti pa se velikokrat znajdejo tudi vegetarijanci. V intervjuju za BBC je celo priznal, da je vegijem naskrivaj prodajal župce, narejene s piščančjo osnovo. Anekdot o Ramsayu je seveda za še vsaj vsaj dva ali tri takele časopise, onim, ki ga ne marajo pa je nabolj všeč tista, kako je med snemanjem na Islandiji zdrsnil s 85 metrskega klifa in pristal v ledeni vodi, iz katere je komajda živ izplaval po skoraj minuti boja na življenje in smrt.
Piscu tehle vrstic se zdi Ramsay vendarle malo preveč egotripaški model, ampak – hej, človek združuje dva ultimativna egotripa: (resničnostno) televiziranje in vrhunsko restavracijsko kuharijo, pri tem pa se s knjigami lepo približuje krožnikom navadnega ljudstva. Še posebej cenim njegovo knjigo Gordon Ramsay Makes It Easy, v kateri je tudi recept za preprosto nadgrajen goveji karpačo, pri katerem kos uležanega govejega fileja povaljaš v zdrobljenih poprovih zrnih in trdno zaviješ v alufolijo. Zvitek nato postaviš v hladilnik in po eni uri z vseh strani (po pol minute na stran, recimo) na suho opečeš v razgreti ponvi. Ohlajen zvitek gre spet v hladilnik, uro pred serviranjem pa v zamrzovalnik, da se nato lepše reže. Ko ga odviješ iz folije, ga le še povaljaš v sesekljanem peteršilju, narežeš na tanke rezine (ki jih med dvema plastema folije s tolčenjem še stanjšaš), položiš na s pehtranovo gorčico in olivcem zabeljene laske ledenke in potreseš s solnim cvetom, nastrganim parmezanom in, če ga le imaš, nalistanim svežim tartufom.
Meni je že bilo vrhunsko. Ampak domenvam, da bi Gordon ob temle mojem krožniku zagotovo znorel, češ da je to f*****g disgrace in da naj se neham delat norca iz njegovega recepta, for f**k’s sake!
kruh & vino 