kruh & vino

zase bi le težko rekel, da sem dobre sorte nabiralničar … kot mulca so me mati med počitnicami nekaj let gnali služit džeparac z obiranjem črnega ribeza v lokalni monokulturni nasad, ki se je raztezal na klančku pod vilo našega lokalnega slikarskega superstarja … glede na to, da sem nabiral bolj švoh in da sem enkrat izgubil cel šop ključev, se mi zdi, da kakšnega hudega profita od tega ni bilo … poleti smo se na koroškem pri bici kdaj pognali v hrib trgat črnice, ampak pobiranje drobnih črnih kroglic tudi ni ne vam kakšen joyride za desetletnega pionirja … jeseni smo se pojali po hostah za štorovkami, ampak bolj kot drobne in slastne rjave glive, so nas zanimali interni obračuni med partizani in nemci (zmagali so vedno naši, itak) … v zrelih letih se nabiralništva nisem igral (razen da sem tu in tam na morju odlomil kakšno vejico rožmarina, kar pa verjetno ne šteje), dokler me pred štirimi leti dedo in chefica nista zvleka v premantursko hosto trgat šparglje: motiv je bil seveda dovolj močan: zeleni asparagusovi štilčki so sezonski kulinarični favoriti, s specifično ultra umetno plastično smrdarijo, ki se izloča z urinom po zaužitju pa v človeku vzbujo še up golfivi, češ koliko svinjarije je okusen obed odplaknil s sabo … ampak v resnici gre bolj za atrakcijo kot karkoli drugega (zadnjilč sem prav gruntal, kaj bi zadogajalo v glavi nepoučenega človeka ob uriniranju po sočasnem zaužitju špargljev in rdeče pese – huuu – direkt na urologijo bi letel, stoposto) … no, nazaj v hosto: nabiranje špargljev je relativno okej, če si na v redu lokaciji jih v slabi uri natrgaš za kar kvalitetno malico, prihranek je opazen, ker na tržnici kar fletno lupijo za napol olesenele šopke … prav zato sem se tudi letos spet dal odpeljati v šumo … ene trikrat sem se totalno zaplezal v gosto borovo šavje, ampak kot vidite, se mi je vedno uspelo izkopat ven … sicer sem že vedno amater, ker je dedo v istem časovnem obdobju natrgal približno dvakrat toliko zelenčkov kot jaz … potem pa se je začelo tridnevno vzdrževanje urinske plastifikacije: najprej dušeni šparglji s popečeno slanino (by dedo), potem šparglji s špageti (by nana), naslednji dan zajtrk s špargljevo frtaljo, popoldne pa minimalistična rižota:

nasploh bralcu priporočam, da naj se pri špargljenju izogiba pretiranemu afnanju in da svoje kuharske veščine usmerja v to, da na krožniku prevlada značilen, rahlo grenkljat okus sezoncev … z nedolžno rižotko, katere opis sledi v nadaljevanju jim ne boš naredil sile, ako si bolj avanturistične sorte, pa lahko slediš butulovemu tamalmu, ki je na tekmi v kuhanju špagljeve rižote med samimi pro-ji zasedel četrto mesto … no, nedolžnica gre pa takole: Read the rest of this entry »

na tanko narezan nežen karpačo, lepo odišavljeni tatarci, elegantni stejki in sočni v kosu pečeni rostbifi so seveda sama lepa, hitra in okusna poglavja kravokuhe … ampak prava veselica se v resnici začne, ko kravokuh v mesnici upleni ta pocenske kose krave (osobuko, rep, bočnik, križ) ki vsi po vrsti po nekajurni kuhi na mizo s seboj prinesejo še guštne omake in skupaj z njimi tvorijo krepke, sočne, mehke, zapeljive meseste jedi … huh, kašen praznik je bil ondan, ko so po štiriurnem počasno dušečem maratonu na krožnike padla goveja rebra … vse kar je od njih ostalo, je tole:

no, pa spomin na topeče se mehko in sočno meso v ustih je seveda tudi ostal vsajen v male sive celice … za povrh pa še metoda, kako je do te blaženosti prišlo, ki jo – kot vse kar spomina vredno iz chefove kuhinje – delim s tabo, dragi bralec … v slučaju, da tudi tebi dišijo dušena goveja rebra z ingverjem in kavo, postopaj takole: Read the rest of this entry »

kadar kani cenjenega bralca pot odnesti v metropolo naše najširše domovine, matere evrope, naj si še pred manekensko pišurijo (ne, ta lulajoči maneken ni dragi borut) ogleda, kaj imata za ponuditi ostrigarski bar in ribrarnica mer du nord na vogalu trga svete katarine, ter katera, po možnosti kar originalna, kruharska birtija le pain quotidien … hja, lepe kruhe mesijo tam gori na severozapadu (in jih tudi lepo zacolajo se mi zdi – in zdi se mi prav, da imajo dobre stvari dobro ceno – se jih vsaj ne meče v kante, ane, janez?), chef si je ob edinem uradnem in prijateljskem obisku pri naši dragi birokraciji pred par leti privoščil super hrustljavo temno mini flavto s suhim sadjem, ki je oni dan služila za inspiracijo pri nedeljskem popoldanskem kruhomesenju v chefovini … rezultat ima z originalom skupno samo hrustljavost in velikost, zato smo ga tudi krstili čisto drugače … dragi moji, spoznajte suhoparadajzne zavijačnike:

lepi, ne? … med ostale njihove lastnosti pa lahko vpišemo še hrustljavost, aromatičnost, špektakularnost, kratek rok uporabe (se pravi, da jih hitro zmanjka) in ajnfohnost (ali kakorkoli bi se že reklo temu, da se jih ajnfoh naredi) … da vsaj to slednje drži – če seveda nisi čisti pekovski amater – preveri v nadaljevanju: Read the rest of this entry »

ne bo tako hudo, kot se sliši (vsaj za tiste, ki niste rosni mladinci in vam je ob omembi jogurta v zvezi z revolucijo v ušesih zazvenel glas miloslava šolevića, o tem, da bodo mitingaši v ljubljani dobili sendviče i struju) … skratka, z jogurtom ne bomo delali državnega udara, ampak samo izvedli eno ajnfoh finto … takole je (bilo): vedno, kadar je kakšen recept klical po gostem, kremastem  greek style jogurtu, me je malo obhajala slaba volja, ker grških jogurtov v naši domovini ni na odmet (kar precej od teh, ki so kao greek, pa je nastalo v germaniji), domačijski pa , tudi tisti čvrsti, ravno ne vlečejo nase pridevnikov gosti in kremasti … oni dan, ko se je kot priloga  na suhi teflonki hrustljavo zapečenemu lososu  ponujal odišavljen kremast jogurt, pa sem se le odločil in sem jogurt dobesedno pustil na cedilu: na cedilo sem položil gosto tkano gazo, nanjo izpraznil dva lončka jogurta in tako pustil dve uri … ježeš, čudež je, čudež: iz jogurta je odtekla voda, na gazi pa je ostal gost!, kremast! jogurt … še skupinski posnetek za spomin:

in zabeležka za naslednjič – hrustljav lososov file z dišavno jogurtovo omako  se naredi takole: Read the rest of this entry »