ko je lani poleti v hišo prispela donirana gajbica vrhunskih domačih paradajzov, se je, kot se bo mogoče še kdo spomnil, chef nemudoma lotil vkuhavanja in zamrzovanja paradižnikove salse, ki nam je potem vmešana v bolonjske omake in ostale pašte in rižote na rdeče, namazana na pizze, dodana pečenim piščančjim kosom i-te-de osončevala zimske mesece in krajšala čas do naslednje paradajzaste sezone … v kateri smo – iz takšnih in drugačnih razlogov – pozabili na nakup ekstra dišečih paradajzov, ko je zato še bil čas in tako smo zdaj, ko je prvi sneg že odnesel šalo, popolnoma brez zalog chefu tako ljubega pomidorja … oziroma, bi bili popolnoma brez, ko ne bi on dan pri eni od svojih dveh branjevk (ne povem kateri, da mi jutri kdo ne spelje še preostalih paradajzkov, kajti kar sledi, bo šlo še v repete) zagledal majhno zalogo še relativno okej ljubljanskih rastlinjaških rdečkarjev … okej, to niso tisti avgustovski ali septembrski naparfumiranci, ampak za nameravna metodo konzerviranja so bili še zmeraj več kot dovolj dobri … bottom line celotne procedure, ki jo v svoji knjigi think like a chef (ne, ni o meni, hehe) popisuje tom colicchio, je, da okus paradižnika skoncentriraš s pečenjem na relativno nizki temperaturi, in jih tako delno izsusiš, a ne do tiste žvečljive pomodoro secco faze, pri kateri ostane večinoma lupina in nekaj na njo prilepljenega mesa in pri kateri je pred uporabo neizogiben proces rehidracije … da ti bo bolj jasno, prilagam dve sliki … takle je protfan, preden gre v pečico:

takole pa izgleda čez štiri ure:

apgrejdani paradajzi so sočni, mesnati, dišeči … okus je koncentriran in intenziven, a ne tako šarf in močan, kot pri suhem paradajzu … taki zelo dobri, aromatični so, za nameček pa so kompaktni in ne pocasti … ker jih je večina šla zamrznjena v freezer lahko podvučem, da so zicerček za takole last minute paradajzarsko ozimnico … naslednje leto, ko se jih bom spomnil speči v začetku septembra, bo pa sploh bomba … takole je šla testna fura: Nadaljujte z branjem→