parbojlt

polnozrnat riž je že v redu, ane? … je zdrav, ker je oblečen v balastne snovi in ker ni spoliran ima fino izraženo močnejšo lešnikasto aromo … ima pa seveda en velik problem: zajeban je k rupel! … trmasto ždi tam noter v skledi in njegove trdljikave notranjosti se zlepa ne znebiš … no, tam po tričetrt ure enkrat že popusti (za razliko od pravega rupla, ki je neuništiv), ampak v primerjavi s spoliranimi žlahtniki, ki so po četrturni kopeli v vreli vodi že vsi voljni in mehki in pripravljeni na svojo poslednjo pot, je polnozrnati riž popolnoma neprimeren za delavniško kuhinjo, ko je utišanje kričeče lačnih otrok in delavskega razreda odvisno predvsem od časovne učinkovitosti … razen, če, he-he-he! … razen, če ga ne zmedeš s preprosto finto predkuhanja – mednarodno poznano kot parboiled … pa ni treba, da za to kupuješ nek kao parboilan riž, ampak ga sam napol skuhaš: zavreš tri lončke vode, dodaš žlico soli in lonček polnozrnatega riža in med občasnim mešanjem kuhaš kakšnih 15, 20 minut … potem riž odcediš, ohladiš in spraviš v hladilniku, zlahka tudi dan ali dva … na osnovi predkuhanca lahko potem rižarije cimpraš kot z belim rižem, vsaj časovno gledano … okej, čisto by-the-book kremasta rižota iz polnozrnatca pač ne bo ratala, ampak dovolj dober približek, če se boš namenil pa narediti takšnole kvazi paeljo iz pečica, si si pa kupil direktno karto za u nebesa:

parboiled+pile

riž bo sočen in dišeč, a nič pocast, kosi piščeta pa prav tako sočni in dišeči ter prekriti s hrustljavo zapečeno koži … dodaten bonus je, da se reč, ko opraviš začetne formalnosti sfinalizira čisto sama … tako gre to: Nadaljujte z branjem

kakšni dnevi

če se je kdo spraševal, kdaj se ponucajo ozimnični paradajzi iz prejšnjega zapisa, naj pogleda naokrog in mu bo jasno: ko so dnevi takšni kot je bil včeraj in je danes in bo jutri in potrebuješ mentalni transport iz sivine na poletne gušte … pejmo:

zimski caprese
zimski caprese je zdravilen, diši, vrača dobro razpoloženje in vliva upanje da bo sonce še kdaj posijalo … slika dneva se izboljša takole: Nadaljujte z branjem

apgrejd

ko je lani poleti v hišo prispela donirana gajbica vrhunskih domačih paradajzov, se je, kot se bo mogoče še kdo spomnil, chef nemudoma lotil vkuhavanja in zamrzovanja paradižnikove salse, ki nam je potem vmešana v bolonjske omake in ostale pašte in rižote na rdeče, namazana na pizze, dodana pečenim piščančjim kosom i-te-de osončevala zimske mesece in krajšala čas do naslednje paradajzaste sezone … v kateri smo – iz takšnih in drugačnih razlogov – pozabili na nakup ekstra dišečih paradajzov, ko je zato še bil čas in tako smo zdaj, ko je prvi sneg že odnesel šalo, popolnoma brez zalog chefu tako ljubega pomidorja … oziroma, bi bili popolnoma brez, ko ne bi on dan pri eni od svojih dveh branjevk (ne povem kateri, da mi jutri kdo ne spelje še preostalih paradajzkov, kajti kar sledi, bo šlo še v repete) zagledal majhno zalogo še relativno okej ljubljanskih rastlinjaških rdečkarjev … okej, to niso tisti avgustovski ali septembrski naparfumiranci, ampak za nameravna metodo konzerviranja so bili še zmeraj več kot dovolj dobri … bottom line celotne procedure, ki jo v svoji knjigi think like a chef (ne, ni o meni, hehe) popisuje tom colicchio, je, da okus paradižnika skoncentriraš s pečenjem na relativno nizki temperaturi, in jih tako delno izsusiš, a ne do tiste žvečljive pomodoro secco faze, pri kateri ostane večinoma lupina in nekaj na njo prilepljenega mesa in pri kateri je pred uporabo neizogiben proces rehidracije … da ti bo bolj jasno, prilagam dve sliki … takle je protfan, preden gre v pečico:

paradajs-friskovec

takole pa izgleda čez štiri ure:

paradajz-susec1

apgrejdani paradajzi so sočni, mesnati, dišeči … okus je koncentriran in intenziven, a ne tako šarf in močan, kot pri suhem paradajzu … taki zelo dobri, aromatični so, za nameček pa so kompaktni in ne pocasti … ker jih je večina šla zamrznjena v freezer lahko podvučem, da so zicerček za takole last minute paradajzarsko ozimnico … naslednje leto, ko se jih bom spomnil speči v začetku septembra, bo pa sploh bomba … takole je šla testna fura: Nadaljujte z branjem

špeh

meteorologi kličejo stopinje iz negativne strani ničle, nekaj snega je že nasulo in čas je, da pripravimo kaloričen štof za preživetje v brutalnih zimskih razmerah, za katere smo bili že dve sezoni bolj ali manj prikrajšani … bo treba poskrbeti za špeh, ni kaj, čeprav ga redne doze smeha iz špehšpilje držijo v kar dobri formi … ampak kako naj pravi dedec, ki če – še posebej v luči odkritij kitajske manije “melamin v vsak futr” – vse imeti svoje in doma narejeno, pride do svojega lastnega domačega kosa slanine? … hja, najprej povprašamo ti-cev, če slučajno hrani kakšen filmček na temo izdelave slanine … tole je zadetek iz popularne discovery serijalke how it’s made:

nije baš, da bi se človek šel igrat z utekočinjenim dimom in iglami ki špikajo sol in kemikalije, ki dajejo barvo, ane? … sploh, ker tole ni nič domače, ampak jako industrializirano, mi (no, vsaj jaz) pa smo pristaši artisanalstva, rokodelstva in domače kulinarične obrti … iščemo dalje pri bolj humanih virih in v simpatično mastni knjigi z in-yo-face naslovom (pa tudi vsebino – cele knjiga je namreč posvečena ravno domnevnemu satanu sodobne dobe, maščobam živalskega izvora) … na strani 91 je natisnjen fleten recept za salt pork, po naše slanino … nič posebnega, nič kompliciranega, nobenih kemikalij, konzervansov, barvil, nitritov, sulfatov, ništa … samo svinjska potrebušina s kožo, sol, sladkor, lovor, brinje, poper, piment, nekovinska posoda, hladilnik in vsaj štiri dni časa, pa lahko odrežete eno tanko fetko tegale:

slanina2

glede na to, kako ajnfoh je tole, se je uprava kašeljskih mlekarn odločila, da odpre še mesninski obrat … res domačo slanino delamo po sledeči proizvodni specifikaciji: Nadaljujte z branjem

dober argument

takle mamo, da hitimo in blaznimo čez dneve, tedne in mesece in tako nam včasih kaj uide izpod kontrole … recimo, da zgovornemu štajerskemu fotru na tržnici rata, da ti zavolj mehkega srca, zmatranega fizisa in skisanih možganov namesto treh proda sedem hrušk maslenk … in prav vse po vrsti so bile in their prime, se pravi 36 let, v najlepšem obodobju njihovih življenj … velike, mehke, sočne, s tankim olupkom, dišeče – vse lepo in prav, ampak zakaj sem jih kupil sedem? … in kdo jih bo pojedel? – ker to je treba hitr/takoj, drugač bodo prišle preč … pa prepričaj zdaj ti dva otroka, da je treba pojest sedem hrušk in to takoj … samo z besedami o zdravju in super okusu itd. ne prideš skoz, je treba tud malo (ampak čisto malo, takorekoč simbolično) pljunit v roke in ponuditi prepričljivejše argumente … recimo eno takole najbolj ajnfoh krostato vseh časov:

ne mešajte jabolk in hrušk

razvaljaš testo, flikneš gor hruške, potisneš v peč, otroci pojejo … to je v bistvu to, ljubitelji detajlov pa kliknite za naprej … Nadaljujte z branjem

popotnica

iz amerike prihajajo zaskrbljujoče vesti … naša posebna poročevalka iz kalifornije javlja, da v ogromni kantini losangeleke južnokalifornijske univerze strežejo enormne porcije študentnfutra, po katerih jako upade delovna energija in tudi volja, da bi isti dan, kot si snedel menzni obrok, dal v usta še karkoli drugega … on top of that je bila na dnu sicer dobrega burritota, ki ga je uničila naša poročevalka, skrita hudobna česnova omaka, s katero je 4ewa pregnala vampirje iz laboratorijev doktorja vernierja … poleg tega je menda moč na južnih obronkih centra angelskega mesta (torej severno od getoiziranega ingelwooda in south centrala) uzreti zavidljivo število premikajočih se omar, kitov in ostalega obesity materiala, katerega delež v populaciji poročevalka ocenjuje na 40% … zaznavna je tudi razlika v nakupovalnih navadah, saj menda vsaka mati, ki z mularijo pride v štacuno, kupiti pol le-te, s poudarkom na kamionskih količinah zamrznjene hrane … no, tudi mi imamo še nekaj hrane v zamrzovalniku, saj smo poročevalki za zadnji obrok pred odhodom v 13 ur leta oddaljeni kraj na njeno željo scimprali njoke z jurčki, in njih ostanek (jasno, da brez jurčkov) položili na -18 stopinj … tisti, ki jih je kljub rajzefibrski kepi v želodcu uspela pojesti, pa so izgledali takole:

farewell njoki

fletni, ane? … njoki so namešani po receptu iz srebrne žlice in preliti z enostavno, ampak carsko žemetno-svileno omako … v primeru, da se kdo od tvojih odpravlja na dolgo težko pot, te bo zagotovo nosil v lepem spominu, če postopaš po naslednji proceduri:

Nadaljujte z branjem

barack – the cool version

da smo izolitev – po silvijevo – lepo osončenega prezidenta praznovali z izdelavo domačega črnega namaza, not-elle, že veš … ne veš pa, da življenje černega prezidenta ni sestavljeno samo iz mehkih, toplih, dišečih palačink, saj se je že čez nekaj dni bil prisiljen soočiti z real lajfom:

p1010856

jebiga stari, včasih te bodo namazali tudi na črn kruh, kaj češ, takle mamo … no, obstaja pa še neka druga nevarnost, namreč, da se tudi ta sijoč primerek črnega prezidenta pokvari … ker je namreč v njem tudi nekaj belega (putr, če sem natančen), je reč namreč hitro pokvarljiva, še posebej ker je, glede na to da bi radi, da ostane mazabilna, ne spravljamo v hladilnik … no, pa tudi za to obstaja rešitev: črnega odločno postaviš na hladno:

p1050675

in dobiš njegovo novo, še bolj cool različico … takle sladoled je otročja lahkarija, če nimaš barackarske not-elle, se ga lahko lotiš tudi s fabrško (če se le da raje z original italijansko kot poljsko) podobnico … tako preprosto gre to: Nadaljujte z branjem