Neznan's avatar

About napo

ena taka spominska knjiga: piši, riši, kakor veš, postov brisati ne smeš ... tukaj bo pripeto svašta, kar piscu v takšni ali drugačni obliki krajša čas (ali mogoče celo bivanje?) tuakj naokrog ... nomen je sicer res omen, ampak za vse v naslovu ni bilo prostora.

topovi leta dva-trinajst

evo, skeniranje minevajočega leta dni in v njem okušenih in doživetih momentih je letos na kruhovinski piedestal naplavilo tu spodaj priobčene in spominjanja vredne epizodice:

top jed v restavraciji: letos nismo klatili kakšnih globalnih večzvezdičarjev, zato selekcioniramo zgolj na domačih livadah pomuljeno košto … med to pa se je v male sive najbolj vtisnil krožnik, ki ga je v restavraciji prestige hotela livada v moravskih toplicah skonstruiral in skuhal borut jovan … ta je na tanke rezine sotiranega dimljenega jezika položil ocvrtek iz tlačenke, vse skupaj pa oblil z zračno krompirjevo peno in pokapljal s pehtranovim oljem … gre za dokaz, da je z domišljijo mogoče iz profanih in za številne jedce in kuharje bljakasto ničvrednih elementov (jezik, tlačenka) narediti res vrhunsko jed:

livada prestige

top recept iz kruha in vina: kar nekaj dobrotnarij se je nacimpralo, predvsem po zaslugi delčevitovskega re-kreiranja receptur vrhunskih šefketov … premiki so tudi na vsakodnevni malični samooskrbi, saj sem discipliniral redno produkcijo za-s-sabo ultra zdravuhastih in lahkih kosil v obliki župc, solat, rolc, sendvičev ipd. … zgodil se je tudi preboj na kruhopeškem področju, z vzgojitvijo rastka kiešlowskega, kot kompleten krožnik pa mi je mogoče najbolj uspel kremast in res okusen zajčji žvacet s kipnjenimi cmočki … ajnfoh, ampak tako zelo, zelo dobro!

top vino/napitek: kljub temu, da so se na osebni lestvici ljubih mi kleti letos učvrstili edi simčič s celo svojo belo linijo, sutor s cuveejem red in renčel s sauvignonom in eksperimentalnimi heci pa je absolutna posamična zmagovalna flaša jasna že od februarja sem – takrat smo na konzumovi izvidniški misiji pri mihovcu v pirničah odkrili mlečnikov cuvee ana 2007, ki se je potem še večkrat izkazal kot optimalno hrani prijazno vino … super vino!

top gastro doživljaj: doživljajev je bilo več, pravzaprav so si sledili vsak petek … ni ga bilo namreč lepšega, kot delovni teden zaključevati na odprti kuhni na pogačarjevem trgu, s kozarcem kramoha v roki, klepetavši s škrubijem, patajcem in še kom ter srečavši številne vesele in zadovoljne face prijateljev in znancev … velik respect in hvala ekipi, ki je projekt zagnala in peljala, z upanjem, da bodo pomladno-poletni petki tako fletni v tudi v letu 2014

top food-related: poplava kuharije v vseh sortah žute in bele štampe, skakanje teve šefov iz vsakega tv kanala in štancanje receptov na vsak prazen pildek so zagotovo znak krize: ko ljudje manj jedo zunaj, jedo (in kuhajo) več doma, zato jih zanima, kako se kaj naredi … kar pa pogrešam pri vsem kuhalniško-receptastem overloadu pa je večja doza osebnega angažmaja, ekspresivnega komentarja, jasno izraženih stališč, zanimivih zgodb, ubesedene strasti do hrane in pijače … še največ tega je najti v blogih, zato gredo pohvale bratinovemu, nutriji, jamnikovemu, gourmetki, zapečenki in še komu … hočemo še, vztrajajte!

tole je moja topovska košta minevajočega leta, v komentarjih pa je prostor za tvojo, me zanima, čisto zares, zatorej se ne obiraj … predvsem pa me zanima, kaj si letos osnoval za silveja, hohoho … srečno!

zlati silvo 2014 – call for entries

ljubljeno kruhovinsko občestvo!

kriza se je odločila, da ne bo popustila, mi pa ji bomo vsi skupaj dokazali, da smo še bolj perzistentni od nje! … ne le kruha in iger – v enačbo bomo vnesli (ok, nalili si bomo) še čistega vina in spoznali, kdo bo sebi in/ali svojim gostom za silverstrsko žurko ponudil najbolj izvirno/frajersko/spektakularno/odpičeno/okusno/skonceptualizirano/kalorično/žurersko/penečo/mastno/slastno/itd/vnesi-po-potrebi jed/hrano/večerjo … je namreč tako, da zlati silvo – sodeč po vizualni zasnovi, za katero se tudi tokrat zahvaljujemo kolegu groblerju – še nikoli ni bil v takšni vrhunski formi, kot letos … samo vidi ti njega:

ZlatiSilvo_2014_VelikaPorcija

pa pustimo leporečenje in leposličje in se posvetimo formalnim, paragrafskim dimenzijam razpisa … te so letos takele:

1. kruhinvino.com razpisuje nagradni natečaj zlati silvo 2014

2. natečaj je nediskriminatoren; sodelujejo lahko vse rastline, živali, ljudje, predmeti in objekti, bivši in bodoči člani in preiskovanci komisije za preprečevanje korupcije, bivši in bodoči selektor slovenske košarkarske reprezentance ter ostali, ki bodo do sobote, 4. januarja 2014, do 24.00 (cet) na elektronski naslov napo@kruhinvino.com poslali fotografijo in recept silvestrske jedi

3. tričlanska žirija natečaja kruh & vino (chefica & chef + do objave rezultatov anonimni ocenjevalec z izpričanim teoretičnim in praktičnim poznavanjem silvestrske prehranske tematike) bo izmed vseh prispelih fotk & receptov izbrala zmagovalca

4. zmagovalcu pripada častni naziv zlati silvo 2014, minljivi pokal v obliki flaše vina po izboru razpisovalca natečaja, in – če bo to želel – posebni zapis z intervjujem na kruhinvino.com

5. vse prispele fotke & recepti bodo objavljeni na kruhinvino.com, skupaj z imenom ali vzdevkom avtorja (vkolikor ne bo želel ostati anonimen)

6. kriteriji za izbor niso merljivi, vsekakor pa bodo subjektivni, pošteni, samostojni, neodvisni, suvereni in uravnoteženi, zato so vse odločitve končne in brezprizivne

7. natečaj se izvede ne glede na vse shujševalne kure, ribe, purane, prasce, divjačino, teleta in goveda ki začnejo veljati po novem letu

moto jej, moli, ljubi je suspendiran, zdaj velja samo: kuhaj, fotkaj, piši, pošlji, zmagaj! … ajt sa srečom!

zlati silvo 2014: ogrevanje s predprejšnjim silvejem

verjamem, da ti uhe že resno obolevajo od vsega cingljanja kraguljčkov, zvončkov in ostalih božičnih zvočil in da komaj čakaš, da se poje božična večerja in da se boš končno lahko posvetil najpomembnejšemu kuhinjskemu podvigu letošnjega leta: pripravi & izvedbi & popisu prijave za zlatega silvota 2014 … da ti bo lažje, priprave začenjamo z lagano sportskim razgrijavanjem – intervjujem z zlatim silvotom 2012 … takrat je namreč žirijo najbolj prepričala z žajbljem inspirirana prijava  jureta purgaja (klikni nanjo za cel komplet),

žajbelj 1

ob kateri je žirija zapisala sledečo utemeljitev:

za rdečo nit ultimativne praznične pojedine izbrati precej neugledno in zaradi specifične močne arome še kar riskantno zajebano rastlino, kot je žajbelj, je pogumno dejanje samo po sebi, a je tekmovalec svoje mojstrstvo dokazal z raznolikim vključevanjem žametastega listja na vse svoje krožnike, mimogrede pa je navdušil še z izdelavo domače mocarele, intrigantno kombinacijo sardel s penino in karamelno kletko, ter vse skupaj zapakiral v skorajda že knjižno obliko … vstanemo in zaploskamo!

jure jo je potem s titulo silvota v žepu študijsko podurhal na germanske modne stepe, tako da sva se v živo tamle na placu srečela šele konec lanskega leta, do finalizacije po mailu izpeljanega intervjuja pa je prišlo, ko je bila na koledarju že pozna pomlad, zato se je uredništvo odločilo, da objavo zadrži do časa, ko se bodo bralstvu ponovno pocedile sline po prestižnem naslovu in najvišjem priznanju – zlatem silvotu 2014 … takole pa sva se menila z juretom:

Leto vašega (prvega) zlatega silvovanja se izteka. Kakšno oceno mu kot celoti lahko prilepite na lestvici od 1 do 5? Še kratka utemeljitev, prosim!

Skromno naslovu podeljujem čisto 5ico. Sploh zato ker sem imel med konkurenti svojo najboljšo prijateljico, ampak sem zmagal jaz :-). Ne jaz ne ona nisva vedela, da sva oba v igri. Od prejema naslova pa tudi tisti, ki še niso jedli iz mojih skled verjamejo da včasih tudi kaj uspe in ne samo slika.

V letu vašega Silvovanja o vas ni bilo kaj velijo slišati in brati. Kaj se dogaja – nas skrbi, da ne bi shirali od lakote!

Kulinarično pisanje sem moral zamenjati z pisanjem disertacije. Kuham pa seveda še vedno, edini problem predstavlja čas. Fotografiranje izdelka včasih traja tudi par ur. Zato zdaj majhna pavza, ampak obljubim da se poleti spet vrnem, med pisce in fotografe.

Nam lahko priporočite kakšno dobro prehranjevalnico in/ali kakšen frajerski kuharski trik, na katerega ste nabasali v zadnjem času?

Med kuharske trike, katere sem spoznal letos sodijo prav gotovo vložene limone. V Sloveniji jih žal še nisem zasledil. Se jih pa dobi na Dunaju in to v izredno velikih količinah. 1 samcata vložena limona pričara neverjetno presenečenje brbončicam in vsem, ki jih poskusijo prvič. Res neverjetno, kus kus, olive, zajec, ni da ni. Vložene limone imajo vsi radi. Med prehranjevalnicami pa bi priporočal obisk Repete v stari Ljubljani. Urška vrti kuhalnico kot za šalo!

Če se človek preklikava skozi vaš blog, mu hitro postane jasno, da posedujete precej resno količino kuharskih skillzov. Kje ste jih dobili?

Kuhanja sem se lotil v času študentskih let, ker v Avstriji nismo imeli študentskih bonov. In v tistih časih je bil največji frajer Jamie Oliver, ker je pacal, mlaskal in kuhal tako kot pravi dec (inspiracija). Testenine s tuno ali paradižnikom pa so postale dokaj hitro jed za katero nisem žele da zaznamuje moj študij, zato je bilo potrebno znanje nadgraditi. Največ trikov sem pobral iz Youtuba, res neverjetna zakladnica idej.

In odkod je prišel prvi impulz za kuharijo – domače ognjišče, babice, žurke s prijatelji, študentska lakota, ljubezen? 

Doma nihče ne kuha prav dobro, niti zadostno ne bom rekel. Vendar pa mislim, da sem imel kakšno prababico, ki je delala za Pohorske grofe v kuhinji. No, samo tako si lahko razlagam željo in interes po kuhinji. Drugače pa neverjetno uživam v družbi hrane in prijateljev. Ker v družbi pač more nekdo kuhati, sem to nalogo prevzel jaz.

Se v svojih kuharijah zanašate na preverjene recepture ali ste explorersko-experimentatorski tip kuharja?

Ko se kašne zadeve lotim prvič, se poskušam držat recepta, vendar me pogosto kam zanese in to ali ono stvar nadomestim s tem ali z onim. Zaradi tega sploh ne pečem rad, ker pri peki nimaš kaj od torte če se ne držiš tehtnice in predlaganih sestavin.

Katerega kuharja in katere tri sestavine bi vzeli s seboj na samotni otok?

Glede na to, da lahko izberem samo 3 sestavine, bi izbral minimalista Marka Bittmana. Družbo bi pa nama delali parmezan, divji šparglji in pršut. Tale gospod je že večkrat rešil moje zagate v praznem hladilniku.

In čemu se v kuhinji in pri krožnikih nasploh izogibate?

Z leti je teh stvari vedno manj. Definitivno pa mi nočno moro predstavljajo vampi; kuharce v osnovni šoli so naredile svoje.

Po pomembnosti razvrstite naslednje atribute hrane, ki jo jeste: zdravo, okusno, lokalno, poceni, veliko, spektakularno.

Lokalno, spektakularno, okusno, zdravo, poceni, veliko.

Kaj vam je do sedaj v kuhinji najbolj uspelo in seveda, kateri je bil največji zajebek. Imate o tem kakšen foto dokument?

Najbolj sem ponosen na mocarelo, ki mi je uspela v okviru priprav na Zlatega Silvota. Drugače med svoje uspešne klasike štejem gobovo juho, zajca s korenjem, paradižnikom in olivami in skutnimi njoki, dagnje s hariso in vloženimi limonami in testenine s pestom iz divjih špargljev in kraškim pršutom. Zajebek (brez fotografiranja) pa predstavlja kr celotna morska skupina: jaz in ribe, se vidi da sem izpod Pohorja in da smo imeli do morja daleč. Ne to pa res ne. Ribe mi uspejo 2 krat na 5 poizkusov. Se bo treba na obalo preselit in tudi to osvojit.

jep, potako je torej to … ti pa le začni razmišljat o svoji letošnji prijavi; razpis bo uletel kad-tad, za inspiracijo pa se lahko preklikaš čez kolekcije vseh prijav in razglasitev nagrad in priznanj v dolgi zgodovini nagradnega tekmovanja:

zlati silvo 08

zlati silvo 09

zlati silvo 1-0

zlati silvo MMXI

zlati silvo 2012

zlati silvo 2013

pa merikrisms!

bomba!

“ja pa kje si ti, napotnik, luba duša zgubljena?!” si nečimrno domišljam, da je kdo pojamral ob že štirinajst dni na vrhu kruhovinskih zapisov čepeči listopiti … no, marsikje sem, odgovarjam … recimo na – fanfare, pliz! – tretjem slo-blogovskem mestu najdisijeve lestvice najbolj iskane robe v minevajočem letu … ali pa na kreativnem jutru, kamor so me povabili v petek, trinajstega in v zahvalo dobili dveurno izlaganje o vplivih okolja na mladega napotnika; ker je bil dogodek enkratnega značaja, ne bo odveč podatek, da si posnetek predavanja še vedno lahko ogledaš tukaj! … skratka, veselo je, tudi zato, ker je december … in ker verjetno že brusiš nože za zlatega silveja je to tudi skrajni čas, da podelim spoznanje o mejni točki, do katere sem letos prišel v masterizaciji hamburgerske krušne obleke … ponavadi se tistemu komadu kruha, ki se ga prereže in se vanj vtakne take ali drugačne sorte mesni polpet, reče bombica … reči, ki jo bosta kruh in vino s tabo delila danes, pa se pomanjševalnica sploh ne poda … čeprav je bomba tako hudo dobra, da ji morebitno semantično minimaliziranje ne more nič odvzeti v njeni grandioznosti: je sijoča, zlato-rjave barve, posuta z navadnim in črnim sezamom, ki ne pada dol … je sladkasta, ampak ne preveč, ravno prav, da se prerezana lepo hrustljavo zapeče in da hrustljava ostane še nekaj minut potem, ko vanjo že našibaš burger z oblogami … se ne drobi in je kompaktna, ampak obenem tako mehka, da jo lahko lepo stisneš med prsti in potem burger normalno hamsneš, ne da bi si pri tem početju izpahnil mandibulo in/ali da bi ti vse pritikline zlezle iz burgerja ven … skratka: popolna hamburgerska bomba! … in če si, kar se tiče krušnega purizma vsaj malo na moji strani, potem boš pritrdil, da je neodpustljivo, da se ‘amburgeraši toliko ukvarjajo s kosi in mešanicami in poreklom in mletjem in začinjanjem in stopnjo pečenosti mesa, skoraj nič pa s kakovostjo večinskega deležnika – bombete, v katere nedrja je vse skupaj položeno … poglej si ti tole milino, no:

fišburg

krasno, ne? kljub temu, da je pozornost tokrat usmerjena predvsem na bombo, naj vseeno povem, da je bil iz skuše, osliča in škampovih repov zamešan, s koromačem, janežem in limonino lupinico odišavljen, s paradižnikom obložen, z endivijo podložen in s pehtranovo majonezo podmazan burger izjemen! … za bombo pa nujno stestiraj tale recept; primeren je tudi za dekadentejše praznične verzije makovk ali kakše druge, popekanju namenjene krušne oblike:

  • pol kile bele moke
  • 2 deci mlačnega mleka
  • deci vode
  • 25 g sladkorja
  • 25 g masti (jep, mast is a must, boy!)
  • 10 g soli
  • 10 g svežega kvasa
  • stepeno jajce, sezamova semena

na dno sklede nadrobi kvas, prilij najprej malo vode in mešaj, da se kvas stopi … nato dodaj še vse ostale sestavine in jih dobro premešaj … če delaš tole z multipraktikom, ga pusti, naj s kljuko mesi kakšnih deset minut, če si pa roker, potem na roke mesi četrt ure … skledo s testom pokrij z vrečko in pusti na toplem vzhajati eno uro …
testo razdeli na deset enako velikih kosov in jih na pomokani površini oblikuj v diske premera 10 centimetrov … polagaj jih na s peki papirjem obložen pekač in vsakega premaži s stepenim jajcem … pusti, naj odkrito vzhaja eno uro, potem po bombah potresi sezam (ali mak) in jih pusti vzhajati še pol ure … nato jih zadegaj v pečico, razhajcano na 230 stopinj in peci do popolne zlatorjavosti, 10 ali 15 minut bo to trajalo … nato bombe odstrani iz pečice in jih ohladi na rešetki … bomba, ti rečem!

soundtrack je bombastičnosti bombe primeren: shaggy – mr. boombastic

listopita

tale objava v kruhovinskem to-do predalu (to je en tak digitalni svaštarniški ladlc, v katerem dolge dneve in tedne – nekatere pa tudi mesece in celo leta – v upanju na finalizacijo, dodelavo in objavo na prominentnem spletišču zorijo fotografije in z njimi povezni osnutki zapisov) leži od prejšnjega meseca, listopada torej … zato, predvsem pa zato, ker bazira na maslenem listnatem testu, tudi nosi tako ime … eno od resnejših priporočil regularnim domačim kuharjem je, da je v zamrzovalniku vedno dobro imeti kvader maslenega testa; ko se ga boš naslenjič lotil, samo podvoji količine, pa si miren za kar precej časa … na kakšen zelo zaposlen dan ga zjutraj vzemi iz zamrzovalnika, proste minutke delovnega dne pa izkoristi za razmislek, s čim boš obložil listopito in katero sorto zelene solate boš postregel za zraven … popoldne te potem do takega prizora

slana pita

loči maksimalno tričetrt urce … s pofotkano listopito je bilo tako: sem na tanke lističe narezal štiri velike bele čebule in jih na maslu počasi pražil, nato dušil, nato karameliziral in nato namazal na razvaljan pravokotnik testa … ta je nato za petnajst minut romal v vročo pečico … po četrt ure so se čebuli pridružili še razpolovljeni češnjevci, dobrih pet minut kasneje pa so prosta mesta na listopiti zasedle še rezine gravlaksa (tokrat ekpserimentalno – in v obče nadušenje kredibilnih konzumentov – odišavljene s pehtranom),  pest rahlo prepraženih pinjol in prav toliko razkoščičenih drobnih ligurskih oliv, za popoln pležor pa sem preko kompleta nadrobil pustotnikov mladi kosji sir iz slanice … če bi to bila moja zadnja večerja, bi v nebesa odšel z nadvse dobro popotnico … na srečo ni bila, zato jo bom uprizoril še kdaj, s tako ali pa čisto drugačno oblogo …

ko smo že pri zadnji večerji, bi bilo absolutno neprimerno, da tega obroka ne bi obeležili z izjemno kompozicijo benda srp iz osemdesetih: srp – zadnja večerja

dajanje hvale

da tam, na oni strani oceana,
se reče hvala in na mizo da purana
do zdaj smo vedeli samo iz filma,
dokler se včeraj ne zgodi večerja silna:

na trgu tam hrvatskem sredi mesta
v nadstropju tretjem se odvija fešta,
v pečici not tiči en tič (ko živ je bil, imel je sedem kil)
od črtove roké razkosan in razrezan
s hrustljavo kožo nas je vse razveselil!

purman

a to, kljub dimenzijam ptiča, ni bilo še nič;
v nujoriki izšolana gospodarica
na mizo res ogromnih dimezij
je tina tole dala iz zahvalnega še vica:

pire navaden in iz sladkega krompirja,
pa filo, brusnice, prtičke iz papirja,
fižole v smetano in moder sir vložene,
in koščke repe hrsk-hrsk zapečene

pa grejvi – omako vročo, gosto in dišečo;
za cuker dvignit in za dobro srečo –
se zdi le hip kasneje, a se skoraj svita –
marija nas predrami z magično besedo pita.

je ravno taka, kot da bi disney jo narisal
sem brž jo snedel in si usta obrisal,
ofrišal jezik z rizlingom iz oregona
lepo zahvalil se za vse, ker nisem mona.

naj pomni, kdor nad ‘merikanci nos zaviha,
da po večerji taki le težko se diha,
da prav je, da hvaležnost se praznuje
in da prijateljske vezi se v zvezde kuje!

domača re-kreacija: t. kerridge

ko boš naslednjič šibal mimo kakšne bolj založene trafikantske radnje, le ne pozabi vprašati, če ti prodaj kakpen izvod sladkega življenje … nova dolce vita prinaša veliko čtiva – izpostavljam veliki feature o rioji, intervju s stevenom spurrierjem in debi klemna koširja z meditacijo o deprasti jeseni … napotnik pa tokrat po angleško, s pubovskim zvezdnikom tomom kerridgeom … 

Ozvezdeni birt.

Po vsem svetu je zdaj natrosenih že kar precej nobel restavracij, ki so v Michelinovem vodiču označene z zvezdico. Samo eden pa je tak pub: inšpektorji francoskega bajska so Tomu Kerridgeu za kuho v pubu Hand & Flowers pripeli kar dve.

Oni dan sem si med prebiranjem pisarij na spletnem portalu nacionalne radiotelevizije malo več časa vzel za premlevanje transkripcije intervjuja, ki ga ga je po pogovoru z Ano Roš priobčila Kaja Sajovic. V njem prva dama slovenske visoke kuharije v zvezi z vrednotenjem dela restavracij priobči tudi tale stavek: »Tudi ocenjevanje nekaterih naših kulinaričnih recenzentov je včasih zelo sporno. Neki Denk bo recimo ocenjen s štirico, ampak njegova kuhinja je tako kompleksna, predelana in obdelana, da bi mu morali samo ploskati, ker pri nas takega kuharja ni. Po drugi strani pa bo štirico dobila tudi neka vaška gostilna z juho z jetrnimi žličniki in kranjsko klobaso, v kar tako rekoč niso niso vložili nič dela.” Če prav razumem poanto njene misli, lahko domnevam, da kobariška mojstrica ne verjame v to, da bi se bilo moglo vzporejati obrate z vrhunsko, visoko kulinariko in preprostejše, ljudske tipe kuhinj. Kar me seveda zelo čudi, saj sama pelje komando tako v haute cuisinski Hiši Franko kot v po preprostejših gabaritih obtesani gostilni Na gradu. In obe omenjeni sta zelo dobri – kar pomeni, da gost v obeh lahko dobro je, se dobro počuti in se ima v obče zelo fajn. Z Anino tezo si drznem polemizirati s stališča gosta, benevolentnega jedca, ki za zadovoljevanje svojih fizičnih in kulturnih (beri gurmanskih) potreb zahaja v zelo različne gostinske lokale: na hiter hamburger v črno prikolico na parkirišče Interspara, na hodok ob sredah v Lepo žogo, na girice na plac, na nedolžno, a zabavno župco k Urški in Ljubotu v Repete, na najboljši točen laški pir v domovini k Privošniku v Šempeter v Savinsjki dolini, na avtohtono kraško pojedino k Ravbarju v Dol pri Vogljah, na njeno nadgradnjo pa k Ravbarjevemu sosedu Petru Patajcu. Na osemurno glasbeno-gledališko polnjenje se gre k Slavcu v Skaručno, na elegantno osemhodno guštanje pa k Pikolovim, Tomiju, Džejbiju, kateremukoli Vračku in seveda tudi k Ani in Valterju (pa še komu, vseh se na tem mestu pač ne da našteti). Pri vseh teh vizitacijah pa je edino, kar je na koncu relevantno to, ali je lokal upravičil gostova pričakovanja. In po tem vatlu je moč primerjati na prvi pogled neprimerljive reči – in to do te mere, da lahko tako Denkove čarovnije kot jetrni žličniki od gosta dobijo enako oceno. Poudarek je seveda na besedi “lahko” – govorimo namreč o zadovoljevanju pričakovanj, ta pa z izborom svojega modusa operandum izbirajo gostinci sami. Ana se po svoji lastni izbiri postavlja ob bok Gregorju, Davidu, Tomiju, Janezu, Martini (pa tudi Reneju, Eleni, Massimilianu, Hestonu in še komu), zato od nje pričakujem nič manj kot ustvarjalno in izvedbeno perfekcijo. Namišljena gospa Štefi z jetrnimi žličniki pa se postavlja ob bok vsem ostalim domačim oštarijam. Na prvi pogled je to lažja izbira, a Štefi se sooča s precej številčnejšo konkurenco kot Ana in v tiste svoje leberknoedle in župo mora vseeno vložiti precej truda, če hoče svojo oštarijo dvigniti nad povprečje in glas o njej razširiti v deveto vas in še čez. Kar je duobru, nej slabu! – in obratno.

Tale uvodni odstavek je bil precej dolg, to pa zato, ker je – vsaj zame – popolno presenečenje, da so Michelinovi inšpektorji šli preko svojih (sicer nenapisanih, pa vendar precej jasnih) ocenjevalnih gabaritov in pravovernemu angleškemu pubu The Hand & Flowers iz mesteca Marlow že leta 2006, samo eno leto po odprtju, pripisali zvezdico. In presenečenje je bilo še toliko večje, ko je tamkajšnji chef Tom Kerridge v lanskem Michelinovem vodiču za svojo kuharijo prejel še drugo. To je seveda med angleškimi ljubitelji vrhunske gastronomije dvignilo ogromen oblak prahu, ki se še vedno ni polegel, argumentacija pa gre v podobno smer kot Anina: le kako lahko Michelin isto oceno kot danskemu čudežnemu nabiralcu Reneju Redzepiju prilepi tipčku, ki ima na meniju fish & chips?! No, nekaj skupnega že imata: oba hrano strežeta na nepogrnjenih rustikalnih lesenih mizah. Tu pa je tudi konec vzporejanj: Tom Kerridge namreč kuha tako, kot je naslov njegove serialke, ki jo je posnel za BBC – proper pub food. Seveda so tu številne finese, nianse, dodelave, kreativne in tehnične intervencije, vrhunske surovine, ampak konec koncev je to še vedno pub, s fish & chipsom, terinami, v kis vloženo zelenjavo, omletami, ocvrtimi škotskimi jajci, pečenim piščancem ter večjimi in/ali manjšimi kosi jagnjetine in govedine. Pub kot tip lokala je Kerridgeova lastna izbira – pred tem je odšihtal svoje v vrhunskih placih, Adlards v Norwichu, Monsieur Max ter Rhodes in the Square v Londonu – pogojena z močno navezanostjo na mlajšega brata, preprostega fanta iz radničke klase. Zanj je začel kuhati, ko sta se starša ločila in sta fanta ob številnih maminih delovnih podaljških popoldne ostajala sama doma. Ko je Tom razpredal o tem, kakšna bo njegova restavracija, je na prvo mesto vedno postavljal pogoj, da prostor ne sme biti tak, da bi se v njem njegov brat počutil neugodno. In prijetno pubovsko vzdušje je pač nekaj, v čemer se pravi robati dedci dobro počutijo.

Sicer je pa tudi sam gazda tak, da si ga človek težko vizualizira pri sestavljanju kakšnega ezoteričnega krožnika – velika, na kratko postrižena glava je nasajena na ogromno medvedasto telo – a je v njegovi kuhariji vendarle najti tudi elemente elegance, kar lahko morebiti pripišemo blagodejnemu vplivu njegove žene (in solastnice puba), kiparke Beth. V osnovi gre za maksimiziranje okusov osnovnih sestavin, brez nenavadnih, presentljivih in nepreizkušenih kombinacij. Tom Kerridge je pač fant stare šole, ki ga je za prestop na pot profesionalne kuharije iz igralskih smernic (od enajstega do sedemnajstega leta je Tom nanizal kar nekaj mini vlog za BBC-jeve serialke, vključno z znamenito Miss Marple) navdušila kultna knjiga White Heat z bohotnimi recepti Marca Pierra Whitea in črnobelimi, neostrimi, iz roke narejenimi hardkorovskimi behind-the-scenes fotografijami pokojnega Boba Carlosa Clarka, in ki sicer ne pokadi po 100 rdečih marlborov na dan, kar je svoje čase občudoval pri Marcu Pierru Whiteu, zato pa količino dnevno popitih espressov meri v pintah (kakšen dan pride skoraj do štirih – pint, ne kofetov, da se razumemo). Vso svojo kariero je preživel v angleških kuhinjah, dolgo je delal pod mentorstvom Garyja Rhodesa in tako mu ni tuj tudi značilen angleški humor. Na vprašanje Financial Timesa, kaj bi skuhal angleški kraljici, če bi bil dobil priložnost, da ji pripravi večerjo je takoj povezal konec s koncem in – ker je kraljica lastnica vseh labodov v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske – čisto resno začel razlagati o hrustljavo zapečeni skorjici do lepe sočne rožnate barve spečenega laboda. Veliko bolj stvaren je pri nasvetih za nadebudne kuharje: pravi, da je vse kar potrebujejo je debela koža in par natikačev birkenstock. Ni kaj, on bo že vedel – vsej zvezdasti fami navkljub je namreč Tom Kerridge model, ki trdno stoji na svojih nogah.

kerridge - fotka

Nežno pečena raca (s krompirjevimi palačinkami in pokuhano endivijo)

Če si že prebral članek o Tomu Kerridgeu, potem ti je seveda jasno, da za seznanjanje z njegovo kuharijo ne moremo izbrati kaj drugega kot raco. Za počasno pečenje si vzemi leno nedeljsko dopoldne, kaj veliko dela s ptico ne boš imel, ampak prav daleč od nje pa tudi ne smeš – konstanto polivanje z nateklo se mastjo je namreč (ob finalnem medenju) ključno za hrustljavo pečeno kožo. Krompirjeve palačinke in na račji osnovi pokuhana endivija sta pa tudi zelo zanimiva dodatka, ki Slovencem ljubemu triu meso-krompir-solata dajeta simpatičen tvist.

Sestavine (za štiri)

  • cela račka (odreži ji masten repni del in zadnja dva členka peruti)
  • žlička sečuanskega popra
  • 150 ml tekočega medu
  • 75 ml sojine omake
  • 250 g kuhanega, olupljenega, pretlačenega in ohlajenega krompirja
  • 75 g moke
  • žlička pecilnega praška
  • dve jajci
  • 150 ml mleka
  • dve manjši glavi endivije
  • 2 dl račje (ali piščančje) osnove
  • šest vejic timijana
  • olupek ene limone
  • 50 g masla
  • sol, poper

Postopek:

Raco na nekaj mestih prešpikaj s konico ostrega noža, jo natri s soljo in strtim sečuanskim poprom. Na pekač deni rešetko in nanjo postavi račko. 25 minut jo peci v na 200 stopinj segreti pečici. Vzemi jo ven, odlij (in prihrani) maščobo, ki se je natekla. Temperaturo v pečici zmanjšaj na 120 stopinj. Raco vrni v pečico in jo peci še uro in pol, pri čemer jo vsakih dvajset minut polij z malo prihranjene maščobe. Po uri in pol odlij skoraj vso maščobo iz pekača, temperaturo v pečici pa zvišaj na 180 stopinj. Račko polij z medom in jo postavi v pečico še za 20 minut, vsakih 5 minut jo prelij s prihranjeno maščobo in pazi, da se med ne zažge. Pri zadnjem prelivanju raco polij s sojino omako, potem pa jo deni na pult, kjer naj počiva 15 minut.
Medtem speci palačinke: krompir zmešaj z moko in pecilnim praškom. V drugi posodi zmešaj jajci in mleko ter prilij h krompirju. Posoli in popopraj, dobro premešaj in se ne sekiraj, če tu in tam ostane kakšna grudica. Segrej ponev in vanjo z žlico polagaj testo. Palačinke peci, dokler niso po obeh straneh zlatorjavo zapečene. Zlagaj jih na krožnik, tega pa do serviranja drži v pečici na 80 stopinjah.
V veliki ponvi zavri jušno osnovo, dodaj lističe timijana, limonino lupinico in maslo, potem pa – s prerezano stranjo navzdol – še oprane in napol prerezane glave endivije. Pokrij, zmanjšaj ogenj in pokuhavaj, kakšnih 8 ali 10 minut, dokler endivija ne ovene.
Raco razreži na štiri porcije – dve nogi in dva prsna fileja s perutničko – in postrezi s palačinkami in solato. Zraven lahko priliješ še kakšno žlico župce, v kateri si kuhal endivijo.

soundtrack je pa fleten kalifornijski račji laganini: ugly duckling – slow the flow