Neznan's avatar

About napo

ena taka spominska knjiga: piši, riši, kakor veš, postov brisati ne smeš ... tukaj bo pripeto svašta, kar piscu v takšni ali drugačni obliki krajša čas (ali mogoče celo bivanje?) tuakj naokrog ... nomen je sicer res omen, ampak za vse v naslovu ni bilo prostora.

16.30

16.30 je ob delavnikih za roditelje osnovnošelcev takšna zelo centralna ura … ali se takrat začne glasbena šola (ali balet, ali trening …) ali pa je takrat treba pobrati otročad iz šole, ker se glasbena šola (ali balet, ali trening …) začne pol ure kasneje … z drugimi besedami – za otroško-mladinski transportno-logistični servis je 16.30 nekaj takega kot za novičarske katastrofike 19.00 – točka v času, okoli katere se gradi življenje … za tistega, ki je znotraj osnovne družinske celice prevzel odgovornost za zdravo, všečno, redno in toplo prehrano pa ima 16.30 še dodaten pomen – pomeni namreč, da mu je ostalo v najboljšem 120 v najslabšem pa 60 minut (govorimo seveda o bruto času, od katerega je treba odšteti še nemajhno število transportnih minut) časa do takrat, ko bodo vsi lačni – vsi drugačni začeli jasno in glasno demonstrirati svoje psihofizično počutje … z drugimi besedami: sitni bodo … in treba bo dat večerjo na mizo … kot staršu osnovnošolske dece ti zelo kmalu postane jasno, da plansko gospodarjenje ni bila čisto zgrešena ideja in da jo je vsaj na družinski ravni pametno nujno prakticirati, drugače lahko kar vpišeš abonma na psihiatriji … in tako veselo načrtujemo kaj bomo jedli, katere reči lahko cele ali napol ali natričetrt pripravimo vnaprej, kako bomo zaverižili s kakšno večjo rečjo (npr. cela debela štajerska kura (ali dve) in kako bomo pokurili morebitne ostanke … prav pri planiranju slednjega pa spet nabašemo na 16.30, saj smo namreč ta teden na jedilnik poskusno uvedli noviteto – polpete iz kuhane govedine … dragi starš, poglej si, prosim, to lepoto:

kot vidiš, smo šestnajst.tridesetke položili na dišeče, babimarinka style smetanove murke, ne moreš pa videti (lahko pa verjameš), da so bili polpeti nadjebački – hrustljava skorjica, sočna (majkemi!) sredica in izjemna priljubljenost pri osnovnošolski generaciji, ki je očeta razveselila z dvojnim repetejem … takole smo reciklirali:

  • kos kuhane govedine (ostanek od nedeljske župe)
  • dve jajci
  • sredica dveh kosov belega kruha
  • mleko
  • čebula
  • drobtine
  • sol, poper, piment
  • maslo

govedine sem se lotil s ta velikim nožem in sem jo sesekljal na drobne kocke …
čebulo sem z istim nožem sesekljal na isto drobne kocke, jo prepražil do zlatorjave boje in dodal govedini …
krušno sredico sem prelil z malo mleka, jo zmečkal v roki in skupaj z zžvrkljanima jajcema dodal govedini, ki sem jo nato še začinil s soljo, poprom in pimentom …
ko sem vse vkup zmešal, se mi je zdelo, da je malo preveč pocasto, zato sem dodal še žlico in pol drobtin … pametno, kajti polpeti so se zelo lepo pustili oblikovati med dlanema …
v ponvi sem nato razpustil maslo in na njem na nizkosrednjem ognju počasi pekel polpetovje … sem jih pustil kar dobrih pet minut se cvreti po eni strani, nato pa še nekaj takega po drugi strani …
se mi zdi, da je kar pomembno, da nisi neučakan in da pustiš putru in temperaturi da lagano scimprata hrustljavo skorjico … pa ne gorenjči pri putru!

soundtrack je bil presenečenje tudi zame – kolekcija francoskih reprzov je namreč posnela precej jezen komadek z naslovom 16’30 – contre la cenzure … kot nalašč za tole priložnost (in chefov glasbeni okus) … bon appetit!

ohladitev

če sem že oni dan priznal, da sem zakuhal (no, raz-žar-il) letošnjo poletno vremensko sceno, je pa že prav, da veš, da sem imel prste vmes tudi pri trenutni (sicer blagodejni, a naj bo kljub temu kratke sape) ohladitvi atmosferske scene – in si tako še utrdil sloves spreminjevalca sveta, ko se me je prijel pred dvema letoma med svetovnim prvenstvom v fucbalu (a propos te zgodbe naj samo dodam, da se je na dan finala nadaljevala na trajektu livorno-bastia, kjer so dejansko imeli holandski pir in to ne ajneken ampak grolsch; da je le-ta koštal lupilniških 6 evrov in da sem ga po negorenjsko kupil in popil … the rest, with andres iniesta’s goal in overtime, is history) … no, nazaj k ohladitvam: med razpaljotnimi počitniškimi dnevi smo bili na relativno regularni bazi opremljevani s frišno verduro z babi-dedi savinjskega vrtička … kot vsako leto, so tudi letos najbolj divje poganjale murke (njih običajno zgornjesavinjsko obdelavo smo popisali v dojenčkastih tednih tegale bloga), zato ni čudno, da smo se na neki točki začeli ozirati po novih načinih priprave … in ni vrag, da se je spet izkazala srebrna žlica, ki s svojimi no-nonsense recepti velikokrat pomaga ofrišati ponudbo domače mize … hladna kumarična juha je izgledala takole:

bila je svilnato gladka, prijetno osvežilna, z močno kumarično aromo z dodatkom mete, pa tako fino ohlajena, da nas je počilala vse po vrsti … na nek način so tole fino zmlete in nato ohlajene smetanove murke, ampak je priprava vseeno malo drugačna, zatorej si zaslužijo samostojno recepturno zabeležko:

  • 3 srednje velike čvrste kumare
  • 2 krompirja
  • 1 čebula
  • strok česna
  • par stebelc mete
  • pol litra jušne osnove
  • deci sladke smetane
  • olivno olje
  • sol, poper

na olivcu nežno prešvicavaj (pomni, da je zdaj še vroče, chillout nastopi na koncu) sesekljano čebulo, po parih minutah dodaj še nalistan česen in olupljen, nakockan in spran krompir …
nežno praži pet minut (nikakor ne dopusti da bi bodoča cool-coomar-jooha uhvatila braun boju!), medtem pa porihtaj kumare: olupi jih, razpolovi po dolžini in odstrani peščičevje … 5 polovičk kumare nakockaj, polovico pa pusti za zaključno krencljanje …
nakockane kumara dodaj h krompirju, ne pozabi še na nekaj  grobo natrganih lističev mete, nakar prilij vrelo jušno osnovo in kuhaj deset minut … juho zmelji s paličnim mešalnikom ali z blenderjem – potrudi se, ker hočeš svilnato-žametno robo srebat, ne pa nekih koščkov quasi prežvečene kumarično krompirjeve mešanice … za res super efekt pa juho še pretlači skozi fino cedilce …
prilij še sladko smetano, posoli in popopraj in pusti da vre še nekaj minut … ohladi, najprej na sobno temperaturo, nato pa še v hladilniku do mrzle mrzline …
preostanek kumare nareži na drobne kockice, zmešaj s sesekljano meto in malo olivca … juho nalij v ohlajene krožnike, dodaj male kockice kumaric, prilij še malo olivnega in uživaj v chill out coni …

soundtrach je namenjen kot tolažba onim, ki jih skrbi, da je poletja konec: pasji kartel f. klemen klemen – poletna norost … bod’ brez skrbi, sej je poletje zdeeeeej!

z ognjem in mečem

če se zadnje cajte tožilniško sprašuješ kdo ali kaj je kriv za tole yeahbeno avgustovsko vročino, lahko samo rečem – ne išči dalje! … kriva sta napotnik in njegov kurilni vrtni inštrument! … webrić je namreč pri nas doma strateško parkiran tako, da je od ene treh popoldne naprej v senci in ko se iz šihta prihajajoča in po počitniško otrok osvobojena chef in chefica odločata med kuhalno paljbo šporherta/pečice ali pač žara, je v izogib dodatanemu segrevanju bivalnih prostorov zmagovalka skoraj vedno vrtna gradela … posledično je pač še malo bolj razgreto zunajhišno ozračje še malo bolj razgreto … ogenj torej kar pogosto imamo, zadnjič enkrat pa so ribarniški pobje na ledeno razstavišče postavili še celo starec-in-morjevsko mečarico in takoj je padel plan za eno tako resno litererarno večerjo … od hemingwaya do sienkiewicza je bilo potrebno le še malo mariniranja in prebadanja, nato pa je starec pred svojo ženo postavil tole iz morja:

za marinado smo tokrat ubrali bolj jv-azijsko špuro, pri nabadanju pa smo se s podvojitveno ukano uspeli izogniti siceršnji pogosti jebi z razpadanjem in posledičnim dol-z-nabodala-padevanjem koščkov ribe … takole je potekalo segrevanje ozračja:

  • dve dober centimeter debeli rezini mečarice
  • sok ene limete
  • štamprle sojine omake
  • sezamovo olje
  • par stebelc svežega koriandra (chop it up, boooyyyyy!!!)
  • sezamova semena za posipanje
  • sol, poper

rezine mečarice nareži na precej velike kose, vsakega posoli in popopraj in jih zloži v posodico … sok limete, olje, sojino omako in koriander zmešaj v marinado in z njo prelij mečarico – naj se marinira vsaj pol ure, lahko pa tudi več …

kose ribe poberi iz marinade (ki je ne vrzi stran, ampak jo prišparaj za mazanje ribe med plemenjenjem) in jih natikaj na dve paralelni palčki/nabodali – tako jih boš lažje handlal na vročem žaru, pa še dol ti ne bodo uhajale …

ko si pripravljen napali žar (ali težkometalno ponev rebračo) in mečarična nabodala drži na ognju slabe tri minute, nato jih obrni in po drugi strani brnaj še enkrat toliko – fertik naj bi bil v kakšnih šestih, najkasneje v osmih minutah … pečeno ribo še malo pokapaj s sezamovim oljem in potresi s sezamovimi semeni … jaz sem tole reč fliknil na solatko iz ješprenja (ostanek bronzinića) in nakockanih popečenih bučk, melancanov in paradajza, ti boš pa že našel sabljačici primerno in sebi ljubo prilogo – če ne drugega kos in glaž frišnega belega …

meču, ki pride iz tekočine priliče prav takšen soundtrack: gza – liquid swords

 

odpravljanje sodnih zaostankov (drugič)

novembra lani sta kruh in vino končno odpravila 847 dni trajajoč sodni zaostanek in tako končno popraznovala tretji rojstni dan … prejšnji teden pa se je zgodil še en zgodovinski preboj: odpravili smo tudi 737 dni zaostanka v primeru praznovanja četrte obletnice te cenjene bložne inštitucije … kot se mogoče še spomniš, smo se tistega leta dali povabiti na večerjo in kocki sta takrat gositeljstvo namenili gospodu s.mehovilu … ta je zdaj na občo radost vseh vpletenih trebuhov skupaj s soprogo le vnovčil svojo nagrado in tako sta bila chefica in chef povabljena na fuzijski džir, ki ga je vkup držal konceptualni lim v obliki flamsko-valonske gastro-gastarbajterske zapuščine … celotno doživetje se zdi smiselno ločiti na dve entiteti, jedilno in pivsko: smo jedli odpičeno solato iz lubenice, fete, bučnih semenk in bučnega olja, pa z vinagreto iz reduciranega soka agrumov prelito rdečo peso z janežem … pa krekerje smo tunkali v humus in jih zobali ob kolutih domače špehnate salame in s praktično vajo ugotavljali, da ljubljanski morski listi niso tako debelokožni kot atlantski, da pa zato pečeni na putru izjemno sedejo v kompanijo s čičeriko in svežim koriandrom spajdašene buče hokaido in pečenih mladih kartoflov … nakar smo se vrgli na hrbet in se čohajoč po bauhku kremirali še z breskvovo kremo … pred, med, ob in po vsem tem, pa je v lepo odmerjenem tempu in s precizno nagruntanim stopnjevanjem na mizo letelo ustekleničeno bogastvo belgijske grude in pivovarskih kotlov: češnjev spontanež iz bruslja, papiga od zabavljača de dolleta, starane raritetne perle iz westvleterenskega kloštra, sezonska bio roba iz pivovarne dupont, črnočrni albert od de struisetov – ni da ni! … brbonkle so juckale in vriskale, v nadaljevanju pa lahko počekirate, kako je vse skupaj videl objektivni opazovalec:

redakcija kruha in vina je nadvse navdušena nad kompletno ponudbo praznovalnih artiklov in na tem mestu še enkrat izreka čestitke, pozdrave, zahvale in pohvale dvojcu, ki je tako lepo opedenal catering za praznovanje naše štiriletke … še na mnoga!

bronzinić

igrice, ki so se jih šli na londonskom koncu so nas kar lepo spravljale v dobro voljo (za kar je v veliki meri zaslužna tudi slovenska različica statlerja in waldorfa, ki je pod imenom stare in kavčič v televizorju vsak atletski večer nabijala bolj ali manj posrečene smislice-domislice) … tekmovalno gledano smo se jako radi sklicevali na lestvico medalj per capita kjer smo čepeli čisto na vrhu, dokler ni oni šmrkavec iz grenade pokasiral zlata na 400 metrov, nakar so še jamajčani (in ostali karibci) pozabili na lagodni reggae ritem itd. … barvno gledano smo letos medaljčili v kompletu, s prevladujočim bronastim odtenkom, kar sploh ni slabo, še posebej, če se spomniš, da sta ana in žare lani, ko sta prišla z visa non stop govorila o pojorskem bronziniću, menda da najboljši morski enolončnici, ki jo v nadhudi viški birtiji pojoda kuha zoran brajčić (ta po ljudskem izročilu sodi med top tri jadranske gradelske pečekurce, saj na razbeljeni rešetki mojstrsko obdela tudi 15 in več kilske ribje mrcine) … in tako se mi je tole zrtje v olimpijske ekrane zdelo kar prav popestriti z eno bronzinično košto,  še posebej, ker so vsi člani družine, ki bi se lahko bili zmrdovali nad lečo in ješprenjem ta teden v oskrbi drugih kuharjev … v samo etimologijo imena pojorski bronzinić se nismo poglobljeno spuščali (pojorski je menda od imena restorana pojoda (ta pa od viške narečne oznake za polje – poje), bronzinić pa je baje taka težka kastrola, v kateri so včasih nosili mineštre in brodete delavcem na polje), bolj nas je zanimala priprava in, kako da ne, končni rezultat … tega ti lahko samo pokažem

in te z motivacijskim dodatkom iz prve roke (fuldobar, majkemi!) skušam zainteresirati za domačo reprizo … takole se pokloni bronastim sportašem (ali pa si pač samo skuhaj nekaj takega, kar si še nikoli nisi):

  • lonček ješprenja
  • lonček leče
  • pol kile lignjev
  • tri čebule
  • dva paradajza (izven sezone žlička ali dve mezge)
  • dva stroka česna
  • deci belega vina (naj bo dalmatinac, če se da – pošip, recimo)
  • peteršilj
  • sol, poper, olivc

tole je enolončnica samo teoretično in po zaključnem izgledu, v resnici poš potreboval tri piskre (ali pa enega v treh etapah): v enem boš z nakockano čebulo, soljo in poprom skuhal ješprenj (in kuhanega odcedil in spral z mrzlo vodo, da odteraš sluz), v drugem pa z isto opremo lečo (vodo prihrani!)… tretji pisker je lahko ponev, v njej pa zarumeni nakockano čebulo, dodaj spucane in narezane lignje ter česen, ne pozabi na olupljene (zareži na vrhu, pol minute vrele vode, mrzla voda) in nakockane paradižnike, dodaj še belo vino in lignje lagano duši do mehkobe … koliko časa? hm, ne vem, tričetrt ure, kaj takega … na koncu se odloči v katerem od treh piskrov boš naredil iluzijo enolončnice in v njem zmešaj vse troje … dosoli in dopopraj potresi s sesekljanim peteršiljem in si misli na da na visu … ali pa vsaj dvigni roko v vis, če se strinjaš, da je pojorski bronzinič frajerček …
soundtrack je karseleda on point: odrecitira ga newyorški reprz albanskega porekla, ki je bil pred rappersko kariero še kar zaželen chef – roštiljaš … na odru mu je ime action bronson (bron-son, a veš :-)), komad ki ga sučemo pa govori o uvoženih dobrotkah, kar v naših krajih pojorski bronzinić vsekakor je: action bronson – imported goods

slogan, ki mu lahko verjameš

hrvaška turistična skupnost zdaj že kar nekaj let svojo turistično ponudbo promovira s sloganom mediteran, kot je nekoč bil … seveda je jasno kam hrvojeti ciljajo: da je hrvaška obala nedotaknjena in prvinsko lepa … prav tako pa je tudi jasno, da lahko slogan interpretiramo tudi malo bolj žlehtno, če tisti nekoč iz leta 1880 prestavimo v leto 1980 – in posledično ugotovimo, da je res vse tako, kot je nekoč bilo – isti jedilniki v restoranih, isti komadi na terasah (in na radiu), iste kolone, iste borosanke, iste aljbanske sljaštičarske žonglirajoče fore, isti trajekti … nakar seveda še introspektivno ugotoviš, da k tej istosti kar zajetno prispevaš tudi sam, le da je zdaj ne observiraš skozi oči osemletnega froca, ampak skozi oči fotra: ista štala s pakiranjem in trpanjem v prtljažnik, isto iskanje cestnih bližnjic, isto ustavljanje za lulanje in malicanje, iste oslabitve na ovinkih, ista puhteča vročina, ki huškne iz na soncu parkiranega avta, isto nasikavanje tujim šoferskim bebcem … in na cilju ista pomirjujoča travarica in isti mrzel točen pir – pa je mir! … in si zadovoljen, da je vse tako, kot si navajen da je … in da resničnost potrjuje slogan zajednice, sploh če mu dodaš kakšno drobno noviteto … letošnje so bile takele:

v običajnih razmerah bi bila tole taka čisto navadna študentska pašta s tuno iz konzerve … ampak ko je napotnikov fotr po jutranjem dvojcu kava-mineralna na debeli betonski mizi pred starim zaraščenim ribarjem zagledal kašeto skuš sijočih oči, čvrstega mesa in živordečih škrg, se je v klasično rožnodolsko špuro: dušena čebula, pelati, olive, tuna na mesto slednje uvrstila skuša: štiri majhne sem poširal v mešanici belo vino – voda – česen – korenje – zelena – rožmarin, jih ohladil in pobral s kosti in vložil v salso … v odcejeni zavrelici sem skuhal svedrače in evo še ene super kempistične jedače!
tudi druga posebnost izhaja iz istega betonskega pulta, le da je za njim stal en drug (a ravno tako zaraščen) ribar, pred njim pa niso bile skuše, ampak par režočih se ostrozobih morskih plenilcev (po domače osličev) … ko sem dvema kakšne pol ure kasneje stoječ na od morja razjedenem in od burje razbičanem skalovju prerezal beli bauh, so iz njega najprej prilezla sijoča svetlo rožnata mastna jetra, ki so, majkemi, izgledala kot foie gras (plenilca sta bilo očitno zelo uspešna predstavnika svoje vrste) … par minut kasneje, po termični obdelavi na z olivcem premazani ponvi in posuta s soljo in poprom so izgledala takole:

v ustih pa: omajgod, d-o-b-r-o-o! dobro-dobro-dobro! … ker jih nisem preplozal so bila sočna in mehka, okus pa je je bil tak slankast koncentrat ribjosti … hudo odkritje, katerega implikacijo pa odsvetujem, če nisi čentoperčento prepričan, da je riba še nekaj ur nazaj plavala …
da ne bo vse skupaj izpadlo čisto samovšečniško, je treba reči, da sta bila tudi krožnika treh tenko rezanih morskih delicij (od leve: sušena tuna, gofov in škampov karpačo)

in sočnih ter dišečih brbavic/gropov

v restavraciji kaleta na ugljanu med onimi rečmi, ki delajo težko življenje v borovi senci ob modrem morju vsaj malo lepše in lažje … ne le to, celo hrvaški industrijski prehrambni proizvajalci so na ta spisek (poleg že posvojenega abc sira, dukatovega litrškega jogurta in domačice) popolnoma nepričakovano uspeli uvaliti eno reč, namreč hudo jebački temnočokoladni vindijin puding z lepotnim imenom noir:

kar je dobro, ni slabo! …  sicer pa smo sezono poležavanja v viseči mreži tudi letos (kot ste, dragi bralce že navajeni od tukaj in tukaj) zaključili s pizzo z razgledom,

slogan pa smo nato na trajektu zgolj še prestavili v prihodnjik: mediteran, kot bo naslednje leto spet!