Neznan's avatar

About napo

ena taka spominska knjiga: piši, riši, kakor veš, postov brisati ne smeš ... tukaj bo pripeto svašta, kar piscu v takšni ali drugačni obliki krajša čas (ali mogoče celo bivanje?) tuakj naokrog ... nomen je sicer res omen, ampak za vse v naslovu ni bilo prostora.

die große weiße

hja, takle mamo: ko lukšiča že zdavnaj ni več na vrhovni poziciji šolmojstrskega ministrstva, je njegov befel o enotedenskem šolopustu še kako aktualen: to je torej ta znameniti teden visokih cen apartmajev in smučarskih kart in opajanja z alpsko belino – pa ne ono iz na tolstojevi napolnjenih tetrapakov, ampak ono pravo, iz naravnih in umetnih snežnih kristalov sestavljeno tepih prevleko masivnega sivega skalovja … in ker bi celotedensko obratovanje organizmov na osnovi energije, pridobljene iz esterajherskih holesterolno-škrobnatih bomb bilo malo preveč celo za vsega hudega navajen chefov kardiovaskularni sistem, smo tudi tokrat izbrali samooskrbno jedilno opcijo … in tako se je vsako popoldne ob družinskem špilanju monopolija, britju lego ovc ali človeknejezise besnenju kaj  dišečega (saj veš, winter klasikerji tipa karbonara, starošolska mesna rižota, dušen svinjski vrat & semmelknödel & rdeče zelje, goveja župa & restanc, golaž & polenta …) cmarilo na šporhertu … takisto fino pa je bilo tudi fruštkat, saj se je med pripravo družinskoizročilnih sendvičev s kajzerco in budžolo našel čas tudi za kakšno pospravljanje ostankov … z inspiracijo belega hribovja se je bela omleta zdela ravno pravšnja za kaj takega:

bela omleta je v bistvu kot navadna omleta, le da je brez rumenjakov – ponavadi so že beljaki sami ostanki kakšnega majonezenja ali nudlanja … no, in ta belina nato služi kot vezivo razne robe, ki jo daješ v ponev … konkretni primerek je začel nastajati s hrustljavim zapekanjem polente na srednje segreti ponvi … nato je na sceno uletelo še malo čebule in ocvirkov (kurjih, jasno), nakar je že bil čas za beljake, nato pa še za nariban kos janijevega čadrškega sira, zmanjševanje ognja in pokrivanje ponve s pokrovom … ko je sir šmelcnil je bil čas še za finalni move: solpopr in flekce diamantskega peperončina … pol pa na sneg …

soundtrack je bel kot strela: everlast – white trash beatiful

komplementarni kontrast

čepav je chef priženjen v familijo, ki se ponaša z velikimi imeni slovenskega slikarstva, pa je pare komplementarnih kontrastov ozavestil že v osnovni šoli (likovna vzgoja: u) … še več, enega med njimi je tudi že uprizoril za potrebe mazanja na kruh … spoznajte ta fletni zeleno-rdeči parček:

v skladu z novo vladno garnituro vas najprej usmerjam na vašo desno: tam najdete rdečkarski balkanski zvarek – ajvar, za hude čase upržen že v zgodnji jeseni in ravno prav uležan, da je zdaj v najboljši formi … to pomeni, da se čuti malo dimastega priokusa, da lepo drži balanco kislosti in sladkosti in da zaradi opisanih lastnosti enkrat odprt tegelček skorajda ne roma več v hladilnik, ampak njegov inhalt kar čudežno nekam izgine … bolj intrigantna je ona reč na vaši levi, ki sicer izgleda kot esenca slovenske pomladi, čeprav gre v resnici le za en čisto navaden brokolijev namaz:

  • en grmičk brokolija
  • strok česna
  • pol ducata orehov
  • tri žlice sveže naribanega parmezana
  • dobro olje (olivno, sezamovo, orehovo, take fore)
  • sol, (beli) poper

brokoli nacvetkaj, olupi in nakockaj tudi steblo, nato pa vse skupaj kuhaj v slanem kropu … po kakšnih petih minutah, ko bo brokoli še zelo intenzivno zelen, ga odcedi in brž potopi v najbolj mrzlo vodo na svetu, da za zmer zakleneš vanj vse zelenilo … od tu naprej se greš delat en tak pesto: orehe na suho opraži v ponvici, česen pa olupi, razpolovi in odstrani kalček … zdaj vse – brokoli, orehe, česen, parmezan – deni v piskerček od paličnjaka, malo posoli in popopraj, prilij malo olja in zmel’ hudiča! … gostoto namaza in njegovo začinjenost prilagajaj svojemu okusu … namaži na kruh, si okoli vratu vrzi navijaški šal od (hokejske) olimpije, zrecitiraj lorco in pojej!

soundtrack naj bo vsaj toliko hipijaden, kot je brokolijev namaz – in to je zelo, kajne; zatorej predlagam tole: joan baez – the green green grass of home

vodnikov receptarij

da kruh in vino ne bi padla v kategorijo onih, ki se kulture spomnijo samo 8. februarja, se bomo za trenutek ali dva še pomudili pri prejšnji sredi … tokrat s faksimilom receptov iz vodnikovih kuharskih bukvic … začnimo s prežganko, recept se tudi čisto normalno bere, edino težavo sem imel s tolmačenjem besede ozri, ker sem pač najprej sklepal, da še malo pogledaš tje v skledo … vodnik je seveda mislil ocvri, a kako naj bi bili že takrat vedel, da se to tako napiše, ane?:

fina fintica je tole kuhanje cele čebule in peteršiljeve korenine v župci, v chefovini smo ob koncu v prežganko zamešali še stepeno jajce, ker smo tako pač navajeni od malih nog … receptov za krapa ima valentino kar nekaj, chef je v končni fazi selekcioniral tegale:

tudi tegale sem malo pokrivil, pa ne veliko: krapa sem sfiliral in iz kosti in glave skuhal riblječorbasto (s papriko v prahu in malo mezge that is) osnovo, ki sem jo orto zreduciral in z njo ter z vinom (namesto kombota vino-voda-kis) dušil fileje … pa one moke za zgoščevanje omake tudi nisem pribil dve žlici, ane … no, še največja jebica so bili pa tile zmoki, ker je precej težko nagruntati prava razmerja med količinami:

na koncu je bilo tako, da sem v maso moral dodati še malo drobtin, da se je vse skupaj sploh toliko sprijelo, da se je dalo oblikovati v zmoke … so bili pa hudo in res dobri – tukaj je fincan dodatek peteršiljevega perja in čebule ter drobno sekljanje špinače še pred termično obdelavo, ki pa spet ni, kot smo navajeni, kuhanje, ampak praženje na maslu … še največje presenečenje pa je bil recept za mandljevo torto, s katerim ni bilo treba storiti drugega, kot ta ga delim z dve:

receptu nikakor ne bi pripisal 213 let – je namreč še dandanes tako, da se v marsikaterem stajliš establišmentu radi pohvalijo, da imajo na jedilniku tortico brez moke … no, eto, kaj je pa to tacga, vodnik jo je že zdavnaj pogruntal: jajca, mandlji, cukr (rjavega daj!), malo parfuma (limonova lupinica, mogoče cimet) in tojto! … starci vejo!

moj spomenik

da se v chefovini radi lotimo resnega praznovanja vsaciga praznika, ti je v vseh teh letih verjetno že postalo čisto jasno in samoumevno … tako se nam je zdelo – tudi radi eliminacije solobrez ministrstva za kulturo – da bi se letos spodobilo in bilo pravično, ako bi kulturnemu prazniku eno svojo prav posebno okusno noto djali … po inspiracijo nam ni bilo treba daleč, saj se je chef ondan zazrl v dobrodušno bronasto lice vodnikovega valentina, ki branjevkam na po sebi imenovanem placu hrbet kaže in se raje ozira v smeri po sebi imenovanega hrama … no, če bi vedel kako u iber posoljene in zalovorjene in z morjem drobtin zgusnjene vampe strežejo v oni birtiji, bi se bil na svojem piedestalu gotovo obrnil za 180 stopinj in gledal nazaj tje, kjer je njega dni stal licej, zdaj pa štanti z sadjem in zelenjavo … in če veš, da je omenjeni vodnik zaslužen za prvo slovensko kuharsko bukvo, izdano že dovro leto pred prešernovim rojstvom, potem že veš, kam pes taco moli … ja, točno semle, kjer se pa pogledati in na svojo mašino prenesti popravljeno in leta 1834 (prav istega leta, kot sonetni venec) izdano edicijo vodnikovih kuharskih bukev … po nji sem se bil spravil listat in tako smo po tejle na finskem rauhnjeni jegulji:20120212-234149.jpg

ki smo jo s patria-tskimi čustvi snedli nad drobnogledno lečo, med navduševanjem minichefa nad sistematsko grajenim sonetnim vencem, branjem zabavljivih prešernovk in postopnim preoblikovanjem turjaške rozamunde v orjaško roza bundo pojedli še tele, po vodnikovih receptih skuhane rihte:20120212-234553.jpg20120212-234643.jpg20120212-234711.jpg

zgoraj je, le kaj bi drugega bilo, dobra preshgana shupa, sledi ji karp v sardelnem sosu in spinachni zmoki, ob koncu pa smo se pocukrali še s totalno moderno (akoprav dvesto in trinajst let staro) mandeljnovo torto, pečeno zgolj iz jajc, rjaviga zukra, limonivega lupka in disheche skorje ter premazano z figovo marmelado (ipak je praznoval doktor fig-fig) … ker smo bili himnično razpoloženi, smo seveda izrekali tudi zdravljico, tokrat z meniškim (vodnik je ipak bil duhoven, ane) admundom 2004 iz kevdra dveri pax:
20120213-000307.jpg
ježeš, kakšno vince! in kakšno praznovanje!

za zvočenje pa tokrat seveda himna … z dodatkom trnowskega poeta: klemen klemen – zdravljica

san sebastnjam – arzak

spodobi se in pravično je, dragi bralec in bralka, da reportažne zapise o potikanju po sansebastjasnkih gastro kotičkih, končamo v sami špici kuharskega brbotanja v tej ne le baskovski ali španski, ampak kar evropski, če že ne svetovni njamzi meki … arzak je ena od treh z najvišjo dozo michelinovk opremljenih sansebastianskih restavracij … malo posebna je zato, ker je bil juan mari arzak – ata, ki jih bo letos dopolnil sedemdeset – tisti, ki je prvi v baskiji začel uvajati in prakticirati trende sodobne kulinarike in lokalno, preprosto košto nadgrajevati v spektakelske umetnosti svetskega kova in je tudi prvi začel nabirati zvezdovje … restavracijo trenutno skupaj vodita juan mari in njegova hčerka elena in zdi se, da je prav ta družinska vez tisto, kar celotni predstavi, ki so je deležni gostje, daje posebno prijeten, sproščen, domač občutek … vodenje namreč poteka tako, da hrano pripravlja za en orng razred kuharjev (trideset jih je), juan mari in elena pa medtem – včasih eden, včasih drugi, včasih pa oba – nevsiljivo, a opazno, minglata med gosti … še posebej je fleten stari arzak, ki svoje stare znance vneto treplja po ramenih in kušuje na pleše, k kakšni znani družbici pa tudi prisede in z njo spije kupico ali dve … mogoče je tako sproščeno vzdušje vladalo zato, ker je bil ravno sv. boštjana dan, ko so, kar bralec in bralka že vesta, sansebastiančani v nekem paralelnem skulirano praznovalem svetu … da je tamborrada čez vse, se je pokazalo, ko se je tam nekje pri sladicah zaslišalo bobnanje in trobljenje, nakar se nas je ker nekaj iz jedilnice napotilo ven, kjer smo že lahko videli prave arzakove kuharje ki gledajo našemljene tamborradske kuharje, ti pa nažigajo svoje komade pod dirigentskim vodstvom – le kako bi lahko bilo drugače – hodo dobrovoljnega juana marija arzaka … paparaci so na veselem dogodku ujeli tudi nekatere slovenske obraze (v družbi elene arzak):

zdaj pa dajmo še o hrani: marsikdo, ki sem mu o sansebastiančenju poročal v živo, je spraševal, ali se razlika med eno in tremi zvezdicami opazi še kje drugje kot pri ceni – in se, seveda se in še kako se! …medtem, ko pri jedeh iz kokotxe še nekako mogoče razlagati kaj si jedel in kako je bilo to pripravljeno, pa pri  arzakovovem degustacijskem menuju to preprosto ne gre … pisati o tem kaj si jedel pri arzaku je nekako tako, kot da bi muzični kritik pisal o vsaki na odru odigrani noti … no way! … gre za v fascinantno celoto sestavljeno množico z doterano uporabo klasičnih in modernih kuharskih tehnik ustvarjenih tekstur, oblik, barv, temperatur, vonjav … gre za igro zapeljevanja, twistanja, pričakovanj, presenečenj in za sestavljanje vsega naštetega v fokusirane, jasne krožnike … gre za spektakel, skorajda aristotelovsko dramaturgiijo, performans, v katerem si kralj, ki ga je treba oboriti s nogu ti sam … predvsem pa gre hrano, za okus … no, saj sem rekel, da z besedami ne gre … in če pogledam spodaj priloženi filmček, ugotavljam, da ne gre niti s fotkami, saj je praktično vsaka v spodnji kolaž vključena fotografija totalno under-reprezentanje tistega, kar je nanjo ujeto (in bi to bilo tudi, če bi bile fotke tehnično popolne, do česar jim zaradi za fotkanje težke in spreminjajoče se svetlobe manjka ohoho) … filmček gre torej vzeti zgolj kot informativen vpogled … za globlji vpogled bi rabil uno mašino za snemanje občutkov iz strange days, ali pa, kar bo zate še najbolje, lastno doživetje …

 

 

san sebastnjam – la bretxa

ker se večina ljudstva na tržnice skotali v soboto zjutraj, se je ob vizitaciji s svojim lepim imenom povezanega mesta tako odločil tudi (še vedno) mladi napotnik … za en šiht ur po zadnji odtolčeni tamborradi v noči s petka na soboto, sem se malo čez osem (po slovenskih standardih je to za resni tržnični šoping že malo pozno) podal na z drobnim atlantskim dežkom zmočene in od 24h žura zaspano izpraznjene ulice … je bilo zunaj še precej mrakobno, tako sem najprej točen čas prečekiral na treh različnih urah, šele nato se mi je posvetilo, da se nahajam toliko na zahodu, da se dan dela malo kasneje kot pri nas … no, ampak na trgu la bretxa se je kljub mrakobnosti zbralo že kar nekaj ljudstva, seveda pa daleč od tega, da bi bretxa brenčala kot kakšna boqueria … posebnost la bretxe je tudi to, da je celotna živilska tržnica undergroundasta – da je v oni tržnični bajti zgoraj zdaj en čisto ta prav cotast shopping mall, spodaj v kleti pa tržnica z vsemi običajnimi iberskimi osumljenci: jamoni, siri (tu furajo predvsem ovčjega, ime mu je  idiazabal) chorizoji, svinjskimi in ovčjimi glavami ipd. … je pa zaradi atlantika in tradicije tu ipak najjača ribarska sekcija, s kar nekaj posebnostmi – to da morske žabe displejajo s trebuhi navzgor je že ena, pa oni atlanski rakci vitičnjaki tudi, pa osličevih iker tudi ne ujagaš ravno v vsaki ribnici, tako kot ne dragocenih (48 evrov kila) kokotx in še bolj dragocen(jen)ega živega jastoga … od ostalega pradajanega kuharskega repromateriala so mi v oči skočili še ogromni bloki želiranih kutin in kivija, ter mleko v pvc vrečkah, s kakršnim so so včasih obmetavali v slovenskih filmih (oh, sreča na vrvici, kje so tisti cajti) … nekaj vizuelnih impresij z la bretxe pa v tu doli priloženi montaži:

me gustas!

san sebastnjam – kokotxa

no, takole je tam, v san sebastianu, da se ljudstvo potem, ko obrede že vse pintxo bare, velikokrat odloči pojesti tudi kaj resnejšega in bolj ambicioznega … in tudi takrat imajo kaj za izbirati, saj se v bijutiful školjčnem zalivu kar bliska od mišlenovega zvezdovja – od petih španskih trizvezdnih restavracij so kar tri v san sebastianu! … ampak do tja še pridemo, saj bomo pred tem zavili še v majhno, preprosto opremljeno restavracijo vizavi vhoda v baziliko svete marije … ime ji je kokotxa in slovenčku ob tem imenu asociacijska iskrica takoj preskoči na perutnino, baskom pa to pomeni nekaj čisto drugega: kokotxa je majhna mišica, ki jo imajo ribe pod spodnjo čeljustjo in baskovski ribarničarji jo znajo odrezati v enem kosu, nato pa jo prodajati kot izjemno cenjeno (in drago – v naslednjem poglavju, naslovljenem la bretxa boš izvedel za koliko) delikateso … kokotxe v kokotxi sicer nisva jedla, je pa mladi chef daniel lopez v degustacijski meni nanizal kaj nekaj očesu in brbonzlom prijetnih perlic, v kar se lahko prepričaš v spodnjem video dokumentu:

taku, naslednjič gremo na pa plac!