lovljenje polnega okusa sezonskega paradajza in njegovo spravljanje za mrzle, turobne, hidroponične dni, je z mrazom in dežjem za letos verjetno že mimo … morebiti se bo na primorskih štantih našla še kakšna gajbica rdečega koprskega ali taljanskega pomidorja, po recepte za preostale zelence pa bo treba po recept h katie bates in mary stuart masterson … v chefovini smo bili letos pridni, saj smo na hladno djali kar konkretne zaloge salse in počasi pečenih olupljencev … a ker paradajza ni nikoli preveč – i kaj, niti dovolj ga nikoli ni – in ker je treba tu in tam pokazati fakiča prehranski industriji, smo na ozimnične police položili še par in pol stekleničk kečapa:
kečap je sicer v osnovi ena taka pocukrana, pokisana, krepkeje začinjena in gostejša paradajzova salsa, ki jo industrija večinoma cimpra iz paradižnikovega koncentrata, glukozno-fruktoznega sirupa, kisa, konzervansov, ojačevalcev okusa, arom, modificiranega škroba in guar gumija … chef pa bi za svoje flaške zlahka uporabil popolnoma drugačen besednjak: brez umetnih sestavin, brez gostil, brez konzervansov, brez ojačevalcev okusa, popolnoma naravno, ročno delo in še bi lahko našteval, pa ne bom … raje ti povem, kako se ga loti, da bova lahko nalepke pisala skupaj: Nadaljujte z branjem



