Neznan's avatar

About napo

ena taka spominska knjiga: piši, riši, kakor veš, postov brisati ne smeš ... tukaj bo pripeto svašta, kar piscu v takšni ali drugačni obliki krajša čas (ali mogoče celo bivanje?) tuakj naokrog ... nomen je sicer res omen, ampak za vse v naslovu ni bilo prostora.

ujemi gor

lovljenje polnega okusa sezonskega paradajza in njegovo spravljanje za mrzle, turobne, hidroponične dni, je z mrazom in dežjem za letos verjetno že mimo … morebiti se bo na primorskih štantih našla še kakšna gajbica rdečega koprskega ali taljanskega pomidorja, po recepte za preostale zelence pa bo treba po recept h katie bates in mary stuart masterson … v chefovini smo bili letos pridni, saj smo na hladno djali kar konkretne zaloge salse in počasi pečenih olupljencev … a ker paradajza ni nikoli preveč – i kaj, niti dovolj ga nikoli ni – in ker je treba tu in tam pokazati fakiča prehranski industriji, smo na ozimnične police položili še par in pol stekleničk kečapa:

kečap

kečap je sicer v osnovi ena taka pocukrana, pokisana, krepkeje začinjena in gostejša paradajzova salsa, ki jo industrija večinoma cimpra iz paradižnikovega koncentrata, glukozno-fruktoznega sirupa, kisa, konzervansov, ojačevalcev okusa, arom, modificiranega škroba in guar gumija … chef pa bi za svoje flaške zlahka uporabil popolnoma drugačen besednjak: brez umetnih sestavin, brez gostil, brez konzervansov, brez ojačevalcev okusa, popolnoma naravno, ročno delo in še bi lahko našteval, pa ne bom … raje ti povem, kako se ga loti, da bova lahko nalepke pisala skupaj: Nadaljujte z branjem→

русский

rusi harajo, ni kaj! … v ponedeljek je smejoča se južnoafriška gangsta fuzbalska frizurca izžrebala enakozastavni slovanski par dodatnih kvalifikacij in tako rusom prizadejala hudo bolečino, ki se je ne bodo zavedali vse do 18. novembra … včeraj so rubini preleteli 3.716 kilometrov iz kazana do barcelone in presenetljivo, a suvereno, našeškali evropske ligoprvaške čampijone … no, za povrh (ali, bolje rečeno za podlago) je dedo že pred slabima dvema tednoma na mizo zložil za en ural ruske košte, ki jo je navdihnil njegov poletni ogled moskve … seveda se v duhu panslavizma ni prav nihče zmrdoval in smo planili po dišečih piroškah, mazali krepko pašteto, se slinili ob vloženih jurčkih, srebali vroč boršč, zvijali bline, se rvali za preostale zajemalke s kislo in sladko smetano pripravljenih juretov jurčkov, razkosavali pečenega lososa in mlaskali ob slivovi piti z mandlji … čeprav ledeno mrzle vodke in fletnega magnumiziranega provansalskega rdečega sploh še nisem omenil, ti je verjetno že jasno, da nam ni bilo nič hudega … to potrjujejo tudi rahlo abšlesani posnetki iz arhivov kgb-ja:

fino je bilo, ampak kok bo šele fino nasekat tele ruse u fuzbalu …

pu belgijansk’

medtem, ko naša najdražja evro gastrbajterja grizeta številne kilometre na poti k brus-liju, se pri kruhu in vinu slinasti in polnih trebuhov spominjamo fletnega večera, ki so ga vkup držali sami špicnklase belgijanski pirčki … med izmenjavanjem uglajenih trapistov in divjaških lambicov pa se je našlo dovolj časa za ravno tako vrhunske kuharske intervencije mehovih dveh:

mersiboku, pa upam, da še kdaj, k prideta spet damu!

lebaknödel

e, vidiš, če bi bila monarhija še živa, potem v sloveniji včeraj zvečer ne bi zobali kislega grozdja z zasneženih poljskih rastišč, ampak bi skupaj z ostalimi sodržavljani (avstrijci, čehi, slovaki, hrvati, bosanci, hercegovci, madžari, delom italijanov, srbov, romunov, črnogorcev, poljakov in ukrajincev) proslavljali uspeh slovaške fotbalske enajsterice … a je že tako, da nas je bilo v državi pred sto leti 51 milijonov, zdaj nas je pa 2 … pa ni, da bi se človeku resno kolcalo po tistih cajtih, saj lahko kakšno dobro reč, ki sodi v monarhično dediščino, pripravimo še dandanašnji … njujorški čef david bouley je svoji sodobni interpretaciji monarhistične kulinarike posvetil celo buklo, ti pa lahko namesto klasičnih nudlnov v govejo župo zakuhaš jetrne cmoke in tako k cmokanju pripraviš celo najmlajšo generacijo podložnikov … pazi le, da besede jetra ne omenjaš preveč naglas  (pomagaj si z naslovom tega zapisa) in da v župo pridodaš še kakšno ljubo zelenjavno zdravje:

jetrnjak

reč je tudi z recesijsko šparovnega vidika popolnoma znosna … slaba petina kile junečjih jeter, s katero boš do grla nasitil štiri krepke jedce, je pri vladotu ondan koštala 47 centov, če dodaš še tri kose starega kruha, jajce, eno manjšo čebulo, deci mleka, žlico putra in par žlic drobtin, boš komajda zapravil (ma kaj zapravi, koristno porabil se reče) kaj več od enega evrja … takole naredi: Nadaljujte z branjem→

en šiht

o skaručni sta kruh in vino doslej predvsem vrtela jezik: tukaj uradno za polet, tukaj o svečani otvoritvi zelharce za ribe, tukaj po nedeljskem družinskem maratonu in tukaj po ekscelentnem decemberskem tretmaju … tokrat ga bo namesto pisane besede zategnil v skaručni velikokrat slišani mario lanza (signor ima prav z dotičnim komadom pri chefu in chefici zakupljenih še posebej veliko emocionalnih kreditov), ki bo pospremil podobe nastale med osemurno vizitacijo skaručne … fotkala sva po principu nastavi-kader-in-pritisni, brez ponavljanja in popravljanja, nakar se nama je mudilo jest in pit:

še bomo šli, itak!

franck

ne, franck iz naslova si ni v žlahti s seko, divko in bianco, niti z gospodom kneippom … franck iz naslova bi po dobesedno slovenskem razumevanju njegovega priimka lahko bil v žlahti s kakšno ribiško družino … verjetno pa si franck iz naslova ni nikjer drugje kot na kruhu in vinu v žlahti s sladico iz sliv … povezava je sicer na prvo žogo, ampak ker govorimo o fuzbalerju in zelo na hitro scimpranem crumblu, je verjetno čisto sprejemljiva, akoprav rahlo politično nekorektna: crumble s slivami in franck namreč posedujeta dve lastnosti – sta grda in dobra … samo poglej ta crumble, prosim lepo:

krambl

grd, ane? … in zdaj  si  oglej še  francka riberyja … okej, tudi grd, to si videl … da pa boš verjel, da je tudi dober,  klikni še semle … za crumble (le kako naj ga slovenimo: drobljenec? drobljivar? drobljivež? krhkavšček? hrskljavec?) boš pa moral kar verjeti, da je dober … no, pravzaprav je zate še boljša rešitev, da mi ne verjameš in ga kar narediš in se prepričaš sam … za osnovo naj ti služijo navodila v nadaljevanju, gotovo pa te bo zamikalo – in prav je tako! – vse skupaj malo vijačiti po svoje … crumble bo vsa vijačenja dobrodušno sprejel, saj je tak  tip sladkiša, da z lahkoto odpusti tudi kakšno pretiravanje ali bizarno idejo … vaje v slogu se lahko greš s sadjem, še več variacij pa ti ponuja sestava hrustljave prevleke (stalnica naj bosta le moka in topljeno maslo) … no, grdavž na sliki je nastal takole: Nadaljujte z branjem→