čaše lomim

krušne skodelice za juho so se po slovenskih oštarijah začele pojavljati, kolikor se jaz spomnim (in to niti ni tako malo) kakšnih dvajset let nazaj … sicer ne bi lal roke v pečico, ampak skoraj zihr sem na prvo nabasal v trzinski obcestnici narobe … bila je to taka taprava tipična slovenska krušna skodelica (torej je bila skodela), napolnjena s tako tapravo tipično slovensko gobovo juho (se pravi je bila močno zgoščena z moko) in pokrita s takim tapravim tipičnim slovenskim pokrovom krušne skodelice z bunko na sredi … vse te tri  stvari skupaj tvrijo temeljni problem tipičnih slovenskih žup v kruhu: če/ko jih poješ do konca, si adijo in greš lahko samo še na en kavč oddrnjohat kitico ali dve … tipne slovenske krušne skodelice so namreč delajo tako, da se v velikih modelih pečenim bombetam odreže vrh in se jih nato izdolbe … problema s tovrstno metodo sta (poleg že omenjenega temeljnega) dva: če testo za skodele ni dovolj gosto, lahko skodela kaj hitro spusti, pogruntati pa moraš tudi, kaj boš naredil z izdolbljeno sredico … daleč od tega, da bi bila problema nerešljiva, a vendarle se mi zdi, da poznam bolj elegantno (pa tudi hrustljavo) rešitev:

špargljevka v kruhu

kruhove skodele tipo napotnik v sebi zlahka zadržijo tudi redkejše tipe juhic – tale manekenska špargljevka je bila, recimo, čisto nedolžna) , njih velikost lahko varira od štamprleta do sklede, so hrustljave, ni se ti trepa ukvarjati z njih izvotljevanjem in lahko jih pripraviš kolikor češ vnaprej … seveda pa moraš pred tem narediti tole: Nadaljujte z branjem→

razvrat v opatiji

naj najprej, da ne bo nepotrebnih nesporazumov, razložim naslov: razvrat jemljite v strogo kulinaričnem smislu, opatijo pa dobesedno in ne kot turistično destinacijo v kvarnerju … če vse skupaj razložim malo obširneje: šla sva na kosilo v restavracijo hostellerie de l’abbaye de la celle, ki je del imperija überchefa alaina ducassa … srednjeveško opatijo so predelali v hotelčič z restavracijo, ki je v michelinovem vodiču okrencljana z eno zvezdico … kuhajo do perfekcije priterano tradicionalno provansalsko hrano, ki je precej bližja italijanski, kot pa francoski kuharski šoli … torej: veliko zelenjave, olivnega olja, preprostejše priprave mesa in rib ter malo masla in smetane ter nobenih težkih omak … no, seveda pa so po francosko resni in picajzlasti pri izbiri surovin, posvečanju najmanjšim podrobnostim pri predpripravi in pripravi, vrhunski  postrežbi in vinski karti … oni dan so ponujali tri menije, dnevnega s tremi rihtami za 45, srednjega za 62 in velikega za 82 evrov … verjetno si uganil, da sva se držala gesla če že tonemo, tovariši, potem tonimo s plapolajočimi zastavami in suvereno predelala vse, kar je opatija imela ponuditi … tole je zabeležil objektiv:

[rockyou id=137156538&w=426&h=320]

je potrebno reči še kaj? … pravzaprav ne, razen da pozovem frankofone, da mi pomagajo čimbolj natančno določiti kateri kos jagnječjega fileja se imenuje canon d’agneau  – ta namreč še vedno obema odmeva po ustih, ne samo zaradi okusa, ampak zaradi teksture in res izjemne mehkobe, ki bi popoln užitek omogočil tudi seniorjem brez proteze … lepo je bilo!

pušlc

evo, prvomajska bledica je mimo, veter je potem le razpihal tiste oblačne urinatorje  in tudi soncu pustil posijati na okupatorju upirajoče se praznovalce dela … ki so, to je le treba priznati, tudi med prazniki pridno jedli in kuhali – brez dela namreč ni jela, zatorej velja tudi, da je praznik dela obenem praznik jela … še posebej, če človek praznuje v franciji … tam si prvega maja v gumbnico nisem vtaknil rdečega naglja, saj mi je v oko padel čisto drugačen pušeljc:

puslc

zaradi velikosti je sicer popolnoma neprimeren za pripenjanje na obleko, ampak za v pisker bo pa čisto dober, sem si rekel, čeprav je bil že malo ofucan in listi niso bili več trdno sprijeti v bunko … takih malih artičok človek itak ne kuha celih, ampak se posveti zgolj njihovemu srčnemu bistvu … do njega je, ko se človek znebi strahu pred neznanim in naštudira tehniko, čisto lahko priti … glavna reč je, da imaš pri roki limono (to je tako pomembno, kot je v štoparskem vodniku pomembno, da veš, kje je tvoja brisača) in oster nožič … nožič potrebuješ iz očitnih razlogov – obrezovanja rahlo bodeče bunke se pač ne gre lotevati z velikim chefovskim nožem – limona pa služi kot antioksidacijski ščit, ki odrezane površine artičoke varuje pred počrnitvijo … preden zarežeš v bunko si  pripravi skledo z mrzlo vodo, v katero stisni eno limono … potem pa tako: odreži pecelj kakšna dva centimetra pod bunko, s prsti odlomi par zunanjih zateglih listov, od ostalih listov pa odreži zgornji dve tretjini … hitro potopi v skledo z limonino vodo, z žličko in nožičem izdolbi mehko kosmatijo iz sredice, pa spet nazaj v vodo  … od tu naprej si že iz ta hudga ven: srčke lahko kar cele dušiš na maslu ali olivnem olju, lahko pa jih tudi razdeliš na četrtinke, osminke, polovičke, whatever – samo po vsakem rezanju jih vrni nazaj v limovodo … v razmaku par dni je chef iz napedenanih rožic uprizoril eno stajliš kremasto rižoto in eno bolj rustikalno kromprirčevko … kako? tako: Nadaljujte z branjem→

bledica

zunaj je lilo, kot da bi se vsi svetniki serafinskega reda odločili neankrat pomokriti direkt na provanso … znotraj je bilo okej … tudi na polici z otroško hrano, kjer so mi kar in my face povedali, kar mi gre:

bledicnik

hja, zrihtejte sonce, francozeki, pa ne bom več bled … če pa ne boste, je pa seveda tudi čisto mogoče, da se mi bo zbledlo, hehe …

nov proizvod

gospod vinko mlek iz kašeljskih mlekarn neutrudno razvija nove in nove produkte … potem, ko je začel s kislim mlekom, kislo smetano in mladim sirom, ter v proizvodnjo uspešno vpeljal dve metodi produkcije masla in na primitivni tehniki temelječe pogrčevanje navadnega jogurta, je paleto izdelkov tega uglednega predelovalca mlečnih izdelkov obogatil z novim proizvodom … z njim se kašeljske mlekarne prvič v zgodovini odpravljajo na zelo zahtevno področje sladkanih fermentiranih mlečnih izdelkov, reakcije prvih degustatorjev pa so nabite s strastjo … dame in gospodje, dovolite, da vam predstavimo kašeljski karamelni jogurt:

p10604991

pa poglejmo, kaj o njem meni njegov avtor: “kašeljski karamelni jogurt odlikuje kremasta konsistenca, na jeziku je svilnato žameten, brbončice pa vriskajo od kombinacije temne, grenko-sladke karamele in kiselkaste svežine naravnega jogurta, ki jo v dekadentne višave dokončno ponese subtilni cimetov posip … res, izjemen izdelek!” … no resnici na ljubo je treba dodati, da je minichef po preizkusni žlički odšponal naravnost do umivalnika in si jel usta spirati z ogromnimi količinami vode; minichefica je reč recenzirala s kratkim tega ne majam!, chefica (ki tako ali tako izkazuje bakteriološko neoporočnostno  skepso do tovrstnih produktov), pa se prav tako ni dala prepričati, čeprav glede na besede ne vem točno kaj me moti, ampak mi ne potegne, avtor še ni opustil upanja, da se bo trenuten odnos do njegove mojstrovine spremenil … še posebej, ker je izdelek pohvalil tudi generalni sekretar na ministrstvu za kulturo republike slovenije … to pa ni kar tako, ane? … no, če si na osnovi priobčenih mnenj rahlo zmeden, je verjetno najbolje, da se odločiš sam … takole naredi:

Nadaljujte z branjem→

salamijada

prizorišča pomembnih in velikih -ijad so ponavadi velika in spektakularna (samo spomnite se pekinškega pričjegnezdnega stadiona ali bodočih mariborskih smučarskih skakalnic), toda prostor, kjer se je 28. marca letos odvijal epski boj – kaj boj, mesarsko klanje – za titulo najboljšega salamarja na ježici pa i šire, na prvi pogled ni dal slutiti, kaj vse se pripravlja … na vratih gasilskega doma ježica je bil nalepljen takle pildek:

vabljive duri

no, je pa treba povedati, da se je potem za vrati in po dveh nizih stopnic očesu ponudil bolj resen in spoštovanja vreden prizor, ki je že dajal slutiti, da tukaj ne bo heca … na lesenem, s krepko moško roko skup zbitem stojalu je namreč viselo nič več in nič manj kot 45 salam … preštej, če ne verjameš:

tekmovalni poligon
jao, kako to odmah oko i srce zavoli! … tele salame pa niso samo lepe, ampak so neke sorte statusni simboli, ne le zaradi falične oblike, ampak zato, ker fotri, ki se ukvarjajo s to najbolj zajebano disciplino mesoznanstva, ob njih razvijajo lastne filozofske sisteme, metode predelave najboljših kosov mesa in njih variacije pa ljubosumno skrivajo drug pred drugim … in so, jasno, vsak zase prepričani, da so njihove salame najboljše in da so vse ostale bolj ali manj bedni približki njihovih mojstrovin … in ker bi neposredno primerjalno salamoslovje tipa
A: moja je bolša k tvoja, sto posto, kadarkol in zmeram!
B: a dej, dej as neumn, ne more bit tvoja bolša če nimaš pojma koko se dela itak si pa prasca pomijarja not zmlel!
A: kuga?
tim jes dal pomijarja! koruzo je jedu, sam koruzo pa orehe, navš ti men …
ki bi potekalo zgolj za lokalnimi šanki rezultiralo v resnem upadu moške populacije, so si fotri izmislili salamijade, kjer njih mesni ponos oceni kao nepristranska kao strokovna komisija … na letošnji salamijadi na ježici so v žirijo celo pripustili mladeniča brez očal:

ž(i)rija

naloga se sicer sliši zelo enostavno: izmed 45 vzorcev salam je treba izbrati najboljšo … ocenjevanje pa ni neka zajebancija, kjer bi si zdaj fotri dali v usta kolešček salame in potem malo popametovali med sabo … o, ne! … ocenjevanje poteka v tišini, vanj pa je treva vključiti oči, nos in jezik … vsaka salama je deležna temeljite šeststopenjske analize, v kateri se pretrese njene organoleptične lastnosti … najprej si vsak žirant pozorno ogleda in potežka cela salamo in ji pribode dve točki, če se mu zdi fletna in eno točko, če se mu zdi grda … potem pa na krožniček že dobi diagonalno milimetrsko šnitko, kateri najprej oceni enakomernost razporeditve in količinsko razmerje koščkov špehca in mesa, nato pa še barvo, kjer dobijo dve točke vse salame, ki nimajo sivega kolobarja na zunanjem robu … sivi kolobarček je namreč hud hud feler, s katerim salama izgubi takorekoč vse šanse, da bi dosegla kakšen odmevnejši rezultat … naslednja pomembna lastnost je tekstura, alzo ugotvaljanje, ali je rezina salame gumasta, prhka, zategnjena, ali pač ravno pravšnja, za kar je nagrajena s štirimi točkami … vonj prispeva največ tri (priznanje brezočalastega žiranta: ker sem imel zamašen nos, se mi je zdelo najbolj pošteno vsem salamam, razen dvema, ki sta res malo smrdkali, prisoditi dvojko), okus, ki je pa seveda glavni, pa je vreden šest točk … vsak žirant za vsak salamo izpolni takole tabelico:
ocenjevalni obrazec

in potem prigrizne košček kruha ali sira ali ščep kislega zelja in že se loti naslednjega … napotnik je na ježico prišel precej lačen, zato je mislil, da bo zlahka na polno pomalical vseh 45 kolutov in si je vmes celo še mislil, kakšno slabiči da so tile očalarji iz žirije, ki od vsakega koluta poznavalsko odgiznejo in prežvečijo le centralni del, ostalo pa pustijo na krožničku … no, tam nekje okrog dvanajste runde mi je postalo jasno, da fotri že vedo, kaj delajo in sem jih začel oponašati še jaz … prerezane salame so nato romale v veliki prireditveni prostor, kjer so bili vzorci skupaj s prijavno številko dani na ogled in v pokušino tudi obiskovalstvu:

tihožitje

le-to je potem podkrepljeno z eno od uradnih pijač prireditve (druga je bilo belo štajersko)

za poplaknit

lahko svoje osebne preference primerjalo z rezultatskim seštevkom in neizpodbitnim mnenjem poznavalske peterke … no, in tukaj zdaj nastopi ta epski moment, obljubljen v prvem odstavku … pravila salamijade ježica namreč prepovedujejo, da bi oseba, ki je član žirije, na tekmovanje prijavila svojo salamo … pri meni zadrege seveda ni bilo, saj sem v domačem mesoznanstvu trenutno na stopnji domače slanine (kar je nekaj takega kot vrtec ali mala šola), ampak v žiriji sta sedela tudi dva bivša profi mesarja … nu, tukaj spodaj levo je vir zgražanja marsikaterega prijavitelja, oče zmagovalnega tekmovalca aleša avšiča:

ponosni avšič

se vam zdi, da ste ga nekje že videli? … jep, prav imate, avšič starejši je sedel v žiriji in, lejlej to naključje, prvo nagrado je dobil njegov sin, drugo pa njegova življenjska sopotnica … seveda je v sali gasilskega doma kar dvakrat močno završalo, ampak takle mamo: avšič je fino poiskal luknjo v pravilih in snel dvojno titulo … (da smo si na jasnem, tista zmagovalna je bila res hudobno dobra salama, tudi meni najbolj všečna, ona druga, ki je so srebra pribetlala v podaljšku pa mi ni bila tako fletna) … že res, da je na račun tega, v očeh mnogih ne ravno fairplay manevra, izgubil marsikaterega sogovornika in se tudi kmalu po podelitvi z dvema pokaloma odpravil domov … pa mu ne bi bilo treba, saj je ljudstvo kmalu pozabilo na tekmovalni del salamijade in se raje jelo posvečati družabnemu delu … ko je blontna brigita drugič zajodlala v mikrofon, so itak vse zasrbele pete in grla so postala še bolj suha:

raja je krenula da se pali i žari

mladi žirant je ta večer izkoristil za spletanje socialne mreže z ježiskimi amaterskimi mesarji, se teoretično podrobno seznanil z marsikatero finto iz mesoznantva, zvrnil marsikateri glaž cvička in se skupaj z oficielnim fotografom mitjem b. (photo.si, vse fotke v tem zapisu so njegovo avtorsko delo, hvala zelo!) narežal komentarjem, kibicanjem, dovtipom, šalam in petelinjenju lokalnih fotrov in mater … lenči in njenemu fotru jožetu (ki, bajdvej, ne doktorira samo iz salam, ampak tudi iz velikopoteznih in ogromnokoličinskih golažev) pa se ob zaključku tegale reporta iskreno zahvaljujem za enega bolj zanimivih večerov v moji gastro karieri … salamijada ježica rulz!!!

(kot) iz škatlice

kot v naslovu je v oklepaju iz zelo jasnega razloga – ker dejansko gre za reč iz škatlice … pa pojdimo po vrsti: včasih smo hodili tje v gradec, da si kupimo dezenerskega pohištva in ga, vnovčujoč še mwst., na glas režimo tistim, ki dražje in grše kose za oremljanje čumnat kupujejo v tod naokrog obratujočih prodajalnah … seveda se marsikdo – in marsikdo od marsikdojev tudi povsem upravičeno – namrdne ob kakovosti izdelave na svenskem dizajniranega in v tretjem svetu narejenega pohištva, a naj resnici na ljubo priobčim, da sem imel daleč največ pohištvene jebe z mizico, ki je bila made  in germany in kupljena v lesnini … no, pa ne bomo zdaj o ivarjih, brundetih, spokejih, brorih in ostalih kosih opreme za dom, saj smo vendar prehranska inštitucija in pišemo ter razmišljamo o rečeh, ki se jih jé … v zvezi z ikeo torej o skorajda edinih proizvodih, ki niso samo designed, ampak tudi produced na švedskem, se pravi o tistih mini štacuncah po taglavni blagajni, ki prodajajo hrano … natančneje: švedsko hrano … švedski čips, švedske indijančke, švedske pire in ciderje, švedske heringe in losose (ja, tudi gravlax), celo švedske paradajz sose (čeprav ti menda (upam!) niso made in sweden) … no, pa ti oni dan, ko je v prtljažniku ostalo ravno še nekaj prostora, chef s police vzame precej velik tetrapak:

in the box

na njem piše, da ga pretreseš, odpreš, zliješ vanj 6 deci mlačne vode, močno šejkaš 45 sekund, vsebino preliješ v namaščen pravokoten model, pustiš vzhajati 45 minut in potem na 200 stopinj na spodnji rešetki pečeš eno uro … teoretično perfektno, kajne, reč tudi ne vsebuje kakšnih očitnih umetnih pizdarij (pšenični kosmiči, pšenična moka, rženi kosmiči, polnozrnata ržena moka, sončnična semena, lanena semena, ječmenov slad, fermentirana ržena moka, suhi kvas, sol in oligo fruktoza – ta mi edina deluje nekoliko sumljivo) … in kako je potem v praksi? … tresenje: okej; odpiranje in vlivanje vode: okej; šejkanje: okej … potem pa pride prvi ojej: ko tetrapak vnovično odpreš se začne iz njega razširjati ne ravno privalečn vonj … in drugi ojej: divje šejkanje ni čisto opravilo svojega dela in nekaj mase je je iz škatle vsulo še v prašni obliki … ampak ni bilo pene, ker sva z minichefom (ki se mu je kruh iz škatle zdela ena najbolj smešnih pogruntavščin ever) rešila z leseno kuhalnico … od tu naprej je šlo gladko, smrad je nekam čudežno izginil in iz pečice je prišel takle fleten svenski brød:

out of the box

in kar je pri vsem skupaj še najbolj presenetljivo: oba otroka sta za zajtrk med temle in belim kruhom, izbrala tole  zrnato rjavarijo in jo tudi oba do konca pojedla  – kot chef, ki so jo je dodatno oplemenitil s heringom v gorčični omaki iz iste štacune … ni slabo, sploh ni slabo! …

soundtrack naj bo švedski, band pa je izbran predvsem zato, da bo tudi chefica kaj imela od tegale zapisa, če ji že krh ni všeč: fever ray – when i grow up … o naslovu pa še to: ko bom velik, bom švedski kruh spekel sam, from scratch, brez škatle!