minichef je fasal norice in v tem času ga je nekaj ur pokal tudi z dedotom … ni jima bilo dolgčas, saj sta uspela skoncipirati novo oštarijo … poimenovala sta jo “pri 2 človekih”, jedilnik je eklektično odštekan in že napisan na stoječo tablo:
iščemo investitorja …
kruh in vino sicer ponosno nosita obe svoji imeni, a vendarle je treba priznati, da tod škrebljamo predvsem o prvem in da drugi ostaja v drugem planu … pa ni tako zaradi ministra za zdravje, niti ne zato ker vincenzota ne bi regularno ogledovali, vonjali in srebali, kaj šele, da ga kdo ne bi bil maral … pravzaprav je edini razlog v tem, da kruhovinski komandant vino doživlja in razume kot (sicer zelo pomembno) prehransko dopolnilo in ga le redko konzumira na suho, brez krožnika … če parafraziram crnega: raje jem, kot pijem 🙂 … da pa bralci, ki si želite več rednega pisanja o vinu ne bi ostali na suhem, vas danes usmerjam na dva nova vinska bloga … oba sta doma na spletni strani revije vino (ki, mimogrede, ni samo lepa, ampak tudi iz številke v številko prinaša več boljšega vinskega branja) … prvega piše vinar primož lavrenčič in če bo v pisarijah vsaj četrt tako dober, kot v vinarjenju, se nam obeta vrhunski blog … za drugega, zaenkrat tudi bolj frekventnega in gostobesednega, skrbi marijan močivnik, fotograf in oblikovalec revije vino … piše direkt, črpa iz svojih razmišljanj in ponuja zanimiv vpogled v zaobjektivje vinskega fotografa … priporočam!
okej, sicer je čisto možno, da raste tudi na kakšnem kosu nepozidane zemlje evro-metropole, ampak verjetno ne užgem mimo, če zapišem, da v zadobrovi zraste več brussels sproutsov, kot v bruslju (če se motim, naj me, prosim, tam živeči bralci popravijo) … in zadobrovški, saveljski, šentjakobski itd. so v temle letnem času super: čvrsti, sijoči, sladkasti, slastni … marsikdo zdajle že viha nos, saj brstični ohrovt na lestvici priljubljenih vrst zelenjave kotira približno tako visoko, kot slovenija na lestvici fife (čist bedno, za v fuzbal neposvečene) … wiki pravi, da je to zaradi preveč kuhanega brstičnika, ki ob predolgem kuhanju začne izločati neko grenkljato-smrdljivo-žvepleno reč … ker so listi, ki tvorijo ohrovtov brst teno stisnjeni skupaj, obstaja drug probjem, namreč, da je zunanjost že prekuhana, sredica pa še surova … nekateri težavico rešujejo tako, da vsak brst križno zarežejo, chef pa jih je kar po krjaveljsko presekal na dva kosa … in jih potem, že kuhane, odišavil z nekaj kapljicami limoninega soka in ščepcem provansalskih zelišč ter potresel s kockami pražene (valjda da domače) slanine:
ta brst je naš in še ga bomo pripravili … kmalu, ker je tole idealna poznozimska sreditedenska večerja za dva … Nadaljujte z branjem
1. če se le da, si naroči praktični prikaz priprave krofov od kakšne obvladaške matere ali babice … v pisanih navodilih je toliko spremenljivk, da boš zihr kje zajebal
2. če si braveheart in krofov ne kaniš streči drugemu kot sebi, lahko ignoriraš prvo pravilo in se priprave lotiš sledeč kateremu od napisanih receptov
3. če si ekstremistični braveheart, boš za osnovo vzel ivačičev recept, ki je celo tako zajeban, da ne dovoljuje naknadnega vbrizga marmelade, ampak jo je treba že prej stlačiti med dve okrogli fliki testa, stisniti in ponovno obrezato pa take fore … prav zato se mi zdi od majstra pošteno, da recept zaključi z naslednjim opozorilom: Izdelava krofov terja dobro moko in precej vaje in znanja. Vendar ne obupajte, če vam prvič ne uspejo. Natančno preberite navodilo in spet poskusite. Sicer pa včasih krofi iz preprostega testa bolje uspejo. Le tako dobri niso. … skratka, rekreativni pustni peki krofov tle nimamo kej iskat …
4. ker druga klasičnokuharska avtoriteta, torej vendelina, nima podobnih “i told you so” opozoril, je zelo možno da se boš lotil priprave po njenem receptu … toda pazi! jeba je seveda v tem, da je tukaj opozorilo skrito v small print na koncu recepta: Krofi bodo imeli lep venec, če ne bo v kozici več kot dva prsta maščobe in če le-ta ne bo prevroča in tudi ne premalo razgreta. Krovi pa ne smejo biti prehajani in ne premalo vzhajani. …. z drugimi besedami, če je vse ravno prav, bodo krofi v redu, če ne pa ne … s tem, da ne dobiš nobene informacije o tem kako narediš, da je vse ravno prav: kako na debelo razvaljaš testo? koliko časa naj vzhaja? kako vroče naj bo olje? koliko časa jih cvreš? … nič oprijemljivega, razen količin za testo …
5. kljub dvomom sem se letos spopadel z njimi, seveda ne z ivačičevimi “accident waitnig to happen”, ampak z vendelinskimi nedoločenčki … vse je šlo lepo, zajebal sem edino s temperaturo olja, ki je bila veliko, veliko previsoka in prvih šest krofov je prišlo vem v burkinofaškem odtenku … ko sem zmanjšal temperaturo, je bila očitno še vedno previsoka, naslednjih šest krofov se je namreč ponašalo s osončeno indijsko barvo … potem je lepih krofov zmanjkalo in zadnjih šest, ki so imeli lepo, svetlo rjavo zagoerelo solarijsko barvico in sredinski venček, je trpelo za druge sorte boleznijo … imeli so namreč tzv. oblikovno pokvečenost, ki sem jo še dodatno potenciral z neposrečenim intravenoznim vbrizgavanjem jagodne marmelade s pomočjo dresirne vrečke:
6. ko bo leto naokoli se bom vrnil na tale post in postopal takole:
služba me je lansirala na blitz obisk med 4 milijone v enormno veliki prestolnici prebivajočih grkov … no, seveda se nisem srečal z vsemi, ampak le s srečnimi izbranci, ki so se jim pridružili še bolgar, ciprčan (torej še en grk), dva albanca, trije makedonci, romun, hrvat, anglež in ukrajinka (pa ne te sorte, kot si pomislil, naughty boy) … ko gre človek na pot, se mu hote ali nehote sesuje ustaljen prehranski ritem … frčoplani pač letijo po svojih urnikih, hoteli strežejo svoje zajtrke, časovni pasovi so zamaknjeni, skratka, nič ni tako, kot je doma … ker je bil izlet res blitz lahko natančno poročam kako in kaj je bilo tokrat:
jutranje vstajanje je bilo pravzaprav nočno – ob 4.30 auf, pa spraskat led z avta in na ježo proti gradcu … ker so se v hladilniku valjali še košček kuhane govedine, šop res grenkega radiča in pol lončka kuhanega rjavega fižola, ki bi ob moji odsotnosti gotovo ostali neporabljeni, sem jih že zvečer stlačil v ene sorte jesih flajš, ki sem ga s svežim belim kruhom zaužil ob sončnem vzhodu na avstrijskem štajerskem … ježeš, dobro, ampak res malo zgodaj … čeprav: ako človek ob 7:15 poje jesih flajš, lahko dolgcajt na letališču prežene tako, da ob 8:15 posreba glaž pšeničnega piva, ob 9:15 pa se že odpove potaftanemu sendviču na letalu, ki res ni izgledal obetavno …
grški prevoznik se je odrezal bolje: ne samo, da je letalo opremil z reaktivnimi motorji (za razliko od bavarcev, ki vozijo na propelerje) in da nas je peljal nad celotno hrvaško obalo (tako da sem si iz zraka ogledal vse tauh place, v katerih sem se že namakal), celo hrana je bila čisto spodobna … no, relativno, ane: makaroni s sirom so bili seveda razkuhani, a ne pretirano mastni, grško belo vino pa dovolj hladno in sveže …
po ouzotu, ki sem ga srebnil gledajoč hadrijanov slavolok s hotelskega balkona je bil čas za hitri, dvourni špancir po antičnem kamenju na akropolisu (odprt samo do treh popoldne), plezarjenje po tam zraven stoječem areopagu in gužvanje po plaki, za katerega sem bil nagrajen z majhnim, domačim, dišečim in lepo zapečenim gyrosom za evro trideset, ki ga je cimpral fotr v radnji, ki dejansko ni bila večja od dveh kvadratnih metrov, če seveda ne štejem še treh majhnih plastičnih stolčkov na ulici, ki so zavzemali še pol kvadrata …
na spoznavno večerjo so nas gostitelji odpeljali v na belo prebarvano restavracijo kuzina, ki na spletu obeta veliko, v resnici pa se (po povprečnih predjedeh in podpovprečnem pujsovem kotletu) prav izkaže šele pri sladicah, predvsem čokoladni vafel s svilnato, kremasto, krepko čokolado na hrustljavem vaflu še dolgo ne bo šel iz spomina …
hotelski zajtrk je bil prehransko gledano nič posebnega (čeprav je treba pohvaliti mojstra, ki je jajca na zalogo znal speči tako, da je rumenjak chefuvšečno ostal lepo tekoč), ampak njegov glavni adut je itak v lokaciji: terasa v osmem nadstropju, od katere je do akropolisa nič več kot par sto metrov zračne linije … na jasno jutro je to še posebej impresivno … kič, u glavnem, hehe …
o kafetariji, torej menzi, v eni do večjih grških oglaševalskih agencij (ki domuje v impresivni moderni bajti na robu mesta) ne bi izgubljal besed, saj navsezadnje ni tam zato, da bi fascinirala z dobro košto, ampak da delavcem za silo napolni želodce … že dejstvo, da si za kosilo skoraj pol delovnega ljudstva prinese svoje plastične posodice pove dovolj … cvetačni narastek je bil sicer čisto okej, ampak demšarjeva menza na pravnem faksu je za tele grške fante haute cuisine …
da iz helenske demokracije, ki nas je že velikokrat navdušila s svojo košto ne bi odšli s kruljenjem v želodcu, so združeno poskrbeli ekološki rejci, mesarji in kuharji, ki so vključeni v verigo, katere predzadnji člen so masivne mize v mesnico zamaskirane restavracije butcher shop … zadnji so seveda jedilni aparati gostov ki predejo ob plejadi klobasic z vseh koncev grčije, začinjenih dimljenih in na žaru pečenih svinjskih vratovih, sočnih kosih jagnjetine, fascinantnih hamburgerjih različnih pedigrejev in fletnih stejkih …
po tejle mesarski eskapadi aviacijski zajtrk in klobasa s krompirjevo solato na minkenskem letališču seveda nista imela šans, da bi naredila kakšen globlji vtis na napo-potniškega jedca … prav zato se je že dan kasneje na domači mizi znašel hommage grškim prehranskim vrednotam:
če musako narediš, kot piše v nadaljevanju, ti res ne bo žal: Nadaljujte z branjem
dovolimo si reči, da je mežiška dolina slovenski ekvivalent italijanske val d’aosta: na severu države, potlačena pod visoke hribe in od boga ter plebsa pozabljena skoraj celo leto, z izjemo smučarske sezone … pozimi se v in skozi aosto kotalijo horde rekreativnih smučarjev, istočasno pa se iz mežiške doline, konkretneje črne na koroškem, prikotali mala čreda vrhunskih smučarjev … no, ko smo razčistili in utemeljili to primerjavo, lahko črnsko srebrno medaljo mirno proslavimo s črnimi nudli, kot jih rihtajo v aosti … se jim reče pizzocheri in so zamešani iz ajdove moke:
ker so podalpski ljudje zvečer zmatrani od celodnevnega obratovanja na rezkem zraku in visokih nadmorskih višinah, se jim potem v kuhinji ne da pretirano guncat afen in za šporhertom ne komplicirajo radi, kar lahko trdim na osnovi svojih stikov s korošci in korošicami … aostljanov in aostljank osebno ne poznam, ampak sodeč po tem, kako obdelajo ajdove rezance, preprostost in funcionalnost štejeta tudi pri njih … pizzocheri za štiri premražene skijaše se naredijo takole: Nadaljujte z branjem
moje osebno raziskovanje psihotropnih substanc se je sicer ustavilo pr tehaceju, kemikalije me nikoli niso zanimale, kaj šele da bi kdaj prišel do vrha zasvojljivosti, kjer menda še vedno caruje crack … gre za na sodo bikarbono cepljen kokain, ki naj bi ga cia – poznavajoč njegovo delovanje in posledice na psihofizično in socialno življenje uživalcev – pospešeno in kot ceneno drogo ufuravala v afroameriške skupnosti … se je pa oni dan primerilo, da je nekaj podobnega prišlo iz domače pečice: nekaj pocenskega, hrustajočega in neodoljivega, nekaj česar, ko enkrat začneš, ne moreš nehat glodat … heh, anglosaksonci že vedo, zakaj se hrustljavemu slanemu kruhku reče cracker … za izpraznjenje priobčene skledice:
potrebuješ približno toliko časa, kot usain bold za 100 metrov teka, stotinko gor ali dol … seveda v tako kratkem času krekerjev ne boš utegnil nadgrajevati z namazi, ampak če si dan pred tem mlatil čompe in je v hladilniku ostal lonček skute z drobnjakom se splača doseči malo slabši čas uživajoč takele krekerje:
takisto velja za njihove podobnike, namazane s ta hitro pašteto, tokrat zajčjo s tartufato:
in še bi lahko naštevali (tapenade iz črnih oliv s slaniki, liptaver, kaviar iz jajčevcev, tatarski biftek, guacamole … ma, vsak namaz gre gor! pa tudi siri, pršuti, salamce, olive …) … in ko jih zmanjka, lahko takoj napečeš nove, končal boš namreč v dvajsetih minutah … takole gre: Nadaljujte z branjem
kruh & vino 