kremšnita

vem, vem, večina vas je zdajle pomislila na rumeno-belo stolpnico, ki si jo človek privošči po obhodu blejskega jezera in vsem, ki menite, da sta vas kruh in vino (spet) nemarno zavedla se iskreno opravičujem … ampak – le kaj naj bi človek drugega napisal o tejle lepi kocki pečeno-dušene svinjske potrebušine, ki se jo dalo lepo razkosati z vilico in se je v ustih topila kot njena sladka podobnica:

buši

kremšnita je! … kremšnita in nič drugega! … dišeča, zapeljiva, sočna, mehka kremšnita … z marmelado iz rdeče čebule ob strani in maslenim kolerabastim pirejem v ozadju … in prav nič zapletena za pripravo … pohiti s tole proceduro, dokler je še zima: Nadaljujte z branjem

ceci n’est pas un gâteau

jesensko belgijsko vandranje ni bilo zaznamovano zgolj z obračanjem briljantnih zvarkov trapističnih menihov (in ostalih varilcev), srebanjem ostrig, mazanjem rillettes in klatenju soimenjaških michelinovih zvezdic oh, no, no, no, madamoiselle, bi si brh zavihal erkul pwaro, nekaj smo investirali tudi v zdravje … prvi večer, takoj po prvem hoegaartnu, je sreč (ja, to je ta znameniti meh, jd) na mizo postavil takole flteno rdečo peso:

mehova-rdeca-torta

fletna, ne? … ko bi jo bil pred slikanjem še prerezal z nožem, bi od popolnoma simetričnega rdeče – belega vzorca prihajalo slehernemu navijaču crvene zvezde, od sladkaste medene, a vendarle kiselkasto sveže polivke pa tudi čebelarjem … no, od te rdeče pese je minilo že kar nekaj dni, tednov, mesecev, celo leto je drugo, a nekje v ozadju moje sive možganske celice je tiho tlela želja po remiksanju tega preprostega, a nikakor čisno nedolžnega kulinaričnega podviga … oni dan sem se ga lotil, a ga tudi spektakulrano zajebal: niti rdeča pesa niti sirov namaz nista bila hladna, rezultat njune mlačnosti (no, topline) pa je bil, da se je sir med plastemi pese topil in začel zdrizato uhajati na plano na vseh straneh … pač reč, ki je ne želim vizualno deliti z vami, niti si je, verjemite, ne želite gledati … naslednji dan, ko so vse sestavine odležale svoje ure v hladilniku, je šlo že bolje … tortica-lajk stolpič je izgledal takole:

rdeca-tortica

odkod rjava barva, porečete? … i, od goste vinagrete, zamešane z redukcijo balsamica, medu, jabolčnega soka in olivnega olja, eto odkod! … na dolgo in široko pa se zloženka iz rdeče pese in mladega sira naredi ob sledenju v nadaljevanju opisanim korakom: Nadaljujte z branjem

kot se šika

če obletnica rojstva, ki jo zaznamuje 12. praštevilo pade ravno na nedeljo, se pa že spodobi, da se praznuje na polno … še najbolj nekje blizu rodnih krajev, kjer lahko slavljenec ob pogledu na zasnežene vršace, zelene travnike, razpenjene brzice bistrih rek in drug alpski kičeraj, obuja spomnine na čase, ko je imel še mlečne zobe, lase in ostale za resno življenje nepotrebne reči … v savinjski dolini, pa i šire, mnogo šire, se najbolje je v penzionu raduha … pa še dobro se sliši, ane: -kam greš pa za 37. rojstni dan? – u penzjon! … no, če bodo v penziji tako skrbeli zame, kot so v soboto zvečer in nedeljo dopoldne v lučah, potem je res vredno storiti vse, da čimprej pridem do tja … ogledovanje lepo oblikovanih krožnikov, vonjanje, mazanje, okušanje, mljaskanje, klepetanje, vse to pospremljeno z dobrimi vini (penino valentina, prinčičevim sauvignonom, tiliinim modrim pinotom, ščurkovim upom in protnerjevim likerskim sladkuhom) in blaženim mirom, ki ga je še poudaril zložni tempo strežbe – vse to je pripeljalo do naslova, ki sem ga napisal zgoraj … spodaj pridejo še slike:

[rockyou id=131466683&w=426&h=320]

in čisto spodaj ugotovitev, da martina breznik leta 2005 ni zastonj postala kuharica leta (in da je svoje znanje, tudi s pomočjo izpopolnjevanj v top francoskih restavracijah, recimo pri ann-sophie pic, še nadgradila) in da je v raduhi poleg večerje fino doživeti še krepčilni spanec v eni od fletnih sobic in se zjutraj posloviti s fruštkom, kot ga je moral imeti v mislih vonnegut, ko je pisal o tem obroku prvakov:

dekle fruštk nese

fino je bit star 37 let, res …

bronx dog

sreda je fajn dan … ko sem kot dijak naravoslovno-matematične šole
opravljal obvezno delovno prakso v glinu nazarje, so me tam stalno obratujoči fotri naučili, da je prelomni trenutek v delovnem tednu sredina malica, kajti po njej si bližje naslednjemu vikendu, kot pa prejšnjemu … sredina malica je tako posebej pomembna in se je je zato treba lotiti z dovoljšnjo mero spoštljivosti – ipak ni to kar ena malca, ane … posebnega pomena sredine malice se zavedajo tudi v kolektivu športnega bala lepa žoga na celovški, kjer vsako sredo (in samo ob sredah!) pripravljajo hot doge, ki so nekaj posebnega in se jim zato reče hodoki … posebni so tudi zato, ker nanje vsak teden vabijo z novim esemes sporočilom, ki so zdaj zbrani uzrli luč sveta v knjigi “dobrodošli v naši sredi – hodok lirika” … v sredo pred volitvami je, na primer, v telefon priletel tale: vsi klobasajo. ve se, kdo pa to zna. volite hodok! … po odkritju josefa fritzla pa tale: italjan nej cuza svoj špaget, avstrijc po knedlu skoz na skret, še zmer boljš k da gre v klet, tanajbol za nas pa je u sredo hodok snet … no in prav na osnovi nagnjenja lepožogcev do svakojakih odpičenih konceptov se je borodila ideja, da bi redno sredino druženje nadgradili z enkratnim dogodkom … tako je prejšnji petek zvečer dvorišče lepe žoge doživelo časovno in prostorsko preobrazbo in se spremenilo v bronx zgodnjih osemdesetih: iz zvočnikov je butal samo old school hiphop (max. dovoljena letnica je bila 88), na vratih je stal črn varnostnik, na prizoršču je bil parkiran približno sedemmeterski lincoln, obiskovalci pa smo postavali ob naftnih sodčkih, v katerih so bili zakurjeni ognji … flaše piva so bile oblečene v papirnate vrečke, lakoto pa smo tešili z bronx dogi:

really hot dog

priprava ni zahtevna in jo zlahka zmorejo tudi kuharski analfabeti … poleg soda s prižganim ognjem potrebujemo samo

  • 1 hrenovka
  • par koščkov kruha
  • palica

na palico najprej nanizamo koščke kruha, potem pa nanjo napičimo še hrenovko … palico nato postavimo nad ogenj v sodu in jo najprej segrevamo ne ravno v plamenu, ampak malo bolj pri strani … to delamo dokler se kruhi ne segrejejo in rahlo zasušijo … nato hrenovko postavimo direkt v ogenj in počakamo, da poči … počeno še malo podržimo nad plamenom, da se hrustljavo zapeče … poslušamo soundtrack: boogie down productions – south bronx in bronx doga pojemo, splaknemo s pirom iz vrečke, rignemo in se pogovarjamo o poletni west coast ediciji partija, ko bodo v glavnih vlogah nastopili bazenčki, shakin’ booties ter gin & juice … in seveda snoop dogg, ki bo do takrat dodobra naštudiral pripravo pireja (s črnim! in ne belim poprom, prosim):

hood style!

topilnica

moj dedek je nekaj deset let, fotr pa nekaj desetkrat manj, združeval delo in sredstva v rudniku svinca in topilnici mežica, od katere je zdaj, poleg precej zajebanega lufta in osvinčene zemlje, ostal fleten muzejček … obadva sta bila sicer knapa in ne topilničarja, ampak kljub temu je kurjenje pod fondijem dober hommage obema, sploh, ker sta za časa svojega rudarjenja oba živela v šmelcu (kar je ljubko ime za vas podpeca, kjer je bila topilnica že kakšnih 100 let nazaj) pa tudi zato, ker so svoj poklon na teh straneh že dolgo nazaj doživele babice … šmelcanje sira sicer ni ravno trendovsko početje, ker ipak zdaj niso več osemdeseta, ane, ampak v teh zimskih cajtih bi za večjo druščino težko našli bolj prijeten tip obroka … sploh če vanj vključimo znameniti alkoholarski kaznovalni sistem: vsak, ki mu med namakanjem pade kruh iz vilice, mora spili xy litrov vina …

fondue

kruh in vino obvladata tudi trik za one, ki se jim zdi namakanje kruha v jezerce topljenega sira debeleče, nezdravo in zamaševalno: poleg kockic par dni starega kruha namakalcem ponudita na zob kuhane cvetove brokolija in cvetače, palčke blanširane repe in kolerabe, a bogami i na četrtinke narezane korenčke … še največja frka je poiskati špirit za gorilnik, še posebej če po chefovi lakočemo metodologiji šele v nedeljo dopoldne pogruntaš, da špirita nimaš več (namig: ne obiskuj petrolov in dežurnih lekarn, ne kliči merkurja in sanolaborja v btc, ne pregleduj spletnih strani iglu športa in pro-montane, ampak pejt naravnost k bobru obiju na rudnik) … ko imaš ogenj, potrebuješ le še vino in sir, pa maš mir … takole smo ga:

Nadaljujte z branjem

hud hec bo!

naslednji četrtek, na koledarju bo zabeležena številka 22., bodo na oder stare elektrarne na kotnikovi stopili hecni muzikontarji … so iz dunaja, ampak niso dunajski dečki, ker so med njimi tudi dekline … reče se jim vienna vegetables orchestra in njihova posebnost je, da špilajo muziko izključno na zelenjavo … jep, pobje in dekleta pridejo na tržnico, naberejo štof in potem vrtajo, režejo, sekljajo toliko časa, da so inštrumenti pripravljeni … in kakšni inštrumenti to so!!! … karottenflöte, gurkeninstrument, paprikatröte, lauchgeige, zellerbongos, melanzaniklappe, ni da ni, hehe … muzika je pa tudi eklektična mineštra (lahki bi rekel dobesedno) duba, klubskih hausićev, free jazza, eksperimentalne elektronike in še česa … da vam bo jasno, kako približno vse skupaj izgleda, pripopavam video:

da ne boste ugibali: stvar nima kakšnega prehransko ideološkega backgrounda, saj nihče v orkestru ni vegetarijanec … uradna stran dogodka je tukaj, vstopnice po 12 evrov pa so na voljo tukaj

ur. l. RS, št. 52/2002, str. 5313

preden se odpravite k svoji knjižni polici in iz nje izbrskate pravo v platno vezano debelo buklo uradnega lista izpred šestih let in pol, naj vam pomagam s sodobno tehnologijo: gre za pravilnik o pogojih za uporabo označbe »tradicionalni ugled« za idrijske žlikrofe … poleg nekaj svobodnoizbirskih točk (voda ali mleko za testo & prekajena slanina ali zaseka za filo) je v pravilniku, kot v marsikaterem uradnem dokumentu, moč najti luknjo: ne definira namreč, ali naj se krompir za filo skuha cel, v olupku, ali olupljen in narezan na kocke … pa pustimo to, saj je še največji problem v tem pravilniku opis, kako se žlikrof izdela … takole piše:

Na razvaljano testo polagamo na primerni razdalji (en prst) kroglice nadeva. Nato se testo med kroglicami prereže po dolgem in počez. Testo se vzviha in med kroglicami stisne, da se sprime in se dobijo ušesca. Zgoraj, v vsakega, se vtisne vdolbinica, tako da se testo ne pretrga. Tako dobijo idrijski žlikrofi značilno obliko klobuka. Mere tipičnega idrijskega žlikrofa: 3 cm v dolžino in 2 cm v višino (višina se meri na sredini idrijskega žlikrofa, na robovih pa so malo višji)

najprej o slovnici: začne se s tvornim načinom (polagamo), od tam naprej pa se vse naredi samo (testo se prereže, vzviha, dobijo se ušesca …) … ampak ne bodimo malenkostni, kajti problem je v tem, da pravilnik ne pove, na kakšno debelino naj se razvalja testo, pa tudi opis izdelave je precej abstrakten z raznimi vzvihanji, stiskanjem, sprimki, ušesci … mislim, saj je reč še težje zastopit, kot kakšen recept iz kruha & vina, hehe … no, bolj kot sem analiziral navodila, manj mi je bilo jasno, sploh tisti del z značilno obliko klobuka … okej, že mogoče, da sem malo priglup, ampak kljub temu mi je postalo jasno, da mi za žlikrofovanje ne preostane drugega kot learning by doing … pri tem sem, idrija je ipak zibka slovenskega punka, na nekaterih mestih tudi zavestno kršil zakonodajo … popolnoma neuradna verzija kao idrijskih žlikrofov se naredi takole:
  • 300 g moke
  • dve jajci
  • štamprle olivnega olja
  • par žlic mleka
  • štrije srednje veliki krompirji
  • žlica in pol zaseke
  • srednje velika čebula
  • žlička majarona
  • žlička drobnjaka
  • sol, poper, maslo
  • jajce
iz prvih štirih reči zamesi testo, ki naj bo mehkejše kot tisto za rezance, zavij ga v folijo pa v hladilnik z njim, za vsaj pol ure …
krompir skuhaj, olupi in še toplega pretlači … dodaj zaseko, na maslu prepraženo čebulo, majaron, drobnjak, sol, poper, dobro premešaj in počakaj, da se masa ohladi … e, sad idi, operi ruke in namotaj frnikule:
žlikrofila
to bo sicer trajalo, ampak kar porabi celo maso, ker je tole treba delat sistematizirano, po etapah, drugač je potem cela štala … ko so kuglice navaljane, odreži približno četrtino testa in ga spusti skozi mašinco … ni ga treba razvaljat preveč na tanko, jaz sem se ustavil pri številki sedem (od devet) … trak razvaljanega testa položi na pomokan pult, polovico (glej sliko!) premaži s stepenim jajcem in nanj polagaj kroglice nadeva:
polizdelek
zdaj pa rolling: primi testo in ga povezni preko kuglic in nato vse skupaj še malo zvij (kot rolado), tako da je rob testa spodaj … stisni po ta dolgem robu, da se testo zlepi, nato pa odreži po dolžini … zdaj imaš pred sabo tako kačo, ki je požrla ful frnikol … razreži jo na posamične pravokotne koščke (ena frnikula – en košček) potem pa s prsti iztisni zrak in stisni robova … zdaj to bonbonasto reč obrni za 90 stopinj, tako da tisti stisnjeni del, ki je prej ležal na tleh, stoji pokonci … vsak bonbonček še malo pregneti, tako da sta stisnjena konca na sredi, na vrh pa narahlo pritisni z mezincem, da narediš vdolbinico … benti, res je težko opisat tole prekladanje testa, bo treba kakšnega posnet, se mi zdi … ampak zaenkrat samo slika končnih izdelkov:
fertik žlikrof
takole postrojeni potem romajo v slan krop in ko priplavajo na vrh, naj še nalahno brbotajo par minut, toliko da segreješ ocvirke ali omako od pečenke ali, kot je bilo pri nas, zosek, ki je v zmrzovalniku čakal od dušenja jagenčkovih krač … po tradiciji je treba žlikrofe jesti vroče, menda je najboljša tehnika taka, da imaš enega v ustih, drugega na vilici pred usti, tretjega pa že ogledanega na krožniku …
soundtrack je tokrat avtohton, energičen in našponan … iz ta prve zablujene generacije, fajht se ji je reklo, je tale 1-2-3-4 na poskok:

idrje!