madonca, glede na to s kakšnim lagano mediteranskim (čeprav sem se vmes v resnici potepal po hudih helsinških ravintolah) tempom objavljam zapise iz praznovanja kruhovinske petletke, bomo skorajda prej imeli nov jubilej, kot pa pod streho spravljen popis petdelnega prvobitnega okušanja … naslednja epizoda je majstorija izpod chefičinih prstov, zadatak pa je bil jasen: guspa, a loh ispostaute, prosm, slan ukus! … in ga je in to zelo prefrigano … kdor je pričakoval bombardiranje s kakšnim pršutom, nasoljenim lososom, slaniki ali kakšno podobno slanarijo, je svoja pričakovanja usmeril v namačno smer … zgodilo se je namreč tako, da je bila osnovna surovina čisto nedolžna in je zato tisto čez potreseno grano salis prišlo toliko bolj do izraza … tkole smo mel:

bazica so nedolžkani lepi rumeni bučni cvetovi, vsak z majhno pripadajočo bučkico na spodnji strani … cvetki so nafilani z mešanico pasirane dimljene ovčje sirarske skute, sesekljanih drobnih rjavih ligurskih in debelih črnih grških oliv in, it-really-does-make-difference, sesekljanega svežega koriandra … tako napolnjeno cvetje se je bilo potunkavalo v še kar gosto testo (ako sem prav špegal chefici čez ramo je bilo zmešano iz pol lončka moke, rumenjaka, soli, pol lončka vode, tej mešanici pa je po pol ure počitka dodala še v čvrst sneg stepen beljak), nato pa se je bilo še cvrlo na olivcu … ta glavna reč so pa oni črni fleki, s katerimi je cvetje posuto; gre za grobo mleto ciprsko črno sol … bravo, elegantno slano! dodam ob koncu, napovem naslednjo u, mami! epizodo in te pocartam še s chefici ljubim in soli prilagojenim zvočenjem: madrugada – salt …

takole, grenko reč smo dali skoz in v svrho prijetnega praznovanja bi bilo fino, da ji bilo nasproti postavili eno hudo kontro in ker smo kruh pa vin, ti je verjetno jasno da je bilo že takoj po sprejetju koncepta petih osnovnih okusov jasno, da sladkega okusa ne sme predstavljati sladica (to bi bilo oh-so-obvious, ane) ampak kaj drugega … po dolgih neprespanih nočeh silovitega tuhtanja ter serijskega eksperimentiranja z variacijami v to in on smer (hehe, not!) smo se na koncu poslužili znanega fotrovskega pregovora:

sladko – je ni sladice do prasice!
(škampi, panceta, krompir, banana)

evo, simpl ane, saj so vse štiri stvari sladke, še posebej pa panceta, ako se jo pri pečenju malo premaže z medom … na koncu je kombo zgoraj navedenega izgledal takole:

procedura za nastanek pa ni preveč zapletena, le nekaj časa traja: se olupi škampe in se glave in klešče in olupke repa prepraži na olivcu, pri čemer se jih agresivno razgoneva z ploščato kuhalnico; se jim doda pehtran, par zrnc janeža, kuglico ali tri koriandra, centimeter paradižnikove mezge, lovorjev list in dovolj vode, da so prekriti … nakar se jih – odkrite, na ne premočnem ognju – kuha dobre pol ure, se jih precedi in zavrže, župco pa se nato v čisti kastrolci pokuha skoraj do konca – dokler ne ostane le za pol ducata žlic gostljate, zelo aromatične omake … indmintajm se olupljene škampje repe ovije v rezine pancete in se jih v teflonki, na ne prejaki vatri popeče z vseh strani, pred zadnjim obratom pa se jih še prepenzla z medom … podloženi pire ima le eno nenavadnost: med kocke kuhanega krompirja poleg masla in sladke smetane dodaš še eno narezano banano in vse skupaj fino spiriraš … finalna asemblacija: pire, prek njega opanceteni škampi, povrh pa žlica ali dve omake … topšit, z vinom smo pa sploh imeli srečo, kajti že dolgo let v domači kleti čepeči renčelov sauvignon riserva 2000 je bil ena boljših popitih reči evah … lešnikast, zrel, a frišen, mehak, frajersko zapeljiv; njegova edina mana je bila, da ni bil magnum … no, pa tudi mjuza ni bila od muh: marilyn manson – sweet dreams … v naslednji epizodi bo kuhlo v roke vzela chefica – cum grano salis, seveda!